Tag Archives: psihologija

Kljuka

5 Dec

Pred dobrim desetletjem so raziskovalci in raziskovalke ugotovili, da nove kaledonske vrane uspešno potegnejo lonček iz prozornega valja s pomočjo kljukasto oblikovane žice. To žico pa sami preoblikujejo  v kljuko iz ravne žičke. Najbolj uspešna pri tem je bila vrana Betty, ki je kar osemkrat uspešno izvlekla lonček s hrano, enkrat pa ji je podvig uspel z ravno žičko. Prav na podoben način pa je vran le enkrat uspešno prišel do lončka. Vsega skupaj je bila Betty uspešna v več kot polovici poskusov. Morda si že zasledila oziroma zasledil slavni video, ki prikazuje to sposobnost ptic.

Raziskovalna skupina z dunajske univerze je nedavno postavila pod vprašaj uporabo tovrstnega testa kot testa inovativnosti. Vrane uporabljajo tovrstna orodja tudi v naravi, kar ne kaže nujno na inovativnost, pač pa gre lahko vedenje, ki izvira iz same uporabe orodij in načina gradnje gnezd. Presenetili pa so jih kakaduji. Čeprav ti nikoli ne uporabljajo podobnih orodij, so kar trije izmed štirih, ki so bili vključeni v raziskavo, izdelali kljukasta orodja. Tako vsaj za pri ptičih tovrsten test meri inovativnost. Kaže, da je inovativnost, vsaj pri ptičih, zelo verjetno del splošne kognicije in domensko ni specializirana.

Prvotno odkritje je bilo pravzaprav le eksperimentalna potrditev te sposobnosti pri vranah, pri katerih so uporabo (kljukastih) orodij iz vejic opazili že v naravi. Kljub temu vrani, ki sta sodelovali v poskusu, pred tem nista bili nikoli v stiku s kljukasto oblikovanimi orodji.


Čez nekaj let so se raziskovalci in raziskovalke odločili, da bodo tovrstno nalogo preizkusili tudi z otroki. Tako imenovani kljukast preizkus (angl. hook test) je postal z leti eden izmed najpogosteje uporabljenih testov za merjenje sposobnosti otrok pri izumljanju orodij. Pri preizkusu uporabijo prozorni valj, v katerem se skriva majhno vedro, ki ima polkrožno oblikovan ročaj. Otrok dobi vrvico in žico, obdano z mehkim ovojem. Raziskovalka ali raziskovalec mu nato naroči, da naj pridobi malo vedro, ki se nahaja na dnu prozornega valja. V vedru se ponavadi za nagrado skrivajo nalepke. Otrok ima nekaj minut, da lahko reši problem.

V prvi raziskavi, pri kateri so uporabili opisani preizkus, je le slaba petina otrok, starih štiri ali pet let, uspešno rešila nalogo. Odrasli večinoma rešijo nalogo, otroci pa se jim približajo šele, ko so starejši od sedem let.

Zgoraj opisani raziskavi so sledile še mnoge druge, ki so iskale razloge za nezmožnost reševanja tega problema med mlajšimi otroki. Nekateri so preučevali otroke iz drugih kultur, druge je zanimalo, ali otroci bolj uspešno rešijo nalogo, če vnaprej vidijo, kaj lahko naredijo z žico. Tretji so se vprašali, če ni morda naloga slabo zasnovan problem, ki je kognitivno prezahteven za štiri- in petletnike. Četrti so se vprašali, če lahko s pomočjo drugih testov ustvarjalnosti otrok predvidijo uspešnost reševanja testa s kljukastim orodjem.

V vseh kulturah, v katerih so preverili sposobnost otrok za reševanje testa, so dobili podobne rezultate. Ko so otrokom pokazali kljukasto orodje pred izvajanjem testa, otroci, stari od štiri in pet let, niso nič bolj pogosto prišli do rešitve. Značilnost slabo opisanih problemov oziroma testov je v tem, da podatek, kako uspešno razrešiti nalogo, ni na voljo. V opisanem kljukastem testu otroci poznajo cilj: izvleči morajo vedro iz prozornega valja; poznajo orodja, ki so na voljo, žičko, vrv in vžigalico; ne vedo pa, kako lahko ta orodja spremenijo, da uspešno pridejo do cilja.

Preizkusi ustvarjalnosti, kot je na primer test divergentnega mišljenja, ne napovedujejo pozameznikove uspešnosti pri vleki vedra iz tulca s pomočjo kljukastega orodja. Divergentno mišljenje je sposobnost ustvarjanja čim več novih zamisli. Nadaljujte z branjem

Deljenje nalepk in religija

7 Nov

Veliko raziskovalk in raziskovalcev s področij humanistike, družbenih ved ter tudi evolucijske antropologije in nevroznanosti zanima, kako in zakaj se je razvila religija. Že nekaj stoletij si zastavljajo vprašanja o izviru in pomenu religije, v zadnjih desetletjih pa se evolucionisti in nevroznanstveniki sprašujejo, ali je religija nujna za uspeh velikih družb in za pojav moralnosti ter prosocialnih vedenj. Nekateri tako preučujejo lovsko nabiralniške skupnosti, drugi fosilne ostanke prvih človeških družb, tretji predstavljajo različne teorije, nekateri pa se lotevajo preučevanja religije in altruističnega vedenja pri otrocih. Izsledki slednjih raziskav so še posebej zanimivi, saj vsaj do določene mere eliminirajo kulturne razlike.

Mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev je zbrala več kot tisoč otrok, ki so sodelovali v velikem eksperimentu, s katerim so skušali odgovoriti na vprašanje, kako religija vpliva na altruistično vedenje otrok. V raziskavi, ki so jo objavili v znanstveni reviji Current Biology, so sodelovali otroci iz Kanade, Kitajske, Jordanije, Južne Afrike, Turčije in ZDA, stari od 5 do 12 let. Otroke so razdelili v tri velike skupine, in sicer na otroke iz ateističnih, krščanskih in muslimanskih družin.

Otroci so sodelovali v dveh eksperimentih, od staršev pa so znanstvenice in znanstveniki z vprašalniki pridobili nekaj demografskih podatkov.

Prvi eksperiment je predstavljala znana Igra diktatorjev, prilagoja za otroke. To je test, ki ga pogostokrat uporabljajo pri ekonomskih eksperimentih z odraslimi, ko preučujejo njihovo altruistično vedenje. Igro je ustvaril znani psiholog Daniel Kahneman. Udeleženka v igri (diktatorka) prejme neko nagrado oziroma donacijo (ponavadi denarno), zatem se mora odločiti, če si bo nekaj donacije razdelila z drugim udeležencem ali pa bo vse obdržala zase.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

V raziskavi z otroki so nalogo prilagodili: otroci so lahko izbrali deset nalepk iz niza tridesetih nalepk. Po izbiri nalepk so jim raziskovalke in raziskovalci pojasnili, da nimajo dovolj nalepk, ki bi jih lahko razdelili med vse njihove sošolke in sošolce, in jih vprašali, ali so pripravljeni podariti nekaj nalepk za ostale.

Rezultati so pokazali, da so otroci iz ateističnih družin pripravljeni deliti več nalepk z drugimi otroci kot otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Poleg tega so bili mlajši otroci, ki so bili tudi manj izpostavljeni verovanju, bolj radodarni od starejših.

Z naslednjim testom so preverjali moralno občutljivost. V raziskavi so uporabili test, ki so ga pred tem že uporabili v nevroznanstvenih eksperimentih. Otroci so si ogledali kratke video posnetke, ki so prikazovali namerna in nenamerna škodljiva medosebna vedenja (npr. pretep, zaletavanje ipd.). Otroci so zatem s pomočjo sedemstopenjske lestvice odgovorili na vprašanji o nesramnosti vedenja in o kazni, ki si jo zaslužijo otroci iz posnetka. Pri tem delu testa so odkrili, da otroci iz religioznih družin ocenjujejo nasilna vedenja bolj strogo kot otroci iz ateističnih družin, prav tako pa dodeljujejo višjo kazen za akterje v video posnetku. Pri tem delu eksperimenta so odkrili tudi razliko med otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Slednji so namreč predlagali ostrejšo kazen za škodljivo vedenje.

Vse to kaže v prid raziskavam, ki so v preteklosi pokazale, da religije vodijo v manjšo toleranco za nasilna vedenja in postavljanje višjih in bolj grobih kazni za prestopnice in prestopnike. Vse to lahko vodi do zmanjšane tolerance in nerazumevanja nasilnih vedenj. Ker svet ni črno bel in razlogi za nasilje ponavadi niso jasni in preprosti ter se skrivajo v odtenkih sivine, je spoznanje, da otroci iz vernih družin ostreje kaznujejo in ocenjujejo nasilna vedenja, še kako zanimivo.

Marsikatera raziskovalka in raziskovalec primatov in drugih sesalcev nad predstavljenimi rezultati ne bi bila presenečena. Antropologinja Barbara J. King v knjigi opisuje vedenja, ki nakazujejo na čustveno doživljanje živali ob izgubi kakšne pripadnice ali pripadnika njihove skupine. Tudi primatolog Frans de Wall govori v prid moralnemu vedenju primatov. Primerjalne raziskave med otroki in drugimi primati nas pogosto ločujejk ravno glede na sodelovanje in altruistična vedenja. Že zelo majhni otroci vedo, da se sodelovanje izplača. Vseeno je to prva raziskava, ki je empirično preverila, kako lahko verovanje vodi do različne ravni izražanja altruističnega vedenja.

To je to!
Z

Ponavljanka, ki ni sestavljanka

29 Avg

Pred nekaj leti sem se prvič znašla v laboratoriju, v katerem naj bi izvedla raziskovalno nalogo, uporabila pa naj bi neko novo metodo. Predstavljena je bila v objavi z znanstveni reviji. Ko smo začeli z delom, smo hitro ugotovili, da pri nas ta metoda ne deluje tako, kot jo je opisoval članek. To niti ni bilo tako nenavadno, a vseeno nas je ustavilo pri delu, kajti rezultatov, predstavljenih v primarni objavi, nismo uspeli ponoviti. Metodo smo nato prilagodili in z njo poiskušali odgovoriti na nova raziskovalna vprašanja, ki so se nam porajala na področju fizikalne biologije.

Ponovljivost znanstvenih raziskav je ena izmed temeljnih zahtev trdih znanosti. Raziskava, ki je bila objavljena v znanstveni reviji in je zadostila pogojem strogih pregledovalk in pregledovalcev, naj bi bila tudi ponovljiva. Že kar nekaj časa pa znanstvenice in znanstveniki opozarjajo, da to ne drži vedno.

Tako se je združilo več kot 270 raziskovalk in raziskovalcev, ki so pod vodstvom socialnega psihologa Braina Noseka ponovno izvedli 100 raziskav, ki so bile pred leti objavljene v treh psiholoških znanstvenih revijah. Osredotočili so se na raziskave s področij kognitivne psihologije in socialne psihologije. Le dobro tretjino rezultatov, natančneje 36 odstotkov raziskav jim je uspelo ponoviti, od tega polovico raziskav s področja kognitivne psihologije in le četrtino raziskav, ki so predstavljale socialno psihologijo. Ponovljive raziskave so uporabile preproste metode in niso kazale v prid presenetljivim hipotezam.

Večjo ponovljivost so imele raziskave, ki so imele nižjo p-vrednost. To je statistična mera, ki nam pove, kako verjetno je, da bi se določeno predvidevanje zgodilo ob predvidevanju nične hipoteze. Predstavljaj si, da preučuješ vpliv novega zdravila. Tvoja nična hipoteza je, da zdravilo nima učinka. Alternativna hipoteza pravi, da zdravilo ima učinek. Statistični test pokaže p-vrednost enako 0,04. Tak rezultat ti pove, da bi le v 4 odstotkih primerih prišlo do ozdravljenja po naključju, če zdravilo ne bi imelo učinka. Raziskave, ki dosežejo p-vrednost, nižjo od 0,05, lahko jemljemo kot pozitiven rezultat preizkusa. A tudi v teh primerih pogostokrat prihaja do statističnih napak. Zato znanstveniki opozarjajo, da bi prag statistične signifikance oz. statističnega pokazatelja, moral biti še nižji. Tudi pri ponavljanju zgoraj omenjenih raziskav so se za ponovljive izkazale raziskave s p-vrednostjo, nižjo od 0,001.

Mimogrede, v fiziki se, ko odkrivajo delce, kot je na primer Higgsov bozon, zadovoljijo šele s 5 sigma, kar je enako odklonu enkrat v 3 in pol milijonih primerov. To pa še ne pomeni, da Higgsov bozon obstaja ali ne obstaja: to pomeni, da če delec ne bi obstajal, bi bilo tisto, kar so zaznali z meritvami, skrajno malo verjetno. Podobno nam p-vrednost, ki je manjša od 0,05, v primeru psiholoških raziskav pokaže, da če vpliva neke spremenljivke ni, se je to zgodilo z z neko majhno verjetnostjo ali le enkrat v dvajstetih primerih. Nižja kot je p-vrednost, manj verjetno je, da bi do nekaterih rezultatov v raziskavi prišli zgolj po naključju.

Poleg tega, da so se zgoraj omenjeni raziskovalci in raziskovalke usmerili v preverjanje, kako verjetno je, da nekaj drži, so v raziskavi, objavljeni v reviji Science, preverili tudi velikost učinka različnih meritev. To je statistilčna mera, ki kvantitativno ovrednosti moč opazobvanja in meritve pojava. Izkazalo se je, da so pri večini raziskav, ki so bile sicer ponovljive, v drugo izmerili veliko manjše učinke kot pri prvotni meritvi.

Avtorice in avtorji vidijo razloge za neponovljivost raziskav v možnosti, da so bile prvotne meritve podvržene napaki ali pa je do napak prišlo tudi kasneje, v primeru ponavljanja raziskav. V nekaterih primerih so morda izbrali udeleženke in udeležence raziskave iz skupine ljudi, ki se je zelo razlikovala od tiste skupine ljudi, ki so sodelovali v prvotni raziskavi. Nekatere antropologinje in antropologi ter psihologinja in psihologi že nekaj čaza opozarjajo na vzorce, ki jih uporabljajo v marsikateri psihološki raziskavi, tako imenovane skupine ljudi WEIRD. Kratica pomeni zahodni (Western), izobraženi (educated), industrializirani (industrialized), premožni (rich) in demokratični (democratic). To so večinoma raziskave, ki jih izvajajo z ameriškimi dodiplomskimi študentkami in študenti ter očitno niso ravno najboljši vzorec za reprezentiranje človeštva v celoti, zato vse bolj spodbujajo izvajanje medkulturnih raziskav. Ob vsem tem je ob ponovni izvedbi raziskav prihajalo tudi do tehničnih težav, tako da so morali nekatere teste prilagoditi.

Razlog za sorazmerno majhno ponovljivost raziskav s področja socialne psihologije se morda skriva tudi v sami vedi, saj socialna psihologija ugotavlja, kako na vedenje posameznice in posameznika vplivajo drugi ljudje; razlaga torej vedenje ljudi znotraj nekega družbenega okvira. Družbeno vedenje je kulturno pogojeno, zato lahko marsikatero raziskavo socialne psihologije razumemo le v okviru populacije ljudi, v okviru katere je bila izvedena. Na drugi strani se kognitivna psihologija posveča univerzalnim komponentam človeške kognicije, kot so pozornost, učenje, spomin ipd., četudi tudi te v marsičem variirajo od ene do druge skupine ljudi.

(vir)

(vir)

Podatki, uporabljeni v raziskavi, so javno objavljeni. Prav vsak se lahko poigra in odkrije nove zakonitosti znotraj tega niza podatkov. Javno so objavili tudi seznam uporabljenih raziskav in odgovore avtorjev primarnih raziskav. Znanstvenice in znanstveniki spodbujajo k odprti znanosti, k sprotnemu objavljanju poteka raziskav in tudi k objavi negativnih rezultatov oziroma rezultatov, ki se ne izkažejo kot statistično pomembni. Veliko jih v tem vidi rešitev. A opozarjajo tudi na druge težave znanosti, kot je na primer prevelika želja po čim hitrejšem objavljanju novih odkritij v čim večkrat citiranih znanstvenih revijah. Nikakor pa nima težav s ponovljivostjo raziskav le psihologija: raziskovalke in raziskovalci že preverjajo ponovljivost petdesetih raziskav s področja biologije raka.

Od takrat, ko sem se prvič soočila z neponovljivostjo raziskave, sem spremenila področje zanimanja in se soočila tudi z drugačnimi znanstvenimi metodami in raziskovalnimi vprašanji. Skupna točka vsakega raziskovanja pa ostaja želja po odkrivanju neznanega. Statistika in znanstvena metoda me spremljata ves čas. Mentorice in mentorji me redno sprašujejo, ali sem prepričana, da so moja raziskovalna vprašanja in v nekaterih primerih tudi metode nove in edinstvene. Visoka je tudi želja po objavljivosti odkritij v znanstvenih revijah, saj le z zadostnim številom objav lahko ostaneš v svetu znanosti. A nikakor ne smemo zavoljo objavljanja dopustiti prehitrega sklepanja ali opustiti načela stalnega preverjanja hipotez z novimi poskusi, opazovanji in meritvami, tudi če avtoriteta znanstvene revije jamči zanje.

To je to!
Z

O predstavljeni raziskavi so poročali tudi na Guardianu (link 1, 2, 3), Scientific Americanu, The Conservations, Vox, The Smithsonianu, FifeThirtyEight in zagotovo še kje.

Ali so šimpanzi novi kuharski mojstri?

5 Jul

Vsako jutro, ko vstanem, z golimi stopali nekako zajamem copate in se zvlečem v kuhinjo, iz omare vzamem džezvo, natočim vodo, postavim na kuhalnik in čakam. Vmes pripravim Hobbesa, tako je ime moji ogromni oranžni skodeli za kavo, veliko žlico in kovinsko posodo, ki skriva zmleta kavina semena. Ko voda zavre, žlico zarijem v kavo in eno debelo žlico čudežnih dišečih rjavih kavnih zrn prestavim v vrelo vodo. Še dvakrat prevrem in kava je nared! Kavo nalijem v Hobbesa, vzamem mleko iz hladilnika, ga dolijem v kavo in se odpravim nazaj do sobe, kjer se končo predramim in po nekaj požirkih kave začnem nov dan. Aja: preden zapustim kuhinjo, preverim, da sem izključila vse gorilnike. Požara pa le ne želimo imeti.

Kuhana hrana naj bi po mnenju nekaterih omogočila prevlado človeka nad drugimi živalmi. Razlog je bil morda naključen ogenj, tako da so naši predniki lahko odkrili čare kuhanja. Po naselitvi skoraj celotne Zemlje je to vodilo v nastanek raznolikih kuhenj sveta. Kljub temu morda imamo temeljne komponente vedenja, mišljenja in kognicije, ki nam omogočajo kuhanje, tako kot tudi zadnjega skupnega prednika, skupne s šimpanzi. Raziskava o kognitivnih zmožnostih, ki omogočajo šimpanzom “kuhanje”, je preverila prav to domnevo. Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se vprašali, ali šimpanzi raje jedo kuhano hrano kot surovo in ali razumejo osnovne postopke kuhanja.

Z devetimi eksperimenti sta avtor in avtorica raziskave ugotovila, da šimpanzi raje jedo kuhan sladek krompir, na kuhano zelenjavo pa so pripravljeni tudi počakati. S prvim eksperimentom sta preverila, če šimpanzi raje jedo kuhan krompir kot surov. Šimpanzi so se odločili za kuhanega. V naslednjih eksperimentih pa so se šimpanzi seznanili s “pečico.” V posodo z dvojnim dnom, ki je imela funkcijo “pečice,” so lahko postavili surov krompir in po eni minuti, ko so izvajalke in izvajalci poskusa pretresli škatlo, je šimpanz dobil kuhan kos krompirja. Posoda je služila kot navidezna pečica ali mikrovalovka, saj bi bilo prenevarno dati šimpanzom v ogrado prave kuhalnike ali električne pečice, ker bi se lahko poškodovali ali pa bi prišlo do požara. Tudi ko so morali počakati na kuhan kos krompirja, so šimpanzi raje jedli kuhano hrano kot surovo. Razumeli so tudi, da če v “pečico” vstavijo surov kos, bodo ven dobili kuhan kos krompirja.

Z nadaljnjimi eksperimenti so raziskovalke in raziskovalci preverili, ali bi šimpanzi kuhali tudi drugo hrano. Nekateri šimpanzi so “skuhali” tudi korenje, ki je v eksperimentih nadomestilo krompir. Tudi če so morali hrano prenesti iz enega konca prostora v drugega, da so si jo skuhali, so to storili. Za kratek čas so si tudi shranili kose krompirja, da so jih lahko skuhali, ko je bila “pečica” na voljo.

Na pol prostoživeči šimpanzi iz zavetišča v Demokratični republiki Kongo torej “znajo” “kuhati”. A v resnici zgolj posedujejo nekatere veščine in znanja, ki ljudem omogočajo pravo kuhanje. Šimpanzi so razumeli, da če dajo kos surovega krompirja v “pečico” in počakajo, dobijo ven kuhan krompir, ki jim je šel bolj v tek kot surov. To ni nenavadno; tudi druge živali raje jedo kuhano hrano, če je le na voljo. Šimpanzi so torej razumeli vzročnost med “pečico,” pretečenim časom in kuhano hrano. Z dodatnim poskusom, pri katerem so lahko kos krompirja dali v nedelujočo “pečico,” so šimpanzi večkrat izbrali delujočo. Raziskovalke in raziskovalci so se prepričali o uvidu šimpanzov tudi tako, da so jim ponudili kos krompirja ali pa kos lesa. Šimpanzi so pravilno ugotovili, da je kos lesa nesmiselno kuhati, saj to ni jed. Tako ga niso vstavljali v “pečico.”

Vse to le potrjuje, da imajo šimpanzi sposobnost vzročnega logičnega sklepanja. Šimpanzi so uvid v to, kaj je namen “pečice,” prenesli na novo hrano. Izkazali so tudi zmožnosti samonadzora, ko so morali na hrano počakati in jo za kratek čas postaviti v “pečico.” Poleg tega so pokazali tudi sposobnost načrtovanja v prihodnosti, v primerih, ko so si hrano shranili, da so jo skuhali, ko je bila “pečica” na voljo. V zmnožnost načrtovanja prihodnosti pri drugih živalih kar nekaj raziskovalk in raziskovalcev dvomi. A opisana raziskava je pokazala, da šimpanzi le posedujejo nekatere psihološke in kognitivne zmnožnosti, ki bi jih nekateri radi pripisovali le ljudem. Zelo verjetno imamo ljudje te veščine skupne tudi še z drugimi primati, ne le s šimpanzi. Prav gotovo so našim prednicam in prednikom, in nam še vedno, vsi te mehanizmi omogočili kuhanje in še marsikaj drugega. A šimpanzi in druge živali še vseeno niso sami razvili pečice, odkrili ognja ali razvili recepta za najslajše piškote.

Veščine, ki so jih šimpanzi izkazali v poskusu, le niso pravo kuhanje. Tega se zavedata tudi avtorica in avtor raziskave. V sklepu raziskave namreč omenjata tudi, da šimpanzi v svoji prehrani v divjini nimajo veliko gomoljev. Nekateri gomolji so slab vir hranil, tudi prebaviti jih je težje, če niso kuhani. Tako je bila uporaba krompirja in korenja morda neprimerna za razumevanje vedenja šimpanzov. Poleg tega v članku izpostavijo tudi družbeno naravo kuhanja. V človeških skupnostih je kuhanje in kasneje tudi obed skupinska dejavnost. Šimpanzi pa le niso tako zelo družbena in povezana vrsta kot ljudje. Vsekakor pa bi bilo zanimivo ugotoviti, kako bi skupine šimpanzov reagirale na obstoj pečice, v opisanem eksperimentu je namreč vedno “kuhal” ali uporabljal “pečico” le en sam šimpanz.

Naj se vrnem na začetek zapisa: koliko korakov jaz naredim vsako jutro, preden pridem do skodelice kave? Šimpanzi si kave zaenkrat še ne kuhajo. Kava lepo pokaže napredek v kopičenju znanja v človeških skupnostih. Zanj smo morali udomačiti kavovce, se jih naučili obirati in zrna pripraviti za kuho. Ob vsem tem smo ljudje na različnih mestih sveta razvili različne načine priprave kave. Ne trdim, da smo nekaj posebnega nasproti drugim živalim; vsi smo različni in po svojih najboljših zmožnostih prilagojeni na okolje, v katerem živimo. Šimpanzi iz raziskave so svoje vedenje prilagodili na nenaden pojav “pečice” na njihovem terenu in so jo s pridom izkoriščali. Raziskovalke in raziskovalci so se čudili in si pridno beležili ter ugotovili, da tako različni si pa le nismo. Pa vseeno imam že tretjo skodelico kave danes na mizi.

To je to!
Z

Otročja pravičnost

5 Jul

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen)

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z

Pri-(nevro)-stranskosti

17 Maj

Nevroznanstvene razlage in obarvane slike možganov naj bi imele prav poseben čar. Vsaj  v raziskavah iz leta 2008 so večino dodiplomskih študentov prepričale tiste razlage psiholoških pojavov, ki so vsebovale nevroznanstvena pojasnila ali slike možganov. A ko so nekaj let kasneje druge raziskovalne skupine ponovno preverjale rezultate prvih raziskav, se je izkazalo, da nevroznanstvene razlage morda le niso tako privlačne. Ali smo res dovzetni do nevropristranskosti?

Slike funkcionalne magnetne resonance naj sedaj ne bi zadoščale, da bi ljudje bolj zaupali razlagam psiholoških pojavov. Morda se je v petih letih, ki so minila med raziskavama, spremenilo razumevanje nevroznanosti med ljudmi ali pa smo postali bolj skeptični do slik možganov. Ko so preverili, ali nevroznanstvena pojasnila psiholoških pojavov še vedno vplivajo na razumevanje, so ugotovili, da ima nevroznanost še vedno pomembno vlogo pri tem, da ponuja preričljive razlage. Torej smo le dovzetni do nevroznanstvenih razlag? Morda je bolj pomembno raziskati, kdaj in kako nas nevroznanstvene raziskave prepričajo?

(vir)

(vir)

V začetku letošnjega leta je bila objavljena še zanimiva raziskava, ki je primerjala, kako nevroznanstvene razlage vplivajo na to, ali zaupamo pravi, kvalitetni razlagi nekega pojava ali pa sledimo krožni razlagi, ki se nanaša sama nase in ne pojasnjuje ničesar. Primer dobre razlage, ki so jo uporabili v raziskavi, je naslednji: “To se zgodi, ker subjekti težko spremenijo svoji pozicijo, da bi razumeli perspektivo drugega, ob tem pa napačno projicirajo svoje znanje na druge.” Krožna razlaga pravi tako: “To se zgodi, ker subjekt naredi več napak, ko presoja druge. Ljudje veliko bolje ocenijo, kar vedo oni sami.” Psihološkim razlagam so v treh različnih pogojih dodali tri različna nepotrebna pojasnila, in sicer: nevroznanstveno ter pojasnila s področja znanosti (fizika, genetika) in družbenih ved. Nevroznanstvenemu pojasnilu so v nekaterih primerih dodali tudi sliko možganov, ki ponovno ni imela velikega vpliva.

Rezultati so pokazali, da so študentke in študentje bolj zaupali nevroznanstveni razlagi, ne glede na to, ali je vsebovala sliko možganov ali ne. Nepotrebna nevroznanstvena razlaga je v prepričljivosti “premagala” tako znanstveno razlago kot tudi pojasnilo iz družbenih ved. Vsekakor je raziskava pokazala, da so imele udeleženke in udeleženci raziskave težave s prepoznavanjem slabega krožnega argumenta. Očarala jih je tudi sama nevroznanstvena razlaga. Večino vzorca so predstavljale študentke in študentje, ki so obiskovali predmet Uvod v psihologijo. Morda lahko to dejstvo pojasni njihovo pristranskost za nevroznanstveno pojasnilo. Morda bi biologinje in biologi raje videli genetsko razlago, medtem ko bi bila po godu fizičark in fizikov fizikalna razlaga pojava – kdo ve?

Zanimivo bi bilo preveriti vsa ta očarljiva dejstva o nevroznanstvenih razlagah z ljudmi, ki jih nevroznanost ne spremlja tako od blizu kot dodiplomske študentke in študente psihologije. Morda bi lahko zasnovali eksperiment za stare starše, ki jim (nevro)znanost ni blizu, ali pa za otroke, ki še krepijo svoje veščine znanstvenega mišljenja. Morda bi ravno pripadnice in pripadnike teh skupin veliko uspešneje ovrednotile razlage in ne bi bili dovzetni za nepotrebna (nevroznansvtena) pojasnila.

To je to!
Z

Ali lahko ustvarimo univerzalni glasbeni hit?

1 Apr

Ljudje poslušamo zelo raznoliko glasbo. Glasbeni okus se nam skozi čas spreminja. Jaz brez glasbe ne bi mogla živeti; krajši čas brez slušalk komaj preživim. Že ko sem odraščala, sem s seboj nosila walkmana, kasneje cd-player, potem mp3 predvajalnik, nazadnje pa so se priljubljeni albumi znašli na iPhonu in so ves čas v desnem žepu hlač, slušalke pa za vratom. Če ne poslušam glasbe, je nekaj narobe. Verjetno me je bolj pametno vprašati, kaj poslušam, kot pa kako sem. Če rečem nič, potem sem zagotovo slabo, drugače sem ponavadi v redu! Zato me je nedavna raziskava o univerzalnosti glasbe zelo pritegnila. Ali vsi ljudje glasbo doživljamo na enak način? Lahko ustvarimo uspešnico, ki bo všeč prav vsem ljudem?

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Kanadski znanstveniki in znanstvenice so se vprašali, ali obstajajo univerzalni psihofiziološki odzivi na glasbo.

V raziskavi so primerjali dve skupini ljudi z različnih koncev sveta. Subjektivne in psihofiziološke odzive skupine Kanadčanov so primerjali z odzivom skupine domačinov iz deževnega gozda v Kongu (“Mebenzélé Pygmies”). V raziskavi so sodelovali samo moški. Kongoški domačini izhajajo iz lovsko-nabiralniške skupnosti. Skupinama so predvajali po 19 napevov, od tega enajst zahodnih skladb in osem kongoških pesmi, ki jih sicer pojejo ljudje iz skupnosti, iz katere so prihajali udeleženci raziskave. Zahodne melodije so predstavljali Bach, Liszt, Brahms in nekaj drugih klasičnih skladateljev ter tri pesmi iz filmov Psiho, Vojna zvezd in Schindlerjev seznam, ki naj bi predstavljali različna čustva: strah, srečo in žalost. Kongoški domačini so svoje pesmi izvedli na terenu, kjer so jih raziskovalke in raziskovalci tudi posneli. Kongoški prebivalci naj ne bi poznali zahodne glasbe, ki so jo uporabili v eksperimentu. Prav tako Kanadčani niso poznali predvajane “pigmejske glasbe”.

Udeležencem raziskave so nadeli slušalke, respiratorni trak okoli prsi (za merjenje frekvence dihanja), fotopletizmogram za merjenje pulzirajočega krvnega volumna (blood volume pulse) ter posredno srčnega utripa in nekaj elektrod po telesu za merjenje prevodnosti kože (merjenje potenja) ter odziva obraznih mišic. Udeleženci so morali tudi označiti raven določenih čustev, ki so jih občutili ob poslušanju glasbe. Za to so oblikovali posebno lestvico oz. koordinatni sistem z emotikoni; vesel in žalosten smeško na vodoravni osi, za veselo in žalostno počutje od glasbi, in zaprte ter odprte oči na navpični osi, za pomirjujočo in stimulirajočo glasbo.

Zatem so udeleženci poslušali glasbo. Raziskovalke in raziskovalci so merili njihove odzive. Subjektivno čustveno doživljanje glasbe se je razlikovalo pri obeh skupinah. Kongoški domačini so glasbo občutili bolj pozitivno kot Kanadčani, ki so v predvajani glasbi označevali tako pozitivna kot negativna čustva. Oboji so podobno glasbo ovrednotili kot stimulirajočo oziroma pomirjajočo. Znanstvenice in znanstveniki so odkrili tudi skupne točke doživljanja glasbe na fiziološki ravni. Enaka glasba je pri obeh skupinah imela enak vpliv na bitje srca, potenje in frekvenco dihanja. Pri obraznih mišicah rezultati niso bili jasni.

Avtorice in avtorji raziskave pojasnjujejo, da ima glasba določene vzorce, ki naj bi jih vsi ljudje doživljali enako. To so tempo, glasnost in višina tona. Našteti naj bi vplivali na fiziološko doživljanje glasbe. Človeško odzivanje na glasbo se dokaj sklada pri telesnem ali fiziološkem odzivu, a ne na ravni čustev in subjektivnega doživljanja glasbe. Glasba je raznolika, in čustva, ki jih doživljamo ob glasbi, so odvisna od koščkov sestavljanke našega življenja. Malo na to vpliva kultura, v kateri živimo, malo naše glasbene izkušnje, malo pa je odvisno tudi od nas samih, od tega, kdo smo in kaj nam je všeč. Ah, ti tisočeri okusi različnih ljudi! Jaz bi rekla, da univerzalna uspešnica ne obstaja.

Mimogrede, raziskovalke in raziskovalci so nedavno preverili odziv mačk na različno glasbo. Nezavestnim mačkam na operacijski mizi so znanstvenice in znanstveniki predvajali klasično, pop in rock glasbo. Sočasno so merili znake stresa, in sicer frekvenco dihanja ter razširjenost zenic. Tudi mačja telesa so bila pomirjena ob klasični glasbi in vzbujena pri naelektrenih AC/DC. Le katera glasba je bila mačkam v resnici bolj všeč? Dokler se ne naučimo govoriti po mačje, tega ne moremo vedeti. Do takrat lahko mačkam predvajate (skoraj) popolno mačjo pesem, ki so jo znanstvenice in znanstveniki skomponirale/i za njih.

To je to!
Z

Male (in malo večje) znanstvenice

12 Feb

Pravijo, da se rodimo radovedni. A še pred nekaj desetletji zgodnjemu otroštvu niso pripisovali velikega pomena pri procesu spoznavanja in razumevanja vzročnosti, kaj šele pri razvoju znanstvenega mišljenja. Potem pa so v sedemdesetih letih ugotovili, da so otroci pravzaprav spužve, ki le čakajo, da se naučijo česa novega. Ob tem ves čas preizkušajo nove reči in spremljajo, kaj se dogaja v okolju okoli njih. To vedenje je neodvisno od spola otroka: dekleta in fantje raziskujejo svet na enak način, četudi vsak posameznik ali posameznica malo po svoje, a nekateri vzorci so skupni. Ko odrastemo, radovednost nemalokrat usmerimo stran od znanosti, vseeno pa večina ljudi ostane radovedna. Na žalost pa, kot vse kaže, usmeri radovednost stran od znanosti več deklet kot pa fantov. Kako to?

Odgovor ni en sam in ni preprost. Tokrat bom na kratko predstavila dve raziskavi, v katerih so preučevali, kaj lahko pri dekletih v času odraščanja zavre željo po raziskovanju na način naravoslovnih znanosti. Nedavno sem naletela na raziskavo, v kateri so primerjali uspeh deklet in fantov pri preverjanjih znanja iz matematike. Raziskovalke in raziskovalci so trem skupinam izraelskih učenk in učencev dali v reševanje dva testa: en test je pregledala anonimna komisija, ki učenk in učencev ni poznala, prav tako pa člani in članice niso poznali njihovih imen; to je bila slepa skupina. Drugi test so pregledale/i njihove/i učiteljice in učitelji: tem so bila imena učenk in učencev znana. Do razlik pri ocenah je prišlo pri ocenjevanju matematičnega testa. Dekleta so bila boljša, ko so jih ocenile/i anonimne/i ocenjevalke oz. ocenjevalci, fantje pa so dosegli boljše rezultate, ko so učiteljice in učitelji vedeli, čigav test popravljajo. Učiteljice in učitelji so nezavedno precenili sposobost učencev in zanemarili oz. podcenili sposobnost matematičnega mišljenja pri dekletih. To pa se ni zgodilo, ko so isti otroci pisali test pri angleščini in hebrejskem jeziku.

Pri opisani raziskavi so spremljali učenke in učence od šestega razreda vse do konca srednje šole. Ugotovili so, da so tovrstne pristranskosti učiteljic in učiteljev vplivale na izbiro predmetov na maturi in tudi na kasnejšo izbiro študijskega področja. To je pričakovano: ljudje raje počnemo stvari, ki nam gredo dobro od rok in v katerih se počutimo samozavestni ter jih dobro poznamo.

Podoben pojav lahko vidimo tudi med obiskovalkami in obiskovalci muzejev. V muzejih si najlažje zapomnimo razstavljene predmete, o katerih smo že nekaj vedeli. Najbolje se počutimo na razstavah, katerih tematiko smo vsaj delno poznali že pred obiskom razstave. Praviloma ljudje ne maramo popolnih novosti.

Dekleta in fantje, znanost in raziskovanje je za vse! (vir)

Dekleta in fantje, raziskovanje je za vse! (vir)

Med obiskovalkami in obiskovalci znanstvenih muzejev z interaktivnimi eksponati, ki obiskujejo otroški muzej, so znanstvenice in znanstveniki opazili še en zanimiv pojav, ki morda odvrača deklice od poklica znanstvenice. Ko družine obiščejo znanstveni muzej, podajajo starši bolj poglobljene razlage o razstavnih eksponatih fantom v primerjavi z dekleti.

Začela sem z malimi znanstvenicami in znanstveniki, ki šele spoznavajo svet. Veliko znanstvenega mišljenja pri otrocih, tako dekletih kot fantih, izhaja iz interakcij med starši in otroki. Seveda se to mišljenje in vedenje pojavlja tudi pri samih interakcijah med otroki; imenujemo ga prosta igra. Starši otrok radi razlagajo stvari, ki jih poznajo, tako da svoje otroke poučujejo o svetu. V znanstvenem muzeju, v katerem so raziskovalke in raziskovalci opravili raziskavo interakcij med starši in otroki, so se odrasli in otroci lahko spoznali z biologijo, fiziko, psihologijo, geografijo in inženirstvom. V času izvajanja raziskave so snemali interakcije in pogovore med odraslimi, otroki in eksponati.

Po pregledu posnetkov so znanstvenice in znanstveniki odkrili, da samostojne male raziskovalke in raziskovalci enakim eksponatom namenjajo enako časa in z njimi ravnajo na podoben način. Približno enak del fantov in deklet je starše povpraševal o razstavnem eksponatu. Med samimi otroki torej ni večjih razlik. Ogromna razlika pa se je pojavila pri starševski razlagi vzročnih povezav, ki jih lahko prepoznavamo pri ravnanju z eksponatom in preverjanju načinov, na katere ta predmet deluje. Kar trikrat več fantom kot dekletom so starši podali poglobljeno razlago in obrazložitev o samem razstavnem predmetu. Starši niso razlagali splošnih zakonitosti delovanja eksponatov in pri razlagah niso uporabljali analogij. Tudi spol starša ni vplival na to, kako podrobno razlago so podajali otrokom.

Navkljub vsemu so starši tudi deklice pripeljali v center znanosti in jim predstavili razstavne predmete. A na žalost deklicam niso podajali razlag in obrazložitev vzročnih povezav, ki jih je eksponat prikazoval oz. ki so jih lahko raziskovali z uporabo razstavnega predmeta. S tem bi verjetno spodbudili zanimanje deklic za znanost. Raziskava v neformalnem izobraževalnem okolju, v znanstvenem muzeju, je vključevala tudi predšolske otroke. V izsledkih raziskave opozarjajo na vključevanje deklic in fantov v znanost že v predšolskem obdobju. Do razlik namreč prihaja že zelo zgodaj: v starosti, pri kateri so še pred petdesetimi leti menili, da otroci bolj malo mislijo. Za razlike v številu deklet in fantov, ki se odločajo za študij znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, ne moremo kriviti le šolskega sistema ali pristranskosti učiteljic in učiteljev.

Poleg razumevanja vzročnosti k znanstvenemu mišljenju sodijo še radovednost, sposobnost opazovanja, postavljanja vprašanj, testiranje hipotez, ustvarjalnost in podobne veščine. Prav vse te poglede in zanimanja izražajo že malčice in malčki, neodvisno od spola. Odrasli jim moramo le, ne glede na spol, pustiti razvijati ta zanimanja in jih pri tem čim manj omejevati.

To je to!
Z

Številski trak

8 Feb

Zamislite si trak in nanj začnite pisati številke. Kam postavite število 1, kam število 10, kje se znajde 25? Še do nedavnega so raziskovalke in raziskovlaci Raziskave otrok oz. malčkov nakazujejo, da naj bi se pri prav vseh ljudeh na svetu na začetku razvoja nižja števila znašla na levi strani, medtem ko višja števila zapisujemo na desno stran številskega traku. Če se v času šolanja priučimo jezika, v katerem se piše od desne proti levi, je zelo verjetno, da kasneje postavljamo nižja števila na desno in višja na levo. No, to počnejo nekateri arabsko govoreči in pisoči ljudje. Japonci in Kitajci, ki poleg arabskih števil, ki jih zapisujejo iz leve proti desni, uporabljajo tudi pismenke za števila, ki jih zapisujejo od zgoraj navzdol, si tako števila prostorsko predstavljajo na dva različna načina. Od manjših proti večjim od leve proti desni v primeru arabskih števil in od zgoraj navzdol v primeru pismenk.

Mentalni številski trak je eden izmed načinov, kako si ljudje predstavljamo števila v prostoru. Preden se poglobim v svet številskega traku in živalske kognicije, naj opozorim, da je uporaba termina mentalni številski trak neke vrste metafora, ki jo uporabljamo ljudje. Ne vsebuje simbolov, kot jih imamo zapisane na merilnem traku, ampak je zgolj orodje, s katerim raziskovalke in raziskovalci razlagajo težko predstavljive uganke o tem, kako si živali predstavljajo količine in kako si ljudje predstavljamo števila.

(vir)

(vir)

Pojav, pri katerem manjša števila postavljamo na levo stran in večja na desno stran, lahko morda razložimo z delovanjem vidne pozornosti. Zgodnji vretenčarji so skozi evolucijo začeli večji del vidnih dražljajev procesirati v desni hemisferi kot v levi. Ker desna stran možganov procesira levo vidno polje, je zelo verjetno, da bi ljudje in drugi vretenčarji prej zaznavali levo stran pogleda, ne glede na to, kaj je tam. Ravno to se je verjetno dogajalo pri prvih raziskavah mentalnega številskega traku pri ptičih, kjer so bili testni osebki postavljeni na začetek traku s šestnajstimi elementi. Zatem so jih raziskovalke in raziskovalci naučili izbirati določene elemente na številskem traku, na primer predmeta številka štiri in šest. Trak z elementi so nato zarotirali za četrtino kroga in ga postavili na sredino pred žival, ki je bila udeležena v raziskavi. Nato so spremljali, iz katere smeri bo žival začela, da bo prišla do izbranega, priučenega elementa, kjer bo dobila nagrado. Ali bo prišla do elementa številka štiri iz leve strani ali iz desne. Velika večina ptic je prišla do četrtega elementa iz leve proti desni in ne obratno. To nakazuje preferenco, da začenjajo tudi ptice postavljajo nižje količine na levo stran in gredo proti desni, ko količina narašča.

Podobno nalogo so uporabili tudi pri raziskavi z opicami resus. Tudi one so pogosteje začele na levi strani in so šle proti desni. Pri opisanih primerih nikakor ni nujno, da se razlogi skrivajo v obstoju mentalnega številskega traku, ki se začne z nižjimi vrednostmi na levi strani in višjimi na desni. Morda je šlo zgolj za usmeritev pozornosti na levo vidno polje in je bil razlog za začetek “štetja” na leve strani zgolj naključen ali posledica delovanja možgan in ne nujno obstoja mentalnega numeričnega traku. A nekatere znanstvenice in znanstveniki se niso predali in so še naprej iskali boljši način spoznavanja zmožnosti prepoznavanja količin, morda tudi števil, in obstoja mentalnega številskega traku pri živalih.

Italijanske raziskovalke in raziskovalci z Univerze v Padovi so v zadnjih dneh januarja v znanstveni reviji Science objavili raziskavo, v kateri so se vprašali, kakšen mentali številski trak imajo v glavah piščanci. Zanimalo jih je, ali piščanci tudi postavljajo nižje vrednosti na levo stran in višje na desno.

Niso raziskovali vedenja petelinov ali kokoši, vzeli so tri dni stare piščete in jih učili reševati kompleksne matematične operacije. No, učili so jih priti do priboljška. Pred njih, točno na sredino, so postavili karton z določenim številom pik. V enem primeru je bilo na sliki pet pik, v drugem dvajset. To sta bili tarčni števili. Če je piščanec odšel do kartona, je za kartonom dobil priboljšek črva. V naslednjem koraku so na levo in desno stran piščanca postavili dva kartona z enakim številom pik. Torej v enem izmed primerov so levo in desno od piščanca postavili kartona z dvema pikama. Več kot dve tretjini piščancev sta v primeru, ko so v prvem delu eksperimenta videli pet pik, izbrali karton z dvema pikama na levi strani. Medtem pa so, če so bili postavljeni pred dva kartona z osmimi pikami, večkrat izbirali karton na desni strani.

V primeru, ko sta dva kartona prikazovala nižje število od tarčnega števila, so piščanci zavili na levo. V primeru, ko je bilo število večje, so zavili na desno. Ali so piščanci zares šteli, ne vemo. Verjetno ne, vsaj ne s simboli, kot štejemo ljudje. Raziskava pa kaže v smer neke prostorske nagnjenosti prepoznavanja količine, ki na levo stran postavlja manjše količine in na desno večje.

Zakaj? Kdo ve. Vedenjski nevroznanstvenik Randy Gallistel je za spletno stran Science News povedal, da gre morda samo za splet naključji in je do tega prišlo po nesreči, ta lastnost ali pojav pa se je ohranil. Morda se je celo ločeno razvil pri piščancih in drugih vretenčarjih. Vsekakor pa vse to vedno bolj dokazuje, da nismo le ljudje “matematiki”: tudi druge živali posedujejo številski čut in slednji obstaja tudi brez simbolov, ki smo jih izumili ljudje. Simboli in orodja so nam omogočili kulturno evolucijo in tehnološki napredek. Ko bi le znali ceniti še druge živali, ki obvladajo števila, enako kot cenimo lasten napredek!

To je to!
Z

Radovednost

6 Okt

Te zanima, kdo je bil predsednik Slovenije, ko je stric Jaka še imel brado? Ali bi raje vedela, od kod prihaja beseda dinozaver? To sta samo dve izmed 375 vprašanj, ki so jih raziskovalci z Univerze v Kalifroniji uporabili v raziskavi o tem, kako radovednost vpliva na učenje in pomnjenje, povezano z njim.

Upam staviti, da vas je bolj pritegnilo drugo vprašanje. V omenjeni raziskavi je bil/a vsak/a preiskovanka ali preiskovanec soočen/a s 112 vprašanji; pri vsakem je povedal/a, kako verjetno je, da pozna odgovor in kako zelo si ga želi izvedeti. Torej, za obe zgoraj navedeni vprašanji bi sama rekla, da odgovorov zagotovo ne poznam, bi si pa zelo želela izvedeti odgovor na drugo vprašanje. Če bi sodelovala v njem, bi zatem sledila naslednja faza eksperimetna, kjer bi bila ponovno soočena s enakimi vprašanji, a tokrat bi raziskovalci zadovoljili mojo vedoželjnost in bi mi pokazali tudi odgovor. Preden pa bi na zaslonu videla pravilni odgovor, bi mi pokazali obraz naključnega človeka. Sliki obraza bi sledil odgovor.

Bistvo poskusa je bilo v tem, da so bili ves ta čas preiskovanci in preiskovanke v napravi za funkcionalno magnetno resonančno slikanje. Slikanje možganov je raziskovalcem omogočilo povezovati procese v možganih s procesi učenja in pomemnja ter, kar je bilo ključno, z radovednjostjo.

Ko se učimo, smo ponavadi podvrženi dvema viroma motivacije: ena je notranja in druga zunanja. Med zunanje motivatorje sodijo ocene, nagrade, a tudi kazni. Bolj zanimiva pa je notranja motivacija, ki vključuje tudi vedoželjnost in radovednost. Ravno slednjo so raziskovali ameriški znanstveniki. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Neuron pod naslovom ‘Stopnje radovednosti modulirajo od hipokampusa odvisno učenje skozi dopaminergični krog’ (States of curiosity modulate hippocampus-dependent learning via the dopaminergic circuit).

Raziskovalci so skušali odgovoriti na tri vprašanja, in sicer: Ali je radovednost povezana s ključnimi predeli možganov, ki so aktivni pri zunanji motivaciji? Kateri mehanizmi živčevja podpirajo vpliv radovednosti na učenje? Ali stanje radovednosti ojača pomnjenje nerelevantne informacije, in če, katera območja možganov so odgovorna za to?

Raziskovalci so se usmerili v srednje možgane (mezencefalon). Bolj natančno so spremljali naslednje dele nagrajevalnega sistema: substantio negro (SN), del možganov, kjer pride do produkcije nevrotransmiterja dopamina, ki je aktiven pri učenju, doživljanju užitka in nagrajevanju; ventralno tegmentalno območje (VTA) in nukleus akumbens (NA), ki sta aktivna tudi pri učenju, ter hipokampus, ki je soudeležen pri tvorjenju dolgoročnih spominov.

Substantia negra, skupaj z ventralnim tegmentalnim področjem, in nukleus akumbens so se aktivirali predčasno, ob vprašanju, ki je pritegnilo preiskovanke in preiskovance ter v njih vzbudilo vedoželjnost. To je vplivalo tudi na aktivacjo hipokampusa in tvorjenje novih spominov ali memoriziranje naključnih, a pravilnih, odgovorov na bolj ali manj zanimiva vprašanja. Večina preiskovank in preiskovancev si je odgovore na vprašanja, ki so se jim že prej zdela zanimiva, zapomnila, medtem ko predsedniki in brade v njih niso vzbudili radovednosti.

Zanimivo je tudi nadaljevanje raziskave, v katerem so preverili, če so si preiskovanke in preiskovanci zapomnili tudi obraze pred odgovori. Rezultati kažejo, da so bili tako “izigrani možgani” pripravljeni v svoj spomin spravili tudi nepomembne informacije v obliki slik obrazov. A le, če so bili prej primerno vzbujeni z nadvse zanimivimi vprašanji, kot je na primer tisto z začetka zapisa, o dinozavrih.

Kdo je bil predsednik, ko je stric Jaka še imel brado, sicer ne vem, ker nimam strica Jake. Sem pa izvedela, da beseda dinozaver izhaja iz stare grščine, deinos pomeni grozni in sauros pomeni kuščar ali plazilec.

Pred leti sem se spraševala, zakaj me učijo stvari, ki me ne zanimajo ali zakaj se moram učiti o temah, ki v meni ne vzbudijo niti ene živčne celice. Nekako sem se prepričala, da če bom imela približno lepe ocene, bom še kam prišla. V resnici me ocene niso gnale daleč, me pa nosi radovednost. A glede na predstavljeno raziskavo bi bilo mogoče v šoli veliko več kot s korenčkom in palico narediti s spodbujanjem radovednosti in vedoželjnosti pri otrocih, a tudi kasneje pri starejših.

To je to!
Z