Kaj pomeni “premagati strah”? Da odgovorim na to vprašanje, moram najprej ugotoviti, kaj strah sploh je, zato mu bom danes posvetila misli na TBT.
V knjigi, iz katere sem se učila nevroznanost, je zapisano, da je strah adaptiven odziv na nevarne situacije oz. grožnje. Izrača se kot avtomatiziran odziv, t. i. boj ali beg, ki ga sproži simpatik, del avtonomnega živčevja.
Na spleti strani, Kako stvari delujejo, najdemo drugačno razlago, in sicer da naj bi bil strah verižna reakcija, ki se dogaja v možganih. Sproži jo stresni stimulus oz. dražljaj in se konča s sproščanjem različnih biokemijskih substanc v organizem, ki sprožijo povišan srčni utrip, pospešijo dihanje in napnejo mišice. Pripravi nas torej na že omenjeni odziv boja ali bega.
Teta Wiki pa edina ponudi bolj psihološko definicijo strahu, kjer ga opredeli kot negativno senzacijo ali občutje, ki ga sproži neka grožnja oz. nevarna situacija. Kasneje najdemo strah predstavljen kot eno izmed univerzalnih čustev. Nato pa povzamejo, da nam strah omogoča prepoznavati in izogibati se nevarnim situacijam z bojem ali begom.
Seveda pa ne morem mimo možganov in vprašanja, kje se skriva ta strah v mojih nevronih, četudi je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni.
Kot sem na blogu zapisala že nekajkrat, so možgani zelo kompleksen organ in nikoli ni za neko stvar odgovorna le ena njegova struktura, čeprav je res, da velikokrat slišimo, kako naj bi bila amigdala glavna pri občutenju strahu. Ampak če se že v definiciji strahu skriva zamisel o tem, da strah sproži neki dražljaj, moramo ta dražljaj najprej zaznati z našimi čuti; torej dobimo podatek o prisotnosti dražljaja, ki v nas zbudi strah po naših čutilih, ki informacijo o tem po aferentnih nevronih sporočajo do senzoričnega korteksa, ki se nahaja v parietalnem režnju; le ta je dobro povezana z amigdalo. Vsak senzorni sistem ima celo svoj projekcijski vzorec v nukleih amigdale. Notranje povezave (interkonekcije) v amigdali pa omogočijo integracijo informacij iz različnih senzornih modalitet. Amigdala je tesno povezana tudi s hipotalamusom. Seveda je povezana tudi z drugimi strukturami (hipokampus, talamus) v možganih, a omenjene povezave so nujne, če opisujemo, kje se skriva strah v možganih.
Naj povzamem: ko zaznamo dražljaj oz. grožnjo, gre ta informacija skozi senzorične nevrone do talamusa, kjer se usmeri do senzoričnega korteksa in od tam nadaljuje pot do amigdale, ki je povezana z hipotalamusom, kjer se končno začne že omenjeni odziv boj ali beg. Hipotalamus aktivira simpatik in preko hipofize sproži hormonalni odziv. Pride do sprostitve ACTH, kar vpliva na skorjo nadledvične žleze. Ta kasneje sproži v krvni obtok kar nekaj različnih hormonov, ki v organizmu sprožijo fiziološke odzive organizma na nevaren dražljaj in nas pripravijo na boj ali beg. Preko simpatika pa pride tudi do neposrednega vpliva na naše mišice, vpliva pa tudi na sredico nadledvične žleze, od koder se v krvni obtok izločata adrenalin (epinefrin) in noradrenalin (norepinefrin). Vse to sestavi skupaj odziv organizma na boj ali beg.
Sedaj sem vas pa že zagotovo utrudila z vso nevrofiziološko razlago strahu; mi boste še začeli verjeti, da sploh ne obstaja in da je vse v nekaj molekulah. Saj veste: v resnici ni tako preprosto. Sem pa dobila zamisel, da premagamo strah vsakič, ko se soočimo z nevarno oz. grozečo situacijo, in sicer reagiramo ali z bojem ali pa zbežimo. Še eno idejo, o premagovanju strahu, imam na zalogi; kako je strah povezan s spominom in kako premagati strah z izbrisom spomina? Seveda pa se tu pojavi vprašanje, koliko spremenimo človeka z izbrisom spomina.
Hvaležna bom za kakšen predlog ali idejo med komentarji.
To je to!
Z
Piškotarna 