Tag Archives: pingvini

Istospolno usmerjene živali

17 Dec

Preden se začnem jeziti nad izkoriščevalkami in izkoriščevalci znanosti, samo opozorilo: če ne greste na referendum posrčkat (no, obkrožit) tisti ZA, ne pomeni, da ste avtomatično ZA. Šteje samo sprehod do volišča, obkrožen ZA in oddana glasovnica. Če misliš, da bo sedaj zavrnitev zakona preprečil kvorum, si preberi zelo dober odgovor na vprašanje, zakaj oditi na referendum? Torej: POJDI VOLIT!

Sedaj pa preidimo na meni ljubo znanost. Na spletnih družbenih omrežjih nasprotnikov in nasprotnic Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sem zasledila slogan Darwin je proti (ali da bi bil proti). A v resnici Darwin in še manj evolucija nimata prav nobene skupne točke z referendumom v nedeljo.

Charles Darwin in vse njegova dela je treba vedno razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu. Še posebej je to pomembno takrat, ko neka pravila iz narave, ki jih niti ne razumeš, iz knjig, objavljenih v drugi polovici devetnajstega stoletja, projiciraš na sodobno človeško družbo. Darwin je odraščal in živel v viktorijanski Angliji. Ravno takrat se je, zgodovinsko gledano, v poroko vmešala romantična ljubezen. Pred tem je bilo v Angliji ogromno vnaprej dogovorjenih zakonov.  

Če ne bi bilo Alfreda Russela Wallaca, se zelo verjetno ne bi tako odločno postavil za svoje delo O izvoru vrst, kot se je. Morda omenjenega dela brez spodbude in podobnih Wallacovih misli, kot jih je imel sam, sploh ne bi bilo. Wallace je pogosto pozabljeni naravoslovec, ki je raziskoval naravo na otokih v Maleziji in je prišel do podobnih ugotovitev kot Darwin. Darwin si je z njim pred objavo slavnega dela veliko dopisoval in na podlagi tega dopisovanja oblikoval svoje teze o evoluciji na podlagi naravne selekcije. Že to, da je objavil delo, ki je pokazalo, da ljudje nismo prav nič drugega, kot še ena izmed vrst živali, in da smo del evolucijskega drevesa, je bilo za takratni čas napredno razmišljanje. Če je bil Darwin v svojem času napreden, pa je to, da sedaj evolucijo nekateri zlorabljajo za razlago človeške narave, hudo narobe.

Vsekakor je nenavadno, a v skladu s pričakovanji tistega časa, da Darwin v svojih delih v katerih je opisoval tudi razmnoževalno vedenje marsikatere vrste primatov, ni nikoli omenil odnosov med predstavniki in predstavnicami istega spola. Novejša dognanja v vedenjski ekologiji in evoluciji so namreč odkrila v živalskem svetu ogromno število spolnih odnosov med osebki istega spola.

lions

Tudi med mogočnimi levi najdemo homoseksualne odnose.

Najpogostejša razlaga, zakaj pride do tega, temelji na tem, da osebki z istospolnimi odnosi ohranjajo tesnejše socialne vezi znotraj svojih skupin. Oglejmo si nekaj primerov.

Začnimo z bonobi, eno izmed vrst šimpanza, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika pred petimi do šestimi milijoni leti. Predvsem samice lahko redno ujamemo pri istospolnem vedenju. Pogostokrat prihaja do genitalno-genitalnega drgnjenja, ki lahko vodi v orgazem. Pri samcih prav tako opazimo poljubljanje, felacijo in masažo genitalij. Razloge za to vidijo raziskovalci in raziskovalke v krepitvi socialnih vezi znotraj skupin in pobotanju po prepirih.

Samce plisavk (Thursiops sp.), iz družine delfinov ujamemo v naravnem okolju pri naskakovanju in genitalnem stiku. To naj bi pripomoglo k tvorjenju zavezništev, med mlajšimi pa služi tudi vaji za spolne odnose s samicami. Tudi samice pliskavk lahko najdemo v istospolnih spolnih odnosih.

Pri dolgorepih antarktičnih pingvinih (Pygoscelis antarcticus) so v ujetništvu odkrili pare samcev, ki sklenejo dolgo trajajoče odnose, pri katerih ne manjka spolnosti.

Tudi med drugimi vretenčarji, na primer žirafami in krastačami, ter tudi med nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in podobne skupine živali, najdemo ogromno spolnih odnosov med osebki istega spola. Vse to je v naravi bolj pravilo kot izjema.

Naj sklenem z opozorilom, da poroke nimajo prav nobene povezave z biologijo: nastale so zaradi socialnega povezovanja med skupinami ljudi. Po svetu poznamo veliko različnih načinov, kako se skupine ljudi med sabo združujejo in povezujejo. Nekatere socialne skupine živali se povezujejo med sabo tudi s homoseksualnimi odnosi.

V srednjem veku, ko je krščanstvo prevladovalo v Evropi, je poroka postala izključna zveza med možem in ženo. Seveda je bila delno povezana tudi z razmnoževanjem in s tem z delovno silo. A kaj več kot to pa ne: bolj se je dotikala dedovanja in premoženja. Šele v viktorijanski Angliji so poročanje povezali z romantično ljubeznijo.

Seveda moramo opozoriti, da poroka iz ljubezni ali brez nje ni prav nič bolj naravna kot ni naravno to, da se vozimo naokoli v avtomobilih ali pa da potujemo po svetu z letali. Zato v te debate res ni potrebno vmešavati Darwina in tako zlorabljati njegovo ime v imenu svojih nestrpnih pogledov in še manj za doseganje političnih ciljev. Še posebaj narobe pa je, da so ti politični cilji tako zelo vezani na religijo. Saj vendar živimo v sekularni državi, ali ne?

To je to – čas je ZA (značko)!
Z

 

Še nekaj zanimivega branja:

Monogamija in tukaj ter tukaj
Žirafa

Melbourne in St Kilda – obala, parka, presenečenje in otroško igrišče

5 May

Zadnja dva dneva potovanja sem preživela v Melbournu. Pravzaprav sem polovico prvega dne preživela na letalu. Na potovanju sem kar trikrat letela po Avstraliji. Skupaj sem po Avstraliji preletala kar 5287 kilometrov. Glede na razdalje med mesti imajo odlične povezave. Letala letajo ves čas; vse skupaj je videti, kot da se voziš z avtobusom. Oddaš prtljago, greš mimo varnostnikov, potem se znajdeš v letališkem nakupovalnem središču, nato hitiš proti svojim vratom, potniki že izstopajo iz letala, ti pa se počasi vkrcaš in že si na poti … Tokrat proti Melbournu. To posamezne letalske družbe ponovijo kar nekajkrat v dnevu. Ko pritaneš, se znajdeš na letališču, sredi trgovin, poiščeš izhod in šele tam te čakajo trakovi s prtljago. (Tako je bilo v Sydneyu, v Melbournu so prenavljali letališče in je bilo malo bolj zmedeno. Mimogrede: v pravih avtobusih sem presedela skoraj 30 ur oz. okoli 2000 kilometrov.) Ko sem po letu iz Brisbana dobila nahrbtnik, sem pohitela proti hostlu v središču Melbourna. Tam sem samo oddala prtljago in se pripravila za odhod ob morje v predmestje St Kilda.

Preden pa sem lahko sedla na javni prevoz, sem morala kupiti kartico, podobno Urbani; stala me je 6 $. Ob tem sem se zamislila nad tem, da so kartice, kot je Urbana, za namen javnega prevoza za tujce malo neprijazne. Preden plačaš za prevoz, moraš kupiti kartico. Vem, da je tako še marsikje po Evropi, pa vseeno. Način plačevanja javnega prevoza v Sydneyu mi je bil bolj všeč: tam si dobil papirnato kartico in ko si izkoristil zadnjo vožnjo, je ostala v avtomatu. Tako so poskrbeli tudi za recikliranje. Kakorkoli, zunaj je bilo sonce in v resnici nisem bila preveč nejevoljna, ker sem morala kupiti plastično kartico za prevoz. Po slabi uri vožnje sem se znašla na glavni ulici St Kilde, v svetu zanimivih kavarn, slaščičarn in umirjenega obalnega življenja.

st_kilda_2

O St Kildi nisem imela pričakovanj; niti Lonely Planet ni obljubljal nič posebnega. Na koncu sem bila prijetno presenečena: glavna ulica je imela pridih alternative. Sprehodila sem se mimo najrazličnejših slaščičarn, ki so v izložbah ponujale neskončno veliko tortic, rolad in različnih slaščic. Sprehod mimo teh slaščičarn bi lahko bil del kakšnega filma. Morda je, pa ga ne poznam … Med slaščičarnami so bile restavracije in nekaj trgovinic. Vse so različne in prav nič dolgočasne; v manjših uličicah so se skrivali grafiti. Prijeten kraj. Privoščila sem si sladoled in odšla proti obali.

st_kilda_1

Še preden sem dosegla morje, sem odkrila skupnostni vrt: Veg Out. Prostor za vse prebivalce St Kilde. Iz radovednosti sem se sprehodila mimo gredic in se znašla v svetu odrasle domišljije. Na vrtu se je nahajalo nekaj kovinskih skulptur in kipov. Na stenah pa ponovno grafiti.

veg_out

Od vrta sem nadaljevala pot okoli lunaparka, ki je bil na žalost zaprt. Zapis na zidu me je poučil, da je v lunaparku vlakec smrti, ki ima najdaljšo zgodovino neprestanega delovanja na svetu. Obratovati je začel leta 1911 in deluje še danes. Pred leti so ga obnovili. Res škoda, da ga nisem uspela preizkusiti.

lunapark

Za lunaparkom se odpre pogled na morje. Tukaj ni bilo takih volov kot na obalah Sydneyja in Brisbana, saj je St Kilda skrita v velikem zalivu. Plaža je bila navkljub zalivu peščena, za njo so se dvigale travnate površine. Utrujena od poti sem poiskala prostor na travi in se zatopila v branje. Počitek je trajal kar dolgo. Ko se je začelo sonce spuščati, sem se sprehodila še po obali in odkrila skejtpark. V parku je bilo polno rolkarjev, bmx-kolesarjev in skejterjev, a tudi skejterk ni manjkalo. Park je bil narejen po videzu bazena. V 70-ih letih so v Kaliforniji skejtali po zapuščenih bazenih, iz česar se je razvil tovrsten slog. Sedaj tako gradijo parke po obliki bazenov. Malo sem jih opazovala, kot še nekaj naključnih mimoidočih. Bila sem navdušena nad njihovimi triki.

Preden sem odšla proti postajališču, sem se sprehodila še po pomolu St Kilda. Na koncu pomola me je pričakalo presenečenje.

Še preden sem se vrnila v Melbourne, sem se odločila, da ne grem na izlet na Philipov otok, kjer bi lahko videla slavni večerni sprehod malih pingvinov. A za pingvine ni treba oditi na otok; jaz sem jih odkrila na koncu pomola St Kilda. Tam se je seveda trlo ljudi, pa vseeno: videti male pingvine v naravnem okolju je bilo neprecenljivo.

pingvini

Mali pingvini prebivajo na jugu Avstralije in na Novi Zelandiji. Živijo lahko na območjih, kjer temperatura ne preseže 35 stopinj Celzija. To je kar toplo za pingvine, ki si jih običajno predstavljamo nekje na ledenih ploščah Antarktike. V času parjenja živijo v monogamnih parih. Samica izleže do dve jajci. S samcem se izmenjujeta pri valjenju jajc in pri skrbi za potomki ali potomca. Če je hrane premalo, redko preživita oba izvaljena mladiča. Avstralci jih imenujejo tudi pravljični ali čarobni pingvini, predvsem zaradi njihove majhnosti. Sprehod po pomolu je bil za konec dneva ki sem pa pričakala skupaj s pingvini, preprosto čaroben. Po sprehodu sem se vrnila v središče Melbourna in še zadnjič sanjala v deželi tam spodaj.

kupkejk

Naslednji dan sem nakupila še zadnja darila, se sprehodila po Melbournu in se imela fino, skupaj z najslajšim kapkejkom. Odkrila sem tudi zanimivo otroško igrišče z gugalnicami, ki sem jih doslej videla samo v ameriških filmih. Morda jih poznate: za sedišče nimajo deske, ampak gumijasto površino, na kateri sediš in z nekaj zamahi nog si že visoko v zraku. Guganje je zabavno, tudi ko si star/a že dvajest in nekaj let.

igrisce

Na ta večer sem zapustila deželo tam spodaj. Zagotovo se še kdaj vrnem!

To je to!
Z