Tag Archives: živali

Žongliranje

4 Jul

Pred leti, ko sem še aktivno igrala košarko in je bil moj cilj v življenju postati klovnesa, sem nekega dne zajadrala v trgovino s žonglerskimi žogicami in prepričala mami, da mi jih je kupila. Po nekaj tednih in veliko razburjanja sem se naučila. Tri žogice hkrati mi je uspelo obdržati v zraku in zaokrožile so med mojima rokama. Hura!

Nisem si mislila, da bom čez nekaj let naletela na članek, da ljudje nismo edini iz super družine Hominoidea, ki žongliramo. Na Kitajskem v Hainanu so bili raziskovalke in raziskovalci že leta 2010 priča nenavadnemu vedenju posameznih hainanskih gibonov (Nomascus hainanus), ki so lomili različno dolge veje dreves in z njimi “žonglirali”.

Giboni so ena izmed tistih družin primatov, ki ne sodijo med opice (angl. monkeys), ampak med človeku podobne opice (angl. apes). Imajo najdaljše prednje okončine med primati, nimajo repa, najdemo pa jih v Aziji v tropskih in subtropskih deževnih gozdovih, vse od vzhodnega Bangladeša, severovzhodne Indije do južne Kitajske in Indonezije.

Žongliranje so v članku opisali kot metanje veje v zrak in lovljenje ter ponavljanje tega početja več kot enkrat. Žonglirali so samo samci, v skupini, sestavljeni iz šestih gibonov. Prvega so opazili odraslega gibona, ki si je odlomil kar dobrega pol metra dolgo palico in jo zabrisal v zrak, a je ni uspel ujeti. Pri drugem opazovanju, ki so ga zabeležili raziskovalci in raziskovalke, je izbral krajšo palico in jo vrgel v zrak, dober meter nad sabo, in to ponovil še desetkrat, nato pa je skupaj s palico odšel naprej med vejami dreves. Pri tem so ga ostali člani in članice skupine opazovali oziroma opazovale. Nato so sledila še tri opazovanja, kjer so mlajši samci žonglirali s krajšimi vejicami, dolgimi do 20 centimetrov. Vseh pet opazovanj so zabeležili v enaki skupini gibonov v časovnem obdobju treh let.

hainan_gibbon

Brahiacija pri hainanskemu gibonu (vir)

Pri žongliranju so gibonu očitno izkazali uporabo orodja, a samo metanje palic v zrak in njihovo lovljenje nima nekega jasnega cilja ali namena. Zato avtorja v razpravi ugotavljata, kaj bi lahko bila funkcija tega vedenja, zanima pa ju tudi, ali se ga drugi giboni priučijo s posnemanjem. Iz preteklih raziskav vemo, da šimpanzi, gorile in orangutani uporabljajo palice za razkazovanje, pridobivanje hrane in hranjenje ter pri gibanju ali premikanju. Ker so žonglirali le samci, ima morda to vedenje družbeno funkcijo izkazovanja dobre koordinacije ter tudi kognicije.

V razvoju vseh pa je pomembna tudi igra, ki vodi v razvoj dobre koordinacije, kognicije in socialnega vedenja. V preteklosti so že pokazali, da so živali, ki jim je med njihovim individualnim razvojem onemogočeno igranje, slabše usposobljene za reševanje problemov v primerjavi s tistimi, ki jim je igranje dovoljeno. Žongliranje morda nima neposredne funkcije, a morda, kot pravijo avtorji raziskave, služi nadaljnjemu razvoju motoričnih sposobnosti. Giboni namreč za premikanje uporabljajo tako imenovano brahiacijo: med drevesnimi krošnjami se gibljejo predvsem s pomočjo rok. Giboni imajo najdaljše prednje okončine v primerjavi z drugimi primati. Za gibanje z rokami pa je potreba zelo dobra koordinacija in ocenjevanje razdalj, prav tako pa tudi dobra ocena vzdržljivosti vej pri premikanju z rokami med drevesnimi krošnjami. Ravno žongliranje pri mlajših samcih bi lahko pripomoglo k izboljšanju koordinacije in motorike.

Vse to so le predvidevanja, ki bi lahko pojasnila, zakaj si nekateri giboni mečejo in lovijo palice v zraku ter to večkrat ponavljajo. Sama vidim razloge, zakaj ljudje žongliramo v izkazovanju znanja in zabavanju gledalk in gledalcev oziroma v sami igri in zabavi. Žongliranje je zame tudi sproščujoče, pri tem pa tudi polno novih izzivov, ko se začneš učiti novih trikov. Tri pisane žogice še dandanes krožijo med mojimi dlanmi, in ko se lotim žongliranja, se pri tem zares zabavam.

To je to!
Z

Advertisements

Istospolno usmerjene živali

17 Dec

Preden se začnem jeziti nad izkoriščevalkami in izkoriščevalci znanosti, samo opozorilo: če ne greste na referendum posrčkat (no, obkrožit) tisti ZA, ne pomeni, da ste avtomatično ZA. Šteje samo sprehod do volišča, obkrožen ZA in oddana glasovnica. Če misliš, da bo sedaj zavrnitev zakona preprečil kvorum, si preberi zelo dober odgovor na vprašanje, zakaj oditi na referendum? Torej: POJDI VOLIT!

Sedaj pa preidimo na meni ljubo znanost. Na spletnih družbenih omrežjih nasprotnikov in nasprotnic Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sem zasledila slogan Darwin je proti (ali da bi bil proti). A v resnici Darwin in še manj evolucija nimata prav nobene skupne točke z referendumom v nedeljo.

Charles Darwin in vse njegova dela je treba vedno razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu. Še posebej je to pomembno takrat, ko neka pravila iz narave, ki jih niti ne razumeš, iz knjig, objavljenih v drugi polovici devetnajstega stoletja, projiciraš na sodobno človeško družbo. Darwin je odraščal in živel v viktorijanski Angliji. Ravno takrat se je, zgodovinsko gledano, v poroko vmešala romantična ljubezen. Pred tem je bilo v Angliji ogromno vnaprej dogovorjenih zakonov.  

Če ne bi bilo Alfreda Russela Wallaca, se zelo verjetno ne bi tako odločno postavil za svoje delo O izvoru vrst, kot se je. Morda omenjenega dela brez spodbude in podobnih Wallacovih misli, kot jih je imel sam, sploh ne bi bilo. Wallace je pogosto pozabljeni naravoslovec, ki je raziskoval naravo na otokih v Maleziji in je prišel do podobnih ugotovitev kot Darwin. Darwin si je z njim pred objavo slavnega dela veliko dopisoval in na podlagi tega dopisovanja oblikoval svoje teze o evoluciji na podlagi naravne selekcije. Že to, da je objavil delo, ki je pokazalo, da ljudje nismo prav nič drugega, kot še ena izmed vrst živali, in da smo del evolucijskega drevesa, je bilo za takratni čas napredno razmišljanje. Če je bil Darwin v svojem času napreden, pa je to, da sedaj evolucijo nekateri zlorabljajo za razlago človeške narave, hudo narobe.

Vsekakor je nenavadno, a v skladu s pričakovanji tistega časa, da Darwin v svojih delih v katerih je opisoval tudi razmnoževalno vedenje marsikatere vrste primatov, ni nikoli omenil odnosov med predstavniki in predstavnicami istega spola. Novejša dognanja v vedenjski ekologiji in evoluciji so namreč odkrila v živalskem svetu ogromno število spolnih odnosov med osebki istega spola.

lions

Tudi med mogočnimi levi najdemo homoseksualne odnose.

Najpogostejša razlaga, zakaj pride do tega, temelji na tem, da osebki z istospolnimi odnosi ohranjajo tesnejše socialne vezi znotraj svojih skupin. Oglejmo si nekaj primerov.

Začnimo z bonobi, eno izmed vrst šimpanza, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika pred petimi do šestimi milijoni leti. Predvsem samice lahko redno ujamemo pri istospolnem vedenju. Pogostokrat prihaja do genitalno-genitalnega drgnjenja, ki lahko vodi v orgazem. Pri samcih prav tako opazimo poljubljanje, felacijo in masažo genitalij. Razloge za to vidijo raziskovalci in raziskovalke v krepitvi socialnih vezi znotraj skupin in pobotanju po prepirih.

Samce plisavk (Thursiops sp.), iz družine delfinov ujamemo v naravnem okolju pri naskakovanju in genitalnem stiku. To naj bi pripomoglo k tvorjenju zavezništev, med mlajšimi pa služi tudi vaji za spolne odnose s samicami. Tudi samice pliskavk lahko najdemo v istospolnih spolnih odnosih.

Pri dolgorepih antarktičnih pingvinih (Pygoscelis antarcticus) so v ujetništvu odkrili pare samcev, ki sklenejo dolgo trajajoče odnose, pri katerih ne manjka spolnosti.

Tudi med drugimi vretenčarji, na primer žirafami in krastačami, ter tudi med nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in podobne skupine živali, najdemo ogromno spolnih odnosov med osebki istega spola. Vse to je v naravi bolj pravilo kot izjema.

Naj sklenem z opozorilom, da poroke nimajo prav nobene povezave z biologijo: nastale so zaradi socialnega povezovanja med skupinami ljudi. Po svetu poznamo veliko različnih načinov, kako se skupine ljudi med sabo združujejo in povezujejo. Nekatere socialne skupine živali se povezujejo med sabo tudi s homoseksualnimi odnosi.

V srednjem veku, ko je krščanstvo prevladovalo v Evropi, je poroka postala izključna zveza med možem in ženo. Seveda je bila delno povezana tudi z razmnoževanjem in s tem z delovno silo. A kaj več kot to pa ne: bolj se je dotikala dedovanja in premoženja. Šele v viktorijanski Angliji so poročanje povezali z romantično ljubeznijo.

Seveda moramo opozoriti, da poroka iz ljubezni ali brez nje ni prav nič bolj naravna kot ni naravno to, da se vozimo naokoli v avtomobilih ali pa da potujemo po svetu z letali. Zato v te debate res ni potrebno vmešavati Darwina in tako zlorabljati njegovo ime v imenu svojih nestrpnih pogledov in še manj za doseganje političnih ciljev. Še posebaj narobe pa je, da so ti politični cilji tako zelo vezani na religijo. Saj vendar živimo v sekularni državi, ali ne?

To je to – čas je ZA (značko)!
Z

 

Še nekaj zanimivega branja:

Monogamija in tukaj ter tukaj
Žirafa

Številski trak

8 Feb

Zamislite si trak in nanj začnite pisati številke. Kam postavite število 1, kam število 10, kje se znajde 25? Še do nedavnega so raziskovalke in raziskovlaci Raziskave otrok oz. malčkov nakazujejo, da naj bi se pri prav vseh ljudeh na svetu na začetku razvoja nižja števila znašla na levi strani, medtem ko višja števila zapisujemo na desno stran številskega traku. Če se v času šolanja priučimo jezika, v katerem se piše od desne proti levi, je zelo verjetno, da kasneje postavljamo nižja števila na desno in višja na levo. No, to počnejo nekateri arabsko govoreči in pisoči ljudje. Japonci in Kitajci, ki poleg arabskih števil, ki jih zapisujejo iz leve proti desni, uporabljajo tudi pismenke za števila, ki jih zapisujejo od zgoraj navzdol, si tako števila prostorsko predstavljajo na dva različna načina. Od manjših proti večjim od leve proti desni v primeru arabskih števil in od zgoraj navzdol v primeru pismenk.

Mentalni številski trak je eden izmed načinov, kako si ljudje predstavljamo števila v prostoru. Preden se poglobim v svet številskega traku in živalske kognicije, naj opozorim, da je uporaba termina mentalni številski trak neke vrste metafora, ki jo uporabljamo ljudje. Ne vsebuje simbolov, kot jih imamo zapisane na merilnem traku, ampak je zgolj orodje, s katerim raziskovalke in raziskovalci razlagajo težko predstavljive uganke o tem, kako si živali predstavljajo količine in kako si ljudje predstavljamo števila.

(vir)

(vir)

Pojav, pri katerem manjša števila postavljamo na levo stran in večja na desno stran, lahko morda razložimo z delovanjem vidne pozornosti. Zgodnji vretenčarji so skozi evolucijo začeli večji del vidnih dražljajev procesirati v desni hemisferi kot v levi. Ker desna stran možganov procesira levo vidno polje, je zelo verjetno, da bi ljudje in drugi vretenčarji prej zaznavali levo stran pogleda, ne glede na to, kaj je tam. Ravno to se je verjetno dogajalo pri prvih raziskavah mentalnega številskega traku pri ptičih, kjer so bili testni osebki postavljeni na začetek traku s šestnajstimi elementi. Zatem so jih raziskovalke in raziskovalci naučili izbirati določene elemente na številskem traku, na primer predmeta številka štiri in šest. Trak z elementi so nato zarotirali za četrtino kroga in ga postavili na sredino pred žival, ki je bila udeležena v raziskavi. Nato so spremljali, iz katere smeri bo žival začela, da bo prišla do izbranega, priučenega elementa, kjer bo dobila nagrado. Ali bo prišla do elementa številka štiri iz leve strani ali iz desne. Velika večina ptic je prišla do četrtega elementa iz leve proti desni in ne obratno. To nakazuje preferenco, da začenjajo tudi ptice postavljajo nižje količine na levo stran in gredo proti desni, ko količina narašča.

Podobno nalogo so uporabili tudi pri raziskavi z opicami resus. Tudi one so pogosteje začele na levi strani in so šle proti desni. Pri opisanih primerih nikakor ni nujno, da se razlogi skrivajo v obstoju mentalnega številskega traku, ki se začne z nižjimi vrednostmi na levi strani in višjimi na desni. Morda je šlo zgolj za usmeritev pozornosti na levo vidno polje in je bil razlog za začetek “štetja” na leve strani zgolj naključen ali posledica delovanja možgan in ne nujno obstoja mentalnega numeričnega traku. A nekatere znanstvenice in znanstveniki se niso predali in so še naprej iskali boljši način spoznavanja zmožnosti prepoznavanja količin, morda tudi števil, in obstoja mentalnega številskega traku pri živalih.

Italijanske raziskovalke in raziskovalci z Univerze v Padovi so v zadnjih dneh januarja v znanstveni reviji Science objavili raziskavo, v kateri so se vprašali, kakšen mentali številski trak imajo v glavah piščanci. Zanimalo jih je, ali piščanci tudi postavljajo nižje vrednosti na levo stran in višje na desno.

Niso raziskovali vedenja petelinov ali kokoši, vzeli so tri dni stare piščete in jih učili reševati kompleksne matematične operacije. No, učili so jih priti do priboljška. Pred njih, točno na sredino, so postavili karton z določenim številom pik. V enem primeru je bilo na sliki pet pik, v drugem dvajset. To sta bili tarčni števili. Če je piščanec odšel do kartona, je za kartonom dobil priboljšek črva. V naslednjem koraku so na levo in desno stran piščanca postavili dva kartona z enakim številom pik. Torej v enem izmed primerov so levo in desno od piščanca postavili kartona z dvema pikama. Več kot dve tretjini piščancev sta v primeru, ko so v prvem delu eksperimenta videli pet pik, izbrali karton z dvema pikama na levi strani. Medtem pa so, če so bili postavljeni pred dva kartona z osmimi pikami, večkrat izbirali karton na desni strani.

V primeru, ko sta dva kartona prikazovala nižje število od tarčnega števila, so piščanci zavili na levo. V primeru, ko je bilo število večje, so zavili na desno. Ali so piščanci zares šteli, ne vemo. Verjetno ne, vsaj ne s simboli, kot štejemo ljudje. Raziskava pa kaže v smer neke prostorske nagnjenosti prepoznavanja količine, ki na levo stran postavlja manjše količine in na desno večje.

Zakaj? Kdo ve. Vedenjski nevroznanstvenik Randy Gallistel je za spletno stran Science News povedal, da gre morda samo za splet naključji in je do tega prišlo po nesreči, ta lastnost ali pojav pa se je ohranil. Morda se je celo ločeno razvil pri piščancih in drugih vretenčarjih. Vsekakor pa vse to vedno bolj dokazuje, da nismo le ljudje “matematiki”: tudi druge živali posedujejo številski čut in slednji obstaja tudi brez simbolov, ki smo jih izumili ljudje. Simboli in orodja so nam omogočili kulturno evolucijo in tehnološki napredek. Ko bi le znali ceniti še druge živali, ki obvladajo števila, enako kot cenimo lasten napredek!

To je to!
Z

Zakaj imajo zebre črte?

21 Jan

Na Zemlji živijo tri vrste zeber: navadna zebra, grévyjeva zebra, poimenovana po francoskem predsedniku Julesu Grévyju, ki je sicer ni odkril, a je bil na položaju imperialne sile v času, ko je novo vrsto zebre odkril francoski naturalist Émile Oustalet. Imenujejo jo tudi imperialna zebra in gorska zebra. Vse tri imajo črte, a nihče ne ve, zakaj.

Zakaj imajo zebre črte?

Že Darwin je pisal o zebrah in njihovih črtah. Zelo jih je občudoval. Razloge za črte je iskal v spolni selekciji in privlačnosti za nasprotni spol. Črte naj bi pripomogle k izbiri partnerja ali partnerke. Njegov sodobnik Wallace, drugi (spregledani) oče evolucijske teorije, je v črtah videl zaščito pred plenilci. Črte se v mraku, ko gredo zebre pit in jest, zlilejo z okolico in zebre postanejo skoraj neopazne.

Danes raziskovalke in raziskovalci predlagajo pet različnih odgovorov na vprašanje, zakaj imajo zebre črte.

Najbolj znan je, da zebre s črtami, ko so v gibanju, zmedejo plenilce in jim otežujejo lov. Manj znani odgovori so: črte naj bi imele socialno funkcijo, ta razlaga sledi Darwinovemu predlogu; črte imajo vlogo pri izbiri partnerja ali partnerke, omogočajo pa tudi lažje prepoznave ostalih pripadnic ali pripadnikov svoje skupine; črte naj bi se zlile z okolico in tako služile kot varovalne barve ali vzorci, kot je predlagal Wallace; črte naj bi služile termoregulaciji; in, nenazadnje, črte naj bi odganjale ektoparazite.

Preden se spopademo s temi hipotezami, moram omeniti, da vse zebre nimajo enakega vzorca črt. Nekatere so bolj črtaste kot druge, nekatere imajo debelejše črte, druge tanjše, nekatere imajo bolj svetle črte, druge temnejše. Raznolikost je zelo velika.

Po pregledu hipotez, ki pojasnujejo obstoj črt, hitro ugotovimo, da lahko kar nekaj hipotez zavržemo. Raziskovalke in raziskovalci niso odkrili nobenih povezav med črtami in spolno privlačnostjo. Če bi šlo za lastnost, ki je vezana na spolno selekcijo, bi lahko pričakovali različno število črt med spoloma ali pa bi iskali povezave med velikostjo populacij ali skupin zeber in njihovo črtostjo. Takih povezav niso odkrili. Prav tako niso odkrili jasnih povezav med plenilci in črtami. Ko so preverjali, ali na določenem geografskem območju obstaja povezava med vrsto plenilca in vzorcem črt na zebrah, te ni bilo.

Lepotice in lepotci (vir)

Lepotice in lepotci (vir)

Zaplete se tudi pri ektoparazitih in termoregulaciji. Lansko pomlad so ameriške raziskovalke in raziskovalci odkrili jasno povezavo med ektoparaziti, predvsem med konjsko in cece muho, in vzorcem črt na zebrah. V raziskavi, objavljeni v Nature Communication, so raznolikost vzorcev črt primerjali z okoljskimi dejavniki in filogenetskimi lastnostmi. Obdelava z večfaktorskimi modeli jim je omogočila primerjavo vseh petih hipotez hkrati. Njihov model je odkril najmočnejšo povezavo med konjsko muho in večino vzorcev črt (od obraza, vratu, stegna in nog) ter med cece muho in vzorcem črt po trebuhu. Vzorci črt naj bi bili povezani z različnimi ektoparaziti.

A pred nekaj dnevi je druga skupina znanstvenic in znanstvenikov objavila nov članek v Royal Society Open Science o zebrah in njihovih črtah. Preučili so le populacije navadne zebre (Equus quagga), ki živi od Etiopije do južne Afrike. Primerjali so, kako dobro lahko 29 različnih okoljskih faktorjev predvidi variacijo ali raznolikost v vzorcu črt pri zebrah. V nasprotju z drugimi raziskavami niso odkrili povezave med ektoparaziti ali plenilci in črtanostjo. Najbolj opazno povezavo so odkrili med temperaturo in vzorcem črt. V okoljih z višjo temperaturo imajo zebre več črt. V nadaljevanju so rezultate raziskave uporabili za izdelavo novega modela razporeditve črt, s katerim so uspešno napovedali vzorce črt na populacijah zeber, ki niso bile vključene v raziskavo. Najpomembnejša dejavnika sta po tej raziskavi stalnost temperature in povprečna temperatura skozi hladnejši del leta. Zakaj temperatura vpliva na vzorec črt?

Nekateri rezultati kažejo, da naj bi črte zebram omogočile hlajenje. Ena izmed teorij govori v prid hladnega vrtinčenja (“cooling eddy” theory). Po črnih črtah gredo zračni tokovi hitreje, saj črna barva absorbira več toplote kot bela. Po belih črtah gredo zračni tokovi počasneje, zato se na meji med črnimi in belimi črtami začne vrtinčiti zrak, ki hladi zebre. Zebre imajo neke vrste prenosni klimatski sistem. Tudi ko so raziskovalke in raziskovalci merili temperaturo zeber v primerjavi z drugimi živalmi, so ugotovili, da imajo v povprečju tri stopinje Celzija nižjo temperaturo kože kot druge živali, ki živijo na enakem območju.

A če se vrnemo na prvo predstavljeno raziskavo, lahko ponovno najdemo povezavo med temperaturo in ektoparaziti. Konjske muhe se rade zadržujejo na toplejših površinah, poleg tega ne marajo pristajati na črtastih površinah. Tako črte hkrati ohranjajo zebre ohlajene in odganjajo nadležne zajedalske muhe.

Odgovor, zakaj imajo zebre črte, ni preprost. Pravzaprav odgovor ni eden, ampak jih je več, a tudi te bo potrebno še podrobneje preučiti.

V primeru zeber je veliko preprosteje odgovoriti na vprašanje, zakaj ljudje uporabljamo zebraste vzorce za prečkanje cest. Prve podobne prehode za peške in pešce, kot jih imamo danes, so poznali že v starem Rimu. A prave zebre so poskusno uvedli v Veliki Britaniji leta 1949, ko so 1000 prehodov za pešce prebarvali v rumeno in modro. Že leto prej, leta 1948, je prehod za pešce dobil ime zebra. Nadel mu ga je takratni  predsednik angleške vlade James Callaghan, ko je obiskal Raziskovalni laboratorij za promet in dobil nove zamisli za varnejše prečkanje ceste pešk in pešcev. Črno-bele črte na tleh so ga takoj spomnile na afriške črno-bele črtaste živali. Nekdo se je torej domislil črno-belih črt, ki so olajšale in omogočile varno prečkanje ceste peškam in pešcem, nekdo drug pa jim je le še nadel ime: “Zebra naj bo!”

To je to!
Z

Psi in nove igrače

28 Dec

V času obdarovanja nekateri pomislijo tudi na obdarovanje naših najljubših štirinožnih prijateljev. Tako se je moja sestra tik pred božičnim večerom spomnila, da moramo nekaj kupiti tudi Freji in Lajki. Tisto popoldne sva se petnajst minut pred zaprtjem bližnje trgovine za male živali znašli pred pasjimi igračami. Na hitro sva izbrali dve igrači, večjo za rodezijko in manjšo za najdenko. Sestra ju je kasneje vestno zavila in že je bil čas obdarovanja. Na začetku, med večerjo, sta se obe počasi približevali bogato obloženi mizi, a ko je prišel čas za darila, sta planili pod okrašeno božično drevo in začeli vohljati med darili. Pred gobca smo jima pomolili njuna paketka: z velikim navdušenjem sta izvlekli svoji novi igrači in se zamotili za nadaljnjih nekaj minut. Kasneje sta se leno zvlekli na svoje prostore in, upam, veselo zaspali. A novi igrači sta bili zanimivi tudi naslednji dan. Še vedno sta, kljub temu da jima igrač ne manjka.

Danes sem po naključju odkrila, da so znanstvenice in znanstveniki nekaj let raziskovali, kako se psi obnašajo, ko dobijo novo igračo. Je nova igrača bolj zanimiva od starih? Imajo psi nove igrače raje kot stare? Glede na raziskavo, objavljeno v reviji Animal Cognition, je tako.

Žogaaa! Avtor: Seth Casteel (vir)

Žogaaa! Avtor: Seth Casteel (vir)

Pojav neofilije ali izkazovanje prednosti novim rečem so preučili pri sedemnajstih psih. Uporabili so pet različnih pasjih igrač. S psi se je izvajalka poskusa igrala v srednje veliki sobi. Naključno je izbrala dve izmed petih igrač in jih predstavila psu. Igrač ni poimenovala, ob desetminutnem igranju je uporabljala le izraze “prinesi” in ob stiku z igračo “pridna” oziroma “priden”.

Sledil je glavni del eksperimenta, kjer so se psi seznanili z novimi igračami. V sobo so postavili dve že znani igrači in eno novo. Raziskovalka je psom zaukazala: “Prinesi!” Ker igrač niso poimenovali, naj bi psi sami izbrali, kaj bodo prinesli. Za izpolnitev ukaza je zadostovalo, da so psi izbrano igračo ovohavali ali jo prijeli z gobcem, nekateri so jo tudi prinesli do izvajalke poskusa. Verjetnost, da bodo psi izbrali novo igračo, je bila 0,33. Če bi psi izbirali naključno, bi v tretjini primerov pričakovali, da bodo izbrali novo igračo. V treh zaporednih eksperimentih, s tremi različnimi novimi igračami in dvema že znanima, so psi izbirali nove igrače v vsaj dveh tretjinah primerov. Psem so očitno všeč nove stvari in igrače.

Patricia Kaulfuß in Daniel S. Mills povezujeta pasjo preferenco za nove igrače tudi z udomačitvijo psov. Neotenija bi lahko bila izbrana kot posledica udomačitve, saj jo pri psih povezujejo z raziskovanjem novih okolij in z inovativnim vedenjem.

Rezultati raziskave bodo uporabni tudi za zasnovo novih eksperimentov na področju živalske kognicije. Pri raziskavah vedenja pogosto uporabljajo nove igrače in dražljaje, pri tem pa znanstvenice in znanstveniki ne merijo odzivov na same novosti, ki so morda v resnici pomembne za samo vedenje živali.

V diskusiji predstavljenega članka, tako omenijo tudi slavnega border collija Rica, ki so ga raziskovalke in raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka v Leipzigu naučili imena skoraj 200 različnih predmetov. Ricu so predstavili nekaj že znanih predmetov in novega. Pes je v primeru, če imena predmeta še ni poznal, prinesel novega. Prihajalo je do procesa izločevanja, tako da je Rico postal pes z bogatim “besednim zakladom”. Morda pa je ob prepoznavi ostalih že znanih predmetov le izbiral novega, ne da bi povezal ime z novim predmetom. Nov predmet ga je morda samo malo bolj pritegnil kot že znani predmeti. V vsakem primeru je na koncu prepoznaval skoraj 200 različnih predmetov in jih uspešno prinašal na ukaz.

Kakorkoli že, sestra je imela prav. Kot pravi znanost, imajo psi radi novosti. Naši dve psički sta bili po božičnem večeru nadvse zadovoljni z novima igračama. Tako navdušeni, da sta jih vzeli kar na svoj prostor. Verjetno sta bili tudi veseli, ker sta bili vključeni v obdarovanje.

To je to!
Z

*Nove pasje igrače lahko z nekaj domišljije naredite tudi sami. Sestra ponavadi poišče stare kose blaga in jih zveže v verige, psički sta navduršeni.

Psi in volkovi – kdo šteje?

23 Dec

Na začetku 20. stoletja so poskusi, v katerih je sodeloval konj Hans, pokazali, da naj bi imele živali, ali vsaj konji, zavidljive računske sposobnosti. Wilhem von Osten, Hansev gospodar, je s konjem prirejal “matematične” šove. V krogu je zbral ljudi, ki so predlagali preproste matematične uganke, kot na primer 5 + 3. Hans je račun slišal oz. so mu ga zapisali na tablo ali pa so pred njega postavili pet in še tri tablice, nato je konj tolikokrat potrkal s prednjim kopitom, kolikor je bil resultat računa. V omenjenem primeru je bilo število trkov osem. Hans naj bi znal tudi deliti. A takratne strokovnjakinje in strokovnjaki s področja psihologije so bili skeptični: preverili so Hansova kopita in niso odkrili ničesar sumljivega. Šele kasneje je eden izmed študentov, ki so študirali pri prvotnih strokovnjakih, pripravil kontrolen preizkus, s katerim je pokazal, da se je konj v resnici zanašal na skrite, nezavedne signale njegovega gospodarja. Wilhem von Osten je seveda poznal rezultate preprostih računov in je ob tem, ko je spremljal Hansov odgovor, verjetno izražal neki nezaveden signal, ko je Hans prišel do pravega odgovora. Tako je Oskar Pfungst na tablo zapisal račun in ga pokazal gospodarju, potem pa je spremenjeni račun pokazal še konju. Hans se je v primerih, kjer je bil račun, ki ga je videl von Osten, drugačen, motil. V primerih, ko sta gospodar in Hans videla enak račun, se je konj izkazal kot matematičen genij.

Raziskovalke in raziskovalce živalske kogncije vse od takrat zanimajo aritmetične sposobnosti drugih živali. Tako so pred časom raziskovalke in raziskovalci z dunajskega znanstvenega centra za preučevanje volkov objavili zanimivo primerjalno raziskavo sposobnosti štetja oz. ocenjevanja količine med volkovi in udomačenimi psi.

Poznavanje ali prepoznavanje količin v divjini pride prav. Dobro je vedeti, kje loviti, kje je dovolj plena in kje bo lažje kaj ujeti. Prav pride tudi, če prepoznaš, koliko osebkov je v skupini plenilcev ali pa v skupini, proti kateri greš v boj. Tako se za živali, ki niso udomačene, pričakuje, da imajo neko sposobnost zaznave količin ali številski čut, kot ga je poimenoval eden izmed raziskovalcev številske kognicije Stanislas Dehaene.

Raziskave s pripadniki rodu Canis ali psov so v preteklosti pokazale, da naj bi bili psi sposobni prepoznavanja količin, a le če so pred sabo videli posodo z različnim številom priboljškov. Ko so eksperiment prilagodili, tako da bi psi morali šteti priboljške, ki so padli v posodice, so izbirali posodice z različnim številom priboljškov zgolj naključno.

"A tole je zame!? Premalo..."

“A tole je zame!? Premalo…”

Raziskovalke in raziskovalci z Dunaja so v svoji raziskavi primerjali volkove in pse. Pripravili so poseben aparat, ki je prekril raziskovalko ali raziskovalca, ko je dodajal koščke sira v posodice. V aparatu sta bili dve posodici, v katere so dodajali od enega do štiri kose sira v različnih razmerjih. Ko so končali z dodajanjem sira, je moral volk ali pes izbrati, v kateri posodici je več kosov sira. To je storil tako, da je pritisnil na gumb pred posodicami. Če se je odločil pravilno, je dobil priboljške.

Vseh deset volkov, ki so sodelovali v poskusu, je pogostokrat izbiralo pravilne posodice z večjim številom kosev sira. Izbira ni bila odvisna od razlike v številu kosov sira v posodicah; pravilno so izbirali, ne glede na razmerje števila kosov sira. Volkovi so torej pogosteje izbrali štiri sirčke kot pa tri. Seveda so se občasno tudi zmotili, a psi so uspešno izbirali le, če je bilo v drugi posodici vsaj še dvakrat več kosov sira kot v prvi. Torej so izbrali štiri sire, le če sta bila v drugi posodici le po dva kosa sira ali manj.

Znanstvenice in znanstveniki so izvedli tudi dodatne eksperimente, kjer so manjše število kosov sirčkov metali enako dolgo kot večje število kosov sirov. Sir so zamenjali tudi s kamenčki, a volkovi se niso zmedli. Kaže, da imajo znanje o količinah in lahko “preštejejo” štiri kose sira.

Psi so postali drugačni, ko smo jih udomačili. Količina hrane za njih naenkrat ni bila več pomembna. Zagotovili so si jo tako, da so ohranjali socialne vezi z ljudmi, ki so jih preskrbovali s hrano.

Naši dve psički se s tem, da količina ni pomembna, zagotovo ne strinjata. Vsaj tako menim glede na to, kako radi si sami postrežeta s kakšnim priboljškom.

To je to!
Z

Moč

3 Jun

Popaj, tisti mož iz risank, ki je jedel ogromne količine špinače, da je postal močan, šimpanzom in makakom ne seže do kolen. Šimpanzi in makaki so močnejši od nas. Mi pa naj bi bili pametnejši od njih. Tako je skupina znanstvenikov začela raziskovati mišice, ledvice in možgane miši, makakov, šimpanzov in človeka. Ledvice se skozi evolucijo niso kaj dosti spremenile. Prave spremembe so se dogajale v možganih, še večje pa na ravni mišic.

V raziskavi ‘Izjemna evolucijska divergenca metaboloma človeških mišic in možganov je vzporedna človeški kognitivni in fizični edinstvenosti’ (Exceptional Evolutionary Divergence of Human Muscle and Brain Metabolomes Parallels Human Cognitive and Physical Uniqueness), objavljeni v znanstveni reviji Plos One so znanstveniki primerjali metabolome ali skupke vseh malih molekul, metabolitov, ki poganjajo ali prehranjujejo tkiva različnih živalskih vrst ali pa skrbijo za njihovo strukturo, to so na primer aminokisline, maščobe, sladkorji, vitamini in druge snovi. Raziskave metabolizma so bile v začetku le primerjave porabe kalorij. Šele ko so oblikovali metabolne knjižnice, kamor so shranjevali molekule, ki nastanejo pri razgradnji hrane, so se lahko lotili kompleksnejših primerjalnih analiz.

V raziskavi so uporabili vzorce metabolomov iz mišic, ledvic in treh različnih delov možganov (prefrontalni korteks, vidni korteks in mali možgani). Razlike v metabolomih med mišmi, makaki in šimpanzi so pokazali manjše spremembe, podobne tistim na genetski ravni, kar pomeni, da evolucija ni imela velikega vpliva na te metabolome. Prav tako ni bilo večjih razlik pri človeških ledvicah, vidnem korteksu in malih možganih.

Večje spremembe so se pokazale v metabolomu človeškega prefrontalnega korteksa, ki je del čelnega režnja. Ob primerjanju rezultatov in usklajevanju s časovnimi razmaki so ugotovili, da se je človeški metabolom prefrontalnega korteksa spreminjal kar štirikrat hitreje kot šimpanzji, odkar sta se liniji ločili, to pa naj bi bilo kakšnih šest milijonov let nazaj. Prefrontalni korteks je pomemben za človeško kognicijo, sodeluje pri odločanju, jeziku, čustvovanju in še pri čem. Skratka, tovrstno odkritje je bilo pričakovano.

Nasprotno pa si ljudje nismo predstavljali, da smo pri mišicah tako šibki. Ogromne spremembe so se namreč pojavile v mišičnem metabolomu, ki se je pri ljudeh spreminjal kar osemkrat hitreje kot pri šimpanzih. Primerjavo metabolomov so izvedli z merjenjem moči. Rezultate iz testa primerjave moči so umerili glede na velikost in težo telesa. Šimpanzi in makaki so tako premagali tudi najmočnejše hruste – pet univerzitetnih košarkašev in štiri profesionalne plezalce. Šibkost ali nemočnost naj bi bila cena, ki jo plačamo za metabolno “požrešne” možgane.

Ker raziskovalci niso odkrili nikakršnih večjih strukturnih sprememb skeletnih mišic, niso jasno povezali metaboloma z mišičjem. Sklepajo, da je prišlo do nove delitve energije med možgani in mišicami. Pri tem so človeški možgani veliki porabniki energije; porabijo kar 20 % dnevno vnesenih kalorij v naše telo. Zanimivo je, da so pred leti govorili, da smo ljudje reducirali prebavila na račun možganov. VIdeti je, da so žrtev naših možganov tudi mišice.

Veliko stvari je še potrebno raziskati. Harvardski biološki antropolog Daniel Lieberman opozarja, da ni nujno, da smo izgubili mišice, temveč da smo morda namesto moči pridobili vzdržljivost, kar nam je omogočilo drugačen lov, za katerega brutalna moč ni (bila) tako pomembna. Lovili smo potrpežljivo, kot so nam to omogočila naša vzdržljiva telesa. Poleg tega smo hrano začeli kuhati in si jo deliti. Makaki in šimpanzi pa so v resnici pravi Popaji. Mi  si naj kar kuhamo špinačo – če že nismo močni, pa znamo vsaj kuhati. Močnejše ni vedno boljše, pamet je v primeru ljudi prevladala; ko bi jo le znali uporabljati!

To je to!

Z