Tag Archives: surova hrana

Ali so šimpanzi novi kuharski mojstri?

5 Jul

Vsako jutro, ko vstanem, z golimi stopali nekako zajamem copate in se zvlečem v kuhinjo, iz omare vzamem džezvo, natočim vodo, postavim na kuhalnik in čakam. Vmes pripravim Hobbesa, tako je ime moji ogromni oranžni skodeli za kavo, veliko žlico in kovinsko posodo, ki skriva zmleta kavina semena. Ko voda zavre, žlico zarijem v kavo in eno debelo žlico čudežnih dišečih rjavih kavnih zrn prestavim v vrelo vodo. Še dvakrat prevrem in kava je nared! Kavo nalijem v Hobbesa, vzamem mleko iz hladilnika, ga dolijem v kavo in se odpravim nazaj do sobe, kjer se končo predramim in po nekaj požirkih kave začnem nov dan. Aja: preden zapustim kuhinjo, preverim, da sem izključila vse gorilnike. Požara pa le ne želimo imeti.

Kuhana hrana naj bi po mnenju nekaterih omogočila prevlado človeka nad drugimi živalmi. Razlog je bil morda naključen ogenj, tako da so naši predniki lahko odkrili čare kuhanja. Po naselitvi skoraj celotne Zemlje je to vodilo v nastanek raznolikih kuhenj sveta. Kljub temu morda imamo temeljne komponente vedenja, mišljenja in kognicije, ki nam omogočajo kuhanje, tako kot tudi zadnjega skupnega prednika, skupne s šimpanzi. Raziskava o kognitivnih zmožnostih, ki omogočajo šimpanzom “kuhanje”, je preverila prav to domnevo. Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se vprašali, ali šimpanzi raje jedo kuhano hrano kot surovo in ali razumejo osnovne postopke kuhanja.

Z devetimi eksperimenti sta avtor in avtorica raziskave ugotovila, da šimpanzi raje jedo kuhan sladek krompir, na kuhano zelenjavo pa so pripravljeni tudi počakati. S prvim eksperimentom sta preverila, če šimpanzi raje jedo kuhan krompir kot surov. Šimpanzi so se odločili za kuhanega. V naslednjih eksperimentih pa so se šimpanzi seznanili s “pečico.” V posodo z dvojnim dnom, ki je imela funkcijo “pečice,” so lahko postavili surov krompir in po eni minuti, ko so izvajalke in izvajalci poskusa pretresli škatlo, je šimpanz dobil kuhan kos krompirja. Posoda je služila kot navidezna pečica ali mikrovalovka, saj bi bilo prenevarno dati šimpanzom v ogrado prave kuhalnike ali električne pečice, ker bi se lahko poškodovali ali pa bi prišlo do požara. Tudi ko so morali počakati na kuhan kos krompirja, so šimpanzi raje jedli kuhano hrano kot surovo. Razumeli so tudi, da če v “pečico” vstavijo surov kos, bodo ven dobili kuhan kos krompirja.

Z nadaljnjimi eksperimenti so raziskovalke in raziskovalci preverili, ali bi šimpanzi kuhali tudi drugo hrano. Nekateri šimpanzi so “skuhali” tudi korenje, ki je v eksperimentih nadomestilo krompir. Tudi če so morali hrano prenesti iz enega konca prostora v drugega, da so si jo skuhali, so to storili. Za kratek čas so si tudi shranili kose krompirja, da so jih lahko skuhali, ko je bila “pečica” na voljo.

Na pol prostoživeči šimpanzi iz zavetišča v Demokratični republiki Kongo torej “znajo” “kuhati”. A v resnici zgolj posedujejo nekatere veščine in znanja, ki ljudem omogočajo pravo kuhanje. Šimpanzi so razumeli, da če dajo kos surovega krompirja v “pečico” in počakajo, dobijo ven kuhan krompir, ki jim je šel bolj v tek kot surov. To ni nenavadno; tudi druge živali raje jedo kuhano hrano, če je le na voljo. Šimpanzi so torej razumeli vzročnost med “pečico,” pretečenim časom in kuhano hrano. Z dodatnim poskusom, pri katerem so lahko kos krompirja dali v nedelujočo “pečico,” so šimpanzi večkrat izbrali delujočo. Raziskovalke in raziskovalci so se prepričali o uvidu šimpanzov tudi tako, da so jim ponudili kos krompirja ali pa kos lesa. Šimpanzi so pravilno ugotovili, da je kos lesa nesmiselno kuhati, saj to ni jed. Tako ga niso vstavljali v “pečico.”

Vse to le potrjuje, da imajo šimpanzi sposobnost vzročnega logičnega sklepanja. Šimpanzi so uvid v to, kaj je namen “pečice,” prenesli na novo hrano. Izkazali so tudi zmožnosti samonadzora, ko so morali na hrano počakati in jo za kratek čas postaviti v “pečico.” Poleg tega so pokazali tudi sposobnost načrtovanja v prihodnosti, v primerih, ko so si hrano shranili, da so jo skuhali, ko je bila “pečica” na voljo. V zmnožnost načrtovanja prihodnosti pri drugih živalih kar nekaj raziskovalk in raziskovalcev dvomi. A opisana raziskava je pokazala, da šimpanzi le posedujejo nekatere psihološke in kognitivne zmnožnosti, ki bi jih nekateri radi pripisovali le ljudem. Zelo verjetno imamo ljudje te veščine skupne tudi še z drugimi primati, ne le s šimpanzi. Prav gotovo so našim prednicam in prednikom, in nam še vedno, vsi te mehanizmi omogočili kuhanje in še marsikaj drugega. A šimpanzi in druge živali še vseeno niso sami razvili pečice, odkrili ognja ali razvili recepta za najslajše piškote.

Veščine, ki so jih šimpanzi izkazali v poskusu, le niso pravo kuhanje. Tega se zavedata tudi avtorica in avtor raziskave. V sklepu raziskave namreč omenjata tudi, da šimpanzi v svoji prehrani v divjini nimajo veliko gomoljev. Nekateri gomolji so slab vir hranil, tudi prebaviti jih je težje, če niso kuhani. Tako je bila uporaba krompirja in korenja morda neprimerna za razumevanje vedenja šimpanzov. Poleg tega v članku izpostavijo tudi družbeno naravo kuhanja. V človeških skupnostih je kuhanje in kasneje tudi obed skupinska dejavnost. Šimpanzi pa le niso tako zelo družbena in povezana vrsta kot ljudje. Vsekakor pa bi bilo zanimivo ugotoviti, kako bi skupine šimpanzov reagirale na obstoj pečice, v opisanem eksperimentu je namreč vedno “kuhal” ali uporabljal “pečico” le en sam šimpanz.

Naj se vrnem na začetek zapisa: koliko korakov jaz naredim vsako jutro, preden pridem do skodelice kave? Šimpanzi si kave zaenkrat še ne kuhajo. Kava lepo pokaže napredek v kopičenju znanja v človeških skupnostih. Zanj smo morali udomačiti kavovce, se jih naučili obirati in zrna pripraviti za kuho. Ob vsem tem smo ljudje na različnih mestih sveta razvili različne načine priprave kave. Ne trdim, da smo nekaj posebnega nasproti drugim živalim; vsi smo različni in po svojih najboljših zmožnostih prilagojeni na okolje, v katerem živimo. Šimpanzi iz raziskave so svoje vedenje prilagodili na nenaden pojav “pečice” na njihovem terenu in so jo s pridom izkoriščali. Raziskovalke in raziskovalci so se čudili in si pridno beležili ter ugotovili, da tako različni si pa le nismo. Pa vseeno imam že tretjo skodelico kave danes na mizi.

To je to!
Z

Advertisements

Ogenj

30 Apr

Je ogenj naredil človeka? Kdo ve. Darwin je v svoji knjigi The Descent of Man, and Selection in Relation to Sex zapisal: “Umetnost priprave ognja … je verjetno največje [odkritje], če izpustimo jezik, ki ga je naredil človek” (iz Stringer 2011). Jaz ne vem … Jezik, ogenj … Verjetno oba skupaj. Pa še naša lastnost, da smo družbena bitja. Vse to in še kaj nas je oblikovalo, da smo postali to, kar smo. Da ne boste kaj mislili – na koncu koncev le nismo tako posebna vrsta. (Mene navdušujejo tile stomatopodi.)

Na predvečer 1. maja in na večer kresovanja se bom posvetila ognju. Darwin je imel prav: uporaba nadzorovanega ognja je verjetno res nekaj posebnega. Z uporabo ognja in odkritjem, kako ogenj nadzorovati in kako ga tudi narediti, ljudje, kot edina živalska vrsta, jemo kuhano hrano; no, če odštejem razvajene štirinožne prijatelje, mačke in pse, ki jim kuhamo mi. Hrana ni vse. Stringer v svoji knjigi o izvoru naše vrste omenja tudi toploto in varnost pred plenilci, osvetlitev in umetno podaljšanje dneva. Ne smemo spregledati novih družabnih mest ob ognju, kjer so se ljudje družili, se pogovarjali, spali in tudi delali; seveda pa so se večino časa ob ognju zabavali in plesali.

Harvardski antropolog Richard Wrangham, ki razlaga človeško evolucijo predvsem s pogledom primatologa, saj je velik del svojega življenja namenil raziskovanjem vrste, s katero imamo sedem milijonov let nazaj ali več najbližjega zadnjega skupnega prednika, in sicer šimpanzu, se sprašuje: “Kaj je bilo potrebno, da smo iz šimpanzu podobnega prednika prišli do človeka?” Leta 1997 je oblikoval zamisel, da nas je oblikovala kuhana hrana. S tem, ko smo se začeli prehranjevati s kuhano hrano, naj bi pridobili iz enake količine hrane veliko več energije kot prej. S to energijo smo lahko začeli učinkovito napajati energetsko najbolj porabni organ in kompleksno materijo v vesolju – možganov seveda. Kar 20 odstotkov zaužitega gre za delovanje možganov, ki sicer zavzemajo le dva odstotka naše teže. Poleg tega smo se s kuhanjem hrane znebili tudi tokisnov in patogenov v hrani.

Kako dokazati tovrstno hipotezo?

Odkriti bi bilo potrebno arheološke podatke, ki sovpadajo z razvojem velikih možganov, s spremembo zobovja in z dokazi ognja. Nadzorovan ogenj nakazujejo najdbe, kjer se vidi uporaba različnega lesa in kjer se ne vidi, da bi prišlo do gorenja korenin dreves, kot bi se to zgodilo pri požaru. Raziskovalci so odkrili sovpadanje povečanja možganov in spremembe zobovja pri prehodu iz Homo habilisa na Homo erectusa, pred približno 1,6 milijona do 1,9 milijona let nazaj. Vseeno niso odkrili zadostnih arheoloških najdb, ki bi kazale na to. Nekaj jih le je v Južni Afriki, ki kažejo na zgodnejšo uporabo ognja, nekje med 1 milijonom in 1,5 milijona let nazaj. Imamo pa bolj gotove najdbe uporabe ognja v Izraelu, ki datirajo 800 tisoč let nazaj, in v Veliki Britaniji 400 tisoč let nazaj. Wraghman in njegova skupina so naredili še zanimiv izračun, s katerim so ugotovili, da bi Homo erectus moral jesti kar 5,7 do 6,2 uri na dan surovo meso, da bi zadostil energetskim potrebam njegovega organizma. Povedano drugače, ko ne bi jedel, bi nabiral hrano.

Obstajajo tudi teorije razvoja človeka, ki ne prisojajo tako velikega pomena ognju in plamenom. Zato je to še vedno odprta tema za raziskovanje, vedno odprta za nove ideje in odkritja. Meni je najbolj všeč “povezovalna”: jezik, ogenj, sodelovanje in visoka stopnja družabnosti so iz nas naredile, kar smo, pa čeprav smo le ena izmed kreacij evolucije, ki nima cilja in ni vodena.

flame

V celem zapisu se še nisem vprašala, kaj ogenj pravzaprav je.

Našla sem zanimivo razlago, da je ogenj hitra oksidacija materiala oz. goriva v procesu zgorevanja, kjer nastaja toplota; po navadi je prisoten tudi plamen. Skrivne sestavine ognja so torej kisik in gorivo, ogenj pa smo potem ljudje uporabili za gorivo za naše možgane.

Za vse navdušence nad možgani naj omenim še eno raziskavo, v kateri so brazilski raziskovalci preračunali, da bi gorile, ki imajo sicer večja telesa kot mi, a manjše možgane, morale na dan jesti surovo hrano še dve uri več, torej poleg devetih ur, ki jih že tako ali tako namenijo prehranjevanju. Na ognju kuhano hrano je bilo lažje pregrizniti in prebaviti, ob tem pa nimam v mislih samo mesa, temveč s kuhanjem spremenimo tudi zelenjavo; nekatero lahko jemo kuhano celo kljub temu, da surova vsebuje toksine.

Ogenj ni omogočil samo obdelave hrane, ogenj je prinesel tudi novosti v izoblikovanju orodij, ki so jih uporabljali prvi ljudje. Ampak o tem kdaj drugič.

Sedaj pa grem kresovat; pa lep praznik dela!

To je to!
Z

Stringer, C. 2011. The Origin of our Species. London: Penguin Books, str. 139-141