Stvar, ki se je verjetno vsak razumen človek boji. Meni je ob misli na vojno huje kot pri pogledu na strašljivo kačo. Vseeno je tudi v tem trenutku po svetu kar veliko vojn. Sestra me je zadnjič informirala, da naj bi Združene države Amerike živele v miru le 21 let. (Obstajajo od leta 1776, torej 237 let.) Več kot 90 odstotkov časa obstoja njihove države se torej Američani borijo z drugimi prebivalci planeta Zemlja. Vojne se pogosto dogajajo tudi zaradi dragocenih naravnih virov, ki jih premorejo nekatera ozemlja. Velike države si želijo imeti vse pod nadzorom.
Obvladovanje virov in širjenje ozemlja je temeljna podlaga teorije o tem, da naj bi bila vojna človekova naravna lastnost, ki je nastala zaradi tekmovanja za naravnimi viri in ozemljem. Vojno je tako delno opisovala tudi teorija o vojni Thomasa Malthusa. Danes poznamo tudi teorijo, ki opisuje vojno kot nekaj globoko vkoreninjenega v naši naravi, po angleško se ji reče the Deep Roots Theory. S slednjo bržčas večina ljudi nevede opravičuje človeško nasilje in vojno, češ ljudje smo pač nasilne živali, radi ubijamo. Poglejmo, ali to drži?
Preden se posvetim raziskavam, ki jih nameravam predstaviti, naj samo še omenim, da je vojna zelo kompleksen družben pojav. Vprašanja o razlogih za nasilje posameznika bom tokrat izpustila. Pri vojni gre vedno za skupinsko nasilje, kjer sodeluje večje število ljudi. Obstaja veliko avtorjev, ki so že pisali o vojnah. Najdemo lahko zgodovniske opise različnih bitk in vojn, pa tudi zapise o fenomenu vojne kot take.
No, da ne bom zavlačevala, imamo vojno v krvi ali ne?
Sredi julija so v reviji Science objavili raziskavo z naslovom ‘Smrtonosna agresija pri gibljivih lovsko-nabiralskih skupinah in implikacije glede izvira vojne’ (Lethal Aggression in Mobile Forager Bands and Implications for the Origins of War).
Antropologa Fry in Soderberg sta preučila etnografske zapise o enaindvajsetih različnih lovsko-nabiralskih skupinah ljudi (“nomadic foragers”, “mobile forager band societies” – MFBS) iz obdobja zadnjih dveh stoletij.* Podatke sta pridobila iz Standardnega medkulturnega vzorca. Tako sta sestavila večjo bazo podatkov, kjer je zabeleženih vsega skupaj 148 nasilnih pripetljajev. V obdelavi sta uporabila 135 nasilnih dogodkov. Več kot polovica (55 %) je primerov, kjer je posameznik ubil drugega človeka. Triindvajset odstotkov (23 %) pobojev je izvedel posameznik, ki je pred tem že ubil kakšnega človeka. Le 22 % dogodkov je zadevalo skupinsko nasilje in večje število smrtnih žrtev. Kar 63 % smrtnih primerov se je zgodilo znotraj določene skupine ljudi in torej ni šlo za uboje pripadnikov drugih skupin.
Pomembno je omeniti, da sta raziskovalca ločila nasilje med pripadniki iste skupine, ki so v teh primerih tudi sorodstveno povezani (ne gre nujno za krvno sorodstvo), in med pripadniki različnih skupin. Izočila sta tudi uboje, ki so vključevali le enega pozameznika in žrtev ter vsaj dva pozameznika in vsaj dve žrtvi. To je pomembno, saj je vojna po definiciji skupinska dejavnost.
V treh skupinah obravnavanih ljudstev ubojev sploh ni bilo. V desetih primerih so se zgodili posamezni primeri ubojev, ko je en človek ubil drugega. Samo v šestih skupinah so odkrili podatke o uboju, pri katerem sta sodelovala vsaj dva človeka, žrtvi pa sta bili tudi vsaj dve. Le Tiwiji iz Avstalije so pri pridobljenih podatkih izstopali. V večjem primeru so bili ravno oni odgovorni za skupinske uboje, tudi izven svoje skupine. John Horgan, ki piše na blogu revije Scientific American Cross-Check, je takole sklenil misel o Tiwijih: “Tiwiji predstavljajo skupino ljudi, ki so vojno vzeli kot način življenja, kot to tudi počnejo Združene države Amerike.”
Zakaj torej pride do ubojev?
Raziskovalca pripisujeta razloge predvsem osebnim konfliktom, prevaram, ljubosumju, kraji in povračilu za dogodke v preteklosti. Pogosti so bili uboji, ko je mož umoril ženo, ko je večja skupina umorila pozameznika, kjer je šlo verjetno za smrtno kazen, ter ko je več posameznikov ubilo kakšnega zunanjega prišleka, bodisi misionarja ali podobno. Le dva od 148 primerov nasilja s smrtjo sta imela razloge v naravnih dobrinah, kot so voda, sadno drevo ali območje za lov.
Poleg raziskave sodobnih skupin ljudi so letos objavili tudi pregled literature in arheoloških odkritij za čas 10 tisoč let in več nazaj, povezanih z vojno in nasiljem. Arheologa Haas in Piscitelli sta s pregledom 2.900 okostij iz kar 400 različnih najdišč ugotovila, da imajo le štirje skeleti znake nasilja. Znaki kažejo na uboje in ne na vojaško nasilje. Na vojaško nasilje je mogoče sklepati na podlagi drugačnih poškodb na okostju (mogoče poznate ameriško serijo Bones, kjer izvajajo ravno takšne analize?), pa tudi ostankih vojnega orožja ter zgradb in arhitekture, namenjene tako obrambi kot napadom. Svoje ugotovitve sta objavila v članku ‘Prazgodovina vojne: Zavedena z etnografijo’ (“The Prehistory of Warfare: Misled by Ethnography”), ki je bil objavljen v knjigi Vojna, mir in človeška narava.
Torej ali je vojna, kot skupinsko bojevanje, naravna lastnost človeka?
Sodeč po opisanih raziskavah, ni. Pa tudi pomislimo, da nas je bilo v ozkem grlu le 10 tisoč: če bi se takrat veselo pobijali, sedaj ne bi več obstajali. Tako je skrajni čas, da nehamo zagovarjati vojno kot nekaj človeško naravnega. Odločiti se bo treba, ali bomo vsi postali “Tiwiji” in slepo sledili politiki Združenih držav Amerike, ali bi raje sledili večini preostalih skupin ljudi, ki ne izkazujejo tovrstnega nasilja. Vojna je potemtakem produkt družbe, ki pa jo je očitno zelo težko razumeti; v te vode se ne bom podajala.
Vseeno nas ni le 10 tisoč, vedno več nas je, in že nekaj časa veselo živimo onkraj zmožnosti našega planeta. Naš ekološki/okoljski odtis kaže na to, da porabljamo kar več kot 1,5 Zemlje, kar pomeni, da izkoriščamo Zemljine vire 1,5-krat hitreje, kot jih ona lahko obnovi. Pomanjkanje naravnih virov, hrane in vode, lahko vodi v vojne.
Imajo ti procesi kakšno povezavo z vojno in kaj nas čaka v prihodnosti?
Upam, da nobene. A vseeno, pomanjkanje naravnih virov, hrane in vode bi lahko vodilo v vojne. Prispevek v reviji Nature ‘Segrevanje ozračja vodi v človeške konflikte’ (Warming climate drives human conflict) govori o povezovanju med globalnimi klimatskimi spremembami z vojnami. Povezavo so raziskovalci iskali z obdelavo podatkov z več kot šestdesetih raziskav, ki so opisovale spremembe v podnebju in agresiji. Raziskave so potekale na šestih kontinentih in so opisovale obdobja do 12 tisoč let nazaj. S kompleksno statistično obdelavo so odkrili povezavo med dvigovanjem temperature in številom primerov agresije in vojn. Ko pride do dviga temperature ozračja za 3° Celzija, pride do 4 % dviga agresije med posamezniki in do 14 % višje frekvence nasilja med skupinami (ali vojn). A vseeno moramo biti pri tovrstnih raziskavah zelo previdni, na kar opozarjajo tudi v prispevku. Do vojne vedno pride zaradi različnih kompleksnih družbenih dejavnikov, seveda ima vpliv lahko tudi okolje. A vprašanje je, v kakšni meri.
Ker sem po naravi optimistka, verjamem, da prihodnost ne bo tako črna. Zadnji vikend sem prebrala knjigo Michia Kakuja Fizika prihodnosti (Physics of the Future: How Science Will Shape Human Destiny and Our Daily Lives by the Year 2100), kjer avtor napoveduje:
“Personally, if by 2100 society becomes so rich that we are surrounded by material wealth, I feel that society may react in a similar way. A fraction of the population will form a permanent class of people who simply refuse to work. Others may be liberated from the constraints of poverty and pursue creative scientific and artistic achievement. For them, the sheer joy of being creative, innovative, and artistic will outweigh the lure of a materialistic world. But the majority will continue to work and be useful simply because it is part of our genetic heritage, the Cave Man Principle within us.”
Jaz upam, da se bomo kljub temu, da nas je vedno več izognili vojnam in ob pomoči znanosti in tehnologije napredovali v boljšo in enakopravnejšo družbo, kot to opisuje Michio Kaku. Ampak saj veste, o družbi pa ne maram govoriti.
To je to!
Z
*Skupine so bile Aranda in Tiwi iz Avstralije, Kaska, Cooper Inuiti ter Montagniani iz Severne Amerike, !Kung, Hadza in Mbuti iz Afrike ter Vedda in Andamanci iz Južne Azije.
**Če vas je predstavljeno pritegnilo, vam priporočam v branje sledeče:
- Scientific American blog – Cross-Check
- Discover Magazine
- J. Horgan: Ne, vojna ni neizogibna
- O. E. Wilson: Ali je vojna izogibna?
- R. Khan: Vojna je vkoreninjena v človeško naravo, a ni neizogibna
Piškotarna 