Škatla

Otroci morda niso uspešni pri izumljanju kljukastih orodij, so pa zato še kar uspešni pri uporabi orodij, ki ustrezajo vedenju šimpanzov v naravi. Raziskovalna skupina z Univerze v Birminghamu se je odločila preveriti, ali malčki, stari med dvema letoma ter tremi leti in pol uspešno razrešijo naloge, ki so jim kos šimpanzi v divjini.

Znano je, da živali v divjini uporabljajo orodja. Šimpanzi s paličicami nabirajo termite in mravlje ter s kamni razbijajo oreščke in sadeže. Ta in podobna vedenja izražajo tudi drugi primati. Pri otrocih pa smo videli, da niso uspešni pri izdelovanju kljukastih orodij. Kaj pa če bi malčki morali razreševati naloge, ki jih v naravi izražajo šimpanzi. Raziskovalna skupina je sestavila 12 različnih nalog, ki so bile zelo podobne zaznanemu delovanju šimpanzov v divjini.

Naloge so od otrok zahtevale, da so ti izvlekli oziroma pridobili neke reči (na primer žogice in zvezdice) iz zaprtih škatel. V večini primerov so imeli na voljo paličice in ježke, na kar so se prilepile stvari v škatlah. V nekaterih primerih so morali otroci orodja tudi spremeniti, da so bila bolj primerna za dostop do želenih skritih reči. V škatli so se na primer skrivale tri zvezde, prilepljene na gobice, ki so bile obdane z ježki (ang. velcro). Otrok je imel na voljo palico, ki je imela ježke na obeh koncih, a je imela po dolžini pripete liste. Zaradi njih je palica postala preveč okorna in prevelika, da bi lahko otroci z njo segali po zvezdah v škatli. Tako so najprej morali odtrgati liste in šele nato seči po zvezdah v škatli.

Otroci so uspešno rešili skoraj vse naloge. Težave jim je povzročala le naloga, ki je oponašala trenje oreščka. Raziskovalka je pred otroka postavila plastično žogico, v kateri se je skrivala nalepka, in glineno kladivo. Otroku pa je podala navodila, da naj odpre plastično žogo. Le eden izmed otrok je to nalogo uspešno rešil. Morda je bil problem tudi v tem, da jim raziskovalka ni povedala, da ne morejo narediti nič narobe in da ne bo nič narobe, če kaj razbijejo. Morda so bili otroci bolj zadržani pri reševanju prav zaradi tega, ker tega niso vedeli. Lahko pa leži razlog za neuspeh otrok pri opisani nalogi tudi kje drugje.

Spol ni vplival na uspeh otrok, so pa bili starejši malčki in malčice bolj uspešni pri reševanju nalog.

Raziskovalna skupina je raziskavo zasnovala podobno kot potekajo tiste, s katerimi preučujejo, katere veščine imamo skupne z drugimi primati. V tovrstnih raziskavah skušajo znanstvenice in znanstveniki preučiti, katere primere vedenja imamo skupne z našim skupnim prednikom. Zato so za naloge uporabili tiste primere iznajdljivega vedenja, ki so jih v preteklosti spremljali pri šimpanzih v divjini. Zaradi tega naj bi bile uporabljene naloge ekološko veljavne, saj jih v predstavljenem članku primerjajo z naravnim vedenjem šimpanzov. Ekološka veljavnost v psihologiji pove, koliko je naloga podobna resničnemu stanju, v katerem se lahko znajdejo udeleženke ali udeleženci raziskave.

Te naloge ravno zato niso ekološko veljavne za otroke, saj malčki in malčice morda takih veščin v svojem razvoju preprosto ne potrebujejo. Vseeno pa so pokazali, da so otroci pri izumljanju in iskanju novih rešitev boljši, kot so pokazale raziskave v preteklosti. Poudariti je potrebno, da v to raziskavo niso vključili šimpanzov, zaradi česar so vse povezave med vedenjem otrok in šimpanzov zelo spekulativne.

Temeljno predvidevanje raziskovalne skupine je bilo, da naj bi opisane veščine obvladal že skupni prednik šimpanzov in ljudi. Zaradi tega, ker naj bi bile naloge ekološko veljavne za preučevanje vedenja šimpanzov, so celotno raziskavo predstavili v okviru že filogenetsko pridobljenih sposobnosti. Prav to predvidevanje je glavni problem predstavljene raziskave malčic in malčkov, saj ta raziskava ni vključevala vzporednih poskusov s šimpanzi, s katerimi bi preverili, ali bi bili tudi ti sposobni reševanja vseh teh nalog. To, da so šimpanzi in malčki ter malčice sposobni reševanja nalog, ki preverjajo njihove kognitivne sposobnosti na področju reševanja problemov, pa je že znano iz drugih raziskav.

Raziskava je vsekakor zanimiva za tiste, ki preučujemo iznajditeljske in ustvarjalne sposobnosti otrok. Čeprav je bila zapakirana v škatlo raziskovanja evolucije same kognicije. Upam, da bode omenjene raziskave spodbudile nadaljnje poskuse, s katerimi bomo bolje razumeli iznajdljivost in ustvarjalnost otrok. Verjetno pa drži, da lahko pridemo do razumevanja večjih inovacij, do katerih je vodila kumulativna evolucija, le tako, da obravnavamo skupaj sposobnosti posameznikov in posameznic ter družbeno učenje in sodelovanje in v tem prepletu odkrivamo ustvarjalne in nove rešitve.

To je to!
Z

Kljuka

Pred dobrim desetletjem so raziskovalci in raziskovalke ugotovili, da nove kaledonske vrane uspešno potegnejo lonček iz prozornega valja s pomočjo kljukasto oblikovane žice. To žico pa sami preoblikujejo  v kljuko iz ravne žičke. Najbolj uspešna pri tem je bila vrana Betty, ki je kar osemkrat uspešno izvlekla lonček s hrano, enkrat pa ji je podvig uspel z ravno žičko. Prav na podoben način pa je vran le enkrat uspešno prišel do lončka. Vsega skupaj je bila Betty uspešna v več kot polovici poskusov. Morda si že zasledila oziroma zasledil slavni video, ki prikazuje to sposobnost ptic.

Raziskovalna skupina z dunajske univerze je nedavno postavila pod vprašaj uporabo tovrstnega testa kot testa inovativnosti. Vrane uporabljajo tovrstna orodja tudi v naravi, kar ne kaže nujno na inovativnost, pač pa gre lahko vedenje, ki izvira iz same uporabe orodij in načina gradnje gnezd. Presenetili pa so jih kakaduji. Čeprav ti nikoli ne uporabljajo podobnih orodij, so kar trije izmed štirih, ki so bili vključeni v raziskavo, izdelali kljukasta orodja. Tako vsaj za pri ptičih tovrsten test meri inovativnost. Kaže, da je inovativnost, vsaj pri ptičih, zelo verjetno del splošne kognicije in domensko ni specializirana.

Prvotno odkritje je bilo pravzaprav le eksperimentalna potrditev te sposobnosti pri vranah, pri katerih so uporabo (kljukastih) orodij iz vejic opazili že v naravi. Kljub temu vrani, ki sta sodelovali v poskusu, pred tem nista bili nikoli v stiku s kljukasto oblikovanimi orodji.

---

Čez nekaj let so se raziskovalci in raziskovalke odločili, da bodo tovrstno nalogo preizkusili tudi z otroki. Tako imenovani kljukast preizkus (angl. hook test) je postal z leti eden izmed najpogosteje uporabljenih testov za merjenje sposobnosti otrok pri izumljanju orodij. Pri preizkusu uporabijo prozorni valj, v katerem se skriva majhno vedro, ki ima polkrožno oblikovan ročaj. Otrok dobi vrvico in žico, obdano z mehkim ovojem. Raziskovalka ali raziskovalec mu nato naroči, da naj pridobi malo vedro, ki se nahaja na dnu prozornega valja. V vedru se ponavadi za nagrado skrivajo nalepke. Otrok ima nekaj minut, da lahko reši problem.

V prvi raziskavi, pri kateri so uporabili opisani preizkus, je le slaba petina otrok, starih štiri ali pet let, uspešno rešila nalogo. Odrasli večinoma rešijo nalogo, otroci pa se jim približajo šele, ko so starejši od sedem let.

Zgoraj opisani raziskavi so sledile še mnoge druge, ki so iskale razloge za nezmožnost reševanja tega problema med mlajšimi otroki. Nekateri so preučevali otroke iz drugih kultur, druge je zanimalo, ali otroci bolj uspešno rešijo nalogo, če vnaprej vidijo, kaj lahko naredijo z žico. Tretji so se vprašali, če ni morda naloga slabo zasnovan problem, ki je kognitivno prezahteven za štiri- in petletnike. Četrti so se vprašali, če lahko s pomočjo drugih testov ustvarjalnosti otrok predvidijo uspešnost reševanja testa s kljukastim orodjem.

V vseh kulturah, v katerih so preverili sposobnost otrok za reševanje testa, so dobili podobne rezultate. Ko so otrokom pokazali kljukasto orodje pred izvajanjem testa, otroci, stari od štiri in pet let, niso nič bolj pogosto prišli do rešitve. Značilnost slabo opisanih problemov oziroma testov je v tem, da podatek, kako uspešno razrešiti nalogo, ni na voljo. V opisanem kljukastem testu otroci poznajo cilj: izvleči morajo vedro iz prozornega valja; poznajo orodja, ki so na voljo, žičko, vrv in vžigalico; ne vedo pa, kako lahko ta orodja spremenijo, da uspešno pridejo do cilja.

Preizkusi ustvarjalnosti, kot je na primer test divergentnega mišljenja, ne napovedujejo pozameznikove uspešnosti pri vleki vedra iz tulca s pomočjo kljukastega orodja. Divergentno mišljenje je sposobnost ustvarjanja čim več novih zamisli.

Žongliranje

Pred leti, ko sem še aktivno igrala košarko in je bil moj cilj v življenju postati klovnesa, sem nekega dne zajadrala v trgovino s žonglerskimi žogicami in prepričala mami, da mi jih je kupila. Po nekaj tednih in veliko razburjanja sem se naučila. Tri žogice hkrati mi je uspelo obdržati v zraku in zaokrožile so med mojima rokama. Hura!

Nisem si mislila, da bom čez nekaj let naletela na članek, da ljudje nismo edini iz super družine Hominoidea, ki žongliramo. Na Kitajskem v Hainanu so bili raziskovalke in raziskovalci že leta 2010 priča nenavadnemu vedenju posameznih hainanskih gibonov (Nomascus hainanus), ki so lomili različno dolge veje dreves in z njimi “žonglirali”.

Nomascus hainanus

Giboni so ena izmed tistih družin primatov, ki ne sodijo med opice (angl. monkeys), ampak med človeku podobne opice (angl. apes). Imajo najdaljše prednje okončine med primati, nimajo repa, najdemo pa jih v Aziji v tropskih in subtropskih deževnih gozdovih, vse od vzhodnega Bangladeša, severovzhodne Indije do južne Kitajske in Indonezije.

Žongliranje so v članku opisali kot metanje veje v zrak in lovljenje ter ponavljanje tega početja več kot enkrat. Žonglirali so samo samci, v skupini, sestavljeni iz šestih gibonov. Prvega so opazili odraslega gibona, ki si je odlomil kar dobrega pol metra dolgo palico in jo zabrisal v zrak, a je ni uspel ujeti. Pri drugem opazovanju, ki so ga zabeležili raziskovalci in raziskovalke, je izbral krajšo palico in jo vrgel v zrak, dober meter nad sabo, in to ponovil še desetkrat, nato pa je skupaj s palico odšel naprej med vejami dreves. Pri tem so ga ostali člani in članice skupine opazovali oziroma opazovale. Nato so sledila še tri opazovanja, kjer so mlajši samci žonglirali s krajšimi vejicami, dolgimi do 20 centimetrov. Vseh pet opazovanj so zabeležili v enaki skupini gibonov v časovnem obdobju treh let.

Brahiacija pri hainanskemu gibonu (vir)

Pri žongliranju so gibonu očitno izkazali uporabo orodja, a samo metanje palic v zrak in njihovo lovljenje nima nekega jasnega cilja ali namena. Zato avtorja v razpravi ugotavljata, kaj bi lahko bila funkcija tega vedenja, zanima pa ju tudi, ali se ga drugi giboni priučijo s posnemanjem. Iz preteklih raziskav vemo, da šimpanzi, gorile in orangutani uporabljajo palice za razkazovanje, pridobivanje hrane in hranjenje ter pri gibanju ali premikanju. Ker so žonglirali le samci, ima morda to vedenje družbeno funkcijo izkazovanja dobre koordinacije ter tudi kognicije.

V razvoju vseh pa je pomembna tudi igra, ki vodi v razvoj dobre koordinacije, kognicije in socialnega vedenja. V preteklosti so že pokazali, da so živali, ki jim je med njihovim individualnim razvojem onemogočeno igranje, slabše usposobljene za reševanje problemov v primerjavi s tistimi, ki jim je igranje dovoljeno. Žongliranje morda nima neposredne funkcije, a morda, kot pravijo avtorji raziskave, služi nadaljnjemu razvoju motoričnih sposobnosti. Giboni namreč za premikanje uporabljajo tako imenovano brahiacijo: med drevesnimi krošnjami se gibljejo predvsem s pomočjo rok. Giboni imajo najdaljše prednje okončine v primerjavi z drugimi primati. Za gibanje z rokami pa je potreba zelo dobra koordinacija in ocenjevanje razdalj, prav tako pa tudi dobra ocena vzdržljivosti vej pri premikanju z rokami med drevesnimi krošnjami. Ravno žongliranje pri mlajših samcih bi lahko pripomoglo k izboljšanju koordinacije in motorike.

Vse to so le predvidevanja, ki bi lahko pojasnila, zakaj si nekateri giboni mečejo in lovijo palice v zraku ter to večkrat ponavljajo. Sama vidim razloge, zakaj ljudje žongliramo v izkazovanju znanja in zabavanju gledalk in gledalcev oziroma v sami igri in zabavi. Žongliranje je zame tudi sproščujoče, pri tem pa tudi polno novih izzivov, ko se začneš učiti novih trikov. Tri pisane žogice še dandanes krožijo med mojimi dlanmi, in ko se lotim žongliranja, se pri tem zares zabavam.

To je to!
Z

Ali so šimpanzi novi kuharski mojstri?

Vsako jutro, ko vstanem, z golimi stopali nekako zajamem copate in se zvlečem v kuhinjo, iz omare vzamem džezvo, natočim vodo, postavim na kuhalnik in čakam. Vmes pripravim Hobbesa, tako je ime moji ogromni oranžni skodeli za kavo, veliko žlico in kovinsko posodo, ki skriva zmleta kavina semena. Ko voda zavre, žlico zarijem v kavo in eno debelo žlico čudežnih dišečih rjavih kavnih zrn prestavim v vrelo vodo. Še dvakrat prevrem in kava je nared! Kavo nalijem v Hobbesa, vzamem mleko iz hladilnika, ga dolijem v kavo in se odpravim nazaj do sobe, kjer se končo predramim in po nekaj požirkih kave začnem nov dan. Aja: preden zapustim kuhinjo, preverim, da sem izključila vse gorilnike. Požara pa le ne želimo imeti.

Kuhana hrana naj bi po mnenju nekaterih omogočila prevlado človeka nad drugimi živalmi. Razlog je bil morda naključen ogenj, tako da so naši predniki lahko odkrili čare kuhanja. Po naselitvi skoraj celotne Zemlje je to vodilo v nastanek raznolikih kuhenj sveta. Kljub temu morda imamo temeljne komponente vedenja, mišljenja in kognicije, ki nam omogočajo kuhanje, tako kot tudi zadnjega skupnega prednika, skupne s šimpanzi. Raziskava o kognitivnih zmožnostih, ki omogočajo šimpanzom “kuhanje”, je preverila prav to domnevo. Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se vprašali, ali šimpanzi raje jedo kuhano hrano kot surovo in ali razumejo osnovne postopke kuhanja.

Z devetimi eksperimenti sta avtor in avtorica raziskave ugotovila, da šimpanzi raje jedo kuhan sladek krompir, na kuhano zelenjavo pa so pripravljeni tudi počakati. S prvim eksperimentom sta preverila, če šimpanzi raje jedo kuhan krompir kot surov. Šimpanzi so se odločili za kuhanega. V naslednjih eksperimentih pa so se šimpanzi seznanili s “pečico.” V posodo z dvojnim dnom, ki je imela funkcijo “pečice,” so lahko postavili surov krompir in po eni minuti, ko so izvajalke in izvajalci poskusa pretresli škatlo, je šimpanz dobil kuhan kos krompirja. Posoda je služila kot navidezna pečica ali mikrovalovka, saj bi bilo prenevarno dati šimpanzom v ogrado prave kuhalnike ali električne pečice, ker bi se lahko poškodovali ali pa bi prišlo do požara. Tudi ko so morali počakati na kuhan kos krompirja, so šimpanzi raje jedli kuhano hrano kot surovo. Razumeli so tudi, da če v “pečico” vstavijo surov kos, bodo ven dobili kuhan kos krompirja.

Z nadaljnjimi eksperimenti so raziskovalke in raziskovalci preverili, ali bi šimpanzi kuhali tudi drugo hrano. Nekateri šimpanzi so “skuhali” tudi korenje, ki je v eksperimentih nadomestilo krompir. Tudi če so morali hrano prenesti iz enega konca prostora v drugega, da so si jo skuhali, so to storili. Za kratek čas so si tudi shranili kose krompirja, da so jih lahko skuhali, ko je bila “pečica” na voljo.

Na pol prostoživeči šimpanzi iz zavetišča v Demokratični republiki Kongo torej “znajo” “kuhati”. A v resnici zgolj posedujejo nekatere veščine in znanja, ki ljudem omogočajo pravo kuhanje. Šimpanzi so razumeli, da če dajo kos surovega krompirja v “pečico” in počakajo, dobijo ven kuhan krompir, ki jim je šel bolj v tek kot surov. To ni nenavadno; tudi druge živali raje jedo kuhano hrano, če je le na voljo. Šimpanzi so torej razumeli vzročnost med “pečico,” pretečenim časom in kuhano hrano. Z dodatnim poskusom, pri katerem so lahko kos krompirja dali v nedelujočo “pečico,” so šimpanzi večkrat izbrali delujočo. Raziskovalke in raziskovalci so se prepričali o uvidu šimpanzov tudi tako, da so jim ponudili kos krompirja ali pa kos lesa. Šimpanzi so pravilno ugotovili, da je kos lesa nesmiselno kuhati, saj to ni jed. Tako ga niso vstavljali v “pečico.”

Vse to le potrjuje, da imajo šimpanzi sposobnost vzročnega logičnega sklepanja. Šimpanzi so uvid v to, kaj je namen “pečice,” prenesli na novo hrano. Izkazali so tudi zmožnosti samonadzora, ko so morali na hrano počakati in jo za kratek čas postaviti v “pečico.” Poleg tega so pokazali tudi sposobnost načrtovanja v prihodnosti, v primerih, ko so si hrano shranili, da so jo skuhali, ko je bila “pečica” na voljo. V zmnožnost načrtovanja prihodnosti pri drugih živalih kar nekaj raziskovalk in raziskovalcev dvomi. A opisana raziskava je pokazala, da šimpanzi le posedujejo nekatere psihološke in kognitivne zmnožnosti, ki bi jih nekateri radi pripisovali le ljudem. Zelo verjetno imamo ljudje te veščine skupne tudi še z drugimi primati, ne le s šimpanzi. Prav gotovo so našim prednicam in prednikom, in nam še vedno, vsi te mehanizmi omogočili kuhanje in še marsikaj drugega. A šimpanzi in druge živali še vseeno niso sami razvili pečice, odkrili ognja ali razvili recepta za najslajše piškote.

Veščine, ki so jih šimpanzi izkazali v poskusu, le niso pravo kuhanje. Tega se zavedata tudi avtorica in avtor raziskave. V sklepu raziskave namreč omenjata tudi, da šimpanzi v svoji prehrani v divjini nimajo veliko gomoljev. Nekateri gomolji so slab vir hranil, tudi prebaviti jih je težje, če niso kuhani. Tako je bila uporaba krompirja in korenja morda neprimerna za razumevanje vedenja šimpanzov. Poleg tega v članku izpostavijo tudi družbeno naravo kuhanja. V človeških skupnostih je kuhanje in kasneje tudi obed skupinska dejavnost. Šimpanzi pa le niso tako zelo družbena in povezana vrsta kot ljudje. Vsekakor pa bi bilo zanimivo ugotoviti, kako bi skupine šimpanzov reagirale na obstoj pečice, v opisanem eksperimentu je namreč vedno “kuhal” ali uporabljal “pečico” le en sam šimpanz.

Naj se vrnem na začetek zapisa: koliko korakov jaz naredim vsako jutro, preden pridem do skodelice kave? Šimpanzi si kave zaenkrat še ne kuhajo. Kava lepo pokaže napredek v kopičenju znanja v človeških skupnostih. Zanj smo morali udomačiti kavovce, se jih naučili obirati in zrna pripraviti za kuho. Ob vsem tem smo ljudje na različnih mestih sveta razvili različne načine priprave kave. Ne trdim, da smo nekaj posebnega nasproti drugim živalim; vsi smo različni in po svojih najboljših zmožnostih prilagojeni na okolje, v katerem živimo. Šimpanzi iz raziskave so svoje vedenje prilagodili na nenaden pojav “pečice” na njihovem terenu in so jo s pridom izkoriščali. Raziskovalke in raziskovalci so se čudili in si pridno beležili ter ugotovili, da tako različni si pa le nismo. Pa vseeno imam že tretjo skodelico kave danes na mizi.

To je to!
Z

Otročja pravičnost

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z

(r)Evolucija v popularni glasbi?!

Glasba naj bi v zadnjh petdesetih letih prestala tri velike revolucije. Prva naj bi se zgodila leta 1964, druga leta 1983, ko naj bi sintetizator in elektronski bobni spremenili glasbo, nazadnje pa še leta 1991, ko je zavladal hip hop. Omenjene tri velike “revolucije” so odkrili štirje v Veliki Britaniji delujoči znanstveniki. Znanstveniki so primerjali ogromno bazo posnetkov komadov, ki so se med letoma 1960 do 2012 znašli na Billboardovi lestvici singlov v Združenih državah Amerike.

Primerjali so več kot 17 tisoč posnetkov oz. 30-sekundnih izsekov pesmi iz lestvice. V pesmih so primerjali harmonijo in zven tonov (timber). Priredili so osem harmoničnih tem in prav tako osem tonskih barv in v njih razdelili pesmi. S tem so lahko videli, da nekatere harmonije v glasbi izginjajo, druge se na novo pojavijo in tretje so ciklične. Za raziskavo glasbene raznolikosti so uporabili tudi algoritme, ki jih sicer znanstvenice in znanstveniki uporabljajo v evolucijski biologiji.

Kot izhodišče za analizo so vse pesmi razumeli kot predstavnice velike metapopulacije, ki ima skupne prednike, saj naj bi novi izvajalci oponašali že obstoječe sloge. Analiza jim je omogočila klasificiranje glasbenih slogov in kvantitativno preučevanje evolucije glasbenih uspešnic zadnjih petdesetih let. Znanstveno so lahko preučili kulturne spremembe v glasbi, vsaj tako trdijo.

Glavne ugotovitve so bile, da se je glasba “razvijala” postopno, vmes pa so se zgodili trije večji, že omenjeni, premiki ali “revolucije”. Nobene “revolucije” na lestvicah ni povzorčila t. i. britanska glasbena invazija na čelu z Beatli. pri svojem ustvarjanju seveda sledili Poleg tega so spoznali tudi, da raznolikost glasbe v zadnjih letih ne upada, kot so sprva predvideli. Evolucija raznolikosti glasbe na lestvicah naj bi bila posledica zgodovinsko edinstvenih dogodkov, in sicer novih načinov produkcije glasbe.

Glasbo že dolga leta preučujejo raziskovalke in raziskovalci s področij družbenih in humanističnih ved. A po besedah avtorjev te raziskave to ni dovolj, da bi zares znanstveno razumeli razvoj glasbe. Analiza 30-sekundnih posnetkov pa naj bi nam to omogočila. A če pomislimo le na pesem Nothing Else Matters Metallice, ki je bila leta 1992 uvrščena na 34. mesto na Billbordovi lestvici stotih uspešnic, lahko ugotovimo, da se pesem v šestih minutah in 28-ih sekundah, kolikor traja, kar precej spremeni. Zato naključno izbrani 30-sekundni posnetek verjetno ni prav dober vzorec. Avtorji v članku ne navajajo, kateri del pesmi so vzeli. Navedejo pa ogromno lepih grafov in številk. A ti bolj malo razkrijejo, kje so bili razlogi za spremembe. Tako na primer med letoma 1963 in 1965 Billboardova lestvica ni več ločevala med produkcijo glasbe Evro- in Afroameričanov, tako da se je takrat popularen soul uvrstil na glavno lestvico. Morda je to razlog za prvo “revolucijo”? Je potem to res glasbena “revolucija” ali zgolj odsev napredka v političnih pogledih vodij Billboardove lestvice?

Leta 1991, ko naj bi se zgodila največja glasbena “revolucija”, ko je hiphop nadomestil rock, je Billboard začel za določanje položaja singla na lestvici upoštevati prodajo preko črtnih kod. Pred tem so prodajo pri Billboardu spremljali preko poročil radijskih postaj in prodajalen glasbenih singlov. Radijske postaje in trgovine so pesmi umaknile s poročil za Billboardovo lestvico, takoj ko jih je založba nehala promovirati. Čeprav so se določeni singli morda še naprej pogostokrat vrteli na radiu oziroma so se dobro prodajali. Tako je hiphop dobil večjo veljavo na Billboardovih lestvicah šele tako pozno. Čeprav se je pred tem že dalj časa pojavljal v širšem glasbenem prostoru, morda le ni bil tako dobro oglaševan s strani založb in ga zato Billboardove lestvice ga niso zaznale.

The Beatles “revolucije”, ki bi jo zaznala analiza harmonij in zvena tonov, niso naredili. Saj so kot mnoge druge glasbenice in glasbeniki imeli vzornice in vzornike pri ustvarjanju svojih pesmi. Morda si že opazila oziroma opazil, da glasbenice in glasbenike, ki so novi na sceni pogosto vprašajo, kaj so poslušali ko so bili mlajši, kdo so bili njihove vzornice in vzorniki ter kaj jih je pritegnilo v glasbeno ustvarjanje.

Kljub temu, da bi sama rada raziskovala kulturo z bolj empiričnimi in kvanitativnimi znanstvenimi metodami, se mi zdi, da so šli avtorji s trditvijo, da so raziskali evolucijo glasbe zadnjih 50 let, malo predaleč. Z vzorčenjem 30-sekundnih izsekov in primerjanjem singlov zadnjih petdeset let so le povprečno dobro raziskali evolucijo Billboardove lestvice stotih hitov, zagotovo pa niso raziskali evolucije glasbe, če je to sploh mogoče raziskati, samo s empiričnimi metodami in veliko številkami. Po mojem je najboljša kombinacija obeh “znanstvenih kultur”: humanistične, bolj kvalitativne narave, in naravoslovne, bolj kvanititativne. Marsikaj o Billboardovi lestvici bi avtorji raziskave verjetno lahko izvedeli, če bi prebrali kakšno družboslovno knjigo o popularni glasbi, še boljše kar o glasbenih lestvicah.

To je to!
Z

Pri-(nevro)-stranskosti

Nevroznanstvene razlage in obarvane slike možganov naj bi imele prav poseben čar. Vsaj  v raziskavah iz leta 2008 so večino dodiplomskih študentov prepričale tiste razlage psiholoških pojavov, ki so vsebovale nevroznanstvena pojasnila ali slike možganov. A ko so nekaj let kasneje druge raziskovalne skupine ponovno preverjale rezultate prvih raziskav, se je izkazalo, da nevroznanstvene razlage morda le niso tako privlačne. Ali smo res dovzetni do nevropristranskosti?

Slike funkcionalne magnetne resonance naj sedaj ne bi zadoščale, da bi ljudje bolj zaupali razlagam psiholoških pojavov. Morda se je v petih letih, ki so minila med raziskavama, spremenilo razumevanje nevroznanosti med ljudmi ali pa smo postali bolj skeptični do slik možganov. Ko so preverili, ali nevroznanstvena pojasnila psiholoških pojavov še vedno vplivajo na razumevanje, so ugotovili, da ima nevroznanost še vedno pomembno vlogo pri tem, da ponuja preričljive razlage. Torej smo le dovzetni do nevroznanstvenih razlag? Morda je bolj pomembno raziskati, kdaj in kako nas nevroznanstvene raziskave prepričajo?

(vir)

V začetku letošnjega leta je bila objavljena še zanimiva raziskava, ki je primerjala, kako nevroznanstvene razlage vplivajo na to, ali zaupamo pravi, kvalitetni razlagi nekega pojava ali pa sledimo krožni razlagi, ki se nanaša sama nase in ne pojasnjuje ničesar. Primer dobre razlage, ki so jo uporabili v raziskavi, je naslednji: “To se zgodi, ker subjekti težko spremenijo svoji pozicijo, da bi razumeli perspektivo drugega, ob tem pa napačno projicirajo svoje znanje na druge.” Krožna razlaga pravi tako: “To se zgodi, ker subjekt naredi več napak, ko presoja druge. Ljudje veliko bolje ocenijo, kar vedo oni sami.” Psihološkim razlagam so v treh različnih pogojih dodali tri različna nepotrebna pojasnila, in sicer: nevroznanstveno ter pojasnila s področja znanosti (fizika, genetika) in družbenih ved. Nevroznanstvenemu pojasnilu so v nekaterih primerih dodali tudi sliko možganov, ki ponovno ni imela velikega vpliva.

Rezultati so pokazali, da so študentke in študentje bolj zaupali nevroznanstveni razlagi, ne glede na to, ali je vsebovala sliko možganov ali ne. Nepotrebna nevroznanstvena razlaga je v prepričljivosti “premagala” tako znanstveno razlago kot tudi pojasnilo iz družbenih ved. Vsekakor je raziskava pokazala, da so imele udeleženke in udeleženci raziskave težave s prepoznavanjem slabega krožnega argumenta. Očarala jih je tudi sama nevroznanstvena razlaga. Večino vzorca so predstavljale študentke in študentje, ki so obiskovali predmet Uvod v psihologijo. Morda lahko to dejstvo pojasni njihovo pristranskost za nevroznanstveno pojasnilo. Morda bi biologinje in biologi raje videli genetsko razlago, medtem ko bi bila po godu fizičark in fizikov fizikalna razlaga pojava – kdo ve?

Zanimivo bi bilo preveriti vsa ta očarljiva dejstva o nevroznanstvenih razlagah z ljudmi, ki jih nevroznanost ne spremlja tako od blizu kot dodiplomske študentke in študente psihologije. Morda bi lahko zasnovali eksperiment za stare starše, ki jim (nevro)znanost ni blizu, ali pa za otroke, ki še krepijo svoje veščine znanstvenega mišljenja. Morda bi ravno pripadnice in pripadnike teh skupin veliko uspešneje ovrednotile razlage in ne bi bili dovzetni za nepotrebna (nevroznansvtena) pojasnila.

To je to!
Z

Sulice in šimpanzinje

Primatologinje in primatologi so bili začudeni, ko so ugotovili, da v senegalski šimpanzji populaciji, v Fongoli, za lov malih vretenčarjev šimpanzinje pogosteje od šimpanzov uporabljajo orodje, ki spominja na sulice.

Raziskovanje nam najbližjih primatov, s katerimi imamo zadnje skupne prednike, nam z veliko verjetnostjo nekaj pove tudi o homininski zgodovini. Zato raziskovalke in raziskovalci na različnih krajih v divjini podrobno opazujejo in sledijo vedenju šimpanzev. Tako kot ljudje se tudi različne populacije šimpanzij in šimpanzov vedejo različno. Pogostokrat so vzorci vedenja povezani z okoljem, v katerem živijo. Ker v Senegalu živijo v savanskem okolju in ker paleoarheološke najdbe v Afriki kažejo, da naj bi zgodnje homininske vrste živele v podobnem okolju, je verjetno smiselno natančno preučiti vedenje primatov v tem okolju. Poleg tega so se pri naših prednikih in sorodnikih vsaj v nekaterih primerih razvile podobne adaptacije v podobnih okoljih. Zato so bile morde ta oblike vedenja, ki jih lahko opazujemo pri primatih, značilna tudi za naše skupne prednike. V vsakem prkimeru pa velja, da moramo, če si prizadevamo k boljšemu razumevanju, kako podobni oziroma različni smo drugim živalim, čim bolje poznati in primerjati naša in njihova vedenja.

Tako so raziskovalke in raziskovalci v Fongoli, v Senegalu, posneli 99 primerov lova na male nočne primate, galage (Galago senegalensis). Od tega je bila tretjina plena ulov šimpanzij, drugi dve tretjini sta bili ulov šimpanzev. To je nekako pričakovano, tudi v primerjavi z drugimi šimpanzjimi populacijami. Kljub temu da lahko tudi pri šimpanzih sledimo vzorcu, po katerem samci ulovijo več plena od samic, kakor tudi v človeških lovsko-nabiralskih skupnostih moški ulovijo več plena od žensk, pa je zanimivo, da vsaj v nekaterih človeških skupnostih ženske poskrbijo tudi za velik del energetsko bogatejše prehrane. Poleg tega so bile bržkone nemalokrat spretnejše pri oblikovanju in izumljanju novih orodij za lov. Šimpanzinje iz Fangole kažejo podobne vzorce. Velik del plena, ki so ga ulovile, so namreč ulovile s pomočjo sulicam podobnih orodij. Medtem so samci večinoma lovili brez orodij ali z “golimi rokami.” V primerih, kjer so šimpanzinje in šimpanzi lovili z orodji, so več kot tri petine lova izvedle šimpanzinje.

Poleg tega, da so šibkejše šimpanzinje uspešno lovile, so lahko svoj plen v večini primerov tudi obdržale. Življenje v šimpanzji skupnosti ni vedno lahko, čeprav nekateri izkazujejo sodelovanje in občutek za nepravičnost, si dominantni samci ponavadi prilastijo kar eno četrtino plena, ki ga odvzamejo šibkejšim pripadnicam in pripadnikom v skupini. A pri populaciji šimpanzov in šimpanzij v Fangoli je po poročanju raziskovalk in raziskovalcev prišlo do takšne prerazporeditve plena le v eni dvajsetini primerov.

Okolje in različne vedenjske adaptacije, povezane z njim, verjetno lahko vplivajo na razmerja znotraj skupnosti. Okoljske danosti in organizacija skupin verjetno spodbudno vplivajo tudi na izumljanje novih orodij in načinov lova. Do sedaj poznamo to razmerje le pri eni šimpanzji skupnosti, ki živi v podobnem okolju, v katerem so najverjetneje živeli naši predniki. Druge skupine primatov uporabljajo drugačna orodja ter živijo v drugačnem okolju, poleg tega so se tudi nam najbližji primati tako fiziološko kot vedenjsko evolucijsko razvijali in spreminjali od takrat, ko smo imelizadnjega skupnega prednika, tako da je v resnici zelo težko sklepati karkoli o razvoju in izviru različnih oblik vedenj. Vseeno pa opisani primer, če ga povežemo in primerjamo z opisi vedenja primatov v drugih krajih, prinaša zanimiva odkritja, ki, kot ponavadi, pokažejo, kako kompleksno so organizirane tudi druge živalske skupnosti in ne le človeška.

To je to!
Z

Vrnil se je brontozaver!

Na eni izmed mojih najljubiših majic je narisan prestrašen Miki Mišek, ki ga miri ogromen dinozaver: “Ne bodi pre-histeričen!”

Prazgodovina: takrat so živeli dinozavri. Po Zemlji so se sprehajali od obdobja pred 225 milijoni let in vse do časa pred pred okoli 65 milijoni let. Iz skupine dinozavrov so množično izumrtje preživeli le ptiči. Ker živih dinozavrov ne moremo raziskovati, je o njih še marsikaj neznanega. Poleg tega znanstvenice in znanstveniki na podlagi novih najdb vedno prevprašujejo že obstoječa spoznanja. Tako so se trije paleontologi pred petimi leti odločili ponovno preučiti družino zavropodov, ki jo imenujemo diplodocidi (Diplodocidae). V to skupino uvrščamo tudi apatozaure ali varljive plazilce in, če bi še obstajal, bi sem sodil tudi brontozaver. A pred petimi leti brontozaver ni več obstajal, a sedaj se je vrnil!

V raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji PeerJ, so paleontologi preučili 81 najdb ostankov dinozavrov iz družine diplodocidov. Kar res ni veliko, če pomislim, kakšen občutek ponavadi dobim po obisku prirodoslovnih muzejev, ko se mi zazdi, da smo odkopali ogromno kosti dinozavrov. Najdbe dinozavrskih kosti so v resnici kar redke. Dinozavri so skozi čas postali kulturni simbol in skoraj vsi muzeji so se založili z vsaj nekaj dinozavrskimi kostmi. V muzejih najdemo vrste dinozavrov, pri katerih so bila celotna okostoja zelo dobro ohranjena. Tako so raziskovalci imeli na voljo 81 najdb, na njih se pregledali kar 477 morfoloških znakov. To so na primer dolžine in oblika kosti ter dolžine delov kosti in podobno. Morfološki znaki so jim omogočili, da so najdbe ponovno razdelili v različne vrste in rodove. Raziskovalci so primerjali anatomske razlike in podobnosti. Pri razvrščanju najdb v posamezne rodove in vrste so iskali najmanjše število jasnih razlik in primerjali kraje, kjer so živeli dinozavri. Ker je bilo v dobrih stotih letih najdenih nekaj novih najdb diplodocidov in ker so v tem času razvili nove načine merjenja morfoloških razlik ter tudi nove metode obdelave teh ogromnih količin podatkov, je raziskava spremenila taksonomijo skupine diplodocidov. Nove metode obdelave podatkov uporabljajo algoritme, ki združujejo vrste v skupine glede na število edinstvenih skupnih lastnosti, ki si jih delijo znotraj skupne s katero si delijo zadnjega skupnega prednika, a si jih ne delijo skupaj z odaljenimi predniškimi skupinami. Ta način razvrščanja vrst imenujemo kladistika. Preden pojasnim, kako se je brontozaver uspel vrniti, naj na kratko predstavim še zgodovino njegovega imena.

Pred dobrimi 100 leti je v paleontologiji vrelo. V letih po letu 1860 sta Othniel Charles Marsh in Edward Drinker Cope začela pravi paleontološki boj ali vojne kosti (Bone wars). Marsh in Cope sta bila zagrizena iskalca fosilov novih vrst, a namesto sodelovanja sta se odločila tekmovati, kdo bo našel več fosilov in kdo bo poimenoval več novih vrst. Rezultat je bil, da sta ostala sama brez vsega, a ob tem sta vsaj prinesla ogromne količine znanja in odkritij ameriški paleontologiji. Poimenovanje nove vrste je prinašalo prestiž. Tako je leta 1877 Cope poimenoval prvega apatozavra, dve leti za tem je Marsh odkopal dele novega dinozavra, ki ga je poimenoval brontozaver ali gromski plazilec.

Brontosaurus (vir)

A, nesrečni Marsh je na brontozavrsko okostje namestil napačno lobanjo, ki ni pripadala brontozavru. Le nekaj desetletij zatem, leta 1903, so paleontologi določili, zaradi premalega števila razlik v morfologiji, da v resnici ne gre za dva ločena rodova dinozavrov, ampak da glede na okostje brontozaver sodi v rod apatozavrov. Pri poimenovanju vrst obstaja pravilo, da se ohrani prvo ime, ki je bilo dodeljeno neki vrsti. Ime gromski plazilec bi morali prenehati uporabljati, a ker je bil velik rastlinojedec zelo priljubljen, brontozaver ni kar izginil. Pojavljal se je na zapisih v muzejih, v knjigah, a za natančne paleontologinje in paleontologe se je zgodilo še nekaj hujšega.

Leta 1989 je ameriška pošta izdala komplet štirih znamk, kjer se je poleg rodov Tyrannosaurus, Stegosaurus in Pteranodon, znašel tudi priljubljeni Brontosaurus. Ampak brontozaver takrat ni obstajal! Mimogrede, Pteranodon, ki se je tudi znašel v tem kompletu štirih dinozavrov, ne sodi v skupino dinozavrov! To je veliko večja taksonomska napaka, a očitno ni nikogar tako prizadela, da bi se prav zares jezil. Pteranodon namreč sodi v skupino Avemetatarsalia, kamor sodijo tudi dinozavri, a je imel Pteranodon z dinozavri le zelo oddaljenega skupnega prednika. Uvrstiti pteranodona med dinozavre je po besedah Braina Switka tako, kot da bi človeka uvrstili med vrečarje. A Pteranodon ni kratil spanca znanstvenicam in znanstvenikom, brontozaver je takrat povzročil pravi upor.

Časovnica zgodovine odkritij apatozavra in brontozavra (vir)

Letos, dobrih 25 let po kravalu ob napaki ameriške pošte, pa so raziskovalci pokazali, da brontozaver v resnici obstaja! Med brontozavri in apatozavri obstaja zadosti morfoloških razlik da si gromski plazilec zasluži svoj rod Brontosaurus, v katerega po novem sodijo vsaj tri vrste. Za nov rod je zadoščalo razlikovanje v vsaj eni petini od vseh lastnosti, ki so jih primerjali med različnimi fosilnimi najdbami diplodocidov. Poleg tega se je med diplodocide vrinil še nov rod, ki so ga paleontologi, vključeni v to zelo obsežno raziskavo, poimenovali Galeamopus. Dva obstoječa rodova Dinheirosaurus in Supersaurus pa so združili v enega.

Primer brontozavra zelo lepo oriše, kako deluje znanost. Znanstvenice in znanstveniki opazujejo in vedno ponovno preverjajo in postavljajo pod vprašaj stare podatke in razkrivajo nove skrivnosti tega sveta. To je eden izmed čarov znanosti.

V resnici nisem nikoli razmišljala, kateri vrsti pripada dinozaver, ki miri miš na majici. A težko verjamem, da bi bil varljiv plazilec ali apatozaver tako prijazen, zato si bom zamišljala, da mi velik rastlinojed brontozaver pravi: “Kar mirno, ne paničari! Jaz nisem obstajal, a sem se vrnil …”

To je to!
Z

Nepričakovano presenečenje?!

Danes, ko sem se peljala nazaj z vlakom, je nasproti mene v vijoličnem vozičku sedela deklica. S prstki je raziskovala rob vozička. Najbolj jo je zanimalo mesto, kjer se je vijolično blago spremenilo v prosojnega. Deklica je bila videti začudena. Na drugi strani prosojnega blaga je videla oprijemalo, a njena roka nikakor ni mogla priti na drugo stran in se ga dotakniti. Še bolj zanimivo je bilo to, da se je lahko dotaknila prosojnega dela vozička, tudi z druge strani, a roka ponovno ni mogla seči skozi prosojno blago. Le kaj se dogaja?

Prepričana sem, da je deklica že videla običajno, prozorno okno. Morda je bila sprva začudena, a je potem spoznala, da je trdno in da ne more stopiti skozi. Verjetno se ni trudila razumeti, kaj se dogaja s svetlobo, kako gre lahko svetloba skozi okno, ona pa ne more. Morda je pomislila, morda celo vprašala starše. Vsekakor pa je spoznala, da mora odpreti okno ali vrata, če hoče priti na drugo stran. Na vlaku pa jo je zbegalo mehko prozorno blago, vidi se skozi, ni trdo kot okno, pa vseeno ne more skozi.

Raziskovalke in raziskovalci s področja razvojne kognitvine psihologije pravijo, da so otroci male znanstvenice in znanstveniki. Raziskave so pokazale, da ob spoznavanju sveta preizkušajo različne hipoteze, tako kot to počnejo znanstvenice in znanstveniki. Na podlagi preizkušanja se priučijo novih lastnosti in zakonitosti v svetu. V nekaterih primerih so pri preizkušanju celo boljši od odraslih, saj se ne zanašajo na kognitivne pristranskosti in bližnjice, ki jim sledimo odrasli. Ena izmed pristranskosti je na primer konformnost oz. potrjevanje. Odrasli sledimo vnaprejšnjim prepričanjem in ponavadi si nove dokaze predstavimo ali razložimo v okviru vnaprej znanih dejstev. Knjižni junak Sherlock Holmes se je ravno temu izogibal in sledil zapovedi: Izloči vsa dejstva, in tisto, kar ostane, ne glede na to, kako neverjetno je, je resnica. Tako se trudijo razmišljati tudi znanstvenice in znanstveniki, čeprav pri svojem delu stojijo na ramenih velikanov in gradijo na že opravljenih raziskavah. Skozi leta, desetletja, stoletja se znanje počasi akumulira in vodi do vedno novih odkritij.

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

A, veliki premiki, ki jih je Thomas Kuhn poimenoval znanstvene revolucije, se zgodijo, ko se med vsemi uveljavljenimi imeni, ki sledijo znanosti, najde vedoželjna posameznica ali pozameznik, ki se ne strinja z do tedaj uveljavljenim znanjem in si zamisli odličen eksperiment ali pa samo zelo dobro opazuje svet in pokaže, da stvari niso take, kot so videti na prvi pogled. Tako je Kopernik sredi 16. stoletja podvomil v ptolemajski geocentrični sistem in postavil sonce v središče vesolja. V tistem času družba na ta premik ni bila pripravljena. Šele kasneje, z odkritji Keplerja in Galileja, je sonce dobilo svoje mesto v vesolju in moderna znanost se je začela pospešeno razvijati. Kasneje sta Darwin in Wallace ponovno zamajala temeljna prepričanja o izviru živega sveta in evoluciji. Darwin naj bi si zapisoval vsakokrat, ko je odkril kaj, kar je prišlo navzkriž z njegovim prepričanjem in teorijo, saj se je bal, da bi drugače pozabil.

Naj se vrnem na male radovedne znanstvenice in znanstvenike. Ravno odkritja in opazovanja, ki se ne skladajo otroškimi pričakovanji, otroke najbolj zanimajo. V raziskavi, ki je bila nedavno objavljena v ameriški znanstveni reviji Science, sta Aimee E. Stahl in Lisa Feigenson z Univerze John Hopkins ugotovili, da se v takih primerih malčice in malčki, stari 11 mesecev, tudi največ naučijo.

Otroci so tekom odraščanja soočeni z ogromnim številom novih predmetov in pojavov. Verjetno je težko izluščiti, kaj je pomembno, kaj je dobro sponznati in kaj se je dobro naučiti. Zato jih pogostokrat odrasli z navodili vodimo pri spoznavanju. A, raziskave so pokazale, da otroci tudi sami brez naše pomoči spoznavajo svet. Tako na primer bolj pozorno oz. dalj časa spremljajo predmete v eksperimentih, ki kršijo neka pravila. Če na primer spustimo žogo po klancu navzdol in je na koncu klanca trden zid, se bo žiga tam ustavila in ne bo prešla skozi njega do drugega zidu na poti. A če eksperiment malo prilagodimo in spravimo žogo skozi prvi zid, da se ustavi šele pred drugim zidom na poti, potem je žoga kršila neka pravila. Tako krši pravila svetloba, ki lahko gre skozi prozorno blago v otroški voziček deklice z vlaka, njena ročica pa ne more skozi. V raziskavi s klancem in zidovoma sta raziskovalki uporabili žogo in avto. Pri prvi skupini otrok je žoga kršila pravila, pri drugi pa avto. Ko so kasneje v eksperimentu pospremili pot žoge, ki je kršila pravila in nekako prešla skozi prvi zid, s piskajočim zvokom, so otroci namenjali veliko več pozornosti zvoku in predmetu, ki je kršil pravila, ob tem pa so se naučili, da žoga piska. Presenečenje je torej vodilo do učenja in spoznanja, da žoga piska.

A drugi del eksperimenta je bil še bolj zanimiv. Poleg žoge in avta na klancu sta raziskovalki pripravili tudi pot za avto po prozorni površini. Avto je zapeljal po črni škatli in naprej po prozorni površini. Namesto da bi padel na tla, ko se je črna plošča končala, je uspešno obstal v zraku na prozorni površini, ki pa je otroci niso videli: videti je bilo, kot da avto lebdi.

Otrosi so v različnih pogojih dobili v raziskovanje različne igrače. Skupine otrok, ki so dobile igrače, ki niso prekršile nobenega pravila, obstale za prvim zidom ali pa padle s črne površine na tla, so vse igrače raziskovale približno enako časa. Otroci, ki so po eksperimentu z žogo ali avtom, ki sta kršila pravila, dobili igrače, ki se “niso držale pravil”, so slednje raziskovali dalj časa. Poleg tega so malčice in malčki te igrače raziskovale in raziskovali na drugačen način. Žogo, ki je prešla skozi trden zid, so poiskušali spraviti skozi mizo. Prav tako se ni dobro godilo “lebdečemu avtomobilu”. Otroci so preizkušali, ali avto obstane v zraku ali pade na tla.

Otroci so se v vsakem primeru več naučili pri opazovanju predmetov, ki so jih presenetili. Žog, ki so šle skozi zid, in lebdečih avtov so se lotevali zelo znanstveno, s preizkušanjem, ali lebdijo oziroma ali lahko prodirajo skozi trdne objekte, kot se je to zgodilo v eksperimentu. Tako kot je deklica na vlaku raziskovala prozorno blago, znanstvenice in znanstveniki vsak dan iščejo odgovore na najrazličnejša vprašanja in očitno so najbolj veseli, ko jih doleti nekaj nepričakovanega.

To je to!
Z