Tag Archives: razvoj

Otročja pravičnost

5 Jul

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen)

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z

Male (in malo večje) znanstvenice

12 Feb

Pravijo, da se rodimo radovedni. A še pred nekaj desetletji zgodnjemu otroštvu niso pripisovali velikega pomena pri procesu spoznavanja in razumevanja vzročnosti, kaj šele pri razvoju znanstvenega mišljenja. Potem pa so v sedemdesetih letih ugotovili, da so otroci pravzaprav spužve, ki le čakajo, da se naučijo česa novega. Ob tem ves čas preizkušajo nove reči in spremljajo, kaj se dogaja v okolju okoli njih. To vedenje je neodvisno od spola otroka: dekleta in fantje raziskujejo svet na enak način, četudi vsak posameznik ali posameznica malo po svoje, a nekateri vzorci so skupni. Ko odrastemo, radovednost nemalokrat usmerimo stran od znanosti, vseeno pa večina ljudi ostane radovedna. Na žalost pa, kot vse kaže, usmeri radovednost stran od znanosti več deklet kot pa fantov. Kako to?

Odgovor ni en sam in ni preprost. Tokrat bom na kratko predstavila dve raziskavi, v katerih so preučevali, kaj lahko pri dekletih v času odraščanja zavre željo po raziskovanju na način naravoslovnih znanosti. Nedavno sem naletela na raziskavo, v kateri so primerjali uspeh deklet in fantov pri preverjanjih znanja iz matematike. Raziskovalke in raziskovalci so trem skupinam izraelskih učenk in učencev dali v reševanje dva testa: en test je pregledala anonimna komisija, ki učenk in učencev ni poznala, prav tako pa člani in članice niso poznali njihovih imen; to je bila slepa skupina. Drugi test so pregledale/i njihove/i učiteljice in učitelji: tem so bila imena učenk in učencev znana. Do razlik pri ocenah je prišlo pri ocenjevanju matematičnega testa. Dekleta so bila boljša, ko so jih ocenile/i anonimne/i ocenjevalke oz. ocenjevalci, fantje pa so dosegli boljše rezultate, ko so učiteljice in učitelji vedeli, čigav test popravljajo. Učiteljice in učitelji so nezavedno precenili sposobost učencev in zanemarili oz. podcenili sposobnost matematičnega mišljenja pri dekletih. To pa se ni zgodilo, ko so isti otroci pisali test pri angleščini in hebrejskem jeziku.

Pri opisani raziskavi so spremljali učenke in učence od šestega razreda vse do konca srednje šole. Ugotovili so, da so tovrstne pristranskosti učiteljic in učiteljev vplivale na izbiro predmetov na maturi in tudi na kasnejšo izbiro študijskega področja. To je pričakovano: ljudje raje počnemo stvari, ki nam gredo dobro od rok in v katerih se počutimo samozavestni ter jih dobro poznamo.

Podoben pojav lahko vidimo tudi med obiskovalkami in obiskovalci muzejev. V muzejih si najlažje zapomnimo razstavljene predmete, o katerih smo že nekaj vedeli. Najbolje se počutimo na razstavah, katerih tematiko smo vsaj delno poznali že pred obiskom razstave. Praviloma ljudje ne maramo popolnih novosti.

Dekleta in fantje, znanost in raziskovanje je za vse! (vir)

Dekleta in fantje, raziskovanje je za vse! (vir)

Med obiskovalkami in obiskovalci znanstvenih muzejev z interaktivnimi eksponati, ki obiskujejo otroški muzej, so znanstvenice in znanstveniki opazili še en zanimiv pojav, ki morda odvrača deklice od poklica znanstvenice. Ko družine obiščejo znanstveni muzej, podajajo starši bolj poglobljene razlage o razstavnih eksponatih fantom v primerjavi z dekleti.

Začela sem z malimi znanstvenicami in znanstveniki, ki šele spoznavajo svet. Veliko znanstvenega mišljenja pri otrocih, tako dekletih kot fantih, izhaja iz interakcij med starši in otroki. Seveda se to mišljenje in vedenje pojavlja tudi pri samih interakcijah med otroki; imenujemo ga prosta igra. Starši otrok radi razlagajo stvari, ki jih poznajo, tako da svoje otroke poučujejo o svetu. V znanstvenem muzeju, v katerem so raziskovalke in raziskovalci opravili raziskavo interakcij med starši in otroki, so se odrasli in otroci lahko spoznali z biologijo, fiziko, psihologijo, geografijo in inženirstvom. V času izvajanja raziskave so snemali interakcije in pogovore med odraslimi, otroki in eksponati.

Po pregledu posnetkov so znanstvenice in znanstveniki odkrili, da samostojne male raziskovalke in raziskovalci enakim eksponatom namenjajo enako časa in z njimi ravnajo na podoben način. Približno enak del fantov in deklet je starše povpraševal o razstavnem eksponatu. Med samimi otroki torej ni večjih razlik. Ogromna razlika pa se je pojavila pri starševski razlagi vzročnih povezav, ki jih lahko prepoznavamo pri ravnanju z eksponatom in preverjanju načinov, na katere ta predmet deluje. Kar trikrat več fantom kot dekletom so starši podali poglobljeno razlago in obrazložitev o samem razstavnem predmetu. Starši niso razlagali splošnih zakonitosti delovanja eksponatov in pri razlagah niso uporabljali analogij. Tudi spol starša ni vplival na to, kako podrobno razlago so podajali otrokom.

Navkljub vsemu so starši tudi deklice pripeljali v center znanosti in jim predstavili razstavne predmete. A na žalost deklicam niso podajali razlag in obrazložitev vzročnih povezav, ki jih je eksponat prikazoval oz. ki so jih lahko raziskovali z uporabo razstavnega predmeta. S tem bi verjetno spodbudili zanimanje deklic za znanost. Raziskava v neformalnem izobraževalnem okolju, v znanstvenem muzeju, je vključevala tudi predšolske otroke. V izsledkih raziskave opozarjajo na vključevanje deklic in fantov v znanost že v predšolskem obdobju. Do razlik namreč prihaja že zelo zgodaj: v starosti, pri kateri so še pred petdesetimi leti menili, da otroci bolj malo mislijo. Za razlike v številu deklet in fantov, ki se odločajo za študij znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, ne moremo kriviti le šolskega sistema ali pristranskosti učiteljic in učiteljev.

Poleg razumevanja vzročnosti k znanstvenemu mišljenju sodijo še radovednost, sposobnost opazovanja, postavljanja vprašanj, testiranje hipotez, ustvarjalnost in podobne veščine. Prav vse te poglede in zanimanja izražajo že malčice in malčki, neodvisno od spola. Odrasli jim moramo le, ne glede na spol, pustiti razvijati ta zanimanja in jih pri tem čim manj omejevati.

To je to!
Z

Združena zaznava – ali se lahko priučimo sinestezije?

30 Nov

Letos poleti sem vodila po gostujoči razstavi o možganih , ki jo je gostilo Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Obiskovalke in obiskovalci so lahko ob obisku spoznavali naše možgane in različne kognitivne procese. Če so se odločili za vodstvo, smo se vodnice in vodniki trudili prikazati možgane karseda zanimive in jih približati širšemu občinstvu. Kot vodnica sem bila najbolj vesela, ko sem od obiskovalk ali obiskovalcev prejela kakšno vprašanje. Skupine so si bile zelo različne; pri nekaterih sem v predvidenem času s težavo dokončala predstavitev celotne razstave, saj so toliko spraševali, z drugimi smo prišli do konca razstave pred koncem predvidenega časa ogleda. Zanimivo: čez poletje se je večkrat ponovilo le eno vprašanje, in sicer: “Ali se lahko priučimo sinestezije?”

Razstava se je začela s predstavitvijo čutil. Zadnji razstavni pano v tem sklopu je omenjal tudi nenavadno zaznavanje nekaterih ljudi, ki ob tem, ko vidijo številko, vidijo tudi njeno barvo. Za nekatere ljudi ima vsako število ali pa vsaka črka svojo barvo; tudi vsaka beseda lahko ima barvo ali pa so različni toni različno obarvani. Poznamo tudi mešanje vonjav in barv ali zvokov in okusov. Sinestezija je stanje, ko pride do mešanja različnih čutilnih ali senzornih informacij. Beseda sinestezija izvira iz grščine, syn pomeni skupno ali združeno, aisthesis prevedemo kot zaznava. Pri večini sinestezij pride do povečane komunikacije med regijami možganov, ki so odgovorne za različna čutilna zaznavanja. Tako pride do sočasne aktivnosti regije za barve in prepoznavanje črk. Tako nekateri ljudje lahko vidijo številke v barvah, vonjajo besede, vidijo zvok …

Sinestezijo je prvi opisal Gustav Fechner leta 1812, ki jo je opisal kot barvno slišanje (colored hearing). Ker ljudje sinestezije v glavnem ne poznajo, nekateri sinestetiki sploh ne vedo, da je njihovo zaznavanje sveta drugačno. Sicer pa, ali ni subjektivno zaznavanje vseh posameznic in posameznikov različno? Ocene tako segajo med enim primerom sinestezije na dva tisoč ljudi do enega primera med triindvajsetimi ljudmi.

Ne vemo, kaj natančno vodi v nastanek sinestezije. Morda se odgovor skriva v genih ali pa v okolju iz otroštva. Najverjetneje gre za preplet obojega. Ameriška raziskovalca Nathan Witthoft in Jonathan Winawer z univerze v Stanfordu sta pri skupini trinajstih sinestetinj in sinestetov, ki so sodelovale/i v raziskavi, odkrila, da so črke videli v enakih barvah, kot so bile obarvane magnetne črke, ki so jih imeli doma na hladilnikih v otroštvu. Tako skleneta, da je bilo okolje v času razvoja ključno za pojav grafenske barvne sinestezije ali znakovno barvne sinestezije. Verjetno je imelo zanimanje za barvne črke na hladilniku v otroštvu tudi prste vmes pri razvoju sinestezije.

Poznamo pa nekatere mehanizme delovanja sinestezije. Omenila sem še povečano komunikacijo med različnimi regijami možganov. Sinestezijo lahko doživljamo tudi s pomočjo drog ali ob nekaterih poškodbah možganov. Znanstvenice in znanstveniki tovrstno sinestezijo pojasnjujejo na ravni povratnih zank. Nekatere droge zmanjšajo signale, ki sicer zavirajo, obstoječe signale v povratnih zankah. To vodi do povečane komunikacije med različnimi regijami možgan. Poznavalke in poznavalci poročajo, da naj bi bilo več sinestezije med otroci in med dekleti. Ali morda obstaja možnost, da bi se tudi ostali priučili sinestezije?

(vir)

(vir)

Nekatere raziskave kažejo, da je to mogoče. Skupina raziskovalk in raziskovalcev z Univerze v Amsterdamu pod vodstvom Olympie Colizoli je v znanstveni reviji Plos One objavila članek o psevdo-sinesteziji (navidezna sinestezija), ki so jo pri preiskovankah in preiskovancih sprožili z branjem knjig z obarvanimi črkami. V raziskavi so želeli sprožiti zaznavanje znakovno barvne sinestezije, ki je najpogostejša oblika sinestezije. Pri tej obliki sinestezije zaznavajo sinestetinje in sinesteti črke in števila skupaj z barvami. Vsaka črka ali številka ima zanje svojo barvo. Znanstvenice in znanstveniki so tako sedemnajstim udeleženkam in udeležencem dali v branje knjige, v katerih so bile črke a, e, s in t obarvane rdeče, zeleno, oranžno in modro. Barvo določene črke so preiskovanke ali preiskovanci izbrali sami. Tako so dobili v branje 100 tisoč besed dolgo besedilo z obravanimi črkami.

Že ob polovici prebranega barvnega čtiva so izmerili pojav psevdosinestezije. Za preizkus so raziskovalke in raziskovalci predelali standardiziran Stroopov test. Stroopov test je test, pri katerem moramo prepoznati barvo, v kateri je zapisana beseda, od same besede za barvo. Torej: ko vidimo napisano “rdeče”, napisano z zeleno barvo, moramo reči “zeleno” in ne “rdeče”. Zanemariti moramo signal, ki nam ga dajo črke, zapisane v besedo napačne barve. Pri eksperimentu so morale udeleženke in udeleženci povedati barvo, v kateri so zapisane črke a, e, s in t. Za kontrolo so uporabili še ostale črke abecede. Rezultati so pokazali, da je branje barvnih besedil sprožilo zaznavanje določenih črk kot obarvanih. Preiskovanke in preiskovanci so tako na primer videli a v modri barvi, a so hitro izstrelili rdeča, saj so rdeč a videli med branjem obarvanih besedil. Prišlo je do pojava navidezne sinestezije. A učinek se po raziskavi ni obdržal. Branje barvne literature je imelo le kratkotrajen vpliv.

To ni zaustavilo raziskovalk in raziskovalcev. Tako so nedavno poročali, da se je sinestezije le mogoče naučiti. Znanstvenice in znanstveniki z Univerze v Sussexu poročajo o tem, da se lahko priučimo sinestetičnega doživljanja z urjenjem. Sodelujoče v raziskavi je čakalo devet tednov urjenja. Petkrat na teden so pol ure izpolnjevali naloge, s katerimi so se urili v pomnenju in povezovanju trinajstih črk s povezanimi barvami. Poleg tega so dobili domačo nalogo: brati so morali besedila z obarvanimi črkami. Izbrane črke so bile v enakih barvah kot tiste, s katerimi so se spoznavali med ‘urjenjem sinestezije’. (Če te zanima kaj več o urjenju, je tukaj uporabna povezava.)

Po dobrih dveh mesecih so udeleženke in udeleženci uspešno opravili preizkus sinestezije: črke so povezali z barvami. Vpliv urjenja je bil viden že po petih tednih. Toda, podobno kot v raziskavi Univerze v Amsterdamu, se sinestezija po treh mesecih ni obdržala, saj so udeleženke in udeleženci raziskave začeli ponovno brati črno-bela besedila. In je bilo vso urjenje zaman.

Upam, da se raziskovalke in raziskovalci vseeno ne bodo predali in bodo še naprej raziskovale in raziskovali ta zanimiv pojav mešanja čutnih zaznav.

Odgovor na vprašanje z začetka tega besedila, ali se sinestezije lahko priučimo, ni preprost. Lahko se priučimo navidezne sinestezije in za hip stopimo v svet sinestetinj in sinestetov, a da bi to doživljanje in zaznavanje ohranili, bi morali verjetno ‘vaditi sinestezijo’ celotno življenje. Kaj bi nas šele čakalo, če bi si zaželeli vonjati zvoke ali barve?

To je to!
Z

*Če te zanima še kaj več o sinesteziji, lahko prisluhneš prispevku Radia Študent.

Rast

26 Aug

Ljudje rastemo na zelo nenavaden način. V prvem letu dodamo svojim centimetrom ob rojstvu kar za polovico višine. Kasneje ta hitrost rasti upade, vse do najstniških let, ko se ponovno podaljšamo in poredimo. Če bi še naprej rastli s takšno hitrostjo kot ob rojstvu, bi bili pri dvajsetih letih visoki več kot deset metrov. A krivulja rasti že prej pade in v dvajsetih letih končamo z rastjo in postanemo “veliki”. Za lažjo predstavo si poglej spodnja grafa.

teza

Krivulja hitrosti pridobivanja teže (Tanner, 1962)

visina

Krivulja hitrosti rasti (Tanner, 1962)

Za živalski svet smo pravi počasneži, saj rastemo kar do poznih najstniških let. Hipoteza “potrošnega tkiva” (“expensive tissue”) pravi, da otroški možgani porabijo toliko hranila, glukoze, da je ostane premalo, da bi sočasno tako hitro rastlo tudi telo. Hipotezo sta leta 1995 postavila antropologa Leslie Aiello in Peter Wheeler. Sprva sta menila, da hitrejši razvoj možganov omogoča manjši prebavni sistem, šele kasneje so to hipotezo spremenili. Gre za neke vrste energijski trade off, najprej dobijo možgani, kasneje šele telo. To hipotezo je bilo zelo težko preveriti, a ravno ta teden so ameriški antropologi objavili obširno raziskavo treh večjih baz podatkov, s katerimi so preverili hipotezo.

Izbrali so že pridobljene podatke s slikovnima metodama PET in MRI. S serijo slikanj s pozitronsko izsevno tomografijo (PET) so dobili podatke o privzemu glukoze v različnih obdobjih človeškega razvoja, z magnetno-resonančnim slikanjem (MRI) pa so določili volumen možganov, s čemer so lahko izračunali celotno porabo glukoze od rojstva do odraslosti. Te vrednosti so primerjali s stopnjo rasti telesa. Izkazalo se je, da največ glukoze človeški možgani porabijo v četrtem letu starosti: bolj natančno, med starostjo štiri in pol ter pet let. V tem obdobju porabijo možgani kar dve petini dnevno zaužite energije, ki jo telo dobi iz hrane. Vrednost glukoze, ki jo porabijo možgani, se dvigne celo preko treh petin, če otrok cel dan miruje. V tem času se energija porabi predvsem za povečanje sinaptične gostote in za ostale z njo povezane metabolne procese. Poraba glukoze v možganih kasneje rahlo pade in se stabilizira. Odrasli na lenobne dneve, ko se ne premikamo veliko, porabimo eno petino bazalne metabolne stopnje (RMR), tj. energije samo za delovanje možganov. Kljub temu možgani tehtajo v povprečju le do dva odstotka celotne teže posameznice. Pri štirih oz. petih letih se tudi rast otrok in celoten razvoj telesa rahlo upočasni. Povedano drugače: “Ko možgani potrebujejo veliko energije, raste telo počasneje”.

Razlog za daljše obdobje odraščanja avtorji pripisujejo metabolno potratnemu razvoju možganov, a verjetno je v procesu evolucije človeka v tak razvoj vodilo več različnih dejavnikov. Nekateri so na primer: mesojednost, kuhanje hrane, sodelovanje znotraj skupine ljudi, odraščanje pri babicah in med ostalimi članicami in člani skupnosti ipd. Vprašanje, kaj je vodilo tak razvoj človeške vrste, še ni dokončno odgovorjeno. Še vedno tudi ne poznamo vseh razlogov, zakaj imamo večje možgane v primerjavi z najbližjimi sorodniki. Eden izmed koščkov sestavljanke o evoluciji človeka je vsekakor tudi to zanimivo odkritje, da možgani pri določeni starosti  porabijo več glukoze za svoj razvoj, medtem pa se rast telesa upočasni.

To je to!
Z

Štetje

24 Jun

Prav vsi ljudje poznamo število ali vrednost ena. Pri tem pa ni nujno, da imamo tudi besedo za število ena. Živali, tudi ljudje, imamo neki nenavaden čut za števila, ki nam omogoča prepoznavo količin in nizkih vrednosti. Še ne enoletni otroci tako ločujejo med vrednostjo ena in dve. Tudi pri ljudstvu iz Amazonije Piraha, pri katerem ne uporabljajo posebnih besed za števila, prepoznavajo različne količine in uspešno rešujejo naloge ujemanja, npr. o tem, koliko nenapihnjenih balonov morajo udeleženci pripraviti k določenem številu sukancev. Težave naj bi imeli samo, ko bi si morali zapomniti število niti in jim potem po spominu dodati število balonov. Ker Pirahi niso uporabljali besed za števila, so si težje zapomnili količino oz. število niti, ko jih je bilo pred njimi več kot šest. Ljudje imamo namreč omejen prostorski kratkoročni spomin. Vseeno pa očitno tudi brez števil lahko zaznavamo točne vrednosti stvari ali predmetov.

S tem, ko smo ljudje ustvarili besede za števila, smo ustvarili tudi koncept števila, ki se ga tisti, ki smo vzgojeni v zahodnem svetu, učimo od malega. Če bi na primer živeli v lovsko-nabiralski skupnosti, bi nam bilo za številke skorajda vseeno. A vseeno so se tudi ti zlahka naučili šteti.

Numbers

Ljudje se naučimo šteti v različnih obdobjih razvoja. Zato ni čudno, da se otroci ljudstva Tsimanov, ki živi v bolivijskem deževnem gozdu, naučijo šteti šele med petim in osmim letom. Raziskovalci z MIT-a in Univerze v Rochestru, ki jih zanima matematična kognicija, so sprva menili, da ljudje razvijamo koncepte pri enaki starosti. Števila so videti, kot da bi bila narejena za tovrstne raziskave. Morda jih uporabljamo samo zaradi zabave in radovednosti …

Že pred leti so odkrili, da lahko materin jezik vpliva na razumevanje števil. Mimogrede, Slovenci imamo pri tem prednost. Govorimo enega imed redkih jezikov, v katerem uporabljamo dvojino. Slaba polovica slovenskih dveletnikov že pozna število dve, medtem ko ima to sposobnost manj kot pet odstotkov angleško govorečih otrok. Ko pridemo do štetja in večjih števil, sicer malo zaostanemo; verjetno zaradi različnih načinov učenja. Z angleško govorečimi otroci pojejo pesmice o številih, gledajo Sezamovo ulico in tako naše otroke pri petih letih malo prehitijo, a razlika ni velika. Veliko večja je med zahodnjaki in ljudstvom Tsimani.

Številke so močno vpete v naše življene in kulturo. Samo na novice bodite pozorni, saj ves čas govorimo o nekih milijonih, kar so za nas sicer nepredstavljive vrednosti, pa vseeno. Če bi stvari skupaj zbirali in solidarno delili, bi potrebovali veliko manj števil. Pri Tsimanih, ki jih je seveda veliko manj (okoli 13 tisoč), se to še vedno dogaja. Njihov jezik si je za števila, večja od petnajst, izposodil kar španske besede. Otroci pa se naučijo šteti šele med petim in osmim letom. Medtem se to pri nas zgodi že pri štirih oziroma petih letih. Tsimani se naučijo tako pozno šteti zato, ker pred tem niso soočeni s podatki o vrednosti števil. Razumevanje štetja se razvija sočasno ob tem, ko smo izpostavljeni različnim vrednostim števil. Večkrat, ko nam je ta odnos predstavljen, boljše ga poznamo. Ko znamo šteti do pet ali šest, razumemo tudi odnose med števili, ki sledijo.

Do tega nas je pripeljalo obdobje, ko so naši predniki prešli iz lovsko-nabiralskega načina življenja k poledeljstvu in kmetijstvu. Ta ljudstva so začela ustvarjati presežke, ki so jih nato menjavali in z njimi trgovali. Za vse to pa potrebujemo neke skupne mere, da lahko vemo, kaj menjavamo za kaj in predvsem koliko za koliko. Števila nam pri tem pridejo še kako prav …

To je to!
Z

Polarni

13 May

Predstavljaj si, da si medvedka; no, ali pa medved. Ta ogromen, bel, polarni. Živiš na Severnem polu, v polarni zimi ti ne preostane drugega, kot da loviš tjulnje. Ob tem pri vsaki večerji zaužiješ veliko količino maščob. Tjulnje pred mrazom v severnem morju varuje tolšča, debela plast maščobnega tkiva. Količina zaužite maščobe bi te zagotovo pokončala, če ne bi bil/a posebaj prilagojen/a na tovrstno dieto.

Skupina mednarodnih raziskovalcev se je lotila raziskovanja nastanka vrste polarnih medvedov (Ursus maritimus) ali speciacije in hitre evolucije adaptacij, ki jim omogočajo preživetje v tem ekstremnem okolju. V raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Cell, so primerjali genome 89 polarnih medvedov in rjavih medvedov. Z uporabo populacijsko-genomskega modeliranja so ugotovili, da sta se vrsti ločili pred 480 tisoč do 350 tisoč leti. Kar je nekaj minut pred dvanajsto ponoči, če predstavimo 4 in pol milijardno zgodovino Zemlje v času enega dneva.

Ločitev polarnega in rjavega medveda (vir)

Ločitev polarnega in rjavega medveda (vir)

Zanimivo je, da pri parjenju rjavega medveda (Ursus arctos) in polarnega medveda (Ursus maritimus) dobimo plodne potomce.

Mimogrede, nisem se zmotila pri latinskem poimenovanju vrste rjavi medved: res je Ursus arctos, ali medved medved. Ursus je namreč latinsko ime za medveda, prav tako pa je arktos grško ime za medveda. Bolj zanimiv je izvir poimenovanja Arktike. Ta izvira iz besede arktikos ali »blizu medveda«. Ime naj bi bilo povezano z ozvezdji Velikega in Malega medveda, ki ju vidimo na severni polobli, v slednjem pa se nahaja tudi zvezda Severnica.

Naj se vrnem nazaj na parjenje medvedov … Pri parjenju različnih vrst medvedov dobimo plodne potomce. Preprosta definicija vrste, ki jo verjetno poznate še iz osnovnošolskih ali gimazijskih dni, pravi, da sta živali iste iste vrste, če imata plodne potomce. Potemtakem so skoraj vsi medvedi ena vrsta. Ne! Ravno zaradi takih pojavov, ki jih v naravi ni malo, je preprosta definicija vrste zelo težavna. Sicer se tovrstne mešanice v naravi le redko zgodijo, vseeno pa je v času evolucije prihajalo do mešanja med različnimi vrstami.

Znanstveniki so primerjali analize genomov s fosilnimi ostanki in podatki o takratnih podnebnih razmerah. V obdobju med 370 in 430 tisoč leti nazaj je bilo toplejše obdobje. To je verjetno omogočilo rjavim medvedom, da so naselili tudi severnejše predele. Kasneje je prišlo v primeru polarnega in rjavega medveda do alopatrične speciacije ali do nastanka vrst zaradi geografske ločnice, ki je zaradi poznejših klimatskih in okoljskih sprememb vodila v nastanek dveh vrst. Tako sedaj predvidevajo, da imajo polarni medvedi in rjavi medvedi zadnjega skupnega prednika, mlajšega od 500 tisoč let. Polarni medvedi se dandanes razlikujejo od rjavih medvedov po morfologiji, ekologiji in vedenju, zato jih lahko uporabljamo kot primer razvoja vrste skozi naravno selekcijo in adaptacijo na novo okolje in način življenja.

Severni ali beli ali polarni medved (vir)

Severni ali beli ali polarni medved (Ursus maritimus) (vir)

V tem času tudi genom polarnih medvedov ni miroval. Raziskava je pokazala, da naj bi se polarni medvedi, če je povprečna doba ene generacije dobrih 11 let, že v okoli 20500 generacijah ali v 300 tisoč letih (zelo hitro za velike sesalce, pravzaprav včeraj) prilagodili na pritiske ekstremnega okolja. Bolj značilne prilagoditve polarnih medvedov so kosmate tace, ki jim omogočajo, da jim ne drsi na ledu, bel kožuh in posebno prilagojen kardiovaskularni sistem, ki preprečuje, da jih ne prizadenejo bolezni srče mišice ali kardiomiopatije, ki lahko vodijo do odpovedi srca in različnih srčnih obolenj ob dieti z ogromno maščob.

V raziskavi so primerjali gene, povezane z oblikovanjem maščobnih tkiv in metabolizmom maščob; gene, povezane s funkcijami srčno-žilnega sistema, in gene, povezane s svetlo dlako.

Svetla dlaka je pri živalih v naravnem okolju redkokdaj prednostna izbira, a v arktičnem okolju prinaša prednost. Primerjava genomov je izpostavila nekaj genov, ki spreminjajo proteine in lahko v povezavi z regulatornimi mutacijami in interakcijami z drugimi geni zaustavijo produkcijo ali nastanek in transport melanina, naravnega pigmenta, ki obarva tudi naše dlake in lase – v dlake medvedov, kar vodi tudi v pomanjkanje pigmenta v dlaki polarnih medvedov.

V raziskavi so tako odkrili 16 genov, ki so se najhitreje spreminjali znotraj vrste polarnih medvedov. Kar devet od teh je povezanih s srčnimi obolenji pri človeku. Teh devet genov sodeluje pri razvoju srčno-žilnega sistema. Polarni medvedi imajo v krvi ogromno holesterola, a je njihovo telo zaradi adaptacij na dieto z visoko vsebnostjo maščob razvilo mehanizme, med drugim tudi sam srčno-žilni sistem, ki mu tako visoka raven holesterola v krvi ne škodi. V raziskavi so sicer predstavili in omenili, kateri so ti geni, vendar zaenkrat ni narejenih pravih funkcionalnih raziskav polarnih medvedov, ki bi te prilagoditve bolj jasno razložile.

Polarnim medvedom prilagoditve omogočajo, da lahko uživajo v zamaščenih tjulnjih. No, tudi severni medvedi niso ravno suhci: do polovice njihove teže lahko predstavljajo maščobe, ki jim omogočajo preživetje v Arktiki.

To je to!
Z