Tag Archives: primati

Sulice in šimpanzinje

2 Maj

Primatologinje in primatologi so bili začudeni, ko so ugotovili, da v senegalski šimpanzji populaciji, v Fongoli, za lov malih vretenčarjev šimpanzinje pogosteje od šimpanzov uporabljajo orodje, ki spominja na sulice.

Raziskovanje nam najbližjih primatov, s katerimi imamo zadnje skupne prednike, nam z veliko verjetnostjo nekaj pove tudi o homininski zgodovini. Zato raziskovalke in raziskovalci na različnih krajih v divjini podrobno opazujejo in sledijo vedenju šimpanzev. Tako kot ljudje se tudi različne populacije šimpanzij in šimpanzov vedejo različno. Pogostokrat so vzorci vedenja povezani z okoljem, v katerem živijo. Ker v Senegalu živijo v savanskem okolju in ker paleoarheološke najdbe v Afriki kažejo, da naj bi zgodnje homininske vrste živele v podobnem okolju, je verjetno smiselno natančno preučiti vedenje primatov v tem okolju. Poleg tega so se pri naših prednikih in sorodnikih vsaj v nekaterih primerih razvile podobne adaptacije v podobnih okoljih. Zato so bile morde ta oblike vedenja, ki jih lahko opazujemo pri primatih, značilna tudi za naše skupne prednike. V vsakem prkimeru pa velja, da moramo, če si prizadevamo k boljšemu razumevanju, kako podobni oziroma različni smo drugim živalim, čim bolje poznati in primerjati naša in njihova vedenja.

Tako so raziskovalke in raziskovalci v Fongoli, v Senegalu, posneli 99 primerov lova na male nočne primate, galage (Galago senegalensis). Od tega je bila tretjina plena ulov šimpanzij, drugi dve tretjini sta bili ulov šimpanzev. To je nekako pričakovano, tudi v primerjavi z drugimi šimpanzjimi populacijami. Kljub temu da lahko tudi pri šimpanzih sledimo vzorcu, po katerem samci ulovijo več plena od samic, kakor tudi v človeških lovsko-nabiralskih skupnostih moški ulovijo več plena od žensk, pa je zanimivo, da vsaj v nekaterih človeških skupnostih ženske poskrbijo tudi za velik del energetsko bogatejše prehrane. Poleg tega so bile bržkone nemalokrat spretnejše pri oblikovanju in izumljanju novih orodij za lov. Šimpanzinje iz Fangole kažejo podobne vzorce. Velik del plena, ki so ga ulovile, so namreč ulovile s pomočjo sulicam podobnih orodij. Medtem so samci večinoma lovili brez orodij ali z “golimi rokami.” V primerih, kjer so šimpanzinje in šimpanzi lovili z orodji, so več kot tri petine lova izvedle šimpanzinje.

IMG_0272-0.JPG
Poleg tega, da so šibkejše šimpanzinje uspešno lovile, so lahko svoj plen v večini primerov tudi obdržale. Življenje v šimpanzji skupnosti ni vedno lahko, čeprav nekateri izkazujejo sodelovanje in občutek za nepravičnost, si dominantni samci ponavadi prilastijo kar eno četrtino plena, ki ga odvzamejo šibkejšim pripadnicam in pripadnikom v skupini. A pri populaciji šimpanzov in šimpanzij v Fangoli je po poročanju raziskovalk in raziskovalcev prišlo do takšne prerazporeditve plena le v eni dvajsetini primerov.

Okolje in različne vedenjske adaptacije, povezane z njim, verjetno lahko vplivajo na razmerja znotraj skupnosti. Okoljske danosti in organizacija skupin verjetno spodbudno vplivajo tudi na izumljanje novih orodij in načinov lova. Do sedaj poznamo to razmerje le pri eni šimpanzji skupnosti, ki živi v podobnem okolju, v katerem so najverjetneje živeli naši predniki. Druge skupine primatov uporabljajo drugačna orodja ter živijo v drugačnem okolju, poleg tega so se tudi nam najbližji primati tako fiziološko kot vedenjsko evolucijsko razvijali in spreminjali od takrat, ko smo imelizadnjega skupnega prednika, tako da je v resnici zelo težko sklepati karkoli o razvoju in izviru različnih oblik vedenj. Vseeno pa opisani primer, če ga povežemo in primerjamo z opisi vedenja primatov v drugih krajih, prinaša zanimiva odkritja, ki, kot ponavadi, pokažejo, kako kompleksno so organizirane tudi druge živalske skupnosti in ne le človeška.

To je to!
Z

Advertisements

Izumi ali zakaj potreba po njih ne vodi nujno do izumov

24 Nov

Arhimed naj bi pred dva tisoč tristo leti v kadi doživel trenutek, ko je lahko izustil »Eureka!« Slavni grški matematik, fizik, izumitelj in še kaj, kar bi se našlo v njegovem življenjepisu, je dobil nalogo, naj ugotovi, ali je vladarjeva krona narejena iz pravega zlata ali je vmes primešano tudi srebro. Ker takrat še niso poznali merilnih naprav, ki jih uporabljamo danes, se je moral Arhimed domisliti rešitve. Vedel je, da je teža zmesi in čistega zlata različna. S to mislijo se je nekega dne odšel nič hudega sluteč namočit v kad, in ko se je spravil vanjo, se je vodna gladina malo dvignila, nekaj vode pa je plusknilo izven vodnega soda. Arhimed pa je zavriskal: “Eureka!” Kot pravi legenda, naj bi izumitelj gol in ves vzhičen tekal po mestu. Ugotovil je, da lahko tako izmeri volumen kakršnega koli telesa, tudi vladarjeve krone. Pri tem naj bi imela enako težka zlata krona manjši volumen, krona iz zmesi zlata in srebra pa bi imela večjo prostornino, tako da bi se vodna gladina ob tem malo bolj dvignila. Ali vse te zgodbe o Arhimedovemu trenutku »Eureka« resnične, ne vemo. Prve zapise zgodbe o nenadnem izumiteljskem preblisku najdemo šele nekaj stoletij kasneje v zapisih rimskega pisca Vitruvija. Poleg tega je predlagana metoda za izmero kron pri tako majhnih razlikah zelo zahtevna.

Zgodba o Arhimedu ima skupno poanto z anekdoto o Newtonu in jabolku, podobne primere pa najdemo še v marsikateri drugi naključni zgodbi iz sveta izumov in znanosti. V vseh zgodbah se pojavlja podoben ali celo enak vzorec. Znanstveniki in znanstvenice so prišli do pomembnih odkritij, ko niso bili nujno pod pritiski in obvezami o nujnosti novih odkritij. Zgodilo se je po tem, ko so vložili ogromno časa v raziskovanje in opazovanje, kar je vodilo do odkritij in izumov. A brez predhodnega znanja in poznavanja se to ne bi zgodilo.

Tudi pri drugih primatih lahko odkrijemo podobno pravilo: nujnost in pritisk ne vodita do izumov. Kathelijne Koops in druge/i ugotavljajo v objavi ‘Ekologija materialne kulture primatov’ (‘The ecology of primate material culture’), da šimpanzi, orangutani in bradate kapucinke razvijajo različne načine uporabe orodij za pridobivanje hrane v obdobjih, ko je imajo dovolj in jim je obenem omogočen dostop do raznolike prehrane, predvsem do težko dostopne hrane visoke kalorične vrednosti. Tako na primer začnejo raziskovati, kako bi se prebili do medu ali oreščkov. Tovrstne pogoje so avtorice in avtor opisali kot ekološke priložnosti, ki vodijo v uporabo raznolikega okolja. Vsekakor to ni bilo okolje, kjer bi hrane primanjkovalo in bi bili zato novi načini pridobivanja hrane nujni.

Raziskovalke in raziskovalci opisujejo uporabo in izume različnih orodij kot geografske variacije vedenja. Ob tem se trudijo izključiti genetske in ekološke vplive na pojav določenega vedenja, povezanega z uporabo orodij. Vedenje, če naj postane del kulture, se mora prenašati skozi generacije. Avtorici in avtor članka trdijo, da raziskovalke in raziskovalci z ograditvijo od vpliva okolja in s spremljanjem socialno prenosljivega vedenja izgubijo pomemben dejavnik, to je okolje, ki na samem začetku sploh vodi do nastanka ali izuma določenega vedenja. Tako glede na že izvedene raziskave sklepajo, da vodijo do izumov priložnosti v okolju in ne nujnosti, ko na primer živalim na primer primankuje prehrane.

V članku predstavijo model nastanka materialne kulture primatov, ki združuje kognicijo, družbenost in okolje. Okolje ponuja priložnosti za razvoj orodij; na podlagi družbenega vedenja se ta znanja prenašajo med generacijami, kognicija pa lahko skupaj z okoljsko priložnostjo vodi do izuma. Seveda pa tudi kognicija temelji na individualnem in socialnem učenju posameznika.

Med primati vodi do izumov orodij zapleteni preplet kognicije, socialnosti in okolja. Z orodji pridejo do medu ali oreščkov, ki so otipljive nagrade za izume. Do izumov pride pogosteje takrat, ko so siti in lahko »raziskujejo« ter doživljajo prebliske »Eureka«.

To je to!
Z

Rdeča

30 Okt

Slab mesec dni nazaj sem brala o tem, kako izvesti raziskavo na skupini živali; mimogrede: v to skupino so vključili tudi ljudi. Priročnik za merjenje vedenja je opisoval, kako prepoznati in ločiti osebke iste vrste v skupini. Navedli so nekaj praktičnih napotkov, kako označiti osebke, če spremljaš njihovo skupinsko vedenje. Že v uvodu poglavja so omenili zanimiv primer raziskave avstralskih zebrastih ščinkavcev (Taeniopygia guttata). Raziskovalke in raziskovalci ponavadi označujejo ptiče z barvnimi obročki, ki jih nadenejo na njihove nožice. Nancy Barley pa je v svojih raziskavah ugotovila, da lahko različne barve obročkov bodisi privabijo nasprotni spol ali ga odvrnejo od potencialne partnerke ali partnerja. Tako ptice rade vidijo ptiče z rdečimi obročki, ptiče pa na pticah privablja črn obroček. Oba spola se izogibata ptic in ptičev, ki nosijo zelene ali modre obročke. Barley to vedenje pojasnjuje s pomočjo barv in vzorcev ptic in ptičev. Najboljši obročki so tisti, ki se skladajo z vzorci in barvami ptic, saj so se ti vzorci in barve razvili skozi dolgoletno spolno selekcijo. Ko pridemo do različnih barv, so torej izbirčne že ptice, kaj šele ostale živali!

Avstralski zebrasti ščinkavec (Taeniopygia guttata) (vir)

Avstralski zebrasti ščinkavec (Taeniopygia guttata) (vir)

Rdeča barva pogosto, vsaj v današnjem zahodnem svetu, velja za barvo ljubezni. V preteklosti so jo povezovali tudi z nasiljem, vojno in strastjo. Ne vem, od kod izvira, je pa zanimivo, da slovanski jeziki poznajo različna poimenovanja rdeče barve, tako ji Rusi pravijo krasnaja, Poljaki červona, Srbi crvena … Brent Berlin in Paul Kay (1969) v knjigi Osnovna poimenovanja besed: Njihova univerzalnost in evolucija (Basic color Terms: Theri Universality and Evolution) trdita, da obstaja soslednje poimenovanja barv. V prvi fazi, naj bi ljudje poimenovali temno in svetlo ali črna napram beli, v drugi fazi sledi poimenovanje rdeče. Šele v kasnejših stopnjah naj bi imena dobile tudi druge barve. A, ta teorija ne drži, je preveč preprosta in temelji na trditvah, ki ne držijo več. Kar nekaj raziskovalcev in raziskovalk ji oporeka, tudi Berlin in Kay sta svoje trditve rahlo spremenila in prilagodila v skladu z novimi odkritji. Rdeča morda le ni tako pomembna za ljudi, vsaj ne za vse populacije ljudi. Kot že omenjeno, ljudje nismo edini, ki “padamo” na rdečo barvo, tudi druge živali ji podlegajo.

Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se tako posvetili usodni privlčanosti med rdečo obarvanimi samci in samicami makakov. Zanimalo jih je, ali obstaja skupni prednik ali prednica vseh primatov, ki se je “zaljubil” v rdečelično primatko ali primata. Rdeča barva lic in zadka naj bi ob tem služila kot obvestilo za partnerja, da sta oba pripravljena za akcijo in razplod. Vse to bi lahko bil vzrok, da je rdeča barva tako pomembna med različnimi vrstami primatov, tudi med ljudmi. Da bi ugotovili, ali tovrstna usodna privlačnost med primati in rdečo barvo zares obstaja, so preučili odziv resus makakov (Macaca mulatta) na rdečo barvo. Zanimivo vprašanje je, ali makaki zares vidijo rdečo barvo?

Tako ljudi kot tudi avstralske zebraste ščinkavke očitno privabi rdeča barva. Pri ščinkavcih je vid še malo bolj kompleksen, tako da je vprašanje, ali ščinkavci rdečo barvo vidijo enako kot mi, zelo zanimivo. Verjetno poleg našega vidnega spektra vidijo tudi v ultravijoličnem spektru. No, v raziskavi, ki jo predstavim v nadaljevanju, s primati so uporabili resus makake, ki imajo trikromatski vid, kar pomeni, da imajo na mrežnici tri različne čutnice (čepke), občutljive na različne valovne dolžine svetlobe ali na različne barve, in sicer so to čutnice za modro, rdečo in zeleno. Tako zelo verjetno ne zaznavajo ostalih valovnih dolžin svetlobe. Tak vid imamo tudi ljudje in tako makaki, podobno kot mi, zelo verjetno vidijo rdečo barvo. Sicer pa, ali res vsi ljudje enako vidimo rdečo bravo?

Preden zapadem v filozofijo in preučevanje posamezničinega ali pozameznikovega doživljanja, naj vam predstavim raziskavo odzivov makakov na rdečo barvo. Raziskovalke in raziskovalci so želeli ugotoviti, ali rdeča barva v resnici sporoča kaj več kot le skrivnostno privlačnost. Morda je lastnost rdeče privlačnost skupna večim živalim in izhaja iz našega skupnega prednika. Samice makakov imajo v godnem obdobju pordečele obraze in zadnjice; tudi samci pri tem ne zaostajajo: lica tudi njim pordečijo, obarvajo pa se jim tudi moda.

Resus makak (Macaca mulatta) (vir)

Resus makak (Macaca mulatta) (vir)

Z dvema eksperimentoma so preverili, ali so tudi makaki občutljivi na rdečo barvo. Za raziskavo so uporabili populacijo tisočih na pol prostoživečih opic v Puertu Ricu, v prvem poskusu pa je sodelovalo 56 osebkov,  v drugem pa 55, v obeh je bila dobra polovica osebkov ženskega spola,. V poskusih sta sodelovali dve raziskovalki ali raziskovalca, ki sta spremljali makake. Ko sta odkrili kakšnega, ki je mirno čepel in bil “pripravljen” na izziv, je ena oz. eden od njiju dva metra pred makakom začeli kazati različne slike. Druga raziskovalka ali raziskovalec pa je vse skupaj posnel/a.

Makakom so kazali tri pare slik in merili, koliko časa so makaki gledali v slike. Čas gledanja je mera za izražanje zanimanja za sliko. Dalj časa, ko žival gleda sliko, bolj jo zanima. Na slikah je bila zadnja polovica telesa, tako da so se videla moda pri samcih v prvem eksperimentu ali zadnjica pri samicah makakov v drugem eksperimentu v črnobeli barvi na rdeči ali modri podlagi, zadnji par pa je bila morska školjka na rdeči ali modri podlagi. Ta je bila kontrolni del poiskusa, torej odziva na morsko školjko niso pričakovali, ne glede na njeno ozadje. Makakinje in makaki so gledali v zadnje polovice telesa obeh spolov, saj je to omogočilo raziskovalcem, da so lahko ugotovili ali obstajajo razlike v odzivih na slike in rdečo barvo med spoloma.

Potek eksperimenta (vir)

Potek eksperimenta (vir)

Po spremljanju posnetkov in merjenju časa gledanja makakov v slike so dobili rezultate, ki po mojem mnenju zelo rahlo kažejo na to, da makake privlači rdeča barva. Predvsem je samice makakov privabila slika samčeve zadnje polovice telesa z modi na rdeči barvni podlagi. Odziv na zadnje dele telesa samcev makakov na modri podlagi je bil nižji. Medtem pa samcev zadnjica samic na rdeči podlagi ni prav posebno privlačila. Niti samci niti samice pa se niso odzvali na morsko školjko na rdeči ali modri podlagi.

Raziskovalke in raziskovalce je presenetilo, da se samci niso odzvali na zadnjice samic na rdeči podlagi. Benjamin Hayden z Univerze v Rochestru je za Wired povedal, da je to morda zato, ker se samice primatov pogosteje odzivajo na barvo telesa kot samci. Vseeno pa trdijo, da raziskava kaže, da je privlačnost rdeče barve, predvsem povezovanje rdeče barve z razmnoževanjem, lastnost, ki je skupna primatom in se je razvila v preteklosti pri skupnem predniku.

Meni se zdi sicer razlika v privlačnosti rdeče barve nasproti modre, ki je predstavljena v raziskavi, zelo nizka. Iz te raziskave tudi zelo težko sklepamo na kakšno pomembnejšo vedenjsko lastnost, ki bi lahko imela dolgo evolucijsko zgodovino, kot na primer privlačnost rdeče barve. Vsekakor pa težko rečemo karkoli o človeškem dojemanju in razumevanju ter simbolnemu pomenu, ki ga pripisujemo rdeči barvi. Vsekakor je raziskava in razmišljanje o rdeči barvi zelo zanimivo. Znanost nam torej “priporoča”, da se za naslednji zmenek oblečemo v rdeče. V svetu makakinj in makakov bi morali temu slediti predvsem fantje.

To je to!
Z

Zehanje

25 Feb

“Ouuuhhhhhh…,” zazeham in pomislim: “Torek je dan za Piškotarno.” Po napornem dnevu sem se spomnila, da sem pred časom brala o geladah – opicah, ki sem jih že omenjala – in zehanju.

V divjini živijo Gelade v Etiopiji. Raziskovalci z Univerze v Parmi in Univerze v Pisi so raziskovali njihovo vedenje v živalskem vrtu v nemškem Rheinu. Zanimalo jih je predvsem zehanje gelad. Odkrili so več različnih načinov zehanja, in sicer s prekritimi zobmi, z vidnimi zobmi, z vidnimi dlesnimi in zehanje s premikanjem glave.

"Jaz sem ta glaven," kaže dlesni in še zobe. (vir)

“Jaz sem ta glaven,” kaže dlesni in še zobe. (vir)

Vzorci različnih vrst zehanj se niso pojavljali naključno. Ko so samci gelad zazehali in prikazali dlesni, so se videli tudi njihovi zobje. Poleg tega so se pri tem tudi oglašali. Ponavadi so ta “šov” prikazali pred časom za hranjenje. Raziskovalci so to obliko vedenja opisali kot ustrahovanje ostalih članov skupine.

Samice gelad pa so izkazovale zehanje brez prikazovanja zobovja. Tovrstno zehanje se je tudi prenašalo med članicami skupine. Zehanje so raziskovalci opisali kot kompleksen način komunikacije, ki poglablja oz. krepi njihove znotrajvrstne socialne odnose. Lahko bi rekli, da ko gelade zehajo skupaj, izkazujejo simpatije in utrjujejo svoje odnose. Ko skupaj zehajo, so najbolj sproščene in so si všeč. Zehanje pri geladah služi tudi za ohranjanje socialnih povezav znotraj skupine. Tisti, ki pri zehanju kažejo zobe in se glasno oglašajo, so glavni. Če zehajo skupaj in si ne kažejo zob, so si blizu ter so prijatelji in tako dalje.

Gelade pa niso edine opice, pri katerih je zehanje nalezljivo. Raziskave so pokazale, da so tudi šimpanzi dovzetni za prenašanje zehanja. Pri šimpanzih in tudi pri psih pride do prenosa zehanja iz človeka na šimpanza oz. psa. Se morda tudi ljudje nalezemo zehanja od psov?

Pri raziskavi s šimpanzi je zanimivo, da čisto majhni šimpanzi niso dovzetni do zehanja. Prav tako se tudi človeški otroci do četrtega leta ne nalezejo zehanja. Zatem pa se nekaj spremeni; morda začutimo potrebo po pripadnosti, začnemo izkazovati empatijo ali pa kaj čisto tretjega? Vsekakor začnemo vsi družno nalezljivo zehati.

Morda pa imamo vsi samo sočasno pregrete možgane in si jih želimo shladiti. Raziskave namreč kažejo, da je hlajenje možganov lahko eden izmed razlogov za zehanje. Pregretost glave vpliva tudi na raven nalezljivosti zehanja. Ko so preiskovanci, ki so bili izpostavljeni zehanju (gledali so video človeka, ki je zehal), imeli na glavi ohlajeno brisačo, se je stopnja prenosa zehanja zmanjšala. Nasprotno se je pri preiskovancih, ki so si glavo greli, stopnja prenosa zehanja povečala. Na tem mestu in ker na zehanje vplivajo različne stvari, se mi poraja vprašanje, kako lahko potem pripravimo preiskus o nalezljivosti zehanja?

Ali sploh vemo, kaj je vzrok zehanja? Zagotovo ne drži, da z zehanjem prinesemo več kisika v telo. Ko so to raziskovali, so ugotovili, da pri zehanju v naše telo oz. krvožilje ne pride nič več kisika kot pri običajnem dihanju. Raziskovalci preučujejo, če je torej vzrok zehanja res hlajenje možganov.

Kjerkoli že tiči vzrok zehanja, vsekakor je zanimiva oblika vedenja, ki ima marsikaj opraviti tudi z našo (in geladno) socialnostjo, zaradi česar je še bolj zanimiv. Na zehanje! Zdaj pa grem spat (in glavo ohladit) …

To je to!
Z

Kamen

14 Jan

Ne vem, če imajo kamni kakšno simboliko. Verjetno jo imajo, še posebej tisti ‘žlahtni kamni’, ki vam bodo prinesli srečo, mir in zdravje. Edino kar mi pade na pamet, ko slišim besedo kamen, je: “Jaz sem pa vate … kamne metala!” Ja, moji možgani imajo visoko afiniteto za pomnjenje neumnosti. Zapisani rek je neki dokaj brezvezen stavek, ki je očitno ostal z mano še iz osnovne šole. Verjetno sem že čisto za časom in današnji otroci več ne uporabljajo takega heca. Vseeno pa sem potrebovala impulz, da sem se spomnila na tiste kamne z osnovne šole. Danes sem na BBC-jevi znanstveni strani prebrala naslov: Samice kapucink mečejo kamne, da privabijo samce. Huh! “Jst sm pa vate …”

Kamni kot orodje, za hrano in za osvajanje

Kamni kot orodje – za hrano in za osvajanje. (vir)

Opice so zanimive, njihovo vedenje pa še bolj. Verjetno ste že slišali, da afne ali človeku podobne opice (šimpanzi, bonobi, orangutani in gorile) uporabljajo orodja, tarejo orehe, nabirajo mravlje in s palicami brskajo po termitnjakih ali pa oblikujejo kompleksne socialne strukture. Tudi ostale opice niso tako nedolžne. Kapucinke tarejo orehe, uporabljajo kamne kot orodje, raziskujejo svet okoli njih in še kaj.

Morda veste tudi, kako se obnašajo samice, ko so godne. Nekaterim nabreknejo in pordečijo genitalije, v okolje sproščajo določene tekočine in vonjave. Pri kapucinkah pa se to ne dogaja, zato imajo posebne vedenjske načine, s katerimi začnejo osvajati samce in jim dajajo vedeti, da so nared. Več si oglejte v spodnjem posnetku.

Pravzaprav se kapucinke obnašajo prav po opičje. Kapucinke vrste s pomenljivim latinskim imenom – Sapajus libidinosus – tako na primer našobijo usta in se pačijo, proizvajajo posebne zvoke, izražajo godnost z govorico telesa ali pa skočijo do izbranega samca in se takoj umaknejo (t. i. ‘dotakni se in steči vstran’, touch-and-run). Poleg vseh teh aktivnosti pa je biologinja Camila Galheigo Coelho v populaciji kapucink v nacionalnem parku Serra da Capivara v Braziliji odkrila prav posebno obliko vedenja. Godne samice so tam namreč v izbrane samce metale kamne.

V članku, objavljenem v znanstveni reviji PLoS ONE, poročajo o opazovanju treh samic, ki so v godnem obdobju metale kamne v primerne samce. Podobno vedenje so kasneje zaznali še pri treh drugih samicah v isti skupini kapucink. Avtorji sklepajo, da se vedenje bodisi razvija individualno pri vsaki samici posebej bodisi gre za primer difuzije lastnosti oz. vedenja v neki skupini živali. Tovrstnega vedenja zaenkrat še niso opazili v nobeni drugi skupini kapucink, kar je bilo pričakovano, saj v primeru kapucink skupino zapustijo samci in se preselijo k drugi, samice pa ostanejo v domači skupini. Vedenje, ki je del spolnega razmnoževanja, se ne more prenašati med skupinami, kot se to dogaja z drugimi vedenji, na primer z uporabo orodij. Še bolj zanimiv je prenos znanj in vedenj znotraj skupin primatov, a o tem kdaj drugič. Za danes je dovolj osvajanje samcev z metanjem kamnov.

To je to!
Z

Monogamija

30 Jul

Monogamija ali “enoženstvo”, kot pravi SSKJ. Gre za vedenje nekaterih živali, ki živijo skupaj z enim spolnim partnerjem dalj časa. Samica in samec tudi skupaj skrbita za potomce; vsaj nekaj časa. Biološka definicija je nejasna, predvsem se ustavi pri vprašanjih, koliko časa živita skupaj in ali imata tudi druge partnerje; pa še kakšno vprašanje bi se našlo. Saj veste, življenje je kompleksna stvar. V primeru človeka gre za navado, ki je socialno in družbeno pogojena. Z vero je pogojena pri katolikih in hindujcih. Monogamno pa živijo tudi drugi ljudje, ki niso nujno povezani z vero. Nujno je opozoriti še na serijsko monogamnost, ki je verjetno zelo pogosta pri ljudeh: gre za menjavanje spolnega partnerja skozi daljša (ali krajša) obdobja. Sicer se pri ljudeh pojavlja tudi poligamija; pomislite samo na bogate šejke z več ženami.

Vprašanje, ali smo ljudje monogamni ali poligamni, je zapleteno. Odgovora nanj ne poznamo. Zagotovo smo živali, na katere ima kultura in naše socialno okolje velik vpliv. Zato ni ravno smiselno prenagljeno sklepanje in spraševanje o tem, zakaj pa ne bi imeli kar več partnerjev, ker tako ali tako nismo monogamni. Jaz se bom kompleksnemu (ne)razumevanju ljudi izognila in se bom posvetila živalim.

Zakaj bi se razvila monogamnost? Evolucijsko gledano je namreč to slabša izmed možnosti. Obstajajo tri hipoteze. Prva pravi, da monogamija omogoča boljšo oskrbo potomcev, kot je to pri ptičih. Druga govori v prid samic iz vrst, kjer si samice podredijo večja območja in samec ne zmore nadzorovati več samic. Tretja daje visok pomen zaščiti pred pomorom mladičev, ki bi jih morda pokončal rivalski samec, da bi lahko bila samica čim prej ponovno plodna in bi tako dobil svoje potomce. (O podobnih primerih sem že pisala, ko sem opisovala splav in gelade.)

Pri sesalcih naj bi bilo le 5 % vseh vrst monogamnih; pri primatih znaša ta številka 27 %. Zanimivo je, da je pri ptičih zelo visok odstotek socialno monogamnih vrst: kar 90 %. Pri ljudeh v tradicionalnih skupnostih naj bi denimo našli monogamnih le 40 %.

Lar giboni - eni izmed redkih prav zares monogamnih primatov (vir)

Lar giboni – eni izmed redkih prav zares monogamnih primatov (vir)

Te dni se je na področju živalske monogamije (ja, tudi človek je zraven) kar veliko dogajalo. Prišlo je do nepričakovane objave dveh člankov, ki naj bi oba ponujala odgovor na to, zakaj se je monogamija razvila skozi evolucijo. Najbolj zanimivo je dejstvo, da sta odgovora različna. Vsa ta zmeda je celo vodila v prepoved pisanja o enem izmed omenjenih člankov. Naj vam ju na kratko predstavim. (Novice o monogamiji pri živalih: Nature, Science, NYT, Science Daily, io9, Knight Science Journalism at MIT, New Scientist.)

V reviji Science so raziskovalci z Univerze v Cambridgu objavili članek z naslovom Evolucija socialne monogamije pri sesalcih (Evolution of Social Monogamy in Mammals). Raziskovalci so vzeli pod drobnogled kar 2545 različnih vrst sesalcev in pogledali njihovo zgodovino do 170 milijonov let nazaj. Ugotovili so, da pride do monogamnosti pri vrstah, kjer so si samice prisvojile večje ozemlje in samec ni mogel več nadzorovati samic v okolici, tako da se je raje usmeril samo v eno samico, kar je vodilo v nastanek para. To odkritje sovpada z drugo hipotezo.

Stvar pa le ni tako preprosta, raziskovalci z University College Londona so objavili članek z naslovom Samčev poboj mladičev vodi v socialno monogamijo pri primatih (Male Infanticide Leads to Social Mmonogamy in Primates) v Proceedings of the National Academy of Sciences. Preučili so 230 vrst primatov in naredili obsežno statistično analizo, kjer so uporabili Bayesovo verjetnost, gre za zmoglivejši tip statistike. Njihova ugotovitev govori v prid tretje hipoteze o pomoru mladičev, ko pride nov rivalski samec.

Kot vidimo, odgovor tudi pri “navadnih” živalih ni tako preprost. Zastavlja se kar nekaj vprašanj. Če se je monogamija razvila večkrat, kar se očitno je – nekateri pravijo, da celo več kot 60-krat pri sesalcih, kot prilagoditev na različne evolucijske pritiske – zakaj bi pri vseh vrstah sesalcev iskali univerzalno razlago monogamije? Zakaj lahko oz. ne moremo odkritja pri primatih direktno prenašati na človeka? Mimogrede, v raziskavo, pri kateri so preučevali primate, so vključili tudi človeka. Uvrstili so ga kot monogamnega in ne-monogamnega. Toliko o naši kompleksni naravi. Zakaj vedno preučujejo monogamnost z vidika samcev? Konec koncev sta za ples vedno potrebna dva.

Spet se je biološko življenje izkazalo za kompleksno. Pogostokrat se pojavi več vprašanj kot odgovorov. Zato pa je tako zanimivo.

To je to!
Z