Tag Archives: vedenje

Žongliranje

4 Jul

Pred leti, ko sem še aktivno igrala košarko in je bil moj cilj v življenju postati klovnesa, sem nekega dne zajadrala v trgovino s žonglerskimi žogicami in prepričala mami, da mi jih je kupila. Po nekaj tednih in veliko razburjanja sem se naučila. Tri žogice hkrati mi je uspelo obdržati v zraku in zaokrožile so med mojima rokama. Hura!

Nisem si mislila, da bom čez nekaj let naletela na članek, da ljudje nismo edini iz super družine Hominoidea, ki žongliramo. Na Kitajskem v Hainanu so bili raziskovalke in raziskovalci že leta 2010 priča nenavadnemu vedenju posameznih hainanskih gibonov (Nomascus hainanus), ki so lomili različno dolge veje dreves in z njimi “žonglirali”.

Giboni so ena izmed tistih družin primatov, ki ne sodijo med opice (angl. monkeys), ampak med človeku podobne opice (angl. apes). Imajo najdaljše prednje okončine med primati, nimajo repa, najdemo pa jih v Aziji v tropskih in subtropskih deževnih gozdovih, vse od vzhodnega Bangladeša, severovzhodne Indije do južne Kitajske in Indonezije.

Žongliranje so v članku opisali kot metanje veje v zrak in lovljenje ter ponavljanje tega početja več kot enkrat. Žonglirali so samo samci, v skupini, sestavljeni iz šestih gibonov. Prvega so opazili odraslega gibona, ki si je odlomil kar dobrega pol metra dolgo palico in jo zabrisal v zrak, a je ni uspel ujeti. Pri drugem opazovanju, ki so ga zabeležili raziskovalci in raziskovalke, je izbral krajšo palico in jo vrgel v zrak, dober meter nad sabo, in to ponovil še desetkrat, nato pa je skupaj s palico odšel naprej med vejami dreves. Pri tem so ga ostali člani in članice skupine opazovali oziroma opazovale. Nato so sledila še tri opazovanja, kjer so mlajši samci žonglirali s krajšimi vejicami, dolgimi do 20 centimetrov. Vseh pet opazovanj so zabeležili v enaki skupini gibonov v časovnem obdobju treh let.

hainan_gibbon

Brahiacija pri hainanskemu gibonu (vir)

Pri žongliranju so gibonu očitno izkazali uporabo orodja, a samo metanje palic v zrak in njihovo lovljenje nima nekega jasnega cilja ali namena. Zato avtorja v razpravi ugotavljata, kaj bi lahko bila funkcija tega vedenja, zanima pa ju tudi, ali se ga drugi giboni priučijo s posnemanjem. Iz preteklih raziskav vemo, da šimpanzi, gorile in orangutani uporabljajo palice za razkazovanje, pridobivanje hrane in hranjenje ter pri gibanju ali premikanju. Ker so žonglirali le samci, ima morda to vedenje družbeno funkcijo izkazovanja dobre koordinacije ter tudi kognicije.

V razvoju vseh pa je pomembna tudi igra, ki vodi v razvoj dobre koordinacije, kognicije in socialnega vedenja. V preteklosti so že pokazali, da so živali, ki jim je med njihovim individualnim razvojem onemogočeno igranje, slabše usposobljene za reševanje problemov v primerjavi s tistimi, ki jim je igranje dovoljeno. Žongliranje morda nima neposredne funkcije, a morda, kot pravijo avtorji raziskave, služi nadaljnjemu razvoju motoričnih sposobnosti. Giboni namreč za premikanje uporabljajo tako imenovano brahiacijo: med drevesnimi krošnjami se gibljejo predvsem s pomočjo rok. Giboni imajo najdaljše prednje okončine v primerjavi z drugimi primati. Za gibanje z rokami pa je potreba zelo dobra koordinacija in ocenjevanje razdalj, prav tako pa tudi dobra ocena vzdržljivosti vej pri premikanju z rokami med drevesnimi krošnjami. Ravno žongliranje pri mlajših samcih bi lahko pripomoglo k izboljšanju koordinacije in motorike.

Vse to so le predvidevanja, ki bi lahko pojasnila, zakaj si nekateri giboni mečejo in lovijo palice v zraku ter to večkrat ponavljajo. Sama vidim razloge, zakaj ljudje žongliramo v izkazovanju znanja in zabavanju gledalk in gledalcev oziroma v sami igri in zabavi. Žongliranje je zame tudi sproščujoče, pri tem pa tudi polno novih izzivov, ko se začneš učiti novih trikov. Tri pisane žogice še dandanes krožijo med mojimi dlanmi, in ko se lotim žongliranja, se pri tem zares zabavam.

To je to!
Z

Ali so šimpanzi novi kuharski mojstri?

5 Jul

Vsako jutro, ko vstanem, z golimi stopali nekako zajamem copate in se zvlečem v kuhinjo, iz omare vzamem džezvo, natočim vodo, postavim na kuhalnik in čakam. Vmes pripravim Hobbesa, tako je ime moji ogromni oranžni skodeli za kavo, veliko žlico in kovinsko posodo, ki skriva zmleta kavina semena. Ko voda zavre, žlico zarijem v kavo in eno debelo žlico čudežnih dišečih rjavih kavnih zrn prestavim v vrelo vodo. Še dvakrat prevrem in kava je nared! Kavo nalijem v Hobbesa, vzamem mleko iz hladilnika, ga dolijem v kavo in se odpravim nazaj do sobe, kjer se končo predramim in po nekaj požirkih kave začnem nov dan. Aja: preden zapustim kuhinjo, preverim, da sem izključila vse gorilnike. Požara pa le ne želimo imeti.

Kuhana hrana naj bi po mnenju nekaterih omogočila prevlado človeka nad drugimi živalmi. Razlog je bil morda naključen ogenj, tako da so naši predniki lahko odkrili čare kuhanja. Po naselitvi skoraj celotne Zemlje je to vodilo v nastanek raznolikih kuhenj sveta. Kljub temu morda imamo temeljne komponente vedenja, mišljenja in kognicije, ki nam omogočajo kuhanje, tako kot tudi zadnjega skupnega prednika, skupne s šimpanzi. Raziskava o kognitivnih zmožnostih, ki omogočajo šimpanzom “kuhanje”, je preverila prav to domnevo. Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se vprašali, ali šimpanzi raje jedo kuhano hrano kot surovo in ali razumejo osnovne postopke kuhanja.

Z devetimi eksperimenti sta avtor in avtorica raziskave ugotovila, da šimpanzi raje jedo kuhan sladek krompir, na kuhano zelenjavo pa so pripravljeni tudi počakati. S prvim eksperimentom sta preverila, če šimpanzi raje jedo kuhan krompir kot surov. Šimpanzi so se odločili za kuhanega. V naslednjih eksperimentih pa so se šimpanzi seznanili s “pečico.” V posodo z dvojnim dnom, ki je imela funkcijo “pečice,” so lahko postavili surov krompir in po eni minuti, ko so izvajalke in izvajalci poskusa pretresli škatlo, je šimpanz dobil kuhan kos krompirja. Posoda je služila kot navidezna pečica ali mikrovalovka, saj bi bilo prenevarno dati šimpanzom v ogrado prave kuhalnike ali električne pečice, ker bi se lahko poškodovali ali pa bi prišlo do požara. Tudi ko so morali počakati na kuhan kos krompirja, so šimpanzi raje jedli kuhano hrano kot surovo. Razumeli so tudi, da če v “pečico” vstavijo surov kos, bodo ven dobili kuhan kos krompirja.

Z nadaljnjimi eksperimenti so raziskovalke in raziskovalci preverili, ali bi šimpanzi kuhali tudi drugo hrano. Nekateri šimpanzi so “skuhali” tudi korenje, ki je v eksperimentih nadomestilo krompir. Tudi če so morali hrano prenesti iz enega konca prostora v drugega, da so si jo skuhali, so to storili. Za kratek čas so si tudi shranili kose krompirja, da so jih lahko skuhali, ko je bila “pečica” na voljo.

Na pol prostoživeči šimpanzi iz zavetišča v Demokratični republiki Kongo torej “znajo” “kuhati”. A v resnici zgolj posedujejo nekatere veščine in znanja, ki ljudem omogočajo pravo kuhanje. Šimpanzi so razumeli, da če dajo kos surovega krompirja v “pečico” in počakajo, dobijo ven kuhan krompir, ki jim je šel bolj v tek kot surov. To ni nenavadno; tudi druge živali raje jedo kuhano hrano, če je le na voljo. Šimpanzi so torej razumeli vzročnost med “pečico,” pretečenim časom in kuhano hrano. Z dodatnim poskusom, pri katerem so lahko kos krompirja dali v nedelujočo “pečico,” so šimpanzi večkrat izbrali delujočo. Raziskovalke in raziskovalci so se prepričali o uvidu šimpanzov tudi tako, da so jim ponudili kos krompirja ali pa kos lesa. Šimpanzi so pravilno ugotovili, da je kos lesa nesmiselno kuhati, saj to ni jed. Tako ga niso vstavljali v “pečico.”

Vse to le potrjuje, da imajo šimpanzi sposobnost vzročnega logičnega sklepanja. Šimpanzi so uvid v to, kaj je namen “pečice,” prenesli na novo hrano. Izkazali so tudi zmožnosti samonadzora, ko so morali na hrano počakati in jo za kratek čas postaviti v “pečico.” Poleg tega so pokazali tudi sposobnost načrtovanja v prihodnosti, v primerih, ko so si hrano shranili, da so jo skuhali, ko je bila “pečica” na voljo. V zmnožnost načrtovanja prihodnosti pri drugih živalih kar nekaj raziskovalk in raziskovalcev dvomi. A opisana raziskava je pokazala, da šimpanzi le posedujejo nekatere psihološke in kognitivne zmnožnosti, ki bi jih nekateri radi pripisovali le ljudem. Zelo verjetno imamo ljudje te veščine skupne tudi še z drugimi primati, ne le s šimpanzi. Prav gotovo so našim prednicam in prednikom, in nam še vedno, vsi te mehanizmi omogočili kuhanje in še marsikaj drugega. A šimpanzi in druge živali še vseeno niso sami razvili pečice, odkrili ognja ali razvili recepta za najslajše piškote.

Veščine, ki so jih šimpanzi izkazali v poskusu, le niso pravo kuhanje. Tega se zavedata tudi avtorica in avtor raziskave. V sklepu raziskave namreč omenjata tudi, da šimpanzi v svoji prehrani v divjini nimajo veliko gomoljev. Nekateri gomolji so slab vir hranil, tudi prebaviti jih je težje, če niso kuhani. Tako je bila uporaba krompirja in korenja morda neprimerna za razumevanje vedenja šimpanzov. Poleg tega v članku izpostavijo tudi družbeno naravo kuhanja. V človeških skupnostih je kuhanje in kasneje tudi obed skupinska dejavnost. Šimpanzi pa le niso tako zelo družbena in povezana vrsta kot ljudje. Vsekakor pa bi bilo zanimivo ugotoviti, kako bi skupine šimpanzov reagirale na obstoj pečice, v opisanem eksperimentu je namreč vedno “kuhal” ali uporabljal “pečico” le en sam šimpanz.

Naj se vrnem na začetek zapisa: koliko korakov jaz naredim vsako jutro, preden pridem do skodelice kave? Šimpanzi si kave zaenkrat še ne kuhajo. Kava lepo pokaže napredek v kopičenju znanja v človeških skupnostih. Zanj smo morali udomačiti kavovce, se jih naučili obirati in zrna pripraviti za kuho. Ob vsem tem smo ljudje na različnih mestih sveta razvili različne načine priprave kave. Ne trdim, da smo nekaj posebnega nasproti drugim živalim; vsi smo različni in po svojih najboljših zmožnostih prilagojeni na okolje, v katerem živimo. Šimpanzi iz raziskave so svoje vedenje prilagodili na nenaden pojav “pečice” na njihovem terenu in so jo s pridom izkoriščali. Raziskovalke in raziskovalci so se čudili in si pridno beležili ter ugotovili, da tako različni si pa le nismo. Pa vseeno imam že tretjo skodelico kave danes na mizi.

To je to!
Z

Sulice in šimpanzinje

2 Maj

Primatologinje in primatologi so bili začudeni, ko so ugotovili, da v senegalski šimpanzji populaciji, v Fongoli, za lov malih vretenčarjev šimpanzinje pogosteje od šimpanzov uporabljajo orodje, ki spominja na sulice.

Raziskovanje nam najbližjih primatov, s katerimi imamo zadnje skupne prednike, nam z veliko verjetnostjo nekaj pove tudi o homininski zgodovini. Zato raziskovalke in raziskovalci na različnih krajih v divjini podrobno opazujejo in sledijo vedenju šimpanzev. Tako kot ljudje se tudi različne populacije šimpanzij in šimpanzov vedejo različno. Pogostokrat so vzorci vedenja povezani z okoljem, v katerem živijo. Ker v Senegalu živijo v savanskem okolju in ker paleoarheološke najdbe v Afriki kažejo, da naj bi zgodnje homininske vrste živele v podobnem okolju, je verjetno smiselno natančno preučiti vedenje primatov v tem okolju. Poleg tega so se pri naših prednikih in sorodnikih vsaj v nekaterih primerih razvile podobne adaptacije v podobnih okoljih. Zato so bile morde ta oblike vedenja, ki jih lahko opazujemo pri primatih, značilna tudi za naše skupne prednike. V vsakem prkimeru pa velja, da moramo, če si prizadevamo k boljšemu razumevanju, kako podobni oziroma različni smo drugim živalim, čim bolje poznati in primerjati naša in njihova vedenja.

Tako so raziskovalke in raziskovalci v Fongoli, v Senegalu, posneli 99 primerov lova na male nočne primate, galage (Galago senegalensis). Od tega je bila tretjina plena ulov šimpanzij, drugi dve tretjini sta bili ulov šimpanzev. To je nekako pričakovano, tudi v primerjavi z drugimi šimpanzjimi populacijami. Kljub temu da lahko tudi pri šimpanzih sledimo vzorcu, po katerem samci ulovijo več plena od samic, kakor tudi v človeških lovsko-nabiralskih skupnostih moški ulovijo več plena od žensk, pa je zanimivo, da vsaj v nekaterih človeških skupnostih ženske poskrbijo tudi za velik del energetsko bogatejše prehrane. Poleg tega so bile bržkone nemalokrat spretnejše pri oblikovanju in izumljanju novih orodij za lov. Šimpanzinje iz Fangole kažejo podobne vzorce. Velik del plena, ki so ga ulovile, so namreč ulovile s pomočjo sulicam podobnih orodij. Medtem so samci večinoma lovili brez orodij ali z “golimi rokami.” V primerih, kjer so šimpanzinje in šimpanzi lovili z orodji, so več kot tri petine lova izvedle šimpanzinje.

IMG_0272-0.JPG
Poleg tega, da so šibkejše šimpanzinje uspešno lovile, so lahko svoj plen v večini primerov tudi obdržale. Življenje v šimpanzji skupnosti ni vedno lahko, čeprav nekateri izkazujejo sodelovanje in občutek za nepravičnost, si dominantni samci ponavadi prilastijo kar eno četrtino plena, ki ga odvzamejo šibkejšim pripadnicam in pripadnikom v skupini. A pri populaciji šimpanzov in šimpanzij v Fangoli je po poročanju raziskovalk in raziskovalcev prišlo do takšne prerazporeditve plena le v eni dvajsetini primerov.

Okolje in različne vedenjske adaptacije, povezane z njim, verjetno lahko vplivajo na razmerja znotraj skupnosti. Okoljske danosti in organizacija skupin verjetno spodbudno vplivajo tudi na izumljanje novih orodij in načinov lova. Do sedaj poznamo to razmerje le pri eni šimpanzji skupnosti, ki živi v podobnem okolju, v katerem so najverjetneje živeli naši predniki. Druge skupine primatov uporabljajo drugačna orodja ter živijo v drugačnem okolju, poleg tega so se tudi nam najbližji primati tako fiziološko kot vedenjsko evolucijsko razvijali in spreminjali od takrat, ko smo imelizadnjega skupnega prednika, tako da je v resnici zelo težko sklepati karkoli o razvoju in izviru različnih oblik vedenj. Vseeno pa opisani primer, če ga povežemo in primerjamo z opisi vedenja primatov v drugih krajih, prinaša zanimiva odkritja, ki, kot ponavadi, pokažejo, kako kompleksno so organizirane tudi druge živalske skupnosti in ne le človeška.

To je to!
Z

Oponibilni palec

4 Mar

Ljudje uporabljamo orodja, tudi nekatere druge živali jih. A nobena orodij ne izdeluje. Pri izdelovanju orodij in tudi pri njihovi uporabi nam še kako prav pride naš oponibilni palec. Mobilni telefoni, pa naj si bodo s klasičnimi tipkami ali z zaslonom na dotik, ne bi bili prav nič uporabni, če ne bi imeli zelo gibljivega palca, nameščenega na kar se da nenavadno mesto. Palec ne sledi ostalim štirim prstom na roki: na zapestne karpalne kosti se metakarpalna kost palca prilega od strani. To nam omogoča zelo natančen oprijem predmetov in s tem tudi izdelavo kompleksnejših orodij. Tudi nekateri drugi primati imajo oponibilen prst, a noben drugi primat z njim ne more tako natančno upravljati s predmeti, da bi lahko, kot mi, brez težav brskal po spletu s samo enim prstom. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da se je posebna človeška sposobnost, da lahko natančno in močno primemo stvari s palcem in ostalimi prsti, razvila zaradi dveh večjih sprememb. Prišlo je do drugačnega načina premikanja. Predniki ljudi so opustili plezanje po drevesih in začeli hoditi. Naslednja ali sočasna sprememba pa je bil začetek izdelovanja ter uporabe orodij. A dokončnega odgovora, kdaj v evoluciji se je pri prednikih razumnega človeka razvil tak palec, še vedno nimamo.

Človeška dlan (vir)

Človeška dlan (vir)

Znanstvenice in znanstveniki so trdili, da se je to zgodilo pred približno dvema milijonoma let. S prvimi hominini iz rodu Homo. A nedavna raziskava notranjih tkiv dlančnih kosti, objavljena v znanstveni reviji Science, pri še bolj zgodnjih homininih avstralopitekih, kaže, da so morda že oni imeli zelo gibljive palce, kar pomeni, da so verjetno izdelovali tudi kompleksnejša orodja. Funkcionalnost organov lahko raziskujemo na različne načine. Najbolj običajen način raziskovanja starih kosti je povezovanje zunanjega videza in oblike kosti z njihovo funkcijo. Tako lahko pri šimpanzih vidimo dolge, rahlo ukrivljene falange ali kosti, ki sestavljajo prste, kar jim omogoča oblikovanje nekakšne kljukaste dlani, kar olajša plezanje po vejah dreves. Ljudje imamo krajše dlani in prste, tako na rokah kot, še posebej, na nogah. Kljub navdušujočim dosežkom plezalk in plezalcev nam kratki prsti ne delajo usluge pri plezanju. A oponibilen, zelo gibljiv palec na rokah nam omogoča natančne oprijeme, ki so nujni za izdelavo kompleksnejših orodij. Poleg tega da paleoantropologinje in paleoantropologi primerjajo zunanje videze kosti, lahko s sodobnimi tehnikami slikanja in posebnimi algoritmi pogledujejo tudi tkiva, ki so se ohranila znotraj samih kosti. Tudi ta nam lahko povedo marsikaj o tem, kako se je neki organ uporabljal. Raziskovalke in raziskovalci z Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo in Univerze v Kentu so preučili notranje gobasto tkivo v kosteh.

Spongy bone - gobasto tkivo; compact bone - kompaktno tkivo (vir)

Spongy bone – gobasto tkivo; compact bone – kompaktno tkivo (vir)

Gobasto tkivo se spreminja skozi življenje in posredno kaže, kako oziroma na kakšen način je določeni osebek uporabljal okončine, v opisanem primeru palce. Iz tega lahko vidimo, kako je vedenje povezano z anatomijo. Strukture se torej prilagodijo tako, da najbolje služijo svojemu namenu. Ta pojav imenujemo Wolffov zakon, po nemškem anatomistu in kirurgu Juliusu Wolffu, ki je že v 19. stoletju ugotovil, da se kost pri zdravem človeku ali drugi živali prilagodi na bremena oz. pritiske, pod katerimi se znajde. Če se breme na določeno kost poveča, se ta spremeni, da lahko vzdrži pritisk. Z raziskavami in primerjavami gobastega tkiva fosilnih ostankov nekaterih osebkov vrste Australopithecus africanus (živel je pred približno tremi ali dvema milijonoma let), pleistocenskih homininov ter skeletov drugih človeških prednikov, skeletov Homo sapiens sapiensa ter nekaterih drugih primatov so ugotovili, da so zelo verjetno že hominini iz rodu Australopithecus imeli palce, ki so jim omogočali izdelavo kompleksnejših orodij, kar so glede na meritve gobastih tkiv s pridom uporabljali.

Čeprav so še nedavno menili, da australopiteki in nekateri drugi pleistocenski hominini še niso izdelovali orodij, raziskave notranjih tkiv kosti kažejo drugače. Vse to se sklada tudi z novejšimi arheološkimi najdbami orodij iz tistih obdobij. Očitno gibljivi in natančni palci obstajajo že kar nekaj milijonov let.

To je to!
Z

Samoprepoznava v ogledalu

14 Jan

“Zrcalce, zrcalce na steni povej, ali je moja rit najlepša med vsemi resus makaki na svetu?” Morda si je takšno vprašanje zastavila katera izmed petih opic, ki so se priučile samoprepoznave v ogledalu in o katerih poročajo kitajske znanstvenice in znanstveniki v znanstveni reviji Current Biology.

Samozavedanje (self-awareness) naj bi bila le človeška lastnost, ki nam med drugim omogoča tudi prepoznavanje čustev in želja drugih. Eden izmed predhodnikov samozavedanja je samoprepoznava (self-recognition). Ljudje sebe prepoznamo v ogledalu ali v odsevu, to sposobnost razvijemo že pri dveh letih. Raziskave so pokazale, da se v zrcalu lahko prepoznajo tudi nekatere človeku podobne opice, šimpanzi in orangutani. Nekateri poročajo o zmožnostih samoprepoznave tudi pri azijskih slonih, delfinih in srakah.

Žival je sposobna samo sebe prepoznati, če opravi test z ogledalom in markacijo (mark test). Test je leta 1970 razvil evolucijski psiholog Gordon Gallup Jr.. Živali, ki sodeluje v raziskavi, na telo, ponavadi na obraz, narišejo barvno piko, ki nima vonja in ne draži kože. Potem spremljajo, ali se osebek dotakne pike, ko je pred ogledalom, ali ne, in ali se dotakne pike tudi če ni pred ogledalom. Test opravijo vsi osebki, ki, po tem ko se znajdejo pred ogledalom, zaznajo in prepoznajo, da je pika na njihovem obrazu. Prepoznava pomeni, da se osebek dotakne pike na obrazu.

Gallup je test razvil, ko je skupino šimpanzov v ujetništvu postavil pred ogledalo. Pravzaprav je med šimpanze postavil ogledalo in spremljal njihove odzive. Sprva so bili šimpanzi agresivni proti novim prikaznim, a sčasoma so se začeli v njih prepoznavati sami sebe. Da bi zares dokazal, da so se šimpanzi prepoznali, je razvil test za samoprepoznavo z ogledalom. V postopku testiranja je živali uspaval, jim narisal pike in spremljal, ali se posameni osebki dotaknejo pik in jih prepoznajo kot del njihovih obrazov. Večina šimpanzov v skupini je test opravila. Pikast “make up” na obrazu jim verjetno ni bil prav nič všeč.

"Je rdeča pika tu?" ali "Kaj pa imaš tukaj rdečo piko?", kdo ve, kaj se plete po njihovih glavah. (vir)

“Je rdeča pika na mojem obrazu?” ali “Kaj pa imaš ti tukaj rdečo piko?” Kdo ve, kaj se plete po glavah resus makakov. (vir)

Še nedavno so trdili, da se ostale opice v ogledalu ne prepoznajo. Nova raziskava, kjer so resus makake naučili prepoznavati svoja telesa v ogledalu, morda ponuja drugačen odgovor. Posamezne osebke so od dva do pet tednov postavljali pred ogledalo in v njih usmerjali rdeč laserski žarek, ki je dražil kožo živali. Vsakič, ko se je resus makak dotaknil pike, je dobil slastno nagrado. Šlo je torej za enega izmed načinov pogojevanja. Po določenem času resus makakov niso več osvetljevali z dražečim laserskim žarkom, nadomestil ga je navaden laserski žarek, ki ni dražil kože. Na koncu so jim tudi narisali rdeče pike in bili so nared za test samoprepoznave pred ogledalom. Nekateri resus makaki, ravno peterica iz skupine sedmih, je test opravila z odliko.

Kmalu za tem, ko so spoznali čare zrcala in se priučili samoprepoznave, so začeli raziskovati svoja telesa in gledati tiste predele, ki so sicer težje vidni. Z največjo radovednostjo in zanimanjem so si ogledali zadnje plati in genitalije. Tudi to naj bi bil posreden dokaz, da so jih raziskovalci in raziskovalke uspešno naučili samoprepoznave v ogledalu.

A Gordon Gallup Jr., začetnik raziskovanja samoprepoznave pri živalih, v komentarjih opisane raziskave opozarja, da so se resus makaki zgolj naučili nekaj novega in da to še ne pomeni, da so tudi razumeli, da vidijo sami sebe. Razumevanje, kaj so videli, pa bi bilo nujno za samozavedanje. Tega vedenja tudi v sami raziskavi ne omenjajo. Skromno priznajo, da so odkrili le, da lahko resus makake naučimo samoprepoznave v ogledalu in samoprepoznava še ne pomeni samozavedanja. Za to potrebujemo kaj več kot le zrcalce.

To je to!
Z

Rdeča

30 Okt

Slab mesec dni nazaj sem brala o tem, kako izvesti raziskavo na skupini živali; mimogrede: v to skupino so vključili tudi ljudi. Priročnik za merjenje vedenja je opisoval, kako prepoznati in ločiti osebke iste vrste v skupini. Navedli so nekaj praktičnih napotkov, kako označiti osebke, če spremljaš njihovo skupinsko vedenje. Že v uvodu poglavja so omenili zanimiv primer raziskave avstralskih zebrastih ščinkavcev (Taeniopygia guttata). Raziskovalke in raziskovalci ponavadi označujejo ptiče z barvnimi obročki, ki jih nadenejo na njihove nožice. Nancy Barley pa je v svojih raziskavah ugotovila, da lahko različne barve obročkov bodisi privabijo nasprotni spol ali ga odvrnejo od potencialne partnerke ali partnerja. Tako ptice rade vidijo ptiče z rdečimi obročki, ptiče pa na pticah privablja črn obroček. Oba spola se izogibata ptic in ptičev, ki nosijo zelene ali modre obročke. Barley to vedenje pojasnjuje s pomočjo barv in vzorcev ptic in ptičev. Najboljši obročki so tisti, ki se skladajo z vzorci in barvami ptic, saj so se ti vzorci in barve razvili skozi dolgoletno spolno selekcijo. Ko pridemo do različnih barv, so torej izbirčne že ptice, kaj šele ostale živali!

Avstralski zebrasti ščinkavec (Taeniopygia guttata) (vir)

Avstralski zebrasti ščinkavec (Taeniopygia guttata) (vir)

Rdeča barva pogosto, vsaj v današnjem zahodnem svetu, velja za barvo ljubezni. V preteklosti so jo povezovali tudi z nasiljem, vojno in strastjo. Ne vem, od kod izvira, je pa zanimivo, da slovanski jeziki poznajo različna poimenovanja rdeče barve, tako ji Rusi pravijo krasnaja, Poljaki červona, Srbi crvena … Brent Berlin in Paul Kay (1969) v knjigi Osnovna poimenovanja besed: Njihova univerzalnost in evolucija (Basic color Terms: Theri Universality and Evolution) trdita, da obstaja soslednje poimenovanja barv. V prvi fazi, naj bi ljudje poimenovali temno in svetlo ali črna napram beli, v drugi fazi sledi poimenovanje rdeče. Šele v kasnejših stopnjah naj bi imena dobile tudi druge barve. A, ta teorija ne drži, je preveč preprosta in temelji na trditvah, ki ne držijo več. Kar nekaj raziskovalcev in raziskovalk ji oporeka, tudi Berlin in Kay sta svoje trditve rahlo spremenila in prilagodila v skladu z novimi odkritji. Rdeča morda le ni tako pomembna za ljudi, vsaj ne za vse populacije ljudi. Kot že omenjeno, ljudje nismo edini, ki “padamo” na rdečo barvo, tudi druge živali ji podlegajo.

Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se tako posvetili usodni privlčanosti med rdečo obarvanimi samci in samicami makakov. Zanimalo jih je, ali obstaja skupni prednik ali prednica vseh primatov, ki se je “zaljubil” v rdečelično primatko ali primata. Rdeča barva lic in zadka naj bi ob tem služila kot obvestilo za partnerja, da sta oba pripravljena za akcijo in razplod. Vse to bi lahko bil vzrok, da je rdeča barva tako pomembna med različnimi vrstami primatov, tudi med ljudmi. Da bi ugotovili, ali tovrstna usodna privlačnost med primati in rdečo barvo zares obstaja, so preučili odziv resus makakov (Macaca mulatta) na rdečo barvo. Zanimivo vprašanje je, ali makaki zares vidijo rdečo barvo?

Tako ljudi kot tudi avstralske zebraste ščinkavke očitno privabi rdeča barva. Pri ščinkavcih je vid še malo bolj kompleksen, tako da je vprašanje, ali ščinkavci rdečo barvo vidijo enako kot mi, zelo zanimivo. Verjetno poleg našega vidnega spektra vidijo tudi v ultravijoličnem spektru. No, v raziskavi, ki jo predstavim v nadaljevanju, s primati so uporabili resus makake, ki imajo trikromatski vid, kar pomeni, da imajo na mrežnici tri različne čutnice (čepke), občutljive na različne valovne dolžine svetlobe ali na različne barve, in sicer so to čutnice za modro, rdečo in zeleno. Tako zelo verjetno ne zaznavajo ostalih valovnih dolžin svetlobe. Tak vid imamo tudi ljudje in tako makaki, podobno kot mi, zelo verjetno vidijo rdečo barvo. Sicer pa, ali res vsi ljudje enako vidimo rdečo bravo?

Preden zapadem v filozofijo in preučevanje posamezničinega ali pozameznikovega doživljanja, naj vam predstavim raziskavo odzivov makakov na rdečo barvo. Raziskovalke in raziskovalci so želeli ugotoviti, ali rdeča barva v resnici sporoča kaj več kot le skrivnostno privlačnost. Morda je lastnost rdeče privlačnost skupna večim živalim in izhaja iz našega skupnega prednika. Samice makakov imajo v godnem obdobju pordečele obraze in zadnjice; tudi samci pri tem ne zaostajajo: lica tudi njim pordečijo, obarvajo pa se jim tudi moda.

Resus makak (Macaca mulatta) (vir)

Resus makak (Macaca mulatta) (vir)

Z dvema eksperimentoma so preverili, ali so tudi makaki občutljivi na rdečo barvo. Za raziskavo so uporabili populacijo tisočih na pol prostoživečih opic v Puertu Ricu, v prvem poskusu pa je sodelovalo 56 osebkov,  v drugem pa 55, v obeh je bila dobra polovica osebkov ženskega spola,. V poskusih sta sodelovali dve raziskovalki ali raziskovalca, ki sta spremljali makake. Ko sta odkrili kakšnega, ki je mirno čepel in bil “pripravljen” na izziv, je ena oz. eden od njiju dva metra pred makakom začeli kazati različne slike. Druga raziskovalka ali raziskovalec pa je vse skupaj posnel/a.

Makakom so kazali tri pare slik in merili, koliko časa so makaki gledali v slike. Čas gledanja je mera za izražanje zanimanja za sliko. Dalj časa, ko žival gleda sliko, bolj jo zanima. Na slikah je bila zadnja polovica telesa, tako da so se videla moda pri samcih v prvem eksperimentu ali zadnjica pri samicah makakov v drugem eksperimentu v črnobeli barvi na rdeči ali modri podlagi, zadnji par pa je bila morska školjka na rdeči ali modri podlagi. Ta je bila kontrolni del poiskusa, torej odziva na morsko školjko niso pričakovali, ne glede na njeno ozadje. Makakinje in makaki so gledali v zadnje polovice telesa obeh spolov, saj je to omogočilo raziskovalcem, da so lahko ugotovili ali obstajajo razlike v odzivih na slike in rdečo barvo med spoloma.

Potek eksperimenta (vir)

Potek eksperimenta (vir)

Po spremljanju posnetkov in merjenju časa gledanja makakov v slike so dobili rezultate, ki po mojem mnenju zelo rahlo kažejo na to, da makake privlači rdeča barva. Predvsem je samice makakov privabila slika samčeve zadnje polovice telesa z modi na rdeči barvni podlagi. Odziv na zadnje dele telesa samcev makakov na modri podlagi je bil nižji. Medtem pa samcev zadnjica samic na rdeči podlagi ni prav posebno privlačila. Niti samci niti samice pa se niso odzvali na morsko školjko na rdeči ali modri podlagi.

Raziskovalke in raziskovalce je presenetilo, da se samci niso odzvali na zadnjice samic na rdeči podlagi. Benjamin Hayden z Univerze v Rochestru je za Wired povedal, da je to morda zato, ker se samice primatov pogosteje odzivajo na barvo telesa kot samci. Vseeno pa trdijo, da raziskava kaže, da je privlačnost rdeče barve, predvsem povezovanje rdeče barve z razmnoževanjem, lastnost, ki je skupna primatom in se je razvila v preteklosti pri skupnem predniku.

Meni se zdi sicer razlika v privlačnosti rdeče barve nasproti modre, ki je predstavljena v raziskavi, zelo nizka. Iz te raziskave tudi zelo težko sklepamo na kakšno pomembnejšo vedenjsko lastnost, ki bi lahko imela dolgo evolucijsko zgodovino, kot na primer privlačnost rdeče barve. Vsekakor pa težko rečemo karkoli o človeškem dojemanju in razumevanju ter simbolnemu pomenu, ki ga pripisujemo rdeči barvi. Vsekakor je raziskava in razmišljanje o rdeči barvi zelo zanimivo. Znanost nam torej “priporoča”, da se za naslednji zmenek oblečemo v rdeče. V svetu makakinj in makakov bi morali temu slediti predvsem fantje.

To je to!
Z

Izbirčna meta

12 Okt

Na svetu trenutno poznamo nekaj več kot 45 tisoč vrst pajkov (45.045). Zagotovo jih je v resnici še več; nekateri predvidevajo, da jih je celo več kot pol milijona. Okoli nas je očitno ogromno teh osemnožnih členonožcev, ki pa ne sodijo med žuželke, saj se že na ravni poddebla razlikujejo od njih. Najbolj znana razlika je v številu nog: žuželke jih imajo šest, pajki pa kar osem. Pajki sodijo v poddeblo pipalkarjev in v razred pajkovcev. Od vseh 45 tisoč vrst je le za dve znano, da se hranita s komarji. Pravzaprav se le ena zares hrani s komarji, druga pa selektivno izbira komarke. Pajki teh dveh vrst raje “ugriznejo” komarko ali komarja, kot pa kateregakoli drugega členonožca; torej sta obe vrsti pravi izbirčni meti.

Malezijski skakač (skakajoči pajek) ali Paracyrba wanlessi, kot že ime pove, sodi v družino skakačev in obožuje komarke in komarje. Vsaj tako pravi Fiona Cross, ena izmed avtoric oz. avtorjev raziskave, v kateri so odkrili izbirčega pajka, ki se mu “zacedijo sline”, ko zagleda komarja; celo tako daleč gre, da pleni ličinke komarjev, ki se nahajajo v in na vodi.

Malezijski skakač ali Paracyrba wanlessi (vir - avtor Daiqin Li)

Malezijski skakač ali Paracyrba wanlessi (vir – avtor Daiqin Li)

Malezijski skakač ni edina žival, ki je komarje, je le zelo izbirčen in raje poseže po komarki ali komarju kot po kateremkoli drugem mesnatem členonožcu. Raziskovalci so v okviru omenjene raziskave nabrali pajke v njihovem naravnem okolju, v podrtih bambusovih steblih. Nato so jih gojili v laboratorijskih pogojih. Kot hrano so uporabljali ličinke ali larve in bube komarjev, ki jih najdemo pretežno v vodi ali na njej, in odrasle komarke in komarje. Poleg komarjev so bili možen plen še najrazličnejši členonožci iz kar šestih večjih skupin.

Pajke so vzgajali na različnih dietah; nekatere so vsebovale komarje, druge ne. Ko so odrasli, so jih prestavili v komoro, kamor so vstavili dve različni vrsti plena in pajek je lahko izbiral. Analiza podatkov je pokazala, da so, ne glede na prehrano v času razvoja, malezijski skakači pogosteje planili po komarjih, komarkah, njihovih ličinkah ter bubah. Tudi vodno okolje, v katerem so se nahajale ličinke in bube, ni imelo vpliva na izbiro prehrane pajkov. Malezijski skakači najraje jedo komarke, komarje in njihov podmladek.

V vzhodni Afriki najdemo še enega zanimivega pajka, ki pa raje uživa komarke: tiste, ki so se ravnokar napokale sesalčje krvi in kažejo lepe rdeče trebuščke. Vampirski pajek ali Evarcha culicivora se prehranjuje s sesalčjo krvjo, a ne neposredno: potrebuje posrednice, našel pa jih je v komarkah. Za valjenje jajčec potrebujejo komarke beljakovine in maščobe, ki jih dobijo prav iz sesalčje krvi. Kako pa ločujejo komarke od njihovih partnerjev nasprotnega spola? Raziskovalci so ugotovili, da ni dovolj le poln trebušček. Ko so se poigrali z umetnim sestavljanjem komark in komarjev, so zlepili skupaj mrtve dele komark in komarjev ter tako dobili neke vrste frankenštajnske hibride. Ugotovili so, da je poleg napolnjenega abdomna oz. zadnjega dela, pomemben tudi videz glave in oprsja.

Vampirski pajek ali Evarcha culicivora (vir - avtor Robert Jackson)

Vampirski pajek ali Evarcha culicivora (vir – avtor Robert Jackson)

A šele ko sta Ximena Nelson in Robert Jackson pripravila model tridimenzionalnega virtualnega komarja in z njim izzvala odziv vampirskega pajka, se je izkazalo, da ima pajek tako občutljiv vid, da zaznava razlike med antenami komark in komarjev. Vampirski pajki komarke ločijo od komarjev celo na ravni anten. Človeško oko komaj vidi razliko, pajek pa jo prepoznava z lahkoto.

A za vampirskega pajka je tako dober vid pogoj nadaljnjega razploda. Zaradi pravkar zaužitega dobrega kosila postane pajek privlačnejši in lahko s svojim videzom deluje tudi kot afrodiziak. Fiona Cross, tista z začetka zapisa, je pred leti raziskovala tudi vampirske pajke. Leta 2009 je objavila raziskavo o tem, kako vonj krvi vpliva na izbiro partnerja pri vampirskih pajkih. V raziskavi je pajkom ponudila štiri različne vrste prehrane: nekaj jih je hranila s krvjo ravno nahranjenih komark; druge s sladkorjem, ki so ga ravnokar zaužile komarke; tretje s komarji in četrte z jezerčjimi mušicami. Najbolj provlačni (in privlačne) so postali tisti (ali tiste), ki so si “prste obliznili” (obliznile) s svežo krvjo. Privlačnost je šla v obe smeri: če so jedle ali jedli kri, so bile tako samice kot tudi samci bolj “seksi.” Tudi če so se le za kratek čas premaknili na pravo krvavo dieto, jim je to povišalo stopnjo privlačnosti. Vampirski pajki in pajkinje prehrano svojih partneric in partnerjev zaznavajo z vonjem. Ljubezen gre res očitno skozi želodec … Ali pa vonjave.

Vedenje obeh izbirčnih met med tisočerimi vrstami pajkov je nadvse fascinantno, se ti ne zdi? Izbirčnost pri prehrani se je pri obeh vrstah razvila neodvisno – gre za pojav konvergentne evolucije. Podobni pritiski okolja so vodili v podobne prilagoditve in izbiro prehrane. Poleg tega, da imata obe vrsti zelo zanimivo biologijo, bi ju morda lahko uporabili tudi v boju proti malariji. Še posebej to velja za vampirske pajke, ki se hranijo ravno s tisto vrsto komarjev (Anopheles gambiae), ki je vektor ali prenašalec malarije.

To je to!
Z

Ljubosumje

30 Jul

Obožujem pse; doma imamo dve psički – Lajko in Frejo. Vsaka s svojim značajem in svojo zgodovino; skupaj kar dobro shajata. A ko si gospodarica dveh psov, hitro opaziš, da moraš biti pravična, kajti če Lajka dobi salamo, jo mora tudi Freja. Freja je bila naša prva psička, Lajka je najdenka in se nam je pridružila kasneje, ko je bila stara že eno leto. Tako nas ne uboga povsem; bojda je starejše pse težje naučiti ubogljivosti. Medtem pa Freja uboga skoraj vse: ko vidi salamo, se trudi s tačkama, prostorom in vsemi drugimi triki, še preden izgovorimo ukaz. A na koncu, če sta skupaj, skoraj vedno obe dobita košček salame, čeprav ni nujno, da res obe nekaj naredita za to. Obe dobita, saj si v nasprotnem primeru prikrajšana zapomni krivico in lahko dobimo celo občutek, da goji zamero.

Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije bi nas verjetno obtožili antropomorfičnega pogleda na naše domače živali. A vseeno se mi zdi, da živali, ki so socialne, pa naj si bodo domače ali divje, izkazujejo veliko več čustev, kot jim jih pripisujejo znanstvenice in znanstveniki. Ali so psi res ljubosumni na vsiljivce, ki kradejo pozornost gospodarjev? Jaz bi glede na opazovanje Lajke in Freje odgovorila: da, psi so ljubosumni.

Da bi dobili odgovor na to vprašanje, so se v Kaliforniji lotili raziskovanja ljubosumja med psi. Ljubosumje nekateri smatrajo kot zgolj človeško čustvo, saj naj bi bilo razumevanje jaza in lastnih zavestnih namer nujno potrebno za izražanje ljubosumja. Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije pa predvidevajo, da naj bi se ljubosumje pojavilo tudi pri tistih vrstah, ki tvorijo socialne vezi z drugimi osebki iste ali druge vrste. Razvilo naj bi se zato, da z njim zaščitili socialne vezi pred možnimi vsiljivci ali vsiljivkami.

Ker živali ne moremo vprašati, kaj čutijo, so si izmislili oz. so priredili nalogo, ki jo sicer uporabljajo za šestmesečne novorojenčke, ko preučujejo, ali ljudje že tako zgodaj čutimo ljubosumje. Izbrali so 35 psov in njihovih lastnikov. Lastniki so se namesto z najboljšimi štirinožnimi prijatelji ukvarjali z repliko psa, ki je ob pritisku na gumb na glavi lajal, migal z repom in se obnašal po pasje, samo smrdel ni, ali pa so svojo pozornost namenjali oranžni buči, kakršne uporabljamo pri okrasitvi noči čarovnic, ali pa so na glas brali knjigo. Spremljali so, kaj je naredil pravi pes: je morda začel lajati, renčati, jokati ali pa se je vmešal med predmet in lastnico ali lastnika; lahko so se tudi dotikali ali odrinili lastnice in lastnike ali pa so se dotaknili/odrinili repliko psa.

Psi so se najbolj odzvali na repliko psa: kar 87 odstotkov udeleženih psov v raziskavi se je vmešalo med lutko in lastnico ali lastnika, 42 odstotkov pa jih je ob tem tudi zarenčalo na umetnega psa. Ob branju knjige se niso odzivali. Ko pa so se lastnice ali lastniki ukvarjali z bučo, je dve petini psov odšlo do lastnice ali lastnika in jo ali ga začelo dregati. Psi naj bi bili torej glede na raziskavo najbolj ljubosumni, če bi bil drugi pes deležen več pozornosti lastnice ali lastnika. To čustvo je ljubosumje, saj je le replika psa izzvala tak odziv. Ta replika je predstavljala vsiljivca, ki se je vmešal v odnos med gospodarjem in psom.

Raziskovalke in raziskovalci opozarjajo, da to čustvo še ni pravo ljubosumje in da je zgolj nekaj podobnega kot človeško ljubosumje. Menim, da se tukaj lahko ujamemo v past pojmovanja čustev, ki jih je zelo težko opredeliti.

Laurie Santos, psihologinja z univerze v Yalu, ki se ukvarja s pasjo kognicijo, opozarja, da niso preverili, kako so se psi počutili, če so bili sami z repliko psa. Sama imam malo drugačen pomislek. Kaj pa če so psi dregali lastnike zgolj zato, ker so se slednji nenavadno obnašali? Kolikokrat pa vi v prisotnosti vašega psa bodrite plišasto igračo ali pa se ukvarjate z oranžno bučo? Menim, da je nenavadno obnašanje skrbelo tisti dve petini psov, ki so dregali lastnice in lastnike, ko se so ukvarjali z bučo.

Navkljub možnemu antropomorfizmu sklepam, da psi čutijo pasja čustva, ki so zelo verjetno podobna našim, pa naj bo to veselje ali ljubosumje. Živimo v podobnem okolju, ves čas sklepamo tesne medsebojne vezi. Seveda psom ni všeč, če njihove lastnice ali lastniki namenjajo več pozornosti drugim štirinožnim lajajočim zverem. Komu pa je, če mu nihče ne namenja pozornosti ali pa se raje kot z živo osebo, pogovarja z oranžno bučo ali psom, ki pravzaprav ne smrdi/diši po psu? Meni bi se to tudi zdelo čudno in bi si prizadevala, da se moji lastniki spametujejo.

To je to!
Z

Misliti

24 Jul

Zamisli si, da se znajdeš v dolgočasni, neokrašeni sobi, v kateri najdeš samo stol. Zaukazano ti je bilo, da sedeš nanj in razmišljaš, medtem pa se ne smeš premikati po sobi – samo čakaš in misliš. Nikakor pa ne smeš razmišljati o belem polarnem medvedu. Zveni neprijetno? Kaj pa če bi lahko bral/a ali brskal/a po spletu? Bi se poslužil/a teh aktivnosti? Kaj pa če bi bil v sobi zraven stola še gumb? Če bi nanj pritisnil/a, bi te stresla elektrika. Bi pritisnil/a?

Ameriški raziskovalci so naredili raziskavo o tem, kako se ljudje počutimo, ko smo sami z našimi mislimi. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Science in jih naslovili ‘Samo misli: Izzivi neusmerjenega uma’ (Just think. The challenges of the disengaged mind).

Naredili so 11 ločenih raziskav, kjer so študentke in študente ter tudi druge naključne ljudi pustili same s svojimi mislimi. Glavna pravila vsake raziskave so bila, da naj čas porabijo z ukvarjanjem s svojimi mislimi, da naj ves čas sedijo in naj ne zaspijo. Udeleženke in udeleženci so bili v sobi od 6 do 15 minut. Vsaka posamična opazovana situacija pa se je razlikovala glede na to, ali je bil poskus narejen v laboratoriju ali doma, ter ali so imeli udeleženci ter udeleženke na voljo knjige, internet ali gumb z elektrošoki.

hhhh

Prvi stavek znanstvenega prispevka, ki ga opisujem v današnjem zapisu, se glasi takole: “Zmožnosti za neposredne zavestne misli so integralen del – morda celo določujoči del – tistega, kar nas dela človeške.” Kaj nas zares dela človeške, ne vem, a mislim, da sama zavestna misel to ni. Morda oz. zagotovo je del paketa »biti človek«, a ni njegov edini del. Poleg tega sem prepričana, da druge živali tudi (zavestno) mislijo, čeprav so te misli in zavest za nas nedostopne, saj druge živali, na žalost, ne uporabljajo človeškega jezika, da bi nam o tem sporočale.

Slaba polovica udeleženk in udeležencev (49,3 %) raziskave je svoje počutje opisala kot nekaj srednjega, kar je pomenilo označbo nekje na sredini lestvice med dobrim in slabim ali pod njeno sredino. Tudi če so bili ljudje doma in so morali samo misliti, so pravila pogostokrat kršili, tako da so brali, poslušali glasbo ali brskali po spletu. Verjetno se vam to ne zdi vesoljska znanost. Jaz bi verjetno prav tako pograbila knjigo ali začela klikati po spletu, če bi mi bil na voljo. Vseeno pa menim, da mi ne bi bilo tako zelo grozno, če bi morala 15 minut čakati pri miru.

Bolj zanimiv je bil zadnji eksperiment, kjer so bile/i udeleženke in udeleženci samie/i v sobi z gumbom, ki je ob dotiku sprožil blage elektrošoke. Preden so šli v to sobo, so ljudjem pojasnili, kaj jih čaka. Tudi preizkusili so blage elektrošoke; nekateri so celo rekli, da bi plačali 5 $, da jim le ne bi bilo več treba klikat na gumb. A ko so se znašli na stolu v prazni sobi z gumbom, so prav ti, ki so bili prej pripravljeni plačati, da jih ne bi več streslo, v povprečju enkrat do dvakrat pritisnili na gumb! Tukaj je pomembno opozoriti na razliko, ki jo je omenil psiholog Tom Stafford na blogu Mindhacks: v primeru, ko bi ljudje plačevali, da ne bi bili več podvrženi blagim elektrošokom, so bili v pritisk gumba prisiljeni, ko pa so bili sami v sobi, so se za to dejanje odločili sami. To pa je precej različna situacija.

Tako sta se obnašali kar dve tretjini udeležencev in le četrtina udeleženk. Raziskovalci so razliko med spoloma pojasnili z dejstvom, da naj bi bili moški večji iskalci čutilnih dražljajev. Morda pa so moški v tem svetu le bolj drzni in si več upajo; ali pa so bolj radovedni in jih zanima elektrika, pri ženskah pa to iskrico ugasnemo preveč zgodaj. Kaj pa, če se se ženske lažje zamotijo in so zmožne svoj um zaposliti tudi z razmišljanjem o čem drugem kot o pritisku na gumb? Vsekakor bi rekla, da za omenjeno razliko ni odgovorno le eno dejstvo. (Če še nisi, te prosim, da izpolniš zgornji vprašalnik. To je prva Piškotarnina spletna raziskava – hvala za sodelovanje!)

Mimogrede, v skupini je bil tudi udeleženec, ki se je v petnajstih minutah stresel kar 190-krat. Zakaj je to počel, ne vemo. Morda se je želel privaditi na dražljaj ali pa mu je preprosto ugajal?

Kakorkoli, raziskavo so v novicah pojasnjevali nekako tako: če smo ljudje sami s svojimi mislimi, nam je celo tako hudo, da si zaželimo blagih elektrošokov. A pomislimo …

Kaj pa če so bili vsi, ki so veselo pritiskali na gumb, le radovedni, kaj se zgodi? Mogoče so se spraševali, ali je dražljaj res enako velik, kot je bil prej, ko so jim napravo predstavili? Ali pa so preizkušali, če se za napravo skriva kakšno pravilo, morda prvi pritisk en elektrošok in kasneje sledi premor, potem pa spet? Ali pa se morda jakosti elektrošokov povečujejo? Še marsikaj bi se lahko vprašali v petnajstih minutah, ko se pred nami nahaja gumb za “električno stresanje”.

Raziskava vsekakor ni pokazala, da ljudje ne maramo misliti. Ljudje se lažje zberemo in lažje razmišljamo, ko zaznavamo neke dražljaje iz okolja in smo v interakciji z njim; pri tem imam v mislih tako naravno okolje kot tudi družbeno. Brez teh interakcij človeška vrsta verjetno ne bi postala to kar je. In, ali še zmeraj razmišljaš o tistem belem polarnem medvedu?

Ko nam je zaukazano, naj o nečem ne razmišljamo, so praviloma naše misli najbolj zaposlene ravno s razmišljanjem o tej stvari. Ko so udeleženkam in udeležencem zaukazali, naj mislijo in se ne ukvarjajo z drugimi rečmi, so ravno te postale veliko bolj zanimive, kot bi bile, če bi bil ukaz drugačen. Morda pa se je pri predstavljeni raziskavi zgodilo, da so ljudje, ki jim je bilo zaukazano, naj mislijo, toliko razmišljali o tem, o čem naj mislijo in kako naj se zberejo, da bodo zares mislili, da so na koncu pozabili misliti. Si morete misliti?

To je to!
Z

Šimpanz

9 Jul

wise_chimp

Julija, šimpanzinja iz parka za šimpanzje sirote v Zambiji, si je leta 2010 začela v učesi tlačiti bilke trave. Iz vsakega ušesa ji je bingljala trava. Kmalu zatem so jo šimpanzi in šimpanzinje v njeni skupini začeli/e oponašati. Po skupini se je hitro razširila modna muha: osmim od dvanajstih šimpanzov v skupini je iz ušes visela trava. Raziskovalci so vedenje poimenovali trava-v-ušesih. Prišlo je do socialnega prenosa vedenja, ki naj ne bi služilo prilagoditvi na neko okolje, saj vedenja ni izražala nobena izmed preostalih skupin šimpanzov v parku. Vedenje trava-v-ušesih torej ni bila prilagoditev. Očitno gre le za prenos nenavadnih šimpanzjih navad, za modno muho ali, bolje rečeno, travno muho. Vedenje je sicer nenavadno, a vseeno zanimivo za raziskovalce, saj kaže na veliko stopnjo oponašanja med šimpanzi in nakazuje osnovne elemente šimpanzje kulture, čeprav gre samo za neumen trend. Pri tem pa tudi pokaže, da se določena vedenja lahko razvijejo čisto naključno, morda celo iz zabave ali dolgočasja.

Trend: Trava v uho (vir)

Julija s travo v ušesu (vir)

Poleg tega, da si nekateri šimpanzi vtikajo v ušesa travo, tudi na veliko komunicirajo s kretnjami. Primatologinja Catherine Hobaiter z Univerze St. Andrews je preživela 18 mesecev v rezervatu Budongu, kjer je spremljala in snemala kretnje med šimpanzi. Zabeležila je več kot 4.500 različnih kretenj posameznih šimpanzov in 3.400 dogodkov, kjer je prišlo do izmenjave kretenj med dvema šimpanzoma. Ko spremljamo vedenje živali, si opazovanja zabeležimo s pomočjo etogramov, kasneje pa lahko te podatke vnesemo v računalnik in jih statistično obdelamo. Spremljala je gibe šimpanzov in odgovore oz. odzive drugih. S podrobno statistično obdelavo so povezali 66 različnih kretenj z 19 različnimi pomeni. Prepoznali pa so še 36 značilnih kretenj z jasnimi pomeni, ki niso bili igra.

kretnje

Tako na primer cepetanje s obema stopaloma pomeni željo po igri; doseganje ali stegovanje pomeni “želim si to”; objem zraka pomeni željo po stiku; če šimpanz zamahne z roko, to pomeni pojdi stran … Vse te kretnje niso tako prilagodljive in združljive, kot so besede v našem jeziku, ki jih kombiniramo v stavke. Kretnje nimajo slovničnih pravil in sintakse ali načina, kako besede združujemo v stavke. Vseeno si s kretnjami šimpanzi sporočijo marsikaj in gradijo tudi del jezika, kot ga uporabljamo mi, kar pomeni, da smo jezik oblikovali na podlagi razvoja podobnih kognitivnih sposobnosti, ki jih imamo skupne  z našimi najbližjimi predniki. Seveda pa je evolucija našega jezika veliko bolj kompleksna in še ne povsem raziskana.

Raziskave šimpanzov, objavljene letos zgodaj poleti, pa se ne končajo s kretnjami. Raziskovalci z ameriške Univerze Emory so odkrili, da je šimpanzom bolj všeč indijska in afriška glasba kot pa japonska, ki je zelo podobna tudi zahodni glasbi industrializiranega sveta, ki pa je šimpanzi ne marajo. Vsi te opisi glasbe so zelo površinski, saj v vseh teh krajih poznamo različne glasbe, ki se med seboj zelo razlikujejo. Tudi če na primer prisluhnemo slovenski ljudski glasbi, se med pokrajinami opazno razilikuje; kaj se šele zgodi v primeru Japonske, ki je sestavljena iz več otokov.

Nekatere opravljene raziskave so pokazale, da se človeku podobne opice raje umaknejo zvoku glasbe, če jim predvajajo glasbo z značilnim rednim močnim ritmom, ki naj bi bil značilen za zahodnjaško glasbo. Šimpanzom so v delu ograjenega zunanjega prostora vsako jutro 40 minut predvajali nekaj, kar so raziskovalci klasificirali kot “afriško”, “indijsko” ali “japonsko” glasbo. Raziskovalci so na vsaki dve minuti spremljali in si zapisovali, kje se nahajajo šimpanzi. Ko so rezultate primerjali s kontrolno skupino, ki ji niso predvajali glasbe, so ugotovili, da so se šimpanzi več časa zadrževali na mestu, kjer so predvajali glasbo. Vpliv glasbe se je poznal v primeru afriških in indijskih ritmov, medtem ko so se japonskim ritmom izogibali. Za razliko o japonske glasbe, ki teži k pravilnim in močnim poudarkom, podobno kot zahodna glasba, težita afriška in indijska glasba k ekstremnim razmerjem med poudarjenimi in nepoudarjenimi dobami. Raziskovalci poudarjajo, da lahko s tovrstnimi raziskavami odkrijemo zvoke, ki smo jim naklonjeni tako ljudje kot šimpanzi, kar bi lahko kazalo na skupne evolucijske korenine. Nekateri znanstveniki ritem izrazito povezujejo z evolucijo jezika: ritem naj bi služil kot sestavni del jezika, zato je tovrstno odkritje za njih še toliko bolj zanimivo.

Kretnje, ritem in nekaj besed, pa že nisi več šimpanz, ampak postaneš njegov bratranec, človek.

Upam, da si ne omislite svojega šimpanza! Če pa se znajde v vašem življenju, mu nadenite uhane iz travnatih bilk, predvajajte mu afriško in indijsko glasbo, pa leksikon kretenj si priskrbite. Teli šimpanzi so pa res, na svoj poseben način, zelo zanimivi! Pa še zabavati se znajo!

To je to!
Z