Tag Archives: žalost

Ali lahko ustvarimo univerzalni glasbeni hit?

1 Apr

Ljudje poslušamo zelo raznoliko glasbo. Glasbeni okus se nam skozi čas spreminja. Jaz brez glasbe ne bi mogla živeti; krajši čas brez slušalk komaj preživim. Že ko sem odraščala, sem s seboj nosila walkmana, kasneje cd-player, potem mp3 predvajalnik, nazadnje pa so se priljubljeni albumi znašli na iPhonu in so ves čas v desnem žepu hlač, slušalke pa za vratom. Če ne poslušam glasbe, je nekaj narobe. Verjetno me je bolj pametno vprašati, kaj poslušam, kot pa kako sem. Če rečem nič, potem sem zagotovo slabo, drugače sem ponavadi v redu! Zato me je nedavna raziskava o univerzalnosti glasbe zelo pritegnila. Ali vsi ljudje glasbo doživljamo na enak način? Lahko ustvarimo uspešnico, ki bo všeč prav vsem ljudem?

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Kanadski znanstveniki in znanstvenice so se vprašali, ali obstajajo univerzalni psihofiziološki odzivi na glasbo.

V raziskavi so primerjali dve skupini ljudi z različnih koncev sveta. Subjektivne in psihofiziološke odzive skupine Kanadčanov so primerjali z odzivom skupine domačinov iz deževnega gozda v Kongu (“Mebenzélé Pygmies”). V raziskavi so sodelovali samo moški. Kongoški domačini izhajajo iz lovsko-nabiralniške skupnosti. Skupinama so predvajali po 19 napevov, od tega enajst zahodnih skladb in osem kongoških pesmi, ki jih sicer pojejo ljudje iz skupnosti, iz katere so prihajali udeleženci raziskave. Zahodne melodije so predstavljali Bach, Liszt, Brahms in nekaj drugih klasičnih skladateljev ter tri pesmi iz filmov Psiho, Vojna zvezd in Schindlerjev seznam, ki naj bi predstavljali različna čustva: strah, srečo in žalost. Kongoški domačini so svoje pesmi izvedli na terenu, kjer so jih raziskovalke in raziskovalci tudi posneli. Kongoški prebivalci naj ne bi poznali zahodne glasbe, ki so jo uporabili v eksperimentu. Prav tako Kanadčani niso poznali predvajane “pigmejske glasbe”.

Udeležencem raziskave so nadeli slušalke, respiratorni trak okoli prsi (za merjenje frekvence dihanja), fotopletizmogram za merjenje pulzirajočega krvnega volumna (blood volume pulse) ter posredno srčnega utripa in nekaj elektrod po telesu za merjenje prevodnosti kože (merjenje potenja) ter odziva obraznih mišic. Udeleženci so morali tudi označiti raven določenih čustev, ki so jih občutili ob poslušanju glasbe. Za to so oblikovali posebno lestvico oz. koordinatni sistem z emotikoni; vesel in žalosten smeško na vodoravni osi, za veselo in žalostno počutje od glasbi, in zaprte ter odprte oči na navpični osi, za pomirjujočo in stimulirajočo glasbo.

Zatem so udeleženci poslušali glasbo. Raziskovalke in raziskovalci so merili njihove odzive. Subjektivno čustveno doživljanje glasbe se je razlikovalo pri obeh skupinah. Kongoški domačini so glasbo občutili bolj pozitivno kot Kanadčani, ki so v predvajani glasbi označevali tako pozitivna kot negativna čustva. Oboji so podobno glasbo ovrednotili kot stimulirajočo oziroma pomirjajočo. Znanstvenice in znanstveniki so odkrili tudi skupne točke doživljanja glasbe na fiziološki ravni. Enaka glasba je pri obeh skupinah imela enak vpliv na bitje srca, potenje in frekvenco dihanja. Pri obraznih mišicah rezultati niso bili jasni.

Avtorice in avtorji raziskave pojasnjujejo, da ima glasba določene vzorce, ki naj bi jih vsi ljudje doživljali enako. To so tempo, glasnost in višina tona. Našteti naj bi vplivali na fiziološko doživljanje glasbe. Človeško odzivanje na glasbo se dokaj sklada pri telesnem ali fiziološkem odzivu, a ne na ravni čustev in subjektivnega doživljanja glasbe. Glasba je raznolika, in čustva, ki jih doživljamo ob glasbi, so odvisna od koščkov sestavljanke našega življenja. Malo na to vpliva kultura, v kateri živimo, malo naše glasbene izkušnje, malo pa je odvisno tudi od nas samih, od tega, kdo smo in kaj nam je všeč. Ah, ti tisočeri okusi različnih ljudi! Jaz bi rekla, da univerzalna uspešnica ne obstaja.

Mimogrede, raziskovalke in raziskovalci so nedavno preverili odziv mačk na različno glasbo. Nezavestnim mačkam na operacijski mizi so znanstvenice in znanstveniki predvajali klasično, pop in rock glasbo. Sočasno so merili znake stresa, in sicer frekvenco dihanja ter razširjenost zenic. Tudi mačja telesa so bila pomirjena ob klasični glasbi in vzbujena pri naelektrenih AC/DC. Le katera glasba je bila mačkam v resnici bolj všeč? Dokler se ne naučimo govoriti po mačje, tega ne moremo vedeti. Do takrat lahko mačkam predvajate (skoraj) popolno mačjo pesem, ki so jo znanstvenice in znanstveniki skomponirale/i za njih.

To je to!
Z

Advertisements

Facebook

2 Jul

Zapis je tokrat dolg kar 2507 besed, tako vam bo branje vzelo med 8 in 15 minut. Odvisno od tega, kako hitra bralka oz. kako hiter bralec si.

Konec novembra lani sem se znašla na okrogli mizi o uporabni antropologiji v Amsterdamu, kjer so skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj svet potrebuje antropologinje in antropologe. V diskusiji so se predstavili v različnih vlogah, od novinarke na radiu do kustosa v muzeju in tistih antropologov, ki s svojim raziskovanjem pomagajo usklajevati delovne procese v korporacijah ali pa izvajajo raziskave o uporabi njihovih proizvodov, na primer kako naj prilagodijo opremo v najnovejših potniških letalih, da bodo ljudem, tako tistim, ki potujejo, kot delavkam in delavcem na njih bolj prijetna. Ni čudno, da Irci napovedujejo, da je poklic antropologa ali antropologinje drugi poklic prihodnosti.

Naj se vrnem nazaj k okrogli mizi: začela se je zelo zanimivo, dokler nismo prišli do vprašanja o etiki in pravilih, ki jih upoštevajo pri tovrstnem raziskovanju. Prisotni so se razdelili v dve skupini, oboji pa so zagovarjali isto poklicno etiko. Tako pravzaprav nisem čisto razumela, v čem si nasprotujejo. Bila sem popolnoma izgubljena in šele sedaj počasi začenjam doumevati pomembnost tega vprašanja.

Antropologija uporablja raziskovalno metodo etnografskega opazovanja z udeležbo; gre za kvalitativno raziskovanje, kjer je raziskovalka ali raziskovalec tudi vpet oz. vpeta v neko okolje, dela z ljudmi, soudeležuje se dogajanj v njihovem vsakdanjem bivanju ter jih hkrati opazuje in si beleži zapiske. Kaj hitro se lahko znajde v situaciji, kjer pride do navzkrižja med raziskovalkinim etičnimi pravili in pravili, po katerih se je potrebno ravnati v nekem krogu ljudi.

Antropologija ima to nesrečo, da smo v zadnjih petstotih letih s procesom globalizacije naredili ljudstvom po svetu ogromno škode. Šele dobro stoletje in pol nazaj so jih začeli raziskovati in se do njih obnašati dostojno. Pa še dandanes se tega ne držimo vedno in povsem. Pojavljajo se vprašanja, kaj narediti, ko pride do navzkrižja med raziskovalčinim prepričanjem in neko skupino ljudi ali pa, kaj storiti v primeru, ko skupina ljudi, ki jo preučujemo, uporablja neko posebno čudežno rastlino ali žival, ki pozdravi vse bolezni. Jo lahko “ukrademo” in prinesemo v naš svet ter jo začenemo tržiti; naj kar povabimo korporacije in jim prodamo idejo, zraven pa še zasužnjimo to ljudstvo? Antropologi tega ne počnejo, vendar pa je dovolj drugih, predvsem farmacevtskih korporacij, ki nimajo zavor. Vse to se je dogajalo in se, na žalost, še zmeraj dogaja.

Vseeno bom tukaj preskočila na področje etike in Facebooka. Ko se raziskovalci lotijo obdelave statusov počutja uporabnikov Facebooka, začnejo pravzaprav brskati v medosebne odnose in družbo ter človeka samega. Podobno kot to počnejo antropologinje in antropologi na terenu, vendar oi to vedno počno odkrito, z vednostjo in pristankom ljudi, med katerimi raziskujejo. Le da je teren znanstvenikov, ki preučujejo uporabnike na Facebooku, kar sam internet.

Morda Irci vidijo potrebo po antropologinjah in antropologih tudi za razumevanje tako kompleksnega sveta, kot je postal virtualni svet algoritmov, pomešan s čustvenimi bitji, ki jim slepo sledimo. Dober teden dni nazaj so v znanstveni reviji Ameriške akademije znanosti Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek z naslovom ‘Dokaz za prenos čustvenega stanja po socialnih omrežjih’ (Experimental evidence of massive-scale emotional contagion through social networks). Raziskovalci s Facebooka (da, FB zaposluje svoje raziskovalce!), Univerze Cornell in Univerze v Kaliforniji so izvedli ogromen eksperiment z uporabniki Facebooka.

V raziskavo, ki so jo izvedli v januarju 2012, so vključili kar 689.003 uporabnikov FB-ja, ki imajo za jezik nastavljeno angleščino. Te ljudi so razdelili v štiri skupine. V vsaki skupini je bilo 155 tisoč ljudi; tako so dvema skupinama odstranili tista stanja prijateljic in prijateljev, ki so vsebovala pozitivne besede oz. negativne besede, odstranili so med 10 in 90 odstotkov pozitivnih ali negativnih besed. Torej so nekateri od desetih statusov s pozitivnimi ali negativnimi besedami videli le en tak status, drugi pa devet. Tako imamo dve skupini: eno s pozitivnimi statusi in drugo z negativnimi statusi. Velja opozoriti, da ni nujno, da so bili to res pozitivni ali negativni statusi, saj je semantiko oz. celoten pomen statusa zelo težko razumeti, če ga ne prebere človek. Raziskovalci pa do dejanskih statusov niso imeli dostopa. Za določanje pozitivnih ali negativnih statusov so namreč uporabili program za analizo besedil oz. lingvistično poizvedbo in štetje besed.

Ostali uporabniki FB-ja so bili v kontrolnih skupinah. Za raziskavo so morali uporabiti dve kontrolni skupini, saj je razmerje med pozitivnimi in negativnimi statusi na Facebooku dve proti ena.

Rezultati so pokazali, da pride do prenosa čustev med socialnimi omrežji. Skupina, ki so ji iz prikazovalnika stanja in novic (News Feed) odstranili več pozitivnih besed, je uporabila manj pozitivnih besed, uporaba negativnih pa se je rahlo povečala. Nasprotno je bilo pri skupini, z manj negativnimi besedami: v tej skupini so uporabljali več pozitivnih in še manj negativnih besed. Čeprav lahko pripišemo pomen statističnih rezultatov tudi velikemu vzorcu, so rezultati vseeno pretresli znanstvenike. Toda nekateri opozarjajo na probleme uporabljene raziskovalne metodologije. S tem poskusom naj bi pokazali, da so čustva nalezljiva, tudi če nismo v neposrednem stiku z ljudmi, torej tudi če ne moremo spremljati neverbalnega izražanja čustev drugih ljudi. Dovolj je, da o našem čustvenem stanju preberemo iz stanja na Facebooku. Ne seri, Šerlok!

Saj ste že kdaj brali kakšno knjigo, na primer dela Arthurja Conana Doyla z opisi progod njegovega detektiva? Vas je bilo kdaj strah zanj? Ste čutili to, kar čuti Watson, ko se podi s Sherlockom? Če imate vsaj malo razvito sočutje in podoživljanje ter ste strastna bralka ali bralec, ne dvomim, da se v pripovedi v knjigah tudi strastno vživite. Če kdaj berete kakšne žalostne romane, ste na koncu verjetno tudi nesrečni, ob tem pa tudi srečni, ker ste podoživeli grozo ali trpljenje drugega in ga vam v resnici ni bilo treba doživeti. Pa teh ljudi sploh ne poznate. Prav nič čudno se mi ne zdi, da postanemo rahlo nesrečni, če vidimo, da je prijateljici ali prijatelju umrl oče. Morda v tem primeru, takoj pod status, ki govori o smrti, ne napišemo, kako lep dan smo imeli. Ob tem niti ni nujno, da smo tudi zares občutili globoko žalost ob tem, ko je znanka ali znanec izgubil ljubljeno osebo. Na Facebooku imamo bližnje in tudi daljnje prijatelje, ne samo prijateljev, tudi znanke in znance, ki jih le bežno poznamo. Verjetno ne doživljamo vedno enakih čustev, ko se imajo prijateljice, znanke, prijatelji in znanci fino ali pa ko imajo slabe dni. Kaj pa jaz vem

Poleg tega je vpliv zelo, zelo majhen. Kot navaja Tal Yarkoni na blogu [citation needed], dve stotini standardne deviacije, kar pomeni, da če bi imeli preparat za zvišanje povprečne višine fantov v ZDA, bi se zvišali le za eno dvajsetino palca ali en dober milimeter. Zelo zelo malo, gledano za celotno populacijo. Kot je napisal eden izmed avtorjev raziskave na Facebooku Adam Kramer, na tisoč besed je bila ena manj čustveno nabita. Malo večji vpliv je imel izbris pozitivnih statusov.

Članek je veliko bolj odmeval zaradi vprašanja legalnosti oz. nelegalnosti in etike raziskovanja socialnih omrežij in manipuliranja s statusi na Facebooku. Raziskava je bila sicer na blogerskem omrežju Scilogs predstavljena že 3. junija. A prejšnji teden se je začel rafal: Ogromno razlogov za nevšečkanje Facebookovega eksperimenta z manipulacijo počutja; Facebookov množični prihološki eksperiment je verjetno nelegalen; Tudi urednik pri objavi raziskave počutja na Facebooku meni, da je eksperiment grozljiv; Facebook ne razume problema raziskave z manipulacijo čustev; Facebook je šušmaril s stanji uporabnikov za ogromen psihološki eksperiment; Ali je bil Facebookov eksperiment s čustvi neetičen; Facebook manipulira s stanjem, kar jezi uporabnike; Ali lahko Facebook manipulira z uporabniki; Ne danes, Facebook, ne danes; Facebook in etika manipulacije z uporabniki; Facebookov eksperiment je pokazal, da je podjetje celo bolj vplivno in neetično, kot smo mislili; Laboratorijske živali, nemir, ki ga je povzročil Facebookov eksperiment; Facebook in oblikovanje javnosti in še in še …

Drugi pa so se postavili v bran Facebooku: V bran Facebookove raziskave stanj; Ne dovolite, da vas Facebookova manipulacijska raziskava razjezi; Ne bojte se Facebookove raziskave čustvene manipulacije; Kaj vsi razumejo narobeo Facebookovi raziskavi; Facebookovi eksperimenti na uporabnikih niso tako slabi; Dobrodelnost drhali, opravičilo Facebooka; ali pa so na raziskavi pogledali s širšega področja. Nekateri tudi predstavljajo, vse, kar moramo vedeti o Facebookovi raziskavi nalezovanja čustev, 9 odgovorov o grozljivem Facebookovem eksperimentu in še Wiredov prispevek o raziskavi.

Ko si ustvariš račun na Facebooku, moraš sprejeti tudi Splošme pogoje, katerih del je tudi Facebookova politika uporabe podatkov, s katero dovoliš Facebooku dostop do tvojih podatkov, vmes pa se skriva tudi točka o uporabi podatkov za namene raziskav in analiz. Eksperiment torej le ni bil nelegalen. Ampak ali je etičen?

Po pravici povedano, ni šlo za pravo manipulacijo s čustvi uporabnikov. Statusov niso umetno dodajali na zapise stanj, spreminjali so le frekvenco pojavljanja stanj z pozitivnimi ali negativnimi besedami. Podobne stvari počne Facebook ves čas, le da tega ne dela tako tarčno. Vsak uporabnik ves čas vidi drugačne novice, tudi če imamo enake prijatelje. Facebook ne bi bil tako uspešen, če nam ne bi vedno ponujal tistih informacij, ki naj bi nas privlačile oz. nas zanimale. Tega ne dela samo Facebook. Google je tako uspešen prav zaradi svojih dobrih iskalnih algoritmov, podobno velja za Netflix. YouTube in Twitter ves čas ponujata nove sledilce in videe, ki bi vas utegnili zanimati, glede na vaše prejšnje interese. Pravzaprav, kot je napisal na TechCrunchu Josh Constine, postanemo, ko sprejmemo splošne pogoje, testne živali. Zanimivo bi bilo, če bi vse uporabnike (vseh 689.003), ki so jih uporabili v raziskavi, preden so raziskavo izvedli, vprašali, če se strinjajo s tem, da bodo njihove podatke uporabili v raziskavi. Res me zanima, kakšen delež bi se odločil za sodelovanje.

Mimogrede, internet je sicer odlično orodje za izvajanje večjih raziskav. Med bolj znane sodi harvardska raziskava počutja ljudi Sledite svoji sreči (Track you happiness), prav tako raziskovalke in raziskovalce s Harvarda in Darthmoutha zanima, kako dobro prepoznavamo obraze, angleške znanstvenice in znanstveniki trenutno preučujejo glasbeno kognicijo (Hooked on music), slovenske raziskovalke in raziskovalce pa zanimajo Možgani in dopust.

V predstavljenem eksperimentu je velik problem, ker so se “igrali” s človeškimi čustvi. Ko ljudje vidijo čustva, jih to pritegne. Na manipulacijo čustev smo sploh občutljivi. V resnici ne moremo prav zares ločevati čustev od ostalih delov naše kognicije, na primer spomina in odločanja. Poleg tega ljudje niso vedeli, da so del eksperimenta. Facebookovi algoritmi pa niso vedeli, komu bodo nastavili manj pozitivnih statusov. S tem pogojem bi lahko bila soočena kakšna bolnica ali bolnik, ki imata depresijo ali katero podobno bolezen. Morda tak človek raje vidi pozitivne misli; ali pa tudi ne.

Prvi pes na Luni o Facebookovem eksperimentu (vir)

Prvi pes na Luni o Facebookovem eksperimentu (vir)

Glavni problem te raziskave in objave ni bil samo v njeni legalnosti ali nelegalnosti oz. etičnosti ali neetičnosti. Težava je tudi v tem, o čemer sem govorila na začetku. Znanstvenice in znanstveniki naj bi se držali nekih etičnih pravil, še posebaj ko delajo z ljudmi in jih raziskujejo. Pred izvedbo raziskave niso pridobili odobritve univerzitetne komisije za raziskovalno etiko oz. Institucionalnega ocenjealnega odbora (IRB) ali trugega neodvisnega etičnega odbora, zato so jo znanstveniki in znanstvenice, ki objavljajo v znanstvenih revijah in njihove raziskave financirajo javne agencije ali druge javne in družbene organizacije, proglasili za neetično.

Znanost naj bi služila javnemu skupnemu interesu in naj bi jo vodili predvsem zaradi človeške radovednosti in vedoželjnosti, pri čemer ni nujno, da je to znanje vedno mogoče neposredno uporabiti. No, najbolj nore in na prvi pogled neuporabne ideje velikokrat dejansko vodijo do velikih premikov v družbi in tehnologiji. A na žalost v svetu, ki mu vedno bolj vlada kapital, znanost postaja vse bolj del korporacij, kjer potem lahko prihaja do sodelovanja med zasebnimi korporacijami, kot je Facebook, in univerzami. V začetku se je govorilo, da naj bi raziskavo financirala tudi ameriška vojska, kasneje pa so to informacijo na Univerzi Cornell zanikali.

Tako je Facebook ob tej raziskavi med drugim torej tudi zanimalo, če se ljudje, ki vidijo manj pozitivnih besed, prej izpišejo iz Facebooka in tam zapravijo manj časa. Manj ko so ljudje aktivni na Facebooku, manj lahko FB zasluži z oglasi. Morda se spomnite raziskave angleškega antropologa Daniela Millerja o tem, kako najstniki zapuščajo Facebook. Novinarji so hitro pograbili novico in širili vest o koncu dobe Facebooka. Daniel Miller je kasneje razjasnil, kaj se v resnici dogaja. Raziskovali so neko manjše naselje v bližini Londona, ki ga za namene raziskave imenujejo The Glades, in ugotovili, da mladi počasi vedno manj uporabljajo Facebook. To se je v njihovem primeru spremenilo, ko so se na FB prijavili starejši, predvsem njihovi starši in stari starši. FB v tem primeru odigra drugačno vlogo: postane družbeno omrežje, ki povezuje generacije, starši pa lažje spremljajo, kaj se dogaja njihovim otrokom. Kdor koli pozna kakšno najstnico ali najstnika, ve, da ti ne delijo svojega celega življenja s starši. Tako ni presenetljivo, da otroci ne delijo na FB-ju vseh svojih doživljajev, zato so prestopili na SnapChat, Instagram in WhatsApp. Slednja je FB tako ali tako že odkupil.

V sklepnem delu tega besedila se vračam na tisto okroglo mizo, kjer se je razvila diskusija o etiki raziskovanja. Šele sedaj jo razumem: tudi če v predstavljenem primeru Facebook trdi, da ni kršil pravil, to še ni dovolj dobro za znanstveno raziskavo, objavljeno v znanstveni reviji. Kot je zapisaja Janet T. Stemwedel na blogerskem omrežju Scientific American: “To lahko pomeni, da imajo korporacije nizke etične standarde.” Ob tem se je pametno vprašati naslednje: če imajo znanstveniki tako stroga pravila za uporabo podatkov v znanstvene namene, zakaj potem to ne drži tudi na korporacije?

To, kar so storili, ne glede na zelo majhen vpliv na ljudi, vseeno NI bilo PRAV! Facebook se sicer opravičuje, a v resnici prilagaja naše prikaze stanj in novic ves čas, zato pa ga tudi uporabljamo. Verjetno bo v prihodnosti potrebno razviti nova pravila, veliko bolj prilagojena za ta hiter svet interneta, ki nam ponuja ogromno, le pametno in varno ga moramo uporabljati.

Meni najbolj zanimivo odkritje predstavljene raziskave, ki v resnici temelji na še starejših dognanjih, je, da je pozitivnih stanj na Facebooku kar dvakrat več kot negativnih, razmerje med njimi je 2 : 1 ali v odstotkih 46,8 nasproti 22,4 odstotkom negativnih stanj, ostala stanja so nevtralna. Kaj naj bi to pomenilo: ali ljudje raje z drugimi delimo srečo kot žalost ali pa smo ljudje v povprečju veliko večkrat srečni kot pa žalostni? Vsekakor je bolje, da smo soočeni z dobrimi novicami kot pa zasuti s slabimi. Ko bi se tega pravila, vsaj do neke mere, držali tudi naši mediji!

Dodano v sredo, 3. 7.:

Lauren McCarthy je naredila poseben dodatek za internetne brskalnike – Manipulator počutja za Facebook (Facebook Mood Manipulator). Sedaj si lahko, če imate na Facebooku veliko angleških statusov (verjetno program za analizo besedil ne deluje v slovenščini, morda poznate podoben program za slovenščino?), sami prilagodite svoj prikazovalnik stanj in novic. Glede na predstavljeno raziskavo predlagam, da si nastavite prikazovanje čim večih pozitivnih stanj.

To je to!
Z


Op. #1

Ta zapis je nastal zaradi poplave objav na tujih mediji in malo tudi zaradi jeze, ker sem na slovenskih medijih odkrila le zelo površne novice o tej Facebookovi raziskavi (Dnevnik, ki je kasneje le pripravil malo bolj poglobljeno analizo, Delo, Monitor). Na FB je kar 800 tisoč ali okoli 40 odstotkov Slovenk in Slovencev. Skoraj vse bi nas lahko porabili za raziskavo širjenja čustevnih stanj. Menim, da si zasliužimo podrobnejše predstavitve tovrstnih raziskav. Poleg tega ta raziskava zelo dobro združuje znanost, ki naj bi bila ločena od gospodarstva, in gospodarsko prakso. Še dobro, da velike korporacije ne govorijo slovensko …

Op. #2

Če vas Facebook zanima, kot družabno omrežje, in kako deluje svet všečkov in News Feeda, priporočam ogled Veritasiumovih YouTube filmčkov O problemih Facebooka in Facebookovi prevari.

Op. #3

Nove objave v medijih, ki so sledile po torku, 2. 7., ko je bil zapis že objavljen:

Svetla stran družbenih eksperimentov Facebooka na uporabnicah in uporabnikih;

Inšpektorji v Veliki Britanji raziskujejo Facebookovo raziskavo, ki je manipulirala s čustvi;

Testi, ki jih lahko, in jih moramo izvajati na Facebooku;

Facebookova raziskava ni pravilna: ko vidimo prijatelje vesele, postanemo lahko žalostni;

“Nismo vas hoteli vznemiriti,” pravi Facebook po izvedeni raziskavi, katere namen je bil, da nas vznemiri;

Evropa ni navdušena nad Facebookovim eksperimentom;

Vojska že uporablja Facebook za spremljanje vašega počutja;

Novica: Facebook že dalj časa manipulira z vašimi čustvi;

Facebookov eksperiment je imel omejitve;

Vodja Facebookove politike o eksperimentu s čustvi: “To so inovacije”;

Kako narediti Facebookov eksperiment s spreminjanjem počutja na sebi;

Poigravanje z vašimi čustvi je glavna naloga Facebooka;

Pritožbe zaradi Facebookove študije;

Je Facebookov prizadel čustva uporabnic in uporabnikov?;

Facebook je poiskusil manipulirati s čustvi uporabnic in uporabnikov: novinarji citirajo neprimerne privolitve;

PNAS (revija, ki je objavila predstavljeno študijo) izraža strokovne pomisleke;

Glavni rezultat Facebookove raziskave čustev: manj zaupanja v Facebook;

Ne skrbi, Facebook še vedno ne ve, kako se ti počutiš;

Tweet Jacoba Harrisa.

Screen Shot 2014-07-03 at 11.17.43