Tag Archives: prehrana

Sulice in šimpanzinje

2 Maj

Primatologinje in primatologi so bili začudeni, ko so ugotovili, da v senegalski šimpanzji populaciji, v Fongoli, za lov malih vretenčarjev šimpanzinje pogosteje od šimpanzov uporabljajo orodje, ki spominja na sulice.

Raziskovanje nam najbližjih primatov, s katerimi imamo zadnje skupne prednike, nam z veliko verjetnostjo nekaj pove tudi o homininski zgodovini. Zato raziskovalke in raziskovalci na različnih krajih v divjini podrobno opazujejo in sledijo vedenju šimpanzev. Tako kot ljudje se tudi različne populacije šimpanzij in šimpanzov vedejo različno. Pogostokrat so vzorci vedenja povezani z okoljem, v katerem živijo. Ker v Senegalu živijo v savanskem okolju in ker paleoarheološke najdbe v Afriki kažejo, da naj bi zgodnje homininske vrste živele v podobnem okolju, je verjetno smiselno natančno preučiti vedenje primatov v tem okolju. Poleg tega so se pri naših prednikih in sorodnikih vsaj v nekaterih primerih razvile podobne adaptacije v podobnih okoljih. Zato so bile morde ta oblike vedenja, ki jih lahko opazujemo pri primatih, značilna tudi za naše skupne prednike. V vsakem prkimeru pa velja, da moramo, če si prizadevamo k boljšemu razumevanju, kako podobni oziroma različni smo drugim živalim, čim bolje poznati in primerjati naša in njihova vedenja.

Tako so raziskovalke in raziskovalci v Fongoli, v Senegalu, posneli 99 primerov lova na male nočne primate, galage (Galago senegalensis). Od tega je bila tretjina plena ulov šimpanzij, drugi dve tretjini sta bili ulov šimpanzev. To je nekako pričakovano, tudi v primerjavi z drugimi šimpanzjimi populacijami. Kljub temu da lahko tudi pri šimpanzih sledimo vzorcu, po katerem samci ulovijo več plena od samic, kakor tudi v človeških lovsko-nabiralskih skupnostih moški ulovijo več plena od žensk, pa je zanimivo, da vsaj v nekaterih človeških skupnostih ženske poskrbijo tudi za velik del energetsko bogatejše prehrane. Poleg tega so bile bržkone nemalokrat spretnejše pri oblikovanju in izumljanju novih orodij za lov. Šimpanzinje iz Fangole kažejo podobne vzorce. Velik del plena, ki so ga ulovile, so namreč ulovile s pomočjo sulicam podobnih orodij. Medtem so samci večinoma lovili brez orodij ali z “golimi rokami.” V primerih, kjer so šimpanzinje in šimpanzi lovili z orodji, so več kot tri petine lova izvedle šimpanzinje.

IMG_0272-0.JPG
Poleg tega, da so šibkejše šimpanzinje uspešno lovile, so lahko svoj plen v večini primerov tudi obdržale. Življenje v šimpanzji skupnosti ni vedno lahko, čeprav nekateri izkazujejo sodelovanje in občutek za nepravičnost, si dominantni samci ponavadi prilastijo kar eno četrtino plena, ki ga odvzamejo šibkejšim pripadnicam in pripadnikom v skupini. A pri populaciji šimpanzov in šimpanzij v Fangoli je po poročanju raziskovalk in raziskovalcev prišlo do takšne prerazporeditve plena le v eni dvajsetini primerov.

Okolje in različne vedenjske adaptacije, povezane z njim, verjetno lahko vplivajo na razmerja znotraj skupnosti. Okoljske danosti in organizacija skupin verjetno spodbudno vplivajo tudi na izumljanje novih orodij in načinov lova. Do sedaj poznamo to razmerje le pri eni šimpanzji skupnosti, ki živi v podobnem okolju, v katerem so najverjetneje živeli naši predniki. Druge skupine primatov uporabljajo drugačna orodja ter živijo v drugačnem okolju, poleg tega so se tudi nam najbližji primati tako fiziološko kot vedenjsko evolucijsko razvijali in spreminjali od takrat, ko smo imelizadnjega skupnega prednika, tako da je v resnici zelo težko sklepati karkoli o razvoju in izviru različnih oblik vedenj. Vseeno pa opisani primer, če ga povežemo in primerjamo z opisi vedenja primatov v drugih krajih, prinaša zanimiva odkritja, ki, kot ponavadi, pokažejo, kako kompleksno so organizirane tudi druge živalske skupnosti in ne le človeška.

To je to!
Z

Advertisements

Mali prijatelji

6 Nov

S šimpanzi in ostalimi človeku podobnimi opicami imamo prav gotovo zadnje skupne prednike, a očem skriti mikrosvet našega črevesnega mikrobioma (mikrobiote) se je v tem času zelo spremenil. Na in v človeškem telesu najdemo 100 trilijonov različnih mikroorganizmov, od virusov in bakterij, vse do arhej in enoceličnih evkariontov ter gliv. Kar je zagotovo več od števila človeških celic posameznega osebka. Človeško telo je pravi mikrosafari; vso nenavadnost človeškega mikrobioma je krasno opisal znanstveni komunikator Ed Yong v prispevku za New York Times: “Zdrav” mikrobiom ne obstaja. Danes se bom posvetila črevesnemu mikrobiomu naših najbližjih sorodnikov in nas samih.

Skupina raziskovalk in raziskovalcev z različnih področij biologije se je namenila raziskati mikrobiom goril, bonobov, šimpanzev in ljudi. Predstavnicam in predstavnikom človeku podobnih opic so sledili po gozdovih Kameruna, Tanzanije in Demokratične republike Kongo ter za njimi pobirali vzorce izločkov. Pridobili pa so tudi človeške vzorce z različnih koncev sveta. Vse vzorce so zatem obdelali in analizirali genetski material, pridobljen iz iztrebkov, s čimer so določili sestavo mikrobioma vseh štirih primatov. Izkazalo se je, da je naše črevo najbolj dolgočasno in neraznoliko. Podatki namigujejo, da naj bi se po ločitvi od šimpanzov diverziteta ali bogatost našega mikrobioma zmanjšala.

Razlike so odkrili tudi med mikrobiomi goril in obeh vrst šimpanzev, a so razlike take, kot bi jih pričakovali glede na čas, ki je pretekel od takrat, ko sta vrsti imeli zadnjega skupnega prednika, in glede na okolje, v katerem živita. Pri ljudeh pa je prišlo do pospešenega spreminjanja, ki ga v običajnem počasnem razvoju vrste ne bi pričakovali. A, ljudje smo spremenili našo prehrano: jemo več mesa kot naši najbližji sorodniki; večinoma jemo prekuhano zelenjavo, meso in ostalo hrano. Vse to je pustilo sledi na in v našem telesu. Za vrste v črevesnem mikrobiomu to pomeni, da so izgubile živahno raznolikost in nekaj deset prijateljev iz drugih rodov bakterij. To nekateri povezujejo tudi z različnimi boleznimi. Tako znanstvenice in znanstveniki, ki so opravili raziskavo, sklepajo, da je tovrstno odkritje lahko pomembeno tudi za razumevanje človeških bolezni, kot so debelost, avtoimunske bolezni in gastrointestinalne težave.

Na drugi strani naj omenim še zanimivo metodo zdravljenja posebne okužbe z bakterijo Clostridium difficile. Če tvoje črevo napade ta zahrbtna bakterija in se v njem množično namnoži, začneš zelo hitro izločati vso zaužito hrano, veliko časa prebiješ na stranišču in poleg tega zelo hitro izgubljaš težo, ki jo zelo težko pridobiš nazaj, zato boš naredil/a vse, da se je znebiš. Pripravljen/a boš prejeti tudi bakterije iz izločkov drugega človeka.

Zdravnice in zdravniki so pred leti začeli opravljati prve presaditve črevesnih bakterij med ljudmi. Gre za transplantacijo fekalnih bakterij, ki jih izolirajo iz iztrebkov donorja ali donorke in jih s kolonoskopijo vsadijo v prejemnico ali prejemnika. Postopek žanje uspehe, a predvsem pri okuženih z bakterijo C. difficile.

Kljub temu si nekateri ljudje želijo zamenjati svoj mali svet črevesnih čudes. Nekateri hodijo po vzorce med ljudstva, ki se še vedno pretežno preživljajo z nabiralništvom in lovom. Takšno ljudstvo so na primer Hadze iz Tanzanije. Letos spomladi je bila objavljena raziskava, v kateri so primerjali vzorce črevesnega mikrobioma pripadnikov ljudstva Hadza z vzorci zahodnih populacij, bolj točno Italijanov in Italijank iz urbanega okolja. Ugotovili so, da je pestrost vrst črevesnega mikrobioma pri ljudeh iz zahodnega “urbaniziranega” sveta manjša. Poleg tega so v vzorcih ljudi iz industrializiranega sveta odkrili veliko število organizmov iz vrst Bifidobacterium (te dodajajo v številne probiotične jogurte), medtem ko jih pri ljudstvu Hadza ni zaslediti. Slednji imajo veliko število bakterij Treponema, ki jo sicer povezujemo tudi z nekaterimi človeškimi boleznimi, kot je na primer sindrom razdražljvega črevesja. A teh bolezni v populaciji ljudstva Hazda ne zasledimo. Zanimivo je tudi, da so odkrili, da obstaja opazna razlika med črevesnim mikrobiomom deklet in moških pri ljudstvu Hadza, do tega pride verjetno zaradi delitve dela in pri nabiranju, pobiranju in lovu. Ne glede na to, da si na koncu hrano pravično razdelijo, pa nabiralci in nabiralke ter lovke in lovci že med zbiranjem hrane kaj prigriznejo in pri presnovi te, pretežno rastlinske hrane, jim še kako prav pridejo raznolike vrste mikroorganizmov, ki se skrivajo v njihovih črevesjih.

Ko si misliš, da sama uživaš v filmu… (vir: Beatrice the Biologist)

Poleg navdušenk/cev nad mikrobiomom nabiralk in lovk si drugi/e želijo črevesnih mikroorganizmov suhih ljudi. Po mojem je metoda presaditve fekalnih mikroorganizmov primerna pri resnih boleznih in okužbah z groznimi patogeni. Razvajenke in razvajenci, ki pa stremijo k bolj “naravnemu” življenju ali kakšnemu kilogramu manj, naj le pomislijo, da vsak dan okoli prenašajo male črevesne prijatelje, ki si prav tako želijo zdrave in okusne prehrane. Nekaj svobode in izbire le imamo. Ko boš naslednič jedla ali jedel, imej v mislih te “nebogljene” mikroorganizme, ki nas iz dneva v dan spremljajo in nudijo podporo, tudi dobesedno, saj nam pomagajo razgraditi nekatere vrste hranil, ki jih dnevno zaužijemo, in pri tem dostavljajo še kako potrebno zalogo nutrientov, da naše telo lahko stoji in normalno deluje.

To je to!
Z

Izbirčna meta

12 Okt

Na svetu trenutno poznamo nekaj več kot 45 tisoč vrst pajkov (45.045). Zagotovo jih je v resnici še več; nekateri predvidevajo, da jih je celo več kot pol milijona. Okoli nas je očitno ogromno teh osemnožnih členonožcev, ki pa ne sodijo med žuželke, saj se že na ravni poddebla razlikujejo od njih. Najbolj znana razlika je v številu nog: žuželke jih imajo šest, pajki pa kar osem. Pajki sodijo v poddeblo pipalkarjev in v razred pajkovcev. Od vseh 45 tisoč vrst je le za dve znano, da se hranita s komarji. Pravzaprav se le ena zares hrani s komarji, druga pa selektivno izbira komarke. Pajki teh dveh vrst raje “ugriznejo” komarko ali komarja, kot pa kateregakoli drugega členonožca; torej sta obe vrsti pravi izbirčni meti.

Malezijski skakač (skakajoči pajek) ali Paracyrba wanlessi, kot že ime pove, sodi v družino skakačev in obožuje komarke in komarje. Vsaj tako pravi Fiona Cross, ena izmed avtoric oz. avtorjev raziskave, v kateri so odkrili izbirčega pajka, ki se mu “zacedijo sline”, ko zagleda komarja; celo tako daleč gre, da pleni ličinke komarjev, ki se nahajajo v in na vodi.

Malezijski skakač ali Paracyrba wanlessi (vir - avtor Daiqin Li)

Malezijski skakač ali Paracyrba wanlessi (vir – avtor Daiqin Li)

Malezijski skakač ni edina žival, ki je komarje, je le zelo izbirčen in raje poseže po komarki ali komarju kot po kateremkoli drugem mesnatem členonožcu. Raziskovalci so v okviru omenjene raziskave nabrali pajke v njihovem naravnem okolju, v podrtih bambusovih steblih. Nato so jih gojili v laboratorijskih pogojih. Kot hrano so uporabljali ličinke ali larve in bube komarjev, ki jih najdemo pretežno v vodi ali na njej, in odrasle komarke in komarje. Poleg komarjev so bili možen plen še najrazličnejši členonožci iz kar šestih večjih skupin.

Pajke so vzgajali na različnih dietah; nekatere so vsebovale komarje, druge ne. Ko so odrasli, so jih prestavili v komoro, kamor so vstavili dve različni vrsti plena in pajek je lahko izbiral. Analiza podatkov je pokazala, da so, ne glede na prehrano v času razvoja, malezijski skakači pogosteje planili po komarjih, komarkah, njihovih ličinkah ter bubah. Tudi vodno okolje, v katerem so se nahajale ličinke in bube, ni imelo vpliva na izbiro prehrane pajkov. Malezijski skakači najraje jedo komarke, komarje in njihov podmladek.

V vzhodni Afriki najdemo še enega zanimivega pajka, ki pa raje uživa komarke: tiste, ki so se ravnokar napokale sesalčje krvi in kažejo lepe rdeče trebuščke. Vampirski pajek ali Evarcha culicivora se prehranjuje s sesalčjo krvjo, a ne neposredno: potrebuje posrednice, našel pa jih je v komarkah. Za valjenje jajčec potrebujejo komarke beljakovine in maščobe, ki jih dobijo prav iz sesalčje krvi. Kako pa ločujejo komarke od njihovih partnerjev nasprotnega spola? Raziskovalci so ugotovili, da ni dovolj le poln trebušček. Ko so se poigrali z umetnim sestavljanjem komark in komarjev, so zlepili skupaj mrtve dele komark in komarjev ter tako dobili neke vrste frankenštajnske hibride. Ugotovili so, da je poleg napolnjenega abdomna oz. zadnjega dela, pomemben tudi videz glave in oprsja.

Vampirski pajek ali Evarcha culicivora (vir - avtor Robert Jackson)

Vampirski pajek ali Evarcha culicivora (vir – avtor Robert Jackson)

A šele ko sta Ximena Nelson in Robert Jackson pripravila model tridimenzionalnega virtualnega komarja in z njim izzvala odziv vampirskega pajka, se je izkazalo, da ima pajek tako občutljiv vid, da zaznava razlike med antenami komark in komarjev. Vampirski pajki komarke ločijo od komarjev celo na ravni anten. Človeško oko komaj vidi razliko, pajek pa jo prepoznava z lahkoto.

A za vampirskega pajka je tako dober vid pogoj nadaljnjega razploda. Zaradi pravkar zaužitega dobrega kosila postane pajek privlačnejši in lahko s svojim videzom deluje tudi kot afrodiziak. Fiona Cross, tista z začetka zapisa, je pred leti raziskovala tudi vampirske pajke. Leta 2009 je objavila raziskavo o tem, kako vonj krvi vpliva na izbiro partnerja pri vampirskih pajkih. V raziskavi je pajkom ponudila štiri različne vrste prehrane: nekaj jih je hranila s krvjo ravno nahranjenih komark; druge s sladkorjem, ki so ga ravnokar zaužile komarke; tretje s komarji in četrte z jezerčjimi mušicami. Najbolj provlačni (in privlačne) so postali tisti (ali tiste), ki so si “prste obliznili” (obliznile) s svežo krvjo. Privlačnost je šla v obe smeri: če so jedle ali jedli kri, so bile tako samice kot tudi samci bolj “seksi.” Tudi če so se le za kratek čas premaknili na pravo krvavo dieto, jim je to povišalo stopnjo privlačnosti. Vampirski pajki in pajkinje prehrano svojih partneric in partnerjev zaznavajo z vonjem. Ljubezen gre res očitno skozi želodec … Ali pa vonjave.

Vedenje obeh izbirčnih met med tisočerimi vrstami pajkov je nadvse fascinantno, se ti ne zdi? Izbirčnost pri prehrani se je pri obeh vrstah razvila neodvisno – gre za pojav konvergentne evolucije. Podobni pritiski okolja so vodili v podobne prilagoditve in izbiro prehrane. Poleg tega, da imata obe vrsti zelo zanimivo biologijo, bi ju morda lahko uporabili tudi v boju proti malariji. Še posebej to velja za vampirske pajke, ki se hranijo ravno s tisto vrsto komarjev (Anopheles gambiae), ki je vektor ali prenašalec malarije.

To je to!
Z

Rast

26 Avg

Ljudje rastemo na zelo nenavaden način. V prvem letu dodamo svojim centimetrom ob rojstvu kar za polovico višine. Kasneje ta hitrost rasti upade, vse do najstniških let, ko se ponovno podaljšamo in poredimo. Če bi še naprej rastli s takšno hitrostjo kot ob rojstvu, bi bili pri dvajsetih letih visoki več kot deset metrov. A krivulja rasti že prej pade in v dvajsetih letih končamo z rastjo in postanemo “veliki”. Za lažjo predstavo si poglej spodnja grafa.

teza

Krivulja hitrosti pridobivanja teže (Tanner, 1962)

visina

Krivulja hitrosti rasti (Tanner, 1962)

Za živalski svet smo pravi počasneži, saj rastemo kar do poznih najstniških let. Hipoteza “potrošnega tkiva” (“expensive tissue”) pravi, da otroški možgani porabijo toliko hranila, glukoze, da je ostane premalo, da bi sočasno tako hitro rastlo tudi telo. Hipotezo sta leta 1995 postavila antropologa Leslie Aiello in Peter Wheeler. Sprva sta menila, da hitrejši razvoj možganov omogoča manjši prebavni sistem, šele kasneje so to hipotezo spremenili. Gre za neke vrste energijski trade off, najprej dobijo možgani, kasneje šele telo. To hipotezo je bilo zelo težko preveriti, a ravno ta teden so ameriški antropologi objavili obširno raziskavo treh večjih baz podatkov, s katerimi so preverili hipotezo.

Izbrali so že pridobljene podatke s slikovnima metodama PET in MRI. S serijo slikanj s pozitronsko izsevno tomografijo (PET) so dobili podatke o privzemu glukoze v različnih obdobjih človeškega razvoja, z magnetno-resonančnim slikanjem (MRI) pa so določili volumen možganov, s čemer so lahko izračunali celotno porabo glukoze od rojstva do odraslosti. Te vrednosti so primerjali s stopnjo rasti telesa. Izkazalo se je, da največ glukoze človeški možgani porabijo v četrtem letu starosti: bolj natančno, med starostjo štiri in pol ter pet let. V tem obdobju porabijo možgani kar dve petini dnevno zaužite energije, ki jo telo dobi iz hrane. Vrednost glukoze, ki jo porabijo možgani, se dvigne celo preko treh petin, če otrok cel dan miruje. V tem času se energija porabi predvsem za povečanje sinaptične gostote in za ostale z njo povezane metabolne procese. Poraba glukoze v možganih kasneje rahlo pade in se stabilizira. Odrasli na lenobne dneve, ko se ne premikamo veliko, porabimo eno petino bazalne metabolne stopnje (RMR), tj. energije samo za delovanje možganov. Kljub temu možgani tehtajo v povprečju le do dva odstotka celotne teže posameznice. Pri štirih oz. petih letih se tudi rast otrok in celoten razvoj telesa rahlo upočasni. Povedano drugače: “Ko možgani potrebujejo veliko energije, raste telo počasneje”.

Razlog za daljše obdobje odraščanja avtorji pripisujejo metabolno potratnemu razvoju možganov, a verjetno je v procesu evolucije človeka v tak razvoj vodilo več različnih dejavnikov. Nekateri so na primer: mesojednost, kuhanje hrane, sodelovanje znotraj skupine ljudi, odraščanje pri babicah in med ostalimi članicami in člani skupnosti ipd. Vprašanje, kaj je vodilo tak razvoj človeške vrste, še ni dokončno odgovorjeno. Še vedno tudi ne poznamo vseh razlogov, zakaj imamo večje možgane v primerjavi z najbližjimi sorodniki. Eden izmed koščkov sestavljanke o evoluciji človeka je vsekakor tudi to zanimivo odkritje, da možgani pri določeni starosti  porabijo več glukoze za svoj razvoj, medtem pa se rast telesa upočasni.

To je to!
Z

Zajtrk

15 Okt

Danes sem prišla bolj pozno domov. Zavlačevanje me je vodilo v to, da sedaj v zadnjih izdihljajih dneva pišem torkov zapis. Komaj čakam jutro in z njim nov dan ter čas za zajtrk. Vsako jutro si ga vzamem – čas za zajtrk. Če grem bolj pozno od doma, med zajtrkom pregledam časopis ali preletim svoj glavni vir informacij, twitter. Tako sem verjetno naletela tudi na intervju: “Zakaj Američani jedo kosmiče za zajtrk?” Danes sem ga odkrila v svojem Pocketu. (Super aplikacija za shranjevanje zanimivih spletnih zapisov, blogov, novic itd.)

Pa dober tek!

Pa dober tek!

V intervjuju z Abigail Carroll tako izvemo, da je industrijska revolucija v času med drugo polovico 18. stoletja in začetkom 19. stoletja vplivala na nastanek danes znanega zajtrka. Pred tem so se ljudje, glede na naše sedanje poglede, nenavadno prehranjevali. Zajtrk je bil bolj podoben hitri malici, sestavljen iz ostankov in preproste hrane. Ni bil zdrav obrok. Po industrijski revoluciji, ko so ljudje začeli z deli, ki niso bila nujno fizična in večinoma sedeča, kar je povzročalo težave s prebavo, so si nekateri zamislili, po njihovem mnenju, bolj zdrave načina prehranjevanja. In kje je bolje začeti kot pri začetku dneva in uvedbi “novega zajtrka”? Najprej so zagovarjali vegeterijanstvo in žitarice. John Harvey Kellogg, eden izmed ustanoviteljev tovarne Kellogg’s, je bil zdravnik, zaposlen v sanatoriju. Hitro je pograbil idejo o zdravih žitaricah in reševanju zdravstvenih težav s pravo prehrano. Tako je uvedel kosmiče za zajtrk. Z uspešnim oglaševanjem, po katerem naj bi kosmiči pozdravili kronične bolezni in ljudem ponovno omogočili shoditi, so se kosmiči uspešno prijeli. Verjetno so sedaj eden izmed bolj pogostih oblik zajtrka. Moje zajtrke v treh četrtinah zagotovo sestavljajo kosmiči z mlekom in sadjem. Mljask, mljask …

Kaj pa tradicionalni slovenski zajtrk?

Sicer ga ne poznam, sem pa naletela na projekt Tradicionalni slovenski zajtrk. Pri njem v osnovnih šolah učence poučujejo o pomembnosti samooskrbe in lokalne prehrane. Tako dobijo na tretji petek v novembru učenci za zajtrk črn kruh, maslo, med, jabolko in mleko. Takega zajtrka se tudi jaz ne bi branila. Če mleko zamenjam s kavo in si jabolko shranim na malico, to lahko predstavljal tisto četrtino mojih zajtrkov, ko se pred menoj zjutraj ne znajdejo kosmiči.

Sicer je to novodoben “tradicionalni” (kar je bistroumen nesmisel ali oksimoron; prav si ga zaznal/a!) slovenski zajtrk, saj tudi pri nas zajtrka pred prihodom industrije v tej obliki nismo poznali. Večinoma so ljudje obilneje obedovali enkrat na dan, zato da so se napolnili z energijo za delo. Kako zanimivo, da sedaj delamo pravo znanost iz naše prehrane? Še bolj zanimiv pa je močan vpliv okolja in kulture na naše prehranjevalne navade.

Froot loops - med bolj popularnimi ameriškimi kosmiči za zajtrk. POLni vitaminov, a meni v teh barvah vs

Froot loops – popularni ameriški kosmiči za zajtrk, polni vitaminov; a v teh barvah niso videti prav zdravi in naravni

Ko sem pisala blog za Scientific American Blogs, sem se naučila tudi o ameriškem načinu zajtrkovanja in o različnih vrstah zajtrka. Nekateri jedo omlete, drugi kosmiče ali pa kruh in marmelado. Če ste si zaželeli kosmiče ali pa morda kruh z maslom in medom; če vas zanima še kaj o prehrani ali bi morda radi vedeli, zakaj se redkokdaj prenajeste, ali pa kako si zapomniti, kje ste zadnjič jedli tisti odličen zajtrk, da boste lahko naslednjič koga povabili zraven, vam bo morda prišel prav moj zapis kot Scicurious Guest Writer – Kje se srečata lačnost in kognicija? (Where do hunger and cognition intersect?).

Morda pa sem vam dala kakšno zamisel za jutri, za zajtrk. Sedaj pa dovolj o hrani, potrebujem spanec.

To je to!
Z

Sezam

7 Maj

“Sezam, odpri se!” Rek izvira iz zbirke arabskih pravljic Tisoč in ena noč, ki jih je Šeherezada pripovedovala svojemu možu sultanu Šahrijarju, da si je s tem podaljševala življenje. Sultan je, jezen zaradi ženske nezvestobe, sklenil, da bo vsako novo ženo noč po poroki dal ubiti. Šeherezada se je rešila tako, da mu je vsak večer pripovedovala zgodbe, ki jih ni končala v enem večeru, tako da se je je na koncu Šahrijar usmilil in srečno sta živela do konca svojih dni.

Rek o Sezamu se pojavi v zgodbi ‘Ali Baba in 40 razbojnikov’, kjer se z rekom “Sezam, odpri se,” odprejo vrata med skalami, kjer se skrivajo zakladi.

Izvir besede sezam sega skozi prenos v latinski besedi sesamum in starogrški sésamon iz semitskih jezikov, na primer hebrejskega sumsum, arabskega simsim, aramejskega shūmshĕmā. Slednji pa izhajajo iz poznega babilonskega shawash-shammu, ki naj bi izviral iz asirske shamash-shammū, kar v malo drugačni obliki, shaman shammī, pomeni rastlinsko olje.

Sezam oz. sezamova semena, če sem bolj natančna, rastejo na rastlini Sesamum indicum, ki sodi v rod Sesamum, družino Pedaliaceae in red Lamiales, po slovensko ustnatičevci. Dovolj strašenja s sistematiko! Sezam torej dobimo z rastlino, ki zraste v višino od 50 do 100 centimetrov, ima nasprotno nameščene jajčaste liste ter svetlo rumene cvetove. Sezamova semena se nahajajo v strokih; po navadi jih je nekje okoli 50 do 70 na strok. V začetku zapisa omenjeni rek, naj bi izviral ravno iz odprtja sezamovega stroka, ki se razpolovi po sredini in ob tem pride do rahlega poka. Ven pa dobimo dozorela semena, ki so prava zakladnica hranil in okusa.

sesame

Arheološki dokazi kažejo na to, da so sezam uporabljali že več kot 5000 let nazaj. Že samo vrstno ime indicum nakazuje, da prihaja iz Indije. Razširjati naj bi se začel iz južne Azije. Šele kasneje je prišel v podsaharsko Afriko, kjer sedaj poznamo tudi veliko divjih tipov sezama. Med drugim je to območje sedaj eno izmed glavnih pri pridelavi sezama.

Sezam kot zaklad. Sezamovo olje je dolgo časa v zgodovini predstavljalo tekmeca oljčnemu olju. Ima prav zanimiv okus: v knjigi The History of Foods (Toussaint-Samat 2009), ga primerjajo s praženimi lešniki. Njam, vse diši! Sezam vsebuje veliko koristnih hranljivih snovi: poleg maščob, linoleinske in oleinske maščobne kisline imajo semena tudi visoko vsebnost proteinov; kar 25 odstotkov njihove mase ter nekaj mineralnih snovi, kot so kalcij, železo, baker, magnezij in fosfor.

Nekaj predlogov, kako uporabiti sezam, najdete tukaj. Jaz ga kdaj pa kdaj dodam kar v solato, po novem pa ga tudi zmeljemo in si ga dodam ob medu na žitne ploščice. Njam, njam.

Upam, da sem vam pozlatila dan s sezamom. Naj sklenem z zgodbo z začetka: “Sezam, odpri se!” Ne, ne bom vam povedala, kako se pripoved o Ali Babi konča. Če hočete izvedeti, kaj se zgodi ob prevelikem pohlepu po zakladu, bom tokrat ubrala taktiko Šeherezade in vam predlagam, da zgodbo vzamete v roko in sami odkrijete skrivnosti arabskih pravljic.

Lahko pa dodam še eno drobtinico k današnjemu zapisu. Poznate oddajo Sezamova ulica? To je tista z Cookiemonsterjem, modro piškotno pošastjo. Veste, od kod njeno ime? Ustvarjalci so iskali zanimivo ime, ki pa ni preveč očitno. Tako so za prvi del imena za oddajo, ki se je dogajala na ulici, vzeli Sezam iz reka “Sezam, odpri se!” Sezam naj bi predstavljal nekaj vznemirljivega in pustolovskega, kot je to doživljal Ali Baba, ko je odpiral vrata med skalami.

Sesamecast

To je to!

Z