Tag Archives: ptice

Stradbroke Island in Mt Tamborine – peščeni otok in tropski deževni gozd

20 Apr

Zadnja dneva v Brisbanu sem preživela v primestju oz. na otoku in na planoti. V soboto zjutraj smo se odpeljali na tekmo hokeja na travi. Hči mojih gostiteljev ga namreč igra v prostem času. To je igra, ki so jo v Avstralijo pripeljali Angleži. Glede na število otrok, ki sem jih videla na igrišču, bi rekla, da je kar popularen.

Bolj kot igra me je presenetilo, da so dekleta in fantje igrali skupaj, imeli so mešane ekipe. Tako igrajo vse do petnajstega leta v amaterskih ligah. Ko napredujejo v zahtevnejše tekmovanje, se ločijo. Jaz sem bila nad mešanjem navdušena. Spomnila sem se na pisanje zapisnika na košarkaški tekmi za mlajše pionirje, ki sem ga izvedla kakšen mesec pred potovanjem. Gostje so na tekmo poleg desetih fantov pripeljali še dve dekleti. Sodnik je želel nasprotovati, da skupaj pa res ne morejo igrati, a smo ga nekako pomirili. Na koncu se je izkazalo, da dekleti na igrišču nista prav nič zaostajali. Tako v Avstraliji te ločnice, ki nas omejuje, nimajo. Tudi na igriščih sem zasledila, da odrasla dekleta in odrasli fantje igrajo skupaj nogomet, košarko, odbojko in netball (neko smešno, košarki podobno igro, ki so jo prevzeli od Angležev). Mogoče je to moja težava, vendar se vedno počutim nenavadno, ko grem s fanti igrat košarko. Igre z žogo obožujem, a vseeno imam velikokrat občutek, da se pri nas le preveč ločujemo po spolu. Res ne razumem, zakaj na koncu veljam za bolj »fantovsko punco«, če pač rada igram košarko in nogomet. Mogoče bi vsi morali kdaj videti, da se dekleta prav lahko kosamo s fanti pri rekreativnem zlorabljanju žoge. Prav tako pa so fantje dobrodošli na razne vadbe, ki so, ne vem zakaj, domena žensk.

Kakorkoli, med tekmo sem se trudila razvozlati pravila igre. Vse skupaj je bilo videti kot neka zelo prijazna oblika hokeja. Takoj ko je prišlo do boja za žogico med več kot dvema igralkama/igralcema, je bila igra prekinjena. Prav smešen, nežen hokej. Si prav predstavljam Avstralke in Avstralce, ko se ves čas opravičujejo, če se zaletijo: “Oprosti, oprosti, oprosti …” Sledi slavni odgovor: “Ne skrbi! (No worries!)”

Po igri hokeja smo se odpravile na peščeni otok North Stradbroke Island. Ker je otok, smo se tja odpeljale z malo večjo ladjico; mislim, da je bil gliser – na te morske zadeve se ne spoznam. Po polurni vožnji smo se znašle na peščenem otoku. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, sem si pa mislila, da zna biti lepo. Tako je tudi bilo: veliko zelenja, še več mivke, ogromno različnih ptic. Z avtobusom smo se zapeljale do plaže na drugi konec otoka.

sandisland

Peščeni otoki so znani prav za ta predel Avstralije. Straddie, kot Avstralci poimenujejo North Stradbroke Island, je prvi v verigi peščenih otokov na vzhodni obali. Veriga se sklene z otokom Fraser Island, ki ga je po poročanju sopotnic in sopotnikov vredno obiskati. Ta me čaka za naslednjič.

Ko sem pomislila na peščeni otok, mi ni bilo čisto jasno, kako to lahko obstaja. Pesek je nekaj živega; ko hodiš po mivki, se ti verjetno ne zdi ravno najbolj stabilna kamnima, kar jih je. Pa vseeno peščeni otoki obstajajo. Nastajajo v daljšem časovnem obdobju,  v več kot sto tisoč letih. Ti otoki so nastali na nižjih vulkanskih ostankih. Ob razcepitvi Avstralije in Antarktike so vetrovi, valovi in tokovi prinašali pesek proti eni celini in ga odnašali k drugi. Ustvarjali so se cikcak tokovi. Ob sočasnem dvigovanju gladine oceanov je morje prekrilo vulkanske vrhove, na teh prehodih pa se je začel zbirati pesek. V dolgem časovnem obdobju ga je bilo toliko, da je nastalo kopno. Na kopno so z vetrom in pticami ter drugimi živalmi prišla tudi semena rastlin. Ko je padel dež in so imela semena ugodne pogoje za kaljenje, je počasi prišlo do poraščenja teh otokov in so se ustvarjala mikrookolja, ki so privabila raznorazne ptice in tudi druge živali. Zato najdemo na teh otokih veliko naravnih parkov in raznolikih živalskih vrst. In ravno na Straddiju sem zagledala veličastnega kenguruja, ki se je prav nastavljal fotografskemu objektivu na vrhu razgledne točke.

birds

Še predem pa sem zagledala kenguruja, sem se skopala v Atlantskem oceanu. Po avtobusni vožnji smo prišle na peščeno plažo, kamor so bučali veliki valovi, sinje modrega morja. Ocean je bil zelo vabljiv, a ko sem skočila v prvi val, sem ugotovila, da le ni tako topel. Vseeno sem se v razburkanem morju malo naplavala, predvsem pa uživala v valovih. Ko smo se naveličale kopanja, smo se sprehodile po obali, do skrajne severovzhodne točke otoka. Takrat sem šele ugotovila, kaj zares pomeni peščeni otok. Znašla sem se na peščeni plaži, ki se kar ni in ni končala. Sprehajale smo se ob morju. Jaz sem nadobudno opazovala rastlinje in živali, predvsem pa sem se čudila neskončnosti plaže. Nekaj neverjetnega: znašla sem se v počitniških sanjah. Po dobri uri hoje, ali pa je minilo še več časa, peščene plaže so bile res brezčasne, smo prišle do končne točke. Ravno smo si privoščile sladoled, ko se je prikazal fotogeničen kenguru. Ponovno sem bila navdušena nad tem vrečarjem. Tako Straddija nikoli ne bom pozabila. Kljub temu, da so se plaže še kar nadaljevale, smo končale naš izlet in se z avtobusom vrnile nazaj do postajališča za gliser.

Še pred tem sem se zavedla, kaj pomenijo tiste sanjske plaže v katalogih za počitnice. Zelo prijeten in lep, brezčasen in miren, občutek. Samo pesek, sonce in morje. A vseeno, moram priznati, kakšne tri dni bi mi bilo to zelo všeč. Potem bi se oceana naveličala, če seveda ne bi prijela kakšne deske ali pa maske in jo vzela s seboj v vodo. V avstralskem morju je vseeno potrebno biti previden. Saj veste, Avstralija je država, kjer te želi vse, kar leze in gre ter plava, zastrupiti ali ubiti. Okoli plaž na Straddiju imajo napeljane mreže za morske pse. V daljavi so tako opazne boje, ki držijo te mreže. Ko je nekaj tako lepo, pač ne more biti tudi zelo varno. Tudi živali so rade v lepem in čistem okolju. Vseeno sem se na celem potovanju počutila varno in tudi nobenih nevarnih živali nisem srečala.

roo

Večer smo končali z ribo in krompirčkom (fish and chips), klasično avstralsko (no, angleško …) jedjo. Naslednji dan me je čakal obisk planote Mt Tamborine, kjer sem se sprehodila skozi pravi tropski deževni gozd. Ogromna, veličastna drevesa, z debli, ki skrivajo pravljice. Praproti in neprijetno toplo ter vlažno ozračje niso prav nič motili pogleda na visoka drevesa in najrazličnejše oblike. Upam, da se še kdaj znajdem v takem gozdu in ga bolj natančno raziščem. Po Avstraliji jih je kar veliko. Deževni gozd je bila zadnja popotniška točka v okolici Brisbana. V ponedeljek zjutraj sem odšla na letalo proti Melbournu, kjer se je moja pot končala. Še preden sem se vkrcala na letalo za domov, sem videla posebne male ptiče, ki ne letijo, lovijo ribe, živijo ob morju in se znajo toboganiti; no, vsaj tisti, ki živijo na ledenih tleh …

rainforest

To je to!

Z

Advertisements

Brisbane – vrečarji in potomci dinozavrov

2 Apr

Po šestnajsturni vožnji z avtobusom sem prispela v Brisbane. Tukaj se je način potovanja malce spremenil: gostili so me namreč družinski prijatelji, ki so se pred leti preselili v Avstralijo. Moram priznati, da mi je oddih, ko ni bilo več potrebno razmišljati, kam bom odšla, kaj si bom ogledala in tako dalje, dobro del. Poleg tega sem tako malo bolj spoznala življenje tukaj spodaj.

Ko sem prišla, sem bila utrujena, tako da prvo popoldne nisem počela nič posebnega. Naslednje jutro sva se z gostiteljico A. odločili, da me bo zapeljala do zavetišča za živali Lone Pine. V njem oskrbijo in zdravijo prav avstralske avtohtone živali. Tako imajo bogato zbirko ptic, ogromno koal, kengurujev in ostalih vrečarjev ter tudi kljunaše, dinge pa še kaj bi se našlo. Ob tem v zavetišču pripravljajo tudi najrazličnejša predavanja in izobraževalne delavnice.

Prisluhnila sem predavanju o koalah in se poučila o tem, da so mladiči koal, ki jih imenujejo joey (tako imenujejo mladiče vseh vrst vrečarjev), ko se skotijo, zelo zelo majhni in morajo tako na dolgo pot do vreče, kjer se prehranjujejo z mlekom in tako počasi postanejo korenjaki in korenjakinje, ki so pripravljeni oz. pripravljene na nov svet. Kako pa najdejo vrečo? Že zelo majhni, veliki kot en fižolček (2 cm dolžine in 1 cm širine), imajo zelo dobro razvita čutila za voh; tako zavohajo materino mleko in gredo v smer vabljivega vonja hrane.

image

Kaj pa ko odrastejo in so preveliki, da bi pili materino mleko? Takrat je čas, da začnejo jesti evkaliptusove liste. A kaj, ko so evkaliptusovi listi strupeni, poleg tega pa imajo zelo nizko hranilno vrednost. Mimogrede, zato koale spijo kar 18 do 22 ur na dan. Ko so joeyi pripravljeni na svet zunaj vreče, morajo, preden začnejo jesti evkaliptusove liste, pojesti nekaj posebnih iztrebkov mame koale. To se zgodi pri 22 do 30 tednov starih joeyih. Ti iztrebki se imenujejo pap in pridejo iz slepega črevesa. Z iztrebki dobijo v svoje prebavilo bakterije, ki so nujne za razgradnjo taninov, na katere so v listih evkaliptusov vezane hranilne snovi in proteini. Tanini so organske snovi, produkti rastlin. Gre za zapleteno zgrajene polifenolne snovi, ki se nahajajo v vakuolah (včasih v posebnih čreslovinskih), ob odmrtju celice pa se nalagajo v celičnih stenah in jih konservirajo. Tanine imenujemo v slovenščini čreslovine. Naloga čreslovine je varovanje rastilne pred herbivori in patogeni, nudijo tudi UV zaščito, najdemo pa jih tudi v nezrelih plodovih, kjer z grenčico opozarjajo možne raznašalce, da njihovi sadeži in plodovi še niso nared. Rastline z njimi pravzaprav vpijejo: “Pusti me pri miru!”. Tanine je zelo težko razgraditi. Tako so znanstveniki ugotovili, da imajo koale v slepem črevesu bakterije, ki razkrajajo tanine. To so enterobakterije, ki razgradijo tanin proteinskih kompleksov, ki jih najdemo v listih evkaluptusov.

Poleg posebnih bakterij imajo koale ogromno slepo črevo, lahko je dolgo tudi do 200 centimetrov. Za primerjavo: človeško slepo črevo je dolgo do 20 centimetrov, v povprečju pa ne seže do 10 centimetrov. Pa si predstavljajte male koale z desetkrat večjim domovanjem za bakterije! Zaradi njih lahko uživajo v spanju v krošnjah evkaliptusov. A koale ne jedo listov kar z vseh vrst evkaliptusov; izbirčne so. V Avstraliji raste kar 600 različnih vrst evkaliptusov, posamezna koala pa se prehranjuje ponavadi z eno do tremi vrstami. Vse koale tako jedo liste slabe šestine vseh vrst evkaliptusov. Poudariti je treba, da so koale z različnih območij med seboj razlikujejo, saj so različni pogoji v okolju in podnebju vodili do različnih adaptacij. Tako v osnovi ločijo koale iz federacij Victoria in Queensland.

Koale so mi bile všeč, a sem bila celo življenje zagledana v kenguruje. Sedaj pa priznam, da so koale tudi zelo kulske! Še pred koalami pa sem hranila kenguruje in wallabije. Bila sem presrečna, a kenguruji znajo biti predrzni. Največji med njimi mi je skoraj izpulil vrečko s kengurujskimi briketi. Smešen prizor! Jaz pa sem bila naivna, da ta lepa, visoka, skakajoča žival že ne more biti požrešna. V resnici se je kenguru obnašal kot piškotna pošast (cookie monster), ko dobi pred nos čokoladen piškot. Pa je šla polovica vrečke briketov. Ob njihovih močnih plečih se jih lahko kar malo ustrašiš. Navkljub pripetljaju kenguruje še zmeraj obožujem.

image

Ali veš, da kenguruji ne skačejo od vekomaj? Skakajoči kenguruji in wallabiji so se razvili šele pred 17 milijoni let. Pred tem je večji del Avstralije prekrival deževni gozd. Predniki kengurujev so imeli močne prednje okončine in so hodili po vseh štirih. Potem je deževni gozd začel izginjati in se je postavljanje za zadnje noge in skakanje izkazalo kot ugodna prilagoditev. Saj so tako lahko hitro in z malo porabljene energije preskakovali dolge razdalje. Nekatere sorodnike kengurujev, ki ne skačejo, lahko še vedno najdemo v deževnih gozdovih. Mimogrede, največji ‘rooji’, kot jih okrajšajo Avstralci, mojstri krajšanja besed, lahko skočijo kar devet metrov daleč.

Wallabiji ne skačejo tako daleč, saj so manjši. Vseeno jih je težko ločiti od kengurujev. Wallabiji imajo stožčasto oblikovano glavo, medtem ko je kengurujska bolj kvadratna. Poleg tega naj bi bili kenguruji večji. Wallabije naj bi pogosteje našli v gozdu, medtem ko kenguruji skakljajo tudi po bolj suhih predelih Avstralije. Moram priznati, da ne vem, če bi prav določila vse wallabije in kenguruje. Še posebej če so vsi majhni, je to težko. V divjini sem videla samo velike kenguruje, prave ‘rooje.

Po hranjenju kengurujev sem si ogledala še predstavitev ptic. Velik belo-sivi morski orel je name res naredil vtis. Kako veličasten ptič! Od tem sem se spomnila na avstralske parke in mesta. Zvok, ki te spremlja povsod, je čivkanje. Najrazličnejše raznobarvne ptice si imajo veliko za povedati. To je ena izmed najbolj simpatičnih stvari tukaj spodaj. To je všeč celo meni, pa čeprav ptice niso med mojimi priljubljenimi skupinami živali. Po spoznavanju avstralskih živali smo se vrnili nazaj domov in pripravili načrt za naslednji dan. Odšla sem raziskovat mesto Brisbane in tamkajšne muzeje. Saj veste, da se jim ne morem upreti …

image

To je to!
Z

Kava

20 Mar

Ko se udeležujem različnih pomladnih in poletnih šol ter znanstvenih posvetov, vedno znova opažam zanimiv pojav. Imenovala ga bom pojav klepeta ob kavi o kavi. Po navadi imamo odmore za kavo po vsakem “daljšem” (eno in pol- ali dveurnem) predavanju ali sklopu predavanj. Tako se ne gre čuditi, da so v ZDA uvrstili znanstvenike na prvo mesto med tistimi poklici, pri katerih ljudje popijejo največ kave.

Beseda kava verjetno izvira iz arabske besede qahwa, ki opisuje vino iz semen/zrn. Nekateri pravijo, da beseda izvira iz imena pokrajne Kaffa v Etiopiji, kjer so v 13. stoletju začeli prvič uporabljati kavo kot sredstvo za poživilo. Obstaja tudi zgodba, da so koze zobale kavina semena, zatem pa so jih preiskusili še pastirji in ugotovili, da delujejo kot poživilo.

Ne glede na to, ali so bile ptice t. i. prve odkriteljice kave, imajo ptice selivke v Ameriki zaradi plantaž kave v Srednji Ameriki velike težave z selitvijo. S plantažami kave izginjajo senčni predeli, na katerih so rasla kavina drevesa. Na plantažah pa kavovci rastejo tudi v sončnih predelih, saj uporabljajo za njihovo rast veliko gnojil. Ptice na soncu ne marajo prebivati. Tako se, ko imajo kavovce v soncu, biodiverziteta ptic, ki tam domujejo, med selitvijo zmanjšuje.

Kavina zrna rastejo na kavovcih iz vrste Coffea arabica, sedaj pa za širšo uporabo uporabljajo razne hibride prvotne rastline. Ne samo, da imajo ptice težavo z selitvijo in se njihova diverziteta zmanjšuje, obstaja tudi nevarnost, da bodo prvotni kavovci izginili že v 70 letih, ker ljudje veselo še kar naprej uničujemo okolje.

Kava nima samo negativnih učinkov, ampak tudi veliko pozitivnih. Našli so celo povezavo med količino popite kave in dolžino življenja. Tisti, ki so pili kavo, naj bi živeli dlje. Nikakor pa ni nujno, da če ne pijete kave, ne boste dočakali 100 let. To je le še ena izmed nejasnih kavzalnosti. Mogoče pa pitje kave prispeva tudi k socialnemu življenju. Jaz si recimo, ko se s prijatelji dobim na kavi, naročim veliko kavo. Mogoče ravno ta ravnotežja prispevajo k našemu zdravju in zadovoljstvu v življenju, ne glede na količino popite kave. Če pa imate vseeno namen na različnih koncih sveta preiskusiti kavo, je tole dobro vodilo. Lahko pa tudi odkrivate, koliko kave dejansko vsebuje določena priprava kave.

Kava ima aktivno sestavino kofein, ki antagonistično deluje na receptorje za adenozin, kar pomeni, da adenozinu onemogoča vezavo. Vezava adenozina vodi do znižane aktivnosti živčevja, kar vodi v zaspanost. S pitjem kave tako v možgane pride kofein, ki prehiti adenozin in mu onemogoči vezavo in nas tako ohranja budne. Mogoče še uporabna informacija: dnevno sprejemljiva doza kave se giblje okoli 400 do 600 mg kofeina. V povprečni skodelici kave ga je po navadi 100 do 150 mg. Torej tri do štiri skodelice kave si dnevno lahko privoščite brez slabe vesti. Jaz tako ali tako pijem zelo šibko kavo, saj jo velikokrat res pijem v družbi in tudi zaradi družbe.

Seveda pa obstaja še več zanimivih zgodb o kavi; več pa v videu:

To je to!

Z

*Tole bi moralo biit objavljeno včeraj, 19. 3., pa smo imeli večerjo, ki ji je sledila zabava dolgo v noč. Tako, da nisem prišla do interneta. Zato pa jo objavljam zdaj, ob prvi skodelivi kave za danes. Mmmmmmm, vonj po kavi!