Tag Archives: raziskovanje

Nepričakovano presenečenje?!

15 Apr

Danes, ko sem se peljala nazaj z vlakom, je nasproti mene v vijoličnem vozičku sedela deklica. S prstki je raziskovala rob vozička. Najbolj jo je zanimalo mesto, kjer se je vijolično blago spremenilo v prosojnega. Deklica je bila videti začudena. Na drugi strani prosojnega blaga je videla oprijemalo, a njena roka nikakor ni mogla priti na drugo stran in se ga dotakniti. Še bolj zanimivo je bilo to, da se je lahko dotaknila prosojnega dela vozička, tudi z druge strani, a roka ponovno ni mogla seči skozi prosojno blago. Le kaj se dogaja?

Prepričana sem, da je deklica že videla običajno, prozorno okno. Morda je bila sprva začudena, a je potem spoznala, da je trdno in da ne more stopiti skozi. Verjetno se ni trudila razumeti, kaj se dogaja s svetlobo, kako gre lahko svetloba skozi okno, ona pa ne more. Morda je pomislila, morda celo vprašala starše. Vsekakor pa je spoznala, da mora odpreti okno ali vrata, če hoče priti na drugo stran. Na vlaku pa jo je zbegalo mehko prozorno blago, vidi se skozi, ni trdo kot okno, pa vseeno ne more skozi.

Raziskovalke in raziskovalci s področja razvojne kognitvine psihologije pravijo, da so otroci male znanstvenice in znanstveniki. Raziskave so pokazale, da ob spoznavanju sveta preizkušajo različne hipoteze, tako kot to počnejo znanstvenice in znanstveniki. Na podlagi preizkušanja se priučijo novih lastnosti in zakonitosti v svetu. V nekaterih primerih so pri preizkušanju celo boljši od odraslih, saj se ne zanašajo na kognitivne pristranskosti in bližnjice, ki jim sledimo odrasli. Ena izmed pristranskosti je na primer konformnost oz. potrjevanje. Odrasli sledimo vnaprejšnjim prepričanjem in ponavadi si nove dokaze predstavimo ali razložimo v okviru vnaprej znanih dejstev. Knjižni junak Sherlock Holmes se je ravno temu izogibal in sledil zapovedi: Izloči vsa dejstva, in tisto, kar ostane, ne glede na to, kako neverjetno je, je resnica. Tako se trudijo razmišljati tudi znanstvenice in znanstveniki, čeprav pri svojem delu stojijo na ramenih velikanov in gradijo na že opravljenih raziskavah. Skozi leta, desetletja, stoletja se znanje počasi akumulira in vodi do vedno novih odkritij.

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

A, veliki premiki, ki jih je Thomas Kuhn poimenoval znanstvene revolucije, se zgodijo, ko se med vsemi uveljavljenimi imeni, ki sledijo znanosti, najde vedoželjna posameznica ali pozameznik, ki se ne strinja z do tedaj uveljavljenim znanjem in si zamisli odličen eksperiment ali pa samo zelo dobro opazuje svet in pokaže, da stvari niso take, kot so videti na prvi pogled. Tako je Kopernik sredi 16. stoletja podvomil v ptolemajski geocentrični sistem in postavil sonce v središče vesolja. V tistem času družba na ta premik ni bila pripravljena. Šele kasneje, z odkritji Keplerja in Galileja, je sonce dobilo svoje mesto v vesolju in moderna znanost se je začela pospešeno razvijati. Kasneje sta Darwin in Wallace ponovno zamajala temeljna prepričanja o izviru živega sveta in evoluciji. Darwin naj bi si zapisoval vsakokrat, ko je odkril kaj, kar je prišlo navzkriž z njegovim prepričanjem in teorijo, saj se je bal, da bi drugače pozabil.

Naj se vrnem na male radovedne znanstvenice in znanstvenike. Ravno odkritja in opazovanja, ki se ne skladajo otroškimi pričakovanji, otroke najbolj zanimajo. V raziskavi, ki je bila nedavno objavljena v ameriški znanstveni reviji Science, sta Aimee E. Stahl in Lisa Feigenson z Univerze John Hopkins ugotovili, da se v takih primerih malčice in malčki, stari 11 mesecev, tudi največ naučijo.

Otroci so tekom odraščanja soočeni z ogromnim številom novih predmetov in pojavov. Verjetno je težko izluščiti, kaj je pomembno, kaj je dobro sponznati in kaj se je dobro naučiti. Zato jih pogostokrat odrasli z navodili vodimo pri spoznavanju. A, raziskave so pokazale, da otroci tudi sami brez naše pomoči spoznavajo svet. Tako na primer bolj pozorno oz. dalj časa spremljajo predmete v eksperimentih, ki kršijo neka pravila. Če na primer spustimo žogo po klancu navzdol in je na koncu klanca trden zid, se bo žiga tam ustavila in ne bo prešla skozi njega do drugega zidu na poti. A če eksperiment malo prilagodimo in spravimo žogo skozi prvi zid, da se ustavi šele pred drugim zidom na poti, potem je žoga kršila neka pravila. Tako krši pravila svetloba, ki lahko gre skozi prozorno blago v otroški voziček deklice z vlaka, njena ročica pa ne more skozi. V raziskavi s klancem in zidovoma sta raziskovalki uporabili žogo in avto. Pri prvi skupini otrok je žoga kršila pravila, pri drugi pa avto. Ko so kasneje v eksperimentu pospremili pot žoge, ki je kršila pravila in nekako prešla skozi prvi zid, s piskajočim zvokom, so otroci namenjali veliko več pozornosti zvoku in predmetu, ki je kršil pravila, ob tem pa so se naučili, da žoga piska. Presenečenje je torej vodilo do učenja in spoznanja, da žoga piska.

A drugi del eksperimenta je bil še bolj zanimiv. Poleg žoge in avta na klancu sta raziskovalki pripravili tudi pot za avto po prozorni površini. Avto je zapeljal po črni škatli in naprej po prozorni površini. Namesto da bi padel na tla, ko se je črna plošča končala, je uspešno obstal v zraku na prozorni površini, ki pa je otroci niso videli: videti je bilo, kot da avto lebdi.

Otrosi so v različnih pogojih dobili v raziskovanje različne igrače. Skupine otrok, ki so dobile igrače, ki niso prekršile nobenega pravila, obstale za prvim zidom ali pa padle s črne površine na tla, so vse igrače raziskovale približno enako časa. Otroci, ki so po eksperimentu z žogo ali avtom, ki sta kršila pravila, dobili igrače, ki se “niso držale pravil”, so slednje raziskovali dalj časa. Poleg tega so malčice in malčki te igrače raziskovale in raziskovali na drugačen način. Žogo, ki je prešla skozi trden zid, so poiskušali spraviti skozi mizo. Prav tako se ni dobro godilo “lebdečemu avtomobilu”. Otroci so preizkušali, ali avto obstane v zraku ali pade na tla.

Otroci so se v vsakem primeru več naučili pri opazovanju predmetov, ki so jih presenetili. Žog, ki so šle skozi zid, in lebdečih avtov so se lotevali zelo znanstveno, s preizkušanjem, ali lebdijo oziroma ali lahko prodirajo skozi trdne objekte, kot se je to zgodilo v eksperimentu. Tako kot je deklica na vlaku raziskovala prozorno blago, znanstvenice in znanstveniki vsak dan iščejo odgovore na najrazličnejša vprašanja in očitno so najbolj veseli, ko jih doleti nekaj nepričakovanega.

To je to!
Z

Advertisements

Space sex geckos

2 Sep

Letos poleti, 19. julija 2014, je Ruska zvezna vesoljska agencija (Roscosmos) poslala v orbito satelit s gekoni, v katerem so bile tudi muhe, mikroorganizmi, glive in nekaj rastlinskih semen. V satelitu je sočasno potekalo 22 eksperimentov. Zvezde odprave so postali space sex geckos. Obstaja več kot 1000 različnih vrst gekonov, sodijo v družino Gekkonidae in razred plazilcev. Večino vrst je znanih po posebno oblikovanih “lepljivih” stopalih.

(vir)

(vir)

Raziskovalke in raziskovalce je zanimalo predvsem razmnoževanje in razplojevanje gekonov v mikrogravitaciji. Teden dni po odhodu so Rusi z gekoni in ostalimi živalmi izgubili stik. Satelit je sicer še vedno sporočal svoj položaj nazaj na Zemljo, povratnih ukazov pa ni sprejemal, kar bi lahko pomenilo, da bo krožil okoli Zemlje dalj časa, kot je bilo načrtovano. Pri vrnitvi nazaj bi satelit, zaradi nenadzorovanega vračanja na Zemljo, verjetno razpadel in vsi eksperimenti bi bili zaman. Po dveh dneh jim je le uspelo ponovno vzpostaviti stik s satelitom in izvajanje eksperimentov se je lahko nadaljevalo. Vmes je tudi John Oliver opozoril, da lahko prav vsi pošljemo Rusom ideje za reševanje gekonov (#gogetthosegeckos).

A zgodba na žalost nima srečnega konca, gekoni so namreč poginili. Vinske mušice, ki so spremljale gekone, pa so preživele in se tudi razmnoževale.

V vesolje so poslali enega gekona in štiri gekonke, glavni cilj je bil, da odkrijejo, kako poteka njihovo razmnoževanje v mikrogravitaciji. Ruski raziskovalke in raziskovalci so cilje podrobneje razdelili – želeli so ustvariti pogoje za spolno aktivnost, parjenje in razmnoževanje gekonov v orbiti, posneti spolni akt gekonov in odlaganje oplojenih jajčec ter poskrbeti, da se zarodki varno vrnejo nazaj na Zemljo, ne nazadnje so želeli spremljati tudi strukturne in funkcionalne spremembe v živalih in potencialnih zarodkih.

Seveda so pod imenom »gekovski vesoljki spolni akt« (space sex geckos) postali slavni že, ko so Rusi z njimi izgubili stik. Sedaj pa marsikdo žaljuje za njimi. Verjetno pa se je marsikdo tudi vprašal, zakaj sploh pošiljamo gekone in ostale živali v Zemljino orbito, kjer pridejo v mikrogravitacijsko okolje.

Ko so ljudje začeli raziskovati vesolje, so si seveda želeli sami oditi raziskati ta svet. Da ne bi ogrozili človeških življenj, so bile v prvih odpravah, ki so obkrožile Zemljo, zvezde različne živali. Prve so bile vinske mušice: v vesolje so odšle že leta 1947. Sledil je Albert II, ki je bil leta 1949 prvi sesalec in prva opica v vesolju. Kasneje med bolj znane sodi še potepuška psička Lajka, ki na žalost leta 1957 poti ni preživela.

Šele tri leta zatem so Rusi v vesolje na Sputniku 5 ponovno poslali živali in rastline, tokrat dve psički, Belko in Strelko, 40 miši, dve podgani in nekaj rastlin. Vsi so se po slabem dnevu potovanja živi in zdravi vrnili na Zemljo. Prvo človeku podobno opico so, tokrat NASA, poslali v vesolje leto dni zatem, torej leta 1961. Zvezda je bil šimpanz, ki so ga kasneje poimenovali Ham. Slednji je polet preživel, življenje pa je nadaljeval v živalskih vrtovih. V šestdesetih letih so potem v vesolje poslali tudi prvega moškega, Jurija Gagarina, in dve leti zatem še žensko, Valentino Tereškovo. Vrhunec šestdesetih let pa je bil leta 1969 ameriški pristanek na Luni.

Ham, prvi šimpanz v vesolju (vir)

Ham, prvi šimpanz v vesolju (vir)

Sedaj smo pred podobnimi začetki. Projekt Mars One napoveduje prve odhode na Mars že čez deset let. Verjetno je pot na Mars enosmerna in bi se morali prebivalci tam tudi razmnoževati. Če vas pot do Marsa ne prepriča, pa bi se ljudje zagotovo morali razmnoževati, če bi želeli oditi v katero izmed bližnjih osončij in tam naseliti planet, čim bolj podoben Zemlji. Že na poti do tja, bi se generacija vesoljskih popotnikov zamenjala. Ravno za tako dolgo pot bi bilo potrebno vedeti, kako poteka razmnoževanje v vesolju.

Torej, da bi uspešno naselili naše osončje, ne bo dovolj, da bomo le odleteli: tudi razmnoževati bi se morali v drugačnem okolju, na kar pa naša telesa niso prilagojena. Zato raziskujejo, kako poteka razmnoževanje v mikrogravitaciji in kako se kasneje razvijajo tako spočeti zarodki. Raziskave na miših in v celičnah kulturah niso preveč obetavne: celice se v okoljih brez gravitacije težje delijo, težave pa imajo tudi pri dozorevanju oz. razvijanju. Potek razmnoževanja in spočetje, ki so ga želeli raziskovati pri gekonih, je pravzaprav šele začetek.

Čeprav, priznam, jaz še vseeno mislim, da je znanstvenice in znanstvenike gnala radovednost, kako bodo to počeli gekoni v vesolju, ki se lahko s posebno oblikovanimi “lepljivimi” stopali dobro pritrdijo na podlago. Morda jim bo to nekoč pomagalo.

To je to!
Z

Facebook

2 Jul

Zapis je tokrat dolg kar 2507 besed, tako vam bo branje vzelo med 8 in 15 minut. Odvisno od tega, kako hitra bralka oz. kako hiter bralec si.

Konec novembra lani sem se znašla na okrogli mizi o uporabni antropologiji v Amsterdamu, kjer so skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj svet potrebuje antropologinje in antropologe. V diskusiji so se predstavili v različnih vlogah, od novinarke na radiu do kustosa v muzeju in tistih antropologov, ki s svojim raziskovanjem pomagajo usklajevati delovne procese v korporacijah ali pa izvajajo raziskave o uporabi njihovih proizvodov, na primer kako naj prilagodijo opremo v najnovejših potniških letalih, da bodo ljudem, tako tistim, ki potujejo, kot delavkam in delavcem na njih bolj prijetna. Ni čudno, da Irci napovedujejo, da je poklic antropologa ali antropologinje drugi poklic prihodnosti.

Naj se vrnem nazaj k okrogli mizi: začela se je zelo zanimivo, dokler nismo prišli do vprašanja o etiki in pravilih, ki jih upoštevajo pri tovrstnem raziskovanju. Prisotni so se razdelili v dve skupini, oboji pa so zagovarjali isto poklicno etiko. Tako pravzaprav nisem čisto razumela, v čem si nasprotujejo. Bila sem popolnoma izgubljena in šele sedaj počasi začenjam doumevati pomembnost tega vprašanja.

Antropologija uporablja raziskovalno metodo etnografskega opazovanja z udeležbo; gre za kvalitativno raziskovanje, kjer je raziskovalka ali raziskovalec tudi vpet oz. vpeta v neko okolje, dela z ljudmi, soudeležuje se dogajanj v njihovem vsakdanjem bivanju ter jih hkrati opazuje in si beleži zapiske. Kaj hitro se lahko znajde v situaciji, kjer pride do navzkrižja med raziskovalkinim etičnimi pravili in pravili, po katerih se je potrebno ravnati v nekem krogu ljudi.

Antropologija ima to nesrečo, da smo v zadnjih petstotih letih s procesom globalizacije naredili ljudstvom po svetu ogromno škode. Šele dobro stoletje in pol nazaj so jih začeli raziskovati in se do njih obnašati dostojno. Pa še dandanes se tega ne držimo vedno in povsem. Pojavljajo se vprašanja, kaj narediti, ko pride do navzkrižja med raziskovalčinim prepričanjem in neko skupino ljudi ali pa, kaj storiti v primeru, ko skupina ljudi, ki jo preučujemo, uporablja neko posebno čudežno rastlino ali žival, ki pozdravi vse bolezni. Jo lahko “ukrademo” in prinesemo v naš svet ter jo začenemo tržiti; naj kar povabimo korporacije in jim prodamo idejo, zraven pa še zasužnjimo to ljudstvo? Antropologi tega ne počnejo, vendar pa je dovolj drugih, predvsem farmacevtskih korporacij, ki nimajo zavor. Vse to se je dogajalo in se, na žalost, še zmeraj dogaja.

Vseeno bom tukaj preskočila na področje etike in Facebooka. Ko se raziskovalci lotijo obdelave statusov počutja uporabnikov Facebooka, začnejo pravzaprav brskati v medosebne odnose in družbo ter človeka samega. Podobno kot to počnejo antropologinje in antropologi na terenu, vendar oi to vedno počno odkrito, z vednostjo in pristankom ljudi, med katerimi raziskujejo. Le da je teren znanstvenikov, ki preučujejo uporabnike na Facebooku, kar sam internet.

Morda Irci vidijo potrebo po antropologinjah in antropologih tudi za razumevanje tako kompleksnega sveta, kot je postal virtualni svet algoritmov, pomešan s čustvenimi bitji, ki jim slepo sledimo. Dober teden dni nazaj so v znanstveni reviji Ameriške akademije znanosti Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek z naslovom ‘Dokaz za prenos čustvenega stanja po socialnih omrežjih’ (Experimental evidence of massive-scale emotional contagion through social networks). Raziskovalci s Facebooka (da, FB zaposluje svoje raziskovalce!), Univerze Cornell in Univerze v Kaliforniji so izvedli ogromen eksperiment z uporabniki Facebooka.

V raziskavo, ki so jo izvedli v januarju 2012, so vključili kar 689.003 uporabnikov FB-ja, ki imajo za jezik nastavljeno angleščino. Te ljudi so razdelili v štiri skupine. V vsaki skupini je bilo 155 tisoč ljudi; tako so dvema skupinama odstranili tista stanja prijateljic in prijateljev, ki so vsebovala pozitivne besede oz. negativne besede, odstranili so med 10 in 90 odstotkov pozitivnih ali negativnih besed. Torej so nekateri od desetih statusov s pozitivnimi ali negativnimi besedami videli le en tak status, drugi pa devet. Tako imamo dve skupini: eno s pozitivnimi statusi in drugo z negativnimi statusi. Velja opozoriti, da ni nujno, da so bili to res pozitivni ali negativni statusi, saj je semantiko oz. celoten pomen statusa zelo težko razumeti, če ga ne prebere človek. Raziskovalci pa do dejanskih statusov niso imeli dostopa. Za določanje pozitivnih ali negativnih statusov so namreč uporabili program za analizo besedil oz. lingvistično poizvedbo in štetje besed.

Ostali uporabniki FB-ja so bili v kontrolnih skupinah. Za raziskavo so morali uporabiti dve kontrolni skupini, saj je razmerje med pozitivnimi in negativnimi statusi na Facebooku dve proti ena.

Rezultati so pokazali, da pride do prenosa čustev med socialnimi omrežji. Skupina, ki so ji iz prikazovalnika stanja in novic (News Feed) odstranili več pozitivnih besed, je uporabila manj pozitivnih besed, uporaba negativnih pa se je rahlo povečala. Nasprotno je bilo pri skupini, z manj negativnimi besedami: v tej skupini so uporabljali več pozitivnih in še manj negativnih besed. Čeprav lahko pripišemo pomen statističnih rezultatov tudi velikemu vzorcu, so rezultati vseeno pretresli znanstvenike. Toda nekateri opozarjajo na probleme uporabljene raziskovalne metodologije. S tem poskusom naj bi pokazali, da so čustva nalezljiva, tudi če nismo v neposrednem stiku z ljudmi, torej tudi če ne moremo spremljati neverbalnega izražanja čustev drugih ljudi. Dovolj je, da o našem čustvenem stanju preberemo iz stanja na Facebooku. Ne seri, Šerlok!

Saj ste že kdaj brali kakšno knjigo, na primer dela Arthurja Conana Doyla z opisi progod njegovega detektiva? Vas je bilo kdaj strah zanj? Ste čutili to, kar čuti Watson, ko se podi s Sherlockom? Če imate vsaj malo razvito sočutje in podoživljanje ter ste strastna bralka ali bralec, ne dvomim, da se v pripovedi v knjigah tudi strastno vživite. Če kdaj berete kakšne žalostne romane, ste na koncu verjetno tudi nesrečni, ob tem pa tudi srečni, ker ste podoživeli grozo ali trpljenje drugega in ga vam v resnici ni bilo treba doživeti. Pa teh ljudi sploh ne poznate. Prav nič čudno se mi ne zdi, da postanemo rahlo nesrečni, če vidimo, da je prijateljici ali prijatelju umrl oče. Morda v tem primeru, takoj pod status, ki govori o smrti, ne napišemo, kako lep dan smo imeli. Ob tem niti ni nujno, da smo tudi zares občutili globoko žalost ob tem, ko je znanka ali znanec izgubil ljubljeno osebo. Na Facebooku imamo bližnje in tudi daljnje prijatelje, ne samo prijateljev, tudi znanke in znance, ki jih le bežno poznamo. Verjetno ne doživljamo vedno enakih čustev, ko se imajo prijateljice, znanke, prijatelji in znanci fino ali pa ko imajo slabe dni. Kaj pa jaz vem

Poleg tega je vpliv zelo, zelo majhen. Kot navaja Tal Yarkoni na blogu [citation needed], dve stotini standardne deviacije, kar pomeni, da če bi imeli preparat za zvišanje povprečne višine fantov v ZDA, bi se zvišali le za eno dvajsetino palca ali en dober milimeter. Zelo zelo malo, gledano za celotno populacijo. Kot je napisal eden izmed avtorjev raziskave na Facebooku Adam Kramer, na tisoč besed je bila ena manj čustveno nabita. Malo večji vpliv je imel izbris pozitivnih statusov.

Članek je veliko bolj odmeval zaradi vprašanja legalnosti oz. nelegalnosti in etike raziskovanja socialnih omrežij in manipuliranja s statusi na Facebooku. Raziskava je bila sicer na blogerskem omrežju Scilogs predstavljena že 3. junija. A prejšnji teden se je začel rafal: Ogromno razlogov za nevšečkanje Facebookovega eksperimenta z manipulacijo počutja; Facebookov množični prihološki eksperiment je verjetno nelegalen; Tudi urednik pri objavi raziskave počutja na Facebooku meni, da je eksperiment grozljiv; Facebook ne razume problema raziskave z manipulacijo čustev; Facebook je šušmaril s stanji uporabnikov za ogromen psihološki eksperiment; Ali je bil Facebookov eksperiment s čustvi neetičen; Facebook manipulira s stanjem, kar jezi uporabnike; Ali lahko Facebook manipulira z uporabniki; Ne danes, Facebook, ne danes; Facebook in etika manipulacije z uporabniki; Facebookov eksperiment je pokazal, da je podjetje celo bolj vplivno in neetično, kot smo mislili; Laboratorijske živali, nemir, ki ga je povzročil Facebookov eksperiment; Facebook in oblikovanje javnosti in še in še …

Drugi pa so se postavili v bran Facebooku: V bran Facebookove raziskave stanj; Ne dovolite, da vas Facebookova manipulacijska raziskava razjezi; Ne bojte se Facebookove raziskave čustvene manipulacije; Kaj vsi razumejo narobeo Facebookovi raziskavi; Facebookovi eksperimenti na uporabnikih niso tako slabi; Dobrodelnost drhali, opravičilo Facebooka; ali pa so na raziskavi pogledali s širšega področja. Nekateri tudi predstavljajo, vse, kar moramo vedeti o Facebookovi raziskavi nalezovanja čustev, 9 odgovorov o grozljivem Facebookovem eksperimentu in še Wiredov prispevek o raziskavi.

Ko si ustvariš račun na Facebooku, moraš sprejeti tudi Splošme pogoje, katerih del je tudi Facebookova politika uporabe podatkov, s katero dovoliš Facebooku dostop do tvojih podatkov, vmes pa se skriva tudi točka o uporabi podatkov za namene raziskav in analiz. Eksperiment torej le ni bil nelegalen. Ampak ali je etičen?

Po pravici povedano, ni šlo za pravo manipulacijo s čustvi uporabnikov. Statusov niso umetno dodajali na zapise stanj, spreminjali so le frekvenco pojavljanja stanj z pozitivnimi ali negativnimi besedami. Podobne stvari počne Facebook ves čas, le da tega ne dela tako tarčno. Vsak uporabnik ves čas vidi drugačne novice, tudi če imamo enake prijatelje. Facebook ne bi bil tako uspešen, če nam ne bi vedno ponujal tistih informacij, ki naj bi nas privlačile oz. nas zanimale. Tega ne dela samo Facebook. Google je tako uspešen prav zaradi svojih dobrih iskalnih algoritmov, podobno velja za Netflix. YouTube in Twitter ves čas ponujata nove sledilce in videe, ki bi vas utegnili zanimati, glede na vaše prejšnje interese. Pravzaprav, kot je napisal na TechCrunchu Josh Constine, postanemo, ko sprejmemo splošne pogoje, testne živali. Zanimivo bi bilo, če bi vse uporabnike (vseh 689.003), ki so jih uporabili v raziskavi, preden so raziskavo izvedli, vprašali, če se strinjajo s tem, da bodo njihove podatke uporabili v raziskavi. Res me zanima, kakšen delež bi se odločil za sodelovanje.

Mimogrede, internet je sicer odlično orodje za izvajanje večjih raziskav. Med bolj znane sodi harvardska raziskava počutja ljudi Sledite svoji sreči (Track you happiness), prav tako raziskovalke in raziskovalce s Harvarda in Darthmoutha zanima, kako dobro prepoznavamo obraze, angleške znanstvenice in znanstveniki trenutno preučujejo glasbeno kognicijo (Hooked on music), slovenske raziskovalke in raziskovalce pa zanimajo Možgani in dopust.

V predstavljenem eksperimentu je velik problem, ker so se “igrali” s človeškimi čustvi. Ko ljudje vidijo čustva, jih to pritegne. Na manipulacijo čustev smo sploh občutljivi. V resnici ne moremo prav zares ločevati čustev od ostalih delov naše kognicije, na primer spomina in odločanja. Poleg tega ljudje niso vedeli, da so del eksperimenta. Facebookovi algoritmi pa niso vedeli, komu bodo nastavili manj pozitivnih statusov. S tem pogojem bi lahko bila soočena kakšna bolnica ali bolnik, ki imata depresijo ali katero podobno bolezen. Morda tak človek raje vidi pozitivne misli; ali pa tudi ne.

Prvi pes na Luni o Facebookovem eksperimentu (vir)

Prvi pes na Luni o Facebookovem eksperimentu (vir)

Glavni problem te raziskave in objave ni bil samo v njeni legalnosti ali nelegalnosti oz. etičnosti ali neetičnosti. Težava je tudi v tem, o čemer sem govorila na začetku. Znanstvenice in znanstveniki naj bi se držali nekih etičnih pravil, še posebaj ko delajo z ljudmi in jih raziskujejo. Pred izvedbo raziskave niso pridobili odobritve univerzitetne komisije za raziskovalno etiko oz. Institucionalnega ocenjealnega odbora (IRB) ali trugega neodvisnega etičnega odbora, zato so jo znanstveniki in znanstvenice, ki objavljajo v znanstvenih revijah in njihove raziskave financirajo javne agencije ali druge javne in družbene organizacije, proglasili za neetično.

Znanost naj bi služila javnemu skupnemu interesu in naj bi jo vodili predvsem zaradi človeške radovednosti in vedoželjnosti, pri čemer ni nujno, da je to znanje vedno mogoče neposredno uporabiti. No, najbolj nore in na prvi pogled neuporabne ideje velikokrat dejansko vodijo do velikih premikov v družbi in tehnologiji. A na žalost v svetu, ki mu vedno bolj vlada kapital, znanost postaja vse bolj del korporacij, kjer potem lahko prihaja do sodelovanja med zasebnimi korporacijami, kot je Facebook, in univerzami. V začetku se je govorilo, da naj bi raziskavo financirala tudi ameriška vojska, kasneje pa so to informacijo na Univerzi Cornell zanikali.

Tako je Facebook ob tej raziskavi med drugim torej tudi zanimalo, če se ljudje, ki vidijo manj pozitivnih besed, prej izpišejo iz Facebooka in tam zapravijo manj časa. Manj ko so ljudje aktivni na Facebooku, manj lahko FB zasluži z oglasi. Morda se spomnite raziskave angleškega antropologa Daniela Millerja o tem, kako najstniki zapuščajo Facebook. Novinarji so hitro pograbili novico in širili vest o koncu dobe Facebooka. Daniel Miller je kasneje razjasnil, kaj se v resnici dogaja. Raziskovali so neko manjše naselje v bližini Londona, ki ga za namene raziskave imenujejo The Glades, in ugotovili, da mladi počasi vedno manj uporabljajo Facebook. To se je v njihovem primeru spremenilo, ko so se na FB prijavili starejši, predvsem njihovi starši in stari starši. FB v tem primeru odigra drugačno vlogo: postane družbeno omrežje, ki povezuje generacije, starši pa lažje spremljajo, kaj se dogaja njihovim otrokom. Kdor koli pozna kakšno najstnico ali najstnika, ve, da ti ne delijo svojega celega življenja s starši. Tako ni presenetljivo, da otroci ne delijo na FB-ju vseh svojih doživljajev, zato so prestopili na SnapChat, Instagram in WhatsApp. Slednja je FB tako ali tako že odkupil.

V sklepnem delu tega besedila se vračam na tisto okroglo mizo, kjer se je razvila diskusija o etiki raziskovanja. Šele sedaj jo razumem: tudi če v predstavljenem primeru Facebook trdi, da ni kršil pravil, to še ni dovolj dobro za znanstveno raziskavo, objavljeno v znanstveni reviji. Kot je zapisaja Janet T. Stemwedel na blogerskem omrežju Scientific American: “To lahko pomeni, da imajo korporacije nizke etične standarde.” Ob tem se je pametno vprašati naslednje: če imajo znanstveniki tako stroga pravila za uporabo podatkov v znanstvene namene, zakaj potem to ne drži tudi na korporacije?

To, kar so storili, ne glede na zelo majhen vpliv na ljudi, vseeno NI bilo PRAV! Facebook se sicer opravičuje, a v resnici prilagaja naše prikaze stanj in novic ves čas, zato pa ga tudi uporabljamo. Verjetno bo v prihodnosti potrebno razviti nova pravila, veliko bolj prilagojena za ta hiter svet interneta, ki nam ponuja ogromno, le pametno in varno ga moramo uporabljati.

Meni najbolj zanimivo odkritje predstavljene raziskave, ki v resnici temelji na še starejših dognanjih, je, da je pozitivnih stanj na Facebooku kar dvakrat več kot negativnih, razmerje med njimi je 2 : 1 ali v odstotkih 46,8 nasproti 22,4 odstotkom negativnih stanj, ostala stanja so nevtralna. Kaj naj bi to pomenilo: ali ljudje raje z drugimi delimo srečo kot žalost ali pa smo ljudje v povprečju veliko večkrat srečni kot pa žalostni? Vsekakor je bolje, da smo soočeni z dobrimi novicami kot pa zasuti s slabimi. Ko bi se tega pravila, vsaj do neke mere, držali tudi naši mediji!

Dodano v sredo, 3. 7.:

Lauren McCarthy je naredila poseben dodatek za internetne brskalnike – Manipulator počutja za Facebook (Facebook Mood Manipulator). Sedaj si lahko, če imate na Facebooku veliko angleških statusov (verjetno program za analizo besedil ne deluje v slovenščini, morda poznate podoben program za slovenščino?), sami prilagodite svoj prikazovalnik stanj in novic. Glede na predstavljeno raziskavo predlagam, da si nastavite prikazovanje čim večih pozitivnih stanj.

To je to!
Z


Op. #1

Ta zapis je nastal zaradi poplave objav na tujih mediji in malo tudi zaradi jeze, ker sem na slovenskih medijih odkrila le zelo površne novice o tej Facebookovi raziskavi (Dnevnik, ki je kasneje le pripravil malo bolj poglobljeno analizo, Delo, Monitor). Na FB je kar 800 tisoč ali okoli 40 odstotkov Slovenk in Slovencev. Skoraj vse bi nas lahko porabili za raziskavo širjenja čustevnih stanj. Menim, da si zasliužimo podrobnejše predstavitve tovrstnih raziskav. Poleg tega ta raziskava zelo dobro združuje znanost, ki naj bi bila ločena od gospodarstva, in gospodarsko prakso. Še dobro, da velike korporacije ne govorijo slovensko …

Op. #2

Če vas Facebook zanima, kot družabno omrežje, in kako deluje svet všečkov in News Feeda, priporočam ogled Veritasiumovih YouTube filmčkov O problemih Facebooka in Facebookovi prevari.

Op. #3

Nove objave v medijih, ki so sledile po torku, 2. 7., ko je bil zapis že objavljen:

Svetla stran družbenih eksperimentov Facebooka na uporabnicah in uporabnikih;

Inšpektorji v Veliki Britanji raziskujejo Facebookovo raziskavo, ki je manipulirala s čustvi;

Testi, ki jih lahko, in jih moramo izvajati na Facebooku;

Facebookova raziskava ni pravilna: ko vidimo prijatelje vesele, postanemo lahko žalostni;

“Nismo vas hoteli vznemiriti,” pravi Facebook po izvedeni raziskavi, katere namen je bil, da nas vznemiri;

Evropa ni navdušena nad Facebookovim eksperimentom;

Vojska že uporablja Facebook za spremljanje vašega počutja;

Novica: Facebook že dalj časa manipulira z vašimi čustvi;

Facebookov eksperiment je imel omejitve;

Vodja Facebookove politike o eksperimentu s čustvi: “To so inovacije”;

Kako narediti Facebookov eksperiment s spreminjanjem počutja na sebi;

Poigravanje z vašimi čustvi je glavna naloga Facebooka;

Pritožbe zaradi Facebookove študije;

Je Facebookov prizadel čustva uporabnic in uporabnikov?;

Facebook je poiskusil manipulirati s čustvi uporabnic in uporabnikov: novinarji citirajo neprimerne privolitve;

PNAS (revija, ki je objavila predstavljeno študijo) izraža strokovne pomisleke;

Glavni rezultat Facebookove raziskave čustev: manj zaupanja v Facebook;

Ne skrbi, Facebook še vedno ne ve, kako se ti počutiš;

Tweet Jacoba Harrisa.

Screen Shot 2014-07-03 at 11.17.43

Darwinovi ščinkavci

12 Feb

12. februar 1809, rodil je je Charels Darwin. Danes praznujemo Darwinov dan. Vse najboljše, Darwin! (Vsaj nekateri praznujejo rojstva velikih in ne smrti …)

charles-darwin1

Darwin je imel v svojem življenju priložnost iti na skoraj petletno pot z ladjo Beagle, kar mu je omogočilo, da je na potovanju z opazovanjem in popisovanjem okolice – tako žive kot nežive narave – sprevidel pot sprememb in nastanek raznolikih živalskih in rastlinskih vrst. Kapitan ladje Beagle FitzRoy je začutil potrebo po tem, da bi na ladji imel tudi raziskovalca in nekoga, ki bo zadolžen za opazovanje in zbiranje podatkov na poti. Iskal je geologa. Po spletu okoliščin se je posadki na ladji Beagle pridružil mladi Charles Darwin. Ladji Beagle se je pridružil na njenem drugem potovanju. (Tudi ti se mu lahko pridružiš – na interaktivnem potovanju ladje Beagle.) Ta pot je Darwinu omogočila uvid v življenje na Zemlji. Kot izobraženec in dober ter natančen raziskovalec je po končani poti lahko združil vse podatke in naredil znanstveno revolucijo. Ponudil je evolucijsko razlago nastanka živalskih in rastlinskih vrst.

(vir)

Kaj pa si ti naredil/a za znanost? 🙂 (vir)

Med najbolj slavne prikaze različnih prilagoditev vrst na določeno okolje sodijo Darwinovi ščinkavci in njihovi kljuni. Ščinkavci na otočju Galapagos imajo na različnih otokih različne oblike kljuna, ki so rezultat prilagoditev na specifike okolja. Toda med vrstami, ki jih Darwin na svoji poti in v kasnejših delih ni raziskoval, so prav ščinkavci. No, sicer jih je opazoval in tudi popisoval, a kakšnih resnih ugotovitev iz teh opazovanj ni izpeljal. Darwinovi ščinkavci v resnici niso njegovi. Pojem Darwinovi ščinkavci je prvi uporabil ornitolog in zdravnik Percy Lowe, populariziral pa ga je evolucijskegi biolog David Lack. Raziskave in opazovanja ščinkavcev na različnih geografskih območjih je posvetil Darwinu. Članek je naslovil “Darwinovi ščinkavci” – v prikimavanje očetu evolucijske teorije. Izvir pojma “Darwinovi ščinkavci” je že zgodovinsko raziskan. Letos so se ga lotili še z raziskavo podatkov, kjer so s pomočjo računalniškega pregledovanje citatov so potrdili izvir pojma iz časa 100 let po objavi slavne Darwinove knjige O izvoru vrst (1859).

 

Charles Darwin je, poleg Alfreda Russella Wallaca, eden izmed najbolj zaslužnih ljudi za to, da sedaj vemo, da se živalske in rastlinske vrste razvijajo v procesu naravne selekcije in da na Zemlji ves čas poteka evolucija. Tako pomemben je bil, da mu še dolgo po njegovem življenju namenjamo prostor za zapise in mu prikimavamo, kako dobro je opazoval ta raznovrsten svet, ki se ves čas spreminja.

Darwin je car! Vesel Darwinov dan!

To je to!
Z