Arhiv | junij, 2012

Pogum

26 Jun

Če sem se zadnjič spraševala, kaj je strah? Lahko danes povem nekaj o pogumu, s katerim nam lahko uspe strah premagati.

Kaj je pogum?

Logično lahko predvidimo, da je to strahu nasprotno občutje strahu in je zato na ravni organizma eden izmed najpomembnejših mehanizmov premagovanja strahu. Bolj natančno ga nekateri raziskovalci opredelijo kot spekter vedenj, ki jim je skupna izvedba namernega dejanja, ki nasprotuje predlaganemu, avtomatičnemu dejanju, ki ga sproži mehanizem strahu v organizmu. Pri pogumu, kot sem ga definirala, je torej soudeležena tudi naša zavestna volja. Tako na ravni vedenja pogum opredelijo tista dejanja, pri katerih z našo voljo vplivamo na dejanje, ki se zgodi po zaznavi dražljaja in v nas sproža občutek strahu.

Pogum torej sproži naša volja, z njim pa lahko uspešno premagamo strah.

To je to!

Z

Mimogrede, opravičujem se, ker poleti TBT ne bo redni zapis na Piškotarni. Upam, da napišem en zapis na vsaka dva tedna. Pa lepe počitnice!

Advertisements

Vročina

19 Jun

Iskala sem besedo, besedo za danes. Pa je prišlo na vrsto vreme na televiziji in govorilo se je o vročini. Hah, pa jo imam: vročina!

Res je pasje vroče te dni. Samo sladoled bi jedli in se hladili. Saj 30+ C ni tako visoko; najvišje temperature na svetu so izmerili v Aziziyi, Libija, kar 57,88 C. Skoraj enkrat več kot pri nas. Na površini sonca je kar do 5505 C. Še dobro, da nismo bližje.

Ni nam pa vroče samo poleti. Če nas napade kakšen virus ali bakterija, naše telo tudi poviša temperaturo in nam je vroče. Temperaturo organizma nadzoruje hipotalamus. Ob napadu virusa ali bakterije oz. ob propadanju naših lastnih celic začnejo celice našega imunski sistem proizvajati endogene pirogene, del pirogenov pa predstavljajo tudi eksogene snovi, npr. deli bakterij. Kakorkoli, pirogeni so snovi, ki potujejo po krvi, vse do možganov, kjer pride do nastanka prostagladina E2 (PGE2), ki vpliva na hipotalamus, ta pa sproži odziv avtonomnega živčnega sistema, zato v organizmu nastopi povišana telesna temperatura.

Sedaj pa vem, zakaj mi je vroče, ko zunaj ni vroče, pa se “kuha” v meni. Vseeno pa … Kaj naj sedaj v tej vročini? Hum … sladoled!

To je to!

Z

Strah

12 Jun

Kaj pomeni “premagati strah”? Da odgovorim na to vprašanje, moram najprej ugotoviti, kaj strah sploh je, zato mu bom danes posvetila misli na TBT.

V knjigi, iz katere sem se učila nevroznanost, je zapisano, da je strah adaptiven odziv na nevarne situacije oz. grožnje. Izrača se kot avtomatiziran odziv, t. i. boj ali beg, ki ga sproži simpatik, del avtonomnega živčevja.

Na spleti strani, Kako stvari delujejo, najdemo drugačno razlago, in sicer da naj bi bil strah verižna reakcija, ki se dogaja v možganih. Sproži jo stresni stimulus oz. dražljaj in se konča s sproščanjem različnih biokemijskih substanc v organizem, ki sprožijo povišan srčni utrip, pospešijo dihanje in napnejo mišice. Pripravi nas torej na že omenjeni odziv boja ali bega.

Teta Wiki pa edina ponudi bolj psihološko definicijo strahu, kjer ga opredeli kot negativno senzacijo ali občutje, ki ga sproži neka grožnja oz. nevarna situacija. Kasneje najdemo strah predstavljen kot eno izmed univerzalnih čustev. Nato pa povzamejo, da nam strah omogoča prepoznavati in izogibati se nevarnim situacijam z bojem ali begom.

Seveda pa ne morem mimo možganov in vprašanja, kje se skriva ta strah v mojih nevronih, četudi je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni.

Kot sem na blogu zapisala že nekajkrat, so možgani zelo kompleksen organ in nikoli ni za neko stvar odgovorna le ena njegova struktura, čeprav je res, da velikokrat slišimo, kako naj bi bila amigdala glavna pri občutenju strahu. Ampak če se že v definiciji strahu skriva zamisel o tem, da strah sproži neki dražljaj, moramo ta dražljaj najprej zaznati z našimi čuti; torej dobimo podatek o prisotnosti dražljaja, ki v nas zbudi strah po naših čutilih, ki informacijo o tem po aferentnih nevronih sporočajo do senzoričnega korteksa, ki se nahaja v parietalnem režnju; le ta je dobro povezana z amigdalo. Vsak senzorni sistem ima celo svoj projekcijski vzorec v nukleih amigdale. Notranje povezave (interkonekcije) v amigdali pa omogočijo integracijo informacij iz različnih senzornih modalitet. Amigdala je tesno povezana tudi s hipotalamusom. Seveda je povezana tudi z drugimi strukturami (hipokampus, talamus) v možganih, a omenjene povezave so nujne, če opisujemo, kje se skriva strah v možganih.

Naj povzamem: ko zaznamo dražljaj oz. grožnjo, gre ta informacija skozi senzorične nevrone do talamusa, kjer se usmeri do senzoričnega korteksa in od tam nadaljuje pot do amigdale, ki je povezana z hipotalamusom, kjer se končno začne že omenjeni odziv boj ali beg. Hipotalamus aktivira simpatik in preko hipofize sproži hormonalni odziv. Pride do sprostitve ACTH, kar vpliva na skorjo nadledvične žleze. Ta kasneje sproži v krvni obtok kar nekaj različnih hormonov, ki v organizmu sprožijo fiziološke odzive organizma na nevaren dražljaj in nas pripravijo na boj ali beg. Preko simpatika pa pride tudi do neposrednega vpliva na naše mišice, vpliva pa tudi na sredico nadledvične žleze, od koder se v krvni obtok izločata adrenalin (epinefrin) in noradrenalin (norepinefrin). Vse to sestavi skupaj odziv organizma na boj ali beg.

Sedaj sem vas pa že zagotovo utrudila z vso nevrofiziološko razlago strahu; mi boste še začeli verjeti, da sploh ne obstaja in da je vse v nekaj molekulah. Saj veste: v resnici ni tako preprosto. Sem pa dobila zamisel, da premagamo strah vsakič, ko se soočimo z nevarno oz. grozečo situacijo, in sicer reagiramo ali z bojem ali pa zbežimo. Še eno idejo, o premagovanju strahu, imam na zalogi; kako je strah povezan s spominom in kako premagati strah z izbrisom spomina? Seveda pa se tu pojavi vprašanje, koliko spremenimo človeka z izbrisom spomina.

Hvaležna bom za kakšen predlog ali idejo med komentarji.

To je to!

Z

Banana

5 Jun

Šele spat grem pa že imam zajtrk… Skoraj vsako jutro si pripravim kosmiče z jogurtom, v to pa vmešam še eno banano in že sem nared za nov dan. Že nekajkrat sem se ob tem, ko zatrkujem, spraševala o bananah: kje rastejo, kje skrivajo semena?

Banane so udomačili v južni in jugovzhodni Aziji. Sedaj pa rastejo povsod v tropih. Gre za vsakoletno rastlino, ki ima psevdosteblo, zaradi katerega, kljub podobnemu videzu, kot ga imajo palme, bananovec ni drevo. Obstaja zelo veliko kultivarijev banan. Znane so po tem, da v sebi nimajo semen; plodovi se tako razvijajo s partenokarpijo, kar pomeni da pride do umetnega spodbujevanja rasti plodov, ki ne služijo razmonoževanju, saj v sebi nimajo semen. Ljudje smo s selekcijo, morda tudi s hibridizacijo dveh vrst, pripravili bananovce do tega, da so postale hibridi in poliploidni. Sedaj pa jih razmnožujemo vegetativno. Potemtakem so banane pravzaprav genetsko spremenjeni organizem. Kakorkoli, še vseeno so in verjetno vedno bodo eden izmed mojih najljubših zajtrkujočih sadežev.

Mimogrede, danes sem prebrala tudi odgovor na zanimivo vprašanje: Sta današnja sadje in zelenjava manj zdrava od tistega izpred 30 oz. več let nazaj? Verjetno imata res manj hranljivih snovi, saj sadje, ki ga kupujemo v trgovinah, živi praktično v čisto umetnih pogojih, kjer jim dovajajo umetne snovi za rast. Vseeno pa sta sadje in zelenjava najboljša alternativa sladkarijam in ostali nezdravi prehrani.

Pa dober tek!

To je to!

Z