Tag Archives: števila

Dan števila pi!

14 Mar

Danes nekaj po deveti uri zjutraj sem nestrpno strmela v zaslon mobilnega telefona. Ne vem, kaj sem pričakovala, da se bo zgodilo. A zdelo se mi je pomembno ujeti tisti droben trenutek časa, ki se je naenkrat ujel v zanko neskončnega iracionalnega števila pi.

Danes je dan števila π!

Ker se je zgodilo nekaj, kar se ne bo ponovilo še kar dolgo časa, točno sto let, ga nekateri imenujejo kar ultimativni (super) dan števila pi. Štirinajsti marec leta 2015 je res poseben. Če datum zapišemo tako, kot ga pišejo v Belizeju, Kanadi, ZDA, Keniji, Mikroneziji in na Filipinih, potem smo se danes nekaj čez deveto zjutraj uskladili z zaporedjem števil v iracionalnem številu pi. Vsi števci časa so kratek trenutek, sekundo po deveti in šestindvajset minut in dvainpetdeset sekund, zapisali 3/14/15 9:26:53; tik tak, pa je bilo mimo. Pi – 3,141592653 … Če ti uspe zapomniti si prvih deset števk števila pi, po mnenju nekaterih sodiš med elitnih pet odstotkov ljudi, ki so si zapomnili število pi.

Pita za ultimativni dan števila pi! Njam!

Pita za ultimativni dan števila pi! Njam!

Število pi je razmerje med obsegom in premerom kroga, razmerje med razdaljo okoli kroga in čez njega. Števke si v številu pi sledijo v neskončnost; ni opaziti očitnega vzorca in nikoli se ne konča. Teoretično v njem najdemo kakršnokoli zaporedje števil. Zaporedje števil je navidez naključno, a ni. Zaporedje števil v številu pi določa razmerje obsega in premera kroga v popolni ravnini. Verjetno je nenaključna naključnost eden izmed razlogov, zakaj je število pi tako privlačno. Neskončna navidezna naključnost in red v enem!

Pi NI 22/7, števila pi ne moremo zapisati kot ulomek dveh števil. Morda pa lahko?

Že Arhimed je skušal razvozlati in odkriti končno število pi in je prišel do zaključka, da se število pi nahaja nekje med 223/71 in 22/7. Kasneje je okoli leta 1400 indijski matematik Madhava določil število pi do desete decimalke. Od oktobra lani poznamo število pi do 13,3 trilijona decimalk ali 13 300 000 000 000. V 208 dneh jih je izračunal računalnik Houkouonchi. Tale računalnik pa res obvlada! Za primerjavo: za število 42 je ogromni superračunalnik v Štoparskem vodniku po galaksiji porabil kar 7 in pol milijona let.

Brez števila pi ne bi mogli uporabljati glasovnih ukazov, ki so prevedeni v tekst, nekaterih metod urejanja in spreminjanja slik in GPS naprav ter še marsičesa drugega.

Pi je prav gotovo uporabno in zelo zanimivo neskončno naključno iracionalno … število, ki se skriva v krožnici. Zato vam želim vesel dan števila pi!

Mimogrede, dan števila pi so si pred šestindvajsetimi leti izmislili v muzeju Exploratorium v San Franciscu.

To je to!
Z

Advertisements

Številski trak

8 Feb

Zamislite si trak in nanj začnite pisati številke. Kam postavite število 1, kam število 10, kje se znajde 25? Še do nedavnega so raziskovalke in raziskovlaci Raziskave otrok oz. malčkov nakazujejo, da naj bi se pri prav vseh ljudeh na svetu na začetku razvoja nižja števila znašla na levi strani, medtem ko višja števila zapisujemo na desno stran številskega traku. Če se v času šolanja priučimo jezika, v katerem se piše od desne proti levi, je zelo verjetno, da kasneje postavljamo nižja števila na desno in višja na levo. No, to počnejo nekateri arabsko govoreči in pisoči ljudje. Japonci in Kitajci, ki poleg arabskih števil, ki jih zapisujejo iz leve proti desni, uporabljajo tudi pismenke za števila, ki jih zapisujejo od zgoraj navzdol, si tako števila prostorsko predstavljajo na dva različna načina. Od manjših proti večjim od leve proti desni v primeru arabskih števil in od zgoraj navzdol v primeru pismenk.

Mentalni številski trak je eden izmed načinov, kako si ljudje predstavljamo števila v prostoru. Preden se poglobim v svet številskega traku in živalske kognicije, naj opozorim, da je uporaba termina mentalni številski trak neke vrste metafora, ki jo uporabljamo ljudje. Ne vsebuje simbolov, kot jih imamo zapisane na merilnem traku, ampak je zgolj orodje, s katerim raziskovalke in raziskovalci razlagajo težko predstavljive uganke o tem, kako si živali predstavljajo količine in kako si ljudje predstavljamo števila.

(vir)

(vir)

Pojav, pri katerem manjša števila postavljamo na levo stran in večja na desno stran, lahko morda razložimo z delovanjem vidne pozornosti. Zgodnji vretenčarji so skozi evolucijo začeli večji del vidnih dražljajev procesirati v desni hemisferi kot v levi. Ker desna stran možganov procesira levo vidno polje, je zelo verjetno, da bi ljudje in drugi vretenčarji prej zaznavali levo stran pogleda, ne glede na to, kaj je tam. Ravno to se je verjetno dogajalo pri prvih raziskavah mentalnega številskega traku pri ptičih, kjer so bili testni osebki postavljeni na začetek traku s šestnajstimi elementi. Zatem so jih raziskovalke in raziskovalci naučili izbirati določene elemente na številskem traku, na primer predmeta številka štiri in šest. Trak z elementi so nato zarotirali za četrtino kroga in ga postavili na sredino pred žival, ki je bila udeležena v raziskavi. Nato so spremljali, iz katere smeri bo žival začela, da bo prišla do izbranega, priučenega elementa, kjer bo dobila nagrado. Ali bo prišla do elementa številka štiri iz leve strani ali iz desne. Velika večina ptic je prišla do četrtega elementa iz leve proti desni in ne obratno. To nakazuje preferenco, da začenjajo tudi ptice postavljajo nižje količine na levo stran in gredo proti desni, ko količina narašča.

Podobno nalogo so uporabili tudi pri raziskavi z opicami resus. Tudi one so pogosteje začele na levi strani in so šle proti desni. Pri opisanih primerih nikakor ni nujno, da se razlogi skrivajo v obstoju mentalnega številskega traku, ki se začne z nižjimi vrednostmi na levi strani in višjimi na desni. Morda je šlo zgolj za usmeritev pozornosti na levo vidno polje in je bil razlog za začetek “štetja” na leve strani zgolj naključen ali posledica delovanja možgan in ne nujno obstoja mentalnega numeričnega traku. A nekatere znanstvenice in znanstveniki se niso predali in so še naprej iskali boljši način spoznavanja zmožnosti prepoznavanja količin, morda tudi števil, in obstoja mentalnega številskega traku pri živalih.

Italijanske raziskovalke in raziskovalci z Univerze v Padovi so v zadnjih dneh januarja v znanstveni reviji Science objavili raziskavo, v kateri so se vprašali, kakšen mentali številski trak imajo v glavah piščanci. Zanimalo jih je, ali piščanci tudi postavljajo nižje vrednosti na levo stran in višje na desno.

Niso raziskovali vedenja petelinov ali kokoši, vzeli so tri dni stare piščete in jih učili reševati kompleksne matematične operacije. No, učili so jih priti do priboljška. Pred njih, točno na sredino, so postavili karton z določenim številom pik. V enem primeru je bilo na sliki pet pik, v drugem dvajset. To sta bili tarčni števili. Če je piščanec odšel do kartona, je za kartonom dobil priboljšek črva. V naslednjem koraku so na levo in desno stran piščanca postavili dva kartona z enakim številom pik. Torej v enem izmed primerov so levo in desno od piščanca postavili kartona z dvema pikama. Več kot dve tretjini piščancev sta v primeru, ko so v prvem delu eksperimenta videli pet pik, izbrali karton z dvema pikama na levi strani. Medtem pa so, če so bili postavljeni pred dva kartona z osmimi pikami, večkrat izbirali karton na desni strani.

V primeru, ko sta dva kartona prikazovala nižje število od tarčnega števila, so piščanci zavili na levo. V primeru, ko je bilo število večje, so zavili na desno. Ali so piščanci zares šteli, ne vemo. Verjetno ne, vsaj ne s simboli, kot štejemo ljudje. Raziskava pa kaže v smer neke prostorske nagnjenosti prepoznavanja količine, ki na levo stran postavlja manjše količine in na desno večje.

Zakaj? Kdo ve. Vedenjski nevroznanstvenik Randy Gallistel je za spletno stran Science News povedal, da gre morda samo za splet naključji in je do tega prišlo po nesreči, ta lastnost ali pojav pa se je ohranil. Morda se je celo ločeno razvil pri piščancih in drugih vretenčarjih. Vsekakor pa vse to vedno bolj dokazuje, da nismo le ljudje “matematiki”: tudi druge živali posedujejo številski čut in slednji obstaja tudi brez simbolov, ki smo jih izumili ljudje. Simboli in orodja so nam omogočili kulturno evolucijo in tehnološki napredek. Ko bi le znali ceniti še druge živali, ki obvladajo števila, enako kot cenimo lasten napredek!

To je to!
Z

Psi in volkovi – kdo šteje?

23 Dec

Na začetku 20. stoletja so poskusi, v katerih je sodeloval konj Hans, pokazali, da naj bi imele živali, ali vsaj konji, zavidljive računske sposobnosti. Wilhem von Osten, Hansev gospodar, je s konjem prirejal “matematične” šove. V krogu je zbral ljudi, ki so predlagali preproste matematične uganke, kot na primer 5 + 3. Hans je račun slišal oz. so mu ga zapisali na tablo ali pa so pred njega postavili pet in še tri tablice, nato je konj tolikokrat potrkal s prednjim kopitom, kolikor je bil resultat računa. V omenjenem primeru je bilo število trkov osem. Hans naj bi znal tudi deliti. A takratne strokovnjakinje in strokovnjaki s področja psihologije so bili skeptični: preverili so Hansova kopita in niso odkrili ničesar sumljivega. Šele kasneje je eden izmed študentov, ki so študirali pri prvotnih strokovnjakih, pripravil kontrolen preizkus, s katerim je pokazal, da se je konj v resnici zanašal na skrite, nezavedne signale njegovega gospodarja. Wilhem von Osten je seveda poznal rezultate preprostih računov in je ob tem, ko je spremljal Hansov odgovor, verjetno izražal neki nezaveden signal, ko je Hans prišel do pravega odgovora. Tako je Oskar Pfungst na tablo zapisal račun in ga pokazal gospodarju, potem pa je spremenjeni račun pokazal še konju. Hans se je v primerih, kjer je bil račun, ki ga je videl von Osten, drugačen, motil. V primerih, ko sta gospodar in Hans videla enak račun, se je konj izkazal kot matematičen genij.

Raziskovalke in raziskovalce živalske kogncije vse od takrat zanimajo aritmetične sposobnosti drugih živali. Tako so pred časom raziskovalke in raziskovalci z dunajskega znanstvenega centra za preučevanje volkov objavili zanimivo primerjalno raziskavo sposobnosti štetja oz. ocenjevanja količine med volkovi in udomačenimi psi.

Poznavanje ali prepoznavanje količin v divjini pride prav. Dobro je vedeti, kje loviti, kje je dovolj plena in kje bo lažje kaj ujeti. Prav pride tudi, če prepoznaš, koliko osebkov je v skupini plenilcev ali pa v skupini, proti kateri greš v boj. Tako se za živali, ki niso udomačene, pričakuje, da imajo neko sposobnost zaznave količin ali številski čut, kot ga je poimenoval eden izmed raziskovalcev številske kognicije Stanislas Dehaene.

Raziskave s pripadniki rodu Canis ali psov so v preteklosti pokazale, da naj bi bili psi sposobni prepoznavanja količin, a le če so pred sabo videli posodo z različnim številom priboljškov. Ko so eksperiment prilagodili, tako da bi psi morali šteti priboljške, ki so padli v posodice, so izbirali posodice z različnim številom priboljškov zgolj naključno.

"A tole je zame!? Premalo..."

“A tole je zame!? Premalo…”

Raziskovalke in raziskovalci z Dunaja so v svoji raziskavi primerjali volkove in pse. Pripravili so poseben aparat, ki je prekril raziskovalko ali raziskovalca, ko je dodajal koščke sira v posodice. V aparatu sta bili dve posodici, v katere so dodajali od enega do štiri kose sira v različnih razmerjih. Ko so končali z dodajanjem sira, je moral volk ali pes izbrati, v kateri posodici je več kosov sira. To je storil tako, da je pritisnil na gumb pred posodicami. Če se je odločil pravilno, je dobil priboljške.

Vseh deset volkov, ki so sodelovali v poskusu, je pogostokrat izbiralo pravilne posodice z večjim številom kosev sira. Izbira ni bila odvisna od razlike v številu kosov sira v posodicah; pravilno so izbirali, ne glede na razmerje števila kosov sira. Volkovi so torej pogosteje izbrali štiri sirčke kot pa tri. Seveda so se občasno tudi zmotili, a psi so uspešno izbirali le, če je bilo v drugi posodici vsaj še dvakrat več kosov sira kot v prvi. Torej so izbrali štiri sire, le če sta bila v drugi posodici le po dva kosa sira ali manj.

Znanstvenice in znanstveniki so izvedli tudi dodatne eksperimente, kjer so manjše število kosov sirčkov metali enako dolgo kot večje število kosov sirov. Sir so zamenjali tudi s kamenčki, a volkovi se niso zmedli. Kaže, da imajo znanje o količinah in lahko “preštejejo” štiri kose sira.

Psi so postali drugačni, ko smo jih udomačili. Količina hrane za njih naenkrat ni bila več pomembna. Zagotovili so si jo tako, da so ohranjali socialne vezi z ljudmi, ki so jih preskrbovali s hrano.

Naši dve psički se s tem, da količina ni pomembna, zagotovo ne strinjata. Vsaj tako menim glede na to, kako radi si sami postrežeta s kakšnim priboljškom.

To je to!
Z

Štetje

24 Jun

Prav vsi ljudje poznamo število ali vrednost ena. Pri tem pa ni nujno, da imamo tudi besedo za število ena. Živali, tudi ljudje, imamo neki nenavaden čut za števila, ki nam omogoča prepoznavo količin in nizkih vrednosti. Še ne enoletni otroci tako ločujejo med vrednostjo ena in dve. Tudi pri ljudstvu iz Amazonije Piraha, pri katerem ne uporabljajo posebnih besed za števila, prepoznavajo različne količine in uspešno rešujejo naloge ujemanja, npr. o tem, koliko nenapihnjenih balonov morajo udeleženci pripraviti k določenem številu sukancev. Težave naj bi imeli samo, ko bi si morali zapomniti število niti in jim potem po spominu dodati število balonov. Ker Pirahi niso uporabljali besed za števila, so si težje zapomnili količino oz. število niti, ko jih je bilo pred njimi več kot šest. Ljudje imamo namreč omejen prostorski kratkoročni spomin. Vseeno pa očitno tudi brez števil lahko zaznavamo točne vrednosti stvari ali predmetov.

S tem, ko smo ljudje ustvarili besede za števila, smo ustvarili tudi koncept števila, ki se ga tisti, ki smo vzgojeni v zahodnem svetu, učimo od malega. Če bi na primer živeli v lovsko-nabiralski skupnosti, bi nam bilo za številke skorajda vseeno. A vseeno so se tudi ti zlahka naučili šteti.

Numbers

Ljudje se naučimo šteti v različnih obdobjih razvoja. Zato ni čudno, da se otroci ljudstva Tsimanov, ki živi v bolivijskem deževnem gozdu, naučijo šteti šele med petim in osmim letom. Raziskovalci z MIT-a in Univerze v Rochestru, ki jih zanima matematična kognicija, so sprva menili, da ljudje razvijamo koncepte pri enaki starosti. Števila so videti, kot da bi bila narejena za tovrstne raziskave. Morda jih uporabljamo samo zaradi zabave in radovednosti …

Že pred leti so odkrili, da lahko materin jezik vpliva na razumevanje števil. Mimogrede, Slovenci imamo pri tem prednost. Govorimo enega imed redkih jezikov, v katerem uporabljamo dvojino. Slaba polovica slovenskih dveletnikov že pozna število dve, medtem ko ima to sposobnost manj kot pet odstotkov angleško govorečih otrok. Ko pridemo do štetja in večjih števil, sicer malo zaostanemo; verjetno zaradi različnih načinov učenja. Z angleško govorečimi otroci pojejo pesmice o številih, gledajo Sezamovo ulico in tako naše otroke pri petih letih malo prehitijo, a razlika ni velika. Veliko večja je med zahodnjaki in ljudstvom Tsimani.

Številke so močno vpete v naše življene in kulturo. Samo na novice bodite pozorni, saj ves čas govorimo o nekih milijonih, kar so za nas sicer nepredstavljive vrednosti, pa vseeno. Če bi stvari skupaj zbirali in solidarno delili, bi potrebovali veliko manj števil. Pri Tsimanih, ki jih je seveda veliko manj (okoli 13 tisoč), se to še vedno dogaja. Njihov jezik si je za števila, večja od petnajst, izposodil kar španske besede. Otroci pa se naučijo šteti šele med petim in osmim letom. Medtem se to pri nas zgodi že pri štirih oziroma petih letih. Tsimani se naučijo tako pozno šteti zato, ker pred tem niso soočeni s podatki o vrednosti števil. Razumevanje štetja se razvija sočasno ob tem, ko smo izpostavljeni različnim vrednostim števil. Večkrat, ko nam je ta odnos predstavljen, boljše ga poznamo. Ko znamo šteti do pet ali šest, razumemo tudi odnose med števili, ki sledijo.

Do tega nas je pripeljalo obdobje, ko so naši predniki prešli iz lovsko-nabiralskega načina življenja k poledeljstvu in kmetijstvu. Ta ljudstva so začela ustvarjati presežke, ki so jih nato menjavali in z njimi trgovali. Za vse to pa potrebujemo neke skupne mere, da lahko vemo, kaj menjavamo za kaj in predvsem koliko za koliko. Števila nam pri tem pridejo še kako prav …

To je to!
Z

Seštevanje

22 Apr

Opičjaki znajo seštevati. Še posebaj se potrudijo, ko je v igri nagrada v obliki sladkega soka. Bolj natančno: trije pripadniki makakov (Macaca mulatta) so se naučili prepoznati znake kot številke; kaj je več in kaj je manj; naučili so se tudi seštevati.

Makak (Macaca mulatta) (vir)

Makak (Macaca mulatta) (vir)

Na začetku so raziskovalci opičjake naučili prepoznati znake za številke. Številke od 0 do 25 so bili znaki od 0 do 9, od 10 do 25, pa so prikazali s črkami X Y W C H U T F K L N R M E A J. Če sta se na ekranu prikazali številki sedem in devet ter je opičjak izbral število devet, je dobil devet kapljic soka. Kapljice so torej predstavljale vrednost devet, znak devet na ekranu pa je bil povezan s to vrednostjo. Tako so se opičjaki naučili prepoznavati, kaj je več. A pred njimi je bila še težja naloga. Raziskovalci so opičjakom ponudili na eni polovici ekrana dva znaka in na drugi le enega. Opičjak je tako izbiral med seštevkom in enim številom. Po štirih mesecih so se naučili približno seštevati. Lahko se zdi, da so opičjaki vedno izbirali  stran zaslona z dvema znakoma.

A, v času, v katerem so se opičjaki učili, so se stvari začele spreminjati. Najprej so manjše od števil na polovici zaslona, kjer je šlo za seštevanje, izpustili oz. so mu pripisali nižjo vrednost. Čez čas so se naučili in so z večjo verjetnostjo izbrali višje skupno število oz. posamezno številko.

Ob obdelavi podatkov so raziskovalci ugotovili, da so opičjaki na začetku primerjali samo večjo od obeh števil s posameznim številom na drugi strani zaslona. Na primer: pri primerjanju vsote števil osem in šest s številom trinajst so izbrali število trinajst. Osem in šest sta blizu skupaj. Tako števila šest niso prišteli k številu osem. Vseeno pa se pri prištevanju nižjih števil k veliko večjim številom te napake niso tako močno poznale. Iz tega vidimo, da imajo tudi matematično izobraženi opičjaki težave s primerjanjem števil, ki imajo bližnje vrednosti.

Pri ljudeh obstajata dve teoriji, kako si predstavljamo števila. Nekateri pravijo, da števila v možganih kodiramo z logaritmsko funkcijo, drugi se nagibajo k linearni funkciji. V obeh primerih imamo težave s primerjavo večjih vrednosti, ki so blizu skupaj. Raziskava pa je pokazala, da je vsaj pri makakih predstava vrednosti števila odvisna od konteksta. Tako si na primer število osem predstavljajo kot vrednost osem, ko je zraven nje nižje število. V primeru, ko pa število osem predstavlja nižje število, so ga zanemarili oz. so mu dodelili nižjo vrednost, kot jo ima. Raziskovalci so sklepali, da števila razumemo kot relativne vrednosti, ki so odvisne od konteksta. Tako so makaki sicer ptištevali, a so nižje vrednosti ocenili za nižje glede na večje število, zapisano v paru.

Čez čas so se opičjaki le naučili, da tudi številka zraven doprinese dodatno vrednost. Seveda samo v primeru, ko sta bili obe številki za seštevanje manjši od pozamezne številke, njuna vsota pa je bila večja od same številke. Opičjaki so se torej naučili prištevati. Naj priznam: naučili so se prištevati na približno. Hmm. Morda pa so si le zapomnili različne kombinacije znakov in tako uspešno izbirali višje vrednosti? Se jim je že izplačalo, če so lahko dobili več soka!

Raziskovalci so preverili tudi to. Ko so obvladali seštevanje z znaki, so preverili matematično znanje opičjakov še z dodatnimi znaki, ki so bili v obliki tetrisovih kock. Matematično znanje so opičjaki prenesli tudi na nove znake. Torej so se naučili prištevati, verjetno ne natančno, vseeno pa dovolj dobro, da so si z uspešnimi izračuni priborili več soka. Do pravilčnih rezultatov pa so prišli v več kot polovici primerov, kar kaže na določeno uspešnost.

Tetris znaki za različne vrednosti števil (vir)

Tetris znaki za različne vrednosti števil (vir)

Seštevanje je torej preprosta matematična operacija. No, pa saj veste, kaj je seštevanje! Če imate na mizi dve jabolki in tri hruške, je na mizi pet sadežev. Tako so se opičjaki za kapljice soka naučili seštevati. No, na približno seštevati. Nikakor niso bili opičjaki v preizkusu neumni, ko se niso čisto zares naučili seštevati do števila 25. Zanimivo je, da znajo živali prepoznavali količine oz. ločiti, kaj je več in kaj je manj. Ta zmožnost ima verjetno (očitno) neko prednost tudi v naravi. Kaj ti bo višja matematika, ko pa zadošča, da v neki situaciji prešteješ, koliko levov te lovi najprej, koliko pa potem, ko se jim pridružijo še drugil. Kaj pa je ljudem prineslo uspešno izvajanje preprostih aritmetičnih operacij? Verjetno brez matematike Piškotarne ne bi bilo …

To je to!
Z

Virus

21 Jan

1000000000000000000000 kilometrov je ~ 10,8 svetlobnih let daleč. To je izven naše galaksije, v kateri se nahaja sončev sistem, Rimske ceste. Celo dalj od nam najbližje galaksije Andromede. Tako daleč bi prišli, če bi vse bakteriofage na Zemji razprostrli enega za drugim. Bakteriofagi so virusi, ki plenijo bakterije. Njihova velikost je od 25 do 250 nanometrov. Če vzamemo približno srednjo mero – 125 nanometrov – in ob tem vemo, da jih je kar 10³¹, lahko s pretvorbo v kilometre pridemo do 1,25 x 10²¹ kilometrov. Torej bi nas bakteriofagi lahko zapeljaji daleč, daleč izven tega sveta. Sicer pa: s prepogibanjem lista bi lahko prišli do Meseca.

Bakteriofagi so ena izmed oblik virusov. Virusi so manjši od enega mikrometra. No, ali pa veliki kar en mikrometer, torej tisočinko milimetra. Velikanske viruse, vsaj za merila tega mikrosveta, pandoraviruse, so odkrili lani v Čilu in Avstraliji. Ti veliki virusi parazitirajo v amebah. Pred desetimi leti so odkrili malo manjše mimiviruse. Vse te viruse omenjam samo zato, ker imajo res kulska imena.

Tole je posnetek z vaj

Sllika bakteriofaga z vaj pri predmetu Funkcionalna biologija celice; posneto s presevnim elektronskim mikroskopom

Virusi so torej živo-nežive enote. Za svoj obstoj nujno potrebujejo gostitelja. Za razmnoževanje, pravzaprav replikacijo, izrabljajo snovi v živalskih, rastlinskih in bakterijskih celicah. Znotraj celic spodbudijo sintetizo proteinov in tako replicirajo (skopirajo) svoj genom. Sredico virusa sestavlja nukleinska kislina, ki jo obdaja beljakovinski plašč (t. i. kapsida). Nekateri izmed njih imajo še dodatno proteinsko ali/in lipidno ovojnico.

Ne glede na to, ali razumemo viruse kot žive ali nežive, ti organski kompleksi predstavljajo pomemben del življenja na Zemlji. Če bi nas lahko spravili izven naše galaksije, potem že morajo imeti pomembno vlogo! V zdravem človeškem telesu najdemo 3 x 10¹² virusov.

Največ virusov pa najdemo v oceanih, kjer parazitirajo tako v bakterijah kot tudi v drugih planktonskih organizmih. S tem imajo velik vpliv na sestavo življenja v morju. Eno izmed petih živih celic v morju vsak dan uniči kakšen virus. Na tem mestu se zastavi vprašanje, kako prešteti 1000000000000000000000000000000 virusov?

Virusni genom je lahko DNA ali RNA. S starejšimi metodami so v vzorcih upoštevali predvsem viruse z genomom DNA. Sedaj so z novimi načini štetja ugotovili, da kar med 38 do 63 odstotkov virusov v oceanih predstavljajo virusi z genomom RNA. Viruse razvrščajo na podlagi pregleda dela vzorca. Nato naredijo ekstrapolacijo, s čimer je mogoče predvideti število vseh virusov v nekem okolju. Raziskovalci so vzeli vzorce iz oceanov ter s filtri izločili večje celice in mikroorganizme. Ko so jim ostali samo še virusni delci, so naredili ekstrakcijo DNA in RNA (obe predstavljata nukleinske kisline pri različnih vrstah virusov). Na podlagi ocene, kolikšen je bil delež obeh vrst nukleinskih kislin v vzorcu, so havajski znanstveniki sklepali, koliko virusov naj bi bilo v vzorcu.

Štetje delcev, manjših od mikrometra, ki nas lahko pripeljejo do nam najbližje galaksije, je presenetljivo. Če se okužimo z gripo, lahko v našem telesu prenašamo kar do 100 bilijonov virusnih delcev. Ko bo čas za spanje, bom namesto ovc v glavi štela viruse.

To je to!

Z