Ime

V prihodnjih dveh tednih bom TBT napisala o dveh zame prav posebnih imenih. Naj zato, danes naredim kratek uvod v besedo ime. Beseda ime ima kar pet pomenov, ne verjamete? Klik na SSKJ. Na wikipediji najdemo kar dolg zapis o besedi name. Nisem vedela, da je to tako zanimiva beseda. Ampak pomislite, kam pa bi prišli, če ne bi imeli imen, kako pa bi se klicali?

Številke, kot so sicer uporabne, bi bile pri uporabi namesto človeških imen zelo neuporabne. mogoče bi prvih tisoč ljudi še shajalo s takim imenovanjem, a predstavljajte si, če bi bili vi šest milijonti sedemsto petinštirideset tisoč tristo prvi zemljan. Nič kaj zabavno ime. Poleg tega sem se spomnila še na eno zanimivost imen … ljudje si v primeru, ko imata dva človeka enako ime spomnimo novih vzdevkov, da lahko ločimo te ljudi. Še bolj hecno pri vsem tem je, da se pogostokrat zgodi, saj tako se meni zdi, da v primeru večih ljudi z enakim imenom, na koncu nobenega izmed njih ne kličemo po njegovem pravem imenu, vsi dobijo vzdevke.

Imena res niso moje področje, ampak zanimivo, na kaj vse se spomnim ob imenu, imenih …

Pa da ne bluzim preveč, naj zaklučim s stavkom in zanimivo povezavo: “Ever wanted to see your name in lights? Well, lights don’t get much bigger than this!”

To je to!

Z

Prstan

Danes sem bila s prijateljicama na kosilu. Ker smo se videle po dolgem času, smo najprej obdelale vse počitniške dogodivščine in potovanja, malo obupavale nad študijem, kasneje pa se je pogovor prevesil v nekaj, kar dobro opisuje izraz “babji čvek”. Naenkrat se je v pogovoru znašla beseda poroka; ne vem, zakaj. Ampak očitno prehajamo v ta leta in nekateri (preveč) gledajo nanizanko Seks v mestu. (N. ne zameri :)) Poroko je hitro nasledil prstan in začele smo se spraševati ter postavljati teorije, da prstan poročeni pari nosijo zato, da se ve, da so oddani. V tistem trenutku sem se pošalila: “A nimamo zato statusa na Facebooku?” Kakorkoli, v istem trenutku sem najavila tudi današnjo besedo dneva, ki sem jo, priznam, iskala povsod naokoli že dva dni, in prstan se mi je zazdela odlična, zelo netipično “moja” beseda.

Navade navezovanja, česarkoli že, na izbranko ali izbranca naj bi segale že v čas prazgodovine, ko naj bi jamski človek svoji dragi podaril neko vrvico in jo navezal okoli njenih prstov (prsta?). To naj bi simboliziralo združitev njunih duhov. Kasneje, največkrat opisana zgodba o prstanih pa pravi, da prstani izvirajo iz staroegipčanske kulture. Egipčani ob Nilu naj bi svojim izbrankam naredili okrogle prstane, ki so jih mladenke nosile na prstancu. Prstani so bili izdelani iz naravnih materialov, v večini iz različnega rastlinja, npr. ostričevke, papirusa, omenja se tudi uporaba konoplje. Prstan je z obliko kroga v Starem Egiptu, kot tudi pri drugih prazgodovinskih ljudstvih, simboliziral večnost. Krog nima ne začetka ne konca, vedno se vrne na začetek. Simbolizira tudi Sonce in Mesec ter druga nebesna telesa. Poleg tega pa ima tudi prostor v krogu svoj pomen, in sicer so to vrata v svet še neznanega, tako dobrega kot slabega; vse, kar torej mlada zaljubljenca še čaka v prihodnosti. Prstan torej s svojo obliko kroga simbolizira večnost. In kaj je lepšega kot večna ljubezen?

Lahko si predstavljate, da so se prstani naravnega materiala kmalu uničili, zato so kasneje začeli v te namene uporabljati usnje, kosti in slonovino. Z nastopom dob različnih kovin so tudi prstane začeli pripravljati iz njih. To je ostala tudi osnova za prstane v današnjem času, ko ljudje verjetno večinoma nosijo zlate, srebrne prstane, nekatera dekleta imajo na njih tudi diamante; nekateri si celo vtetovirajo prstane. Ob tem imamo lahko pomislek, saj izgubijo simboliko vrat v prihodnost …

Pri nošnji prstana obstaja še zanimivo dejstvo, zakaj ga nosimo ravno na prstancu? Ne, razlog ni v tem, ker se ta prst tako imenuje, prej je ravno obratno … Egipčani so verjeli, da vena iz prstanca prenaša kri naravnost v srce, ki je bil simbol ljubezni. Ko so Grki pod poveljstvom Aleksandra Velikega leta 332 pr. n. št. zavzeli Stari Egipt, se je zgodba o prstancu in veni, ki vodi v srce, počasi prenesla do Rimljanov, ki so jo poimenovali “vena amoris”* ali vena ljubezni.

Tradicija nošnje prstanov pri moških ima krajšo zgodovino. Poročeni moški so začeli množično nositi prstane med II. svetovno vojno. Prstan jih je spominjal na ljubezen, a verjetno je imela moja prijateljica prav, ko je rekla, da so prstani pare spominjali na njihovo boljšo polovico in jih “varovali” pred prešuštvom, saj sta oba zakonca s simbolom prstana na prstancu kazala zvestobo svoji ljubezni. Tako si vsaj mislim: da so žene, pa tudi možje, lažje odvrnili zanimanje drugih snubcev in osvajalk. Ali pa se motim? Jaz in ljubezen, saj veste.

Prstan je torej najprej simboliziral večno ljubezen, kot tudi pripadnost žene nekemu moškemu. Torej je bila naša osnovna utemeljitev pomena prstana pravilna. Kljub temu pa se mi opisana zgodba zdi še zelo zanimiva. Sedaj imam v žepu še eno zanimivo dejstvo za vse poroke, na katere bom, upam, v prihodnosti, ko se bodo prijateljice in prijatelji poročali, povabljena.

Ampak vseeno moram pesniško dodati: ali je prstan dovolj za večnost? Ali moramo prej čez vse tukaj lepo povzete faze, od zaljubljanja do ljubezni?

To je to!
Z

*Moram opozoriti, da gre pri “veni ljubezni” zgolj za izmišljotino, saj so prav vsi naši prsti enakovredno prekrvavljeni in vena v prstancu ni nič posebnega. Sicer pa, ali se ljubezen res skriva v srcu?