Archive | julij, 2014

Ljubosumje

30 Jul

Obožujem pse; doma imamo dve psički – Lajko in Frejo. Vsaka s svojim značajem in svojo zgodovino; skupaj kar dobro shajata. A ko si gospodarica dveh psov, hitro opaziš, da moraš biti pravična, kajti če Lajka dobi salamo, jo mora tudi Freja. Freja je bila naša prva psička, Lajka je najdenka in se nam je pridružila kasneje, ko je bila stara že eno leto. Tako nas ne uboga povsem; bojda je starejše pse težje naučiti ubogljivosti. Medtem pa Freja uboga skoraj vse: ko vidi salamo, se trudi s tačkama, prostorom in vsemi drugimi triki, še preden izgovorimo ukaz. A na koncu, če sta skupaj, skoraj vedno obe dobita košček salame, čeprav ni nujno, da res obe nekaj naredita za to. Obe dobita, saj si v nasprotnem primeru prikrajšana zapomni krivico in lahko dobimo celo občutek, da goji zamero.

Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije bi nas verjetno obtožili antropomorfičnega pogleda na naše domače živali. A vseeno se mi zdi, da živali, ki so socialne, pa naj si bodo domače ali divje, izkazujejo veliko več čustev, kot jim jih pripisujejo znanstvenice in znanstveniki. Ali so psi res ljubosumni na vsiljivce, ki kradejo pozornost gospodarjev? Jaz bi glede na opazovanje Lajke in Freje odgovorila: da, psi so ljubosumni.

Da bi dobili odgovor na to vprašanje, so se v Kaliforniji lotili raziskovanja ljubosumja med psi. Ljubosumje nekateri smatrajo kot zgolj človeško čustvo, saj naj bi bilo razumevanje jaza in lastnih zavestnih namer nujno potrebno za izražanje ljubosumja. Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije pa predvidevajo, da naj bi se ljubosumje pojavilo tudi pri tistih vrstah, ki tvorijo socialne vezi z drugimi osebki iste ali druge vrste. Razvilo naj bi se zato, da z njim zaščitili socialne vezi pred možnimi vsiljivci ali vsiljivkami.

Ker živali ne moremo vprašati, kaj čutijo, so si izmislili oz. so priredili nalogo, ki jo sicer uporabljajo za šestmesečne novorojenčke, ko preučujejo, ali ljudje že tako zgodaj čutimo ljubosumje. Izbrali so 35 psov in njihovih lastnikov. Lastniki so se namesto z najboljšimi štirinožnimi prijatelji ukvarjali z repliko psa, ki je ob pritisku na gumb na glavi lajal, migal z repom in se obnašal po pasje, samo smrdel ni, ali pa so svojo pozornost namenjali oranžni buči, kakršne uporabljamo pri okrasitvi noči čarovnic, ali pa so na glas brali knjigo. Spremljali so, kaj je naredil pravi pes: je morda začel lajati, renčati, jokati ali pa se je vmešal med predmet in lastnico ali lastnika; lahko so se tudi dotikali ali odrinili lastnice in lastnike ali pa so se dotaknili/odrinili repliko psa.

Psi so se najbolj odzvali na repliko psa: kar 87 odstotkov udeleženih psov v raziskavi se je vmešalo med lutko in lastnico ali lastnika, 42 odstotkov pa jih je ob tem tudi zarenčalo na umetnega psa. Ob branju knjige se niso odzivali. Ko pa so se lastnice ali lastniki ukvarjali z bučo, je dve petini psov odšlo do lastnice ali lastnika in jo ali ga začelo dregati. Psi naj bi bili torej glede na raziskavo najbolj ljubosumni, če bi bil drugi pes deležen več pozornosti lastnice ali lastnika. To čustvo je ljubosumje, saj je le replika psa izzvala tak odziv. Ta replika je predstavljala vsiljivca, ki se je vmešal v odnos med gospodarjem in psom.

Raziskovalke in raziskovalci opozarjajo, da to čustvo še ni pravo ljubosumje in da je zgolj nekaj podobnega kot človeško ljubosumje. Menim, da se tukaj lahko ujamemo v past pojmovanja čustev, ki jih je zelo težko opredeliti.

Laurie Santos, psihologinja z univerze v Yalu, ki se ukvarja s pasjo kognicijo, opozarja, da niso preverili, kako so se psi počutili, če so bili sami z repliko psa. Sama imam malo drugačen pomislek. Kaj pa če so psi dregali lastnike zgolj zato, ker so se slednji nenavadno obnašali? Kolikokrat pa vi v prisotnosti vašega psa bodrite plišasto igračo ali pa se ukvarjate z oranžno bučo? Menim, da je nenavadno obnašanje skrbelo tisti dve petini psov, ki so dregali lastnice in lastnike, ko se so ukvarjali z bučo.

Navkljub možnemu antropomorfizmu sklepam, da psi čutijo pasja čustva, ki so zelo verjetno podobna našim, pa naj bo to veselje ali ljubosumje. Živimo v podobnem okolju, ves čas sklepamo tesne medsebojne vezi. Seveda psom ni všeč, če njihove lastnice ali lastniki namenjajo več pozornosti drugim štirinožnim lajajočim zverem. Komu pa je, če mu nihče ne namenja pozornosti ali pa se raje kot z živo osebo, pogovarja z oranžno bučo ali psom, ki pravzaprav ne smrdi/diši po psu? Meni bi se to tudi zdelo čudno in bi si prizadevala, da se moji lastniki spametujejo.

To je to!
Z

Misliti

24 Jul

Zamisli si, da se znajdeš v dolgočasni, neokrašeni sobi, v kateri najdeš samo stol. Zaukazano ti je bilo, da sedeš nanj in razmišljaš, medtem pa se ne smeš premikati po sobi – samo čakaš in misliš. Nikakor pa ne smeš razmišljati o belem polarnem medvedu. Zveni neprijetno? Kaj pa če bi lahko bral/a ali brskal/a po spletu? Bi se poslužil/a teh aktivnosti? Kaj pa če bi bil v sobi zraven stola še gumb? Če bi nanj pritisnil/a, bi te stresla elektrika. Bi pritisnil/a?

Ameriški raziskovalci so naredili raziskavo o tem, kako se ljudje počutimo, ko smo sami z našimi mislimi. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Science in jih naslovili ‘Samo misli: Izzivi neusmerjenega uma’ (Just think. The challenges of the disengaged mind).

Naredili so 11 ločenih raziskav, kjer so študentke in študente ter tudi druge naključne ljudi pustili same s svojimi mislimi. Glavna pravila vsake raziskave so bila, da naj čas porabijo z ukvarjanjem s svojimi mislimi, da naj ves čas sedijo in naj ne zaspijo. Udeleženke in udeleženci so bili v sobi od 6 do 15 minut. Vsaka posamična opazovana situacija pa se je razlikovala glede na to, ali je bil poskus narejen v laboratoriju ali doma, ter ali so imeli udeleženci ter udeleženke na voljo knjige, internet ali gumb z elektrošoki.

hhhh

Prvi stavek znanstvenega prispevka, ki ga opisujem v današnjem zapisu, se glasi takole: “Zmožnosti za neposredne zavestne misli so integralen del – morda celo določujoči del – tistega, kar nas dela človeške.” Kaj nas zares dela človeške, ne vem, a mislim, da sama zavestna misel to ni. Morda oz. zagotovo je del paketa »biti človek«, a ni njegov edini del. Poleg tega sem prepričana, da druge živali tudi (zavestno) mislijo, čeprav so te misli in zavest za nas nedostopne, saj druge živali, na žalost, ne uporabljajo človeškega jezika, da bi nam o tem sporočale.

Slaba polovica udeleženk in udeležencev (49,3 %) raziskave je svoje počutje opisala kot nekaj srednjega, kar je pomenilo označbo nekje na sredini lestvice med dobrim in slabim ali pod njeno sredino. Tudi če so bili ljudje doma in so morali samo misliti, so pravila pogostokrat kršili, tako da so brali, poslušali glasbo ali brskali po spletu. Verjetno se vam to ne zdi vesoljska znanost. Jaz bi verjetno prav tako pograbila knjigo ali začela klikati po spletu, če bi mi bil na voljo. Vseeno pa menim, da mi ne bi bilo tako zelo grozno, če bi morala 15 minut čakati pri miru.

Bolj zanimiv je bil zadnji eksperiment, kjer so bile/i udeleženke in udeleženci samie/i v sobi z gumbom, ki je ob dotiku sprožil blage elektrošoke. Preden so šli v to sobo, so ljudjem pojasnili, kaj jih čaka. Tudi preizkusili so blage elektrošoke; nekateri so celo rekli, da bi plačali 5 $, da jim le ne bi bilo več treba klikat na gumb. A ko so se znašli na stolu v prazni sobi z gumbom, so prav ti, ki so bili prej pripravljeni plačati, da jih ne bi več streslo, v povprečju enkrat do dvakrat pritisnili na gumb! Tukaj je pomembno opozoriti na razliko, ki jo je omenil psiholog Tom Stafford na blogu Mindhacks: v primeru, ko bi ljudje plačevali, da ne bi bili več podvrženi blagim elektrošokom, so bili v pritisk gumba prisiljeni, ko pa so bili sami v sobi, so se za to dejanje odločili sami. To pa je precej različna situacija.

Tako sta se obnašali kar dve tretjini udeležencev in le četrtina udeleženk. Raziskovalci so razliko med spoloma pojasnili z dejstvom, da naj bi bili moški večji iskalci čutilnih dražljajev. Morda pa so moški v tem svetu le bolj drzni in si več upajo; ali pa so bolj radovedni in jih zanima elektrika, pri ženskah pa to iskrico ugasnemo preveč zgodaj. Kaj pa, če se se ženske lažje zamotijo in so zmožne svoj um zaposliti tudi z razmišljanjem o čem drugem kot o pritisku na gumb? Vsekakor bi rekla, da za omenjeno razliko ni odgovorno le eno dejstvo. (Če še nisi, te prosim, da izpolniš zgornji vprašalnik. To je prva Piškotarnina spletna raziskava – hvala za sodelovanje!)

Mimogrede, v skupini je bil tudi udeleženec, ki se je v petnajstih minutah stresel kar 190-krat. Zakaj je to počel, ne vemo. Morda se je želel privaditi na dražljaj ali pa mu je preprosto ugajal?

Kakorkoli, raziskavo so v novicah pojasnjevali nekako tako: če smo ljudje sami s svojimi mislimi, nam je celo tako hudo, da si zaželimo blagih elektrošokov. A pomislimo …

Kaj pa če so bili vsi, ki so veselo pritiskali na gumb, le radovedni, kaj se zgodi? Mogoče so se spraševali, ali je dražljaj res enako velik, kot je bil prej, ko so jim napravo predstavili? Ali pa so preizkušali, če se za napravo skriva kakšno pravilo, morda prvi pritisk en elektrošok in kasneje sledi premor, potem pa spet? Ali pa se morda jakosti elektrošokov povečujejo? Še marsikaj bi se lahko vprašali v petnajstih minutah, ko se pred nami nahaja gumb za “električno stresanje”.

Raziskava vsekakor ni pokazala, da ljudje ne maramo misliti. Ljudje se lažje zberemo in lažje razmišljamo, ko zaznavamo neke dražljaje iz okolja in smo v interakciji z njim; pri tem imam v mislih tako naravno okolje kot tudi družbeno. Brez teh interakcij človeška vrsta verjetno ne bi postala to kar je. In, ali še zmeraj razmišljaš o tistem belem polarnem medvedu?

Ko nam je zaukazano, naj o nečem ne razmišljamo, so praviloma naše misli najbolj zaposlene ravno s razmišljanjem o tej stvari. Ko so udeleženkam in udeležencem zaukazali, naj mislijo in se ne ukvarjajo z drugimi rečmi, so ravno te postale veliko bolj zanimive, kot bi bile, če bi bil ukaz drugačen. Morda pa se je pri predstavljeni raziskavi zgodilo, da so ljudje, ki jim je bilo zaukazano, naj mislijo, toliko razmišljali o tem, o čem naj mislijo in kako naj se zberejo, da bodo zares mislili, da so na koncu pozabili misliti. Si morete misliti?

To je to!
Z

Prijatelji in prijateljice

15 Jul

Ali veš, da si si s prijatelji genetsko tako blizu, kot da bi bili tvoji bratranci v četrtem kolenu? S prijateljicami, s katerimi si bila včeraj na kavi, imaš verjetno podoben genski zapis za dele olfaktornega sistema (vonj). Morda si jih spoznala ravno v priljubljeni kavarni, v katero so te privabile omamne vonjave tebi ljubih kavnih zrn. Mogoče smo vsi kavoljubi žrtve “učinek Starbucksa”?

Calvin in Hobbes - najboljša prijatelja. Me prav zanima, koliko genov si delita? (Bill Watterson)

Calvin in Hobbes – najboljša prijatelja. Me prav zanima, koliko genov si delita? (Bill Watterson)

Pri NPRju so tako poimenovali pojav, pri katerem dajejo prijatelji prednost vonjaju podobnih vonjav. V tem primeru nam je s prijateljicami všeč vonj po določeni kavi. Nicholas Cristhakis in James Fowler sta raziskala genome potomcev Evropejcev iz mesta Farmingham in odkrila, da imajo prijatelji in prijateljice določene enake gene.

Do odkritja sta prišla z asociacijsko raziskavo na celotnem genomu (genome-wide association study). Pri tovrstnih raziskavah zaporedno analizirajo zaključene dele zapisa DNA ali celotne genome in iščejo določene označevalce ali skupne dele zapisa, ki se pojavljajo pri več preiskovancih, ki imajo neko lastnost. Tako lahko na primer preiščejo genome več ljudi z enako boleznijo in odkrijejo genetske variacije, ki kažejo ali vplivajo na nastanek neke bolezni.

Cristhakis in Fowler pa nista iskala genetskih variacij kakšne bolezni, ampak sta genome skoraj tisoč ljudi preiskala, da bi odkrila, če imamo katere skupne gene s prijatelji ali če imamo določene gene različne od prijateljev. V primeru pozitivne korelacije neke genetske variante med prijatelji govorimo o homofiliji, obratno pa pri različnih genih ali negativni korelaciji govorimo o heterofiliji.

Raziskovalca sta predlagala štiri možne razlage za homofilijo znotraj genov. Prva je korelacija v genotipih, ki bi se lahko pojavila, ker ljudje živijo na podobnih geografskih lokacijah in pripadajo podobnim etničnim (v izvirniku uporabljajo očitno neznanstven termin “etno-rasne” skupine).  Druga možna razlaga je, da ljudje aktivno izbirajo prijatelje z enakimi genotipi (genotip je genetska sestava posamičnega organizma) in se izogibajo tistim z očitno drugačnimi. Tretja razlaga izhaja iz predvidevanja, da ljudje izbiramo mesta in okolja, v katerih bomo večkrat srečali ljudi z enakim fenotipom, na katerega vpliva genotip: zaradi teh izbir bi lahko sčasoma prišlo do korelacije v genotipu. Zadnja, četrta razlaga temelji na podmeni, da se ljudje neradi zadržujejo v okoljih, kjer prihajajo v stik z različnimi ljudmi. Obstaja tudi nekaj razlag za nasproten razvoj, heterofilijo ali poudarjanje različnega genoma. Po mnenju avtorjev to nasprotno težnjo gojijo določena okolja, ki privlačijo ljudi z različnimi lastnostmi. V teh primerih ljudje izbirajo drugačne prijatelje po pravilu, da se nasprotja privlačijo.

Raziskovalca sta tako preučila genome iz baze podatkov o raziskavah srca v mestu Farmingham (Farmingham Heart Study), kjer zbiraji podatke že od leta 1948. Tako sta pridobila kar 9,273 zaporedij genotipov, pri čemer sta odkrila skoraj dva tisoč parov prijateljev in več kot milijon parov neznancev, a sta na koncu obdržala le 907 parov prijateljev in neznancev. Večina prijateljev in prijateljic je bil le par, torej po dve osebi; le 15 odstotkov vzorca so tvorili posamezniki s po dvema prijateljema ali prijateljicama in več. Med obdelavo podatkov sta odstranila vse, ki so bili kakorkoli biološko povezani.

Cristhakis in Fowler sta primerjala polimorfizme posameznih nukleotidov. Naša DNA je sestavljena iz zaporedja nukleotidov, A, T, G in C. Tako lahko iščemo mesta na DNA, kjer se med posamezniki pojavijo razlike v enem nukleotidnem paru. Raziskovalci so že odkrili 10 milijonov takih parov v našem genomu, ravno ti pari pa praviloma kažejo na razlike med ljudmi. Tako sta raziskovalca tarčno primerjala ta mesta na genomih prijateljev in prijateljic. Homofilijo sta znotraj parov prijateljev in prijateljic izračunala z uporabo koeficienta sorodstva (kinship coefficient) – z izračunom verjetnosti, da sta dva naključno vzorčena alela dveh posameznikov ali posameznic enaka. Tako sta ugotovila, da so si prijatelji in prijateljice na delih genoma med seboj genetsko podobni, na določenih delih genoma pa tudi različni. Med prijatelji in prijateljicami so odkrili več homofilije, torej enakih zaporedij genov, kot med popolnimi neznanci, in manjši del različnih genotipov ali heterofilije.

Prijatelji in prijateljice naj bi imeli enak genotip v delih vonjalnega ali olfaktornega sistema in še v nekaterih drugih delih genoma. Deli genoma, ki zapisujejo imunski sistem pozameznika, so med prijatelji in prijateljicami različni. Avtorja raziskave sta odkritje povezala s človeško naravno evolucijo. Z izbiranjem prijateljev, ki so nam blizu, po njunem mnenju uspešno preživimo v svetu.

dog

Komentar s strani NPR. (vir)

Toda naš družbeni krog se ves čas spreminja. Seveda imamo nekaj stalnih prijateljev, a tudi nove dobimo, nekatere pa izgubimo …

Sama vidim težavo v pojasnjevanju rezultatov, ki izhajajo zgolj iz korelacije. Raziskovalca sta vzela zelo majhen vzorec ljudi, ki imajo poleg tega tudi skupno poreklo. Vsi naj bi bili potomci Evropejcev, natančneje Italijanov. Poleg tega gre za ljudi, ki živijo v nekem mestu, zato so družbeno, geografsko in okoljsko povezani. Tako ni nenavadno, da so našli tudi genetske povezave znotraj njih. Pravzaprav smo si vsi nekako v sorodu, vprašanje je le, kje iščemo stične točke. Poleg tega, kot opozarja profesor Evan Charney z univerze Duke za BBC: “Genetski označevalci, uporabljeni v raziskavi, nimajo velike informacijske vrednosti za sklepanje o človeških lastnostih, značilnostih in potezah ter vedenju.” Naše vedenje in izbira prijateljev sta veliko bolj kompleksna kot le nekaj enakih nukleotiov v genskem zapisu.

Zanimivo bi bilo poznati tudi povezave med posamezniki in posameznicami znotraj teh prijateljstev: kje so se spoznali, kako dolgo so bili prijatelji, kako blizu so si bili? Prijatelje ponavadi spoznavamo na različnih mestih in v različnih oliščinah, kar nekaj jih dobimo med šolanjem, nekatere obdržimo tudi kasneje. Vsi nimamo enakih krogov prijateljev. Glede na raziskavo in predstavljanje rezultatov bi lahko sklepali, da če jaz prijateljujem z Micko in Micka z Joži, potem bi tudi jaz in Joži lahko bili prijateljici. Verjetno iz lastnih izkušenj veste, da prijateljevanje le ni tako preprosto. Ali pa se motim?

united nations

Komentar s strani NPR. (vir)

Jaz sem bila prepričana, da prijatelje in prijateljice izbiram zelo naključno. Poleg tega se trudim okoli sebe ohranjati širok krog ljudi, čeprav so si moji prijatelji med seboj različni. Z različnimi družbami tudi zahajam na različna mesta, z nekaterimi kofetkam, z drugimi hodim v kino, s tretjimi na koncerte ali pa zvečer žurirat. Kakorkoli, morda pa imamo na določenih mestih enake gene. Večinoma so zagotovo enaki, kako pa bi se sicer lahko vsi sestavili tako, da imamo po dve roki in nogi?

To je to!
Z

Šimpanz

9 Jul

wise_chimp

Julija, šimpanzinja iz parka za šimpanzje sirote v Zambiji, si je leta 2010 začela v učesi tlačiti bilke trave. Iz vsakega ušesa ji je bingljala trava. Kmalu zatem so jo šimpanzi in šimpanzinje v njeni skupini začeli/e oponašati. Po skupini se je hitro razširila modna muha: osmim od dvanajstih šimpanzov v skupini je iz ušes visela trava. Raziskovalci so vedenje poimenovali trava-v-ušesih. Prišlo je do socialnega prenosa vedenja, ki naj ne bi služilo prilagoditvi na neko okolje, saj vedenja ni izražala nobena izmed preostalih skupin šimpanzov v parku. Vedenje trava-v-ušesih torej ni bila prilagoditev. Očitno gre le za prenos nenavadnih šimpanzjih navad, za modno muho ali, bolje rečeno, travno muho. Vedenje je sicer nenavadno, a vseeno zanimivo za raziskovalce, saj kaže na veliko stopnjo oponašanja med šimpanzi in nakazuje osnovne elemente šimpanzje kulture, čeprav gre samo za neumen trend. Pri tem pa tudi pokaže, da se določena vedenja lahko razvijejo čisto naključno, morda celo iz zabave ali dolgočasja.

Trend: Trava v uho (vir)

Julija s travo v ušesu (vir)

Poleg tega, da si nekateri šimpanzi vtikajo v ušesa travo, tudi na veliko komunicirajo s kretnjami. Primatologinja Catherine Hobaiter z Univerze St. Andrews je preživela 18 mesecev v rezervatu Budongu, kjer je spremljala in snemala kretnje med šimpanzi. Zabeležila je več kot 4.500 različnih kretenj posameznih šimpanzov in 3.400 dogodkov, kjer je prišlo do izmenjave kretenj med dvema šimpanzoma. Ko spremljamo vedenje živali, si opazovanja zabeležimo s pomočjo etogramov, kasneje pa lahko te podatke vnesemo v računalnik in jih statistično obdelamo. Spremljala je gibe šimpanzov in odgovore oz. odzive drugih. S podrobno statistično obdelavo so povezali 66 različnih kretenj z 19 različnimi pomeni. Prepoznali pa so še 36 značilnih kretenj z jasnimi pomeni, ki niso bili igra.

kretnje

Tako na primer cepetanje s obema stopaloma pomeni željo po igri; doseganje ali stegovanje pomeni “želim si to”; objem zraka pomeni željo po stiku; če šimpanz zamahne z roko, to pomeni pojdi stran … Vse te kretnje niso tako prilagodljive in združljive, kot so besede v našem jeziku, ki jih kombiniramo v stavke. Kretnje nimajo slovničnih pravil in sintakse ali načina, kako besede združujemo v stavke. Vseeno si s kretnjami šimpanzi sporočijo marsikaj in gradijo tudi del jezika, kot ga uporabljamo mi, kar pomeni, da smo jezik oblikovali na podlagi razvoja podobnih kognitivnih sposobnosti, ki jih imamo skupne  z našimi najbližjimi predniki. Seveda pa je evolucija našega jezika veliko bolj kompleksna in še ne povsem raziskana.

Raziskave šimpanzov, objavljene letos zgodaj poleti, pa se ne končajo s kretnjami. Raziskovalci z ameriške Univerze Emory so odkrili, da je šimpanzom bolj všeč indijska in afriška glasba kot pa japonska, ki je zelo podobna tudi zahodni glasbi industrializiranega sveta, ki pa je šimpanzi ne marajo. Vsi te opisi glasbe so zelo površinski, saj v vseh teh krajih poznamo različne glasbe, ki se med seboj zelo razlikujejo. Tudi če na primer prisluhnemo slovenski ljudski glasbi, se med pokrajinami opazno razilikuje; kaj se šele zgodi v primeru Japonske, ki je sestavljena iz več otokov.

Nekatere opravljene raziskave so pokazale, da se človeku podobne opice raje umaknejo zvoku glasbe, če jim predvajajo glasbo z značilnim rednim močnim ritmom, ki naj bi bil značilen za zahodnjaško glasbo. Šimpanzom so v delu ograjenega zunanjega prostora vsako jutro 40 minut predvajali nekaj, kar so raziskovalci klasificirali kot “afriško”, “indijsko” ali “japonsko” glasbo. Raziskovalci so na vsaki dve minuti spremljali in si zapisovali, kje se nahajajo šimpanzi. Ko so rezultate primerjali s kontrolno skupino, ki ji niso predvajali glasbe, so ugotovili, da so se šimpanzi več časa zadrževali na mestu, kjer so predvajali glasbo. Vpliv glasbe se je poznal v primeru afriških in indijskih ritmov, medtem ko so se japonskim ritmom izogibali. Za razliko o japonske glasbe, ki teži k pravilnim in močnim poudarkom, podobno kot zahodna glasba, težita afriška in indijska glasba k ekstremnim razmerjem med poudarjenimi in nepoudarjenimi dobami. Raziskovalci poudarjajo, da lahko s tovrstnimi raziskavami odkrijemo zvoke, ki smo jim naklonjeni tako ljudje kot šimpanzi, kar bi lahko kazalo na skupne evolucijske korenine. Nekateri znanstveniki ritem izrazito povezujejo z evolucijo jezika: ritem naj bi služil kot sestavni del jezika, zato je tovrstno odkritje za njih še toliko bolj zanimivo.

Kretnje, ritem in nekaj besed, pa že nisi več šimpanz, ampak postaneš njegov bratranec, človek.

Upam, da si ne omislite svojega šimpanza! Če pa se znajde v vašem življenju, mu nadenite uhane iz travnatih bilk, predvajajte mu afriško in indijsko glasbo, pa leksikon kretenj si priskrbite. Teli šimpanzi so pa res, na svoj poseben način, zelo zanimivi! Pa še zabavati se znajo!

To je to!
Z

Facebook

2 Jul

Zapis je tokrat dolg kar 2507 besed, tako vam bo branje vzelo med 8 in 15 minut. Odvisno od tega, kako hitra bralka oz. kako hiter bralec si.

Konec novembra lani sem se znašla na okrogli mizi o uporabni antropologiji v Amsterdamu, kjer so skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj svet potrebuje antropologinje in antropologe. V diskusiji so se predstavili v različnih vlogah, od novinarke na radiu do kustosa v muzeju in tistih antropologov, ki s svojim raziskovanjem pomagajo usklajevati delovne procese v korporacijah ali pa izvajajo raziskave o uporabi njihovih proizvodov, na primer kako naj prilagodijo opremo v najnovejših potniških letalih, da bodo ljudem, tako tistim, ki potujejo, kot delavkam in delavcem na njih bolj prijetna. Ni čudno, da Irci napovedujejo, da je poklic antropologa ali antropologinje drugi poklic prihodnosti.

Naj se vrnem nazaj k okrogli mizi: začela se je zelo zanimivo, dokler nismo prišli do vprašanja o etiki in pravilih, ki jih upoštevajo pri tovrstnem raziskovanju. Prisotni so se razdelili v dve skupini, oboji pa so zagovarjali isto poklicno etiko. Tako pravzaprav nisem čisto razumela, v čem si nasprotujejo. Bila sem popolnoma izgubljena in šele sedaj počasi začenjam doumevati pomembnost tega vprašanja.

Antropologija uporablja raziskovalno metodo etnografskega opazovanja z udeležbo; gre za kvalitativno raziskovanje, kjer je raziskovalka ali raziskovalec tudi vpet oz. vpeta v neko okolje, dela z ljudmi, soudeležuje se dogajanj v njihovem vsakdanjem bivanju ter jih hkrati opazuje in si beleži zapiske. Kaj hitro se lahko znajde v situaciji, kjer pride do navzkrižja med raziskovalkinim etičnimi pravili in pravili, po katerih se je potrebno ravnati v nekem krogu ljudi.

Antropologija ima to nesrečo, da smo v zadnjih petstotih letih s procesom globalizacije naredili ljudstvom po svetu ogromno škode. Šele dobro stoletje in pol nazaj so jih začeli raziskovati in se do njih obnašati dostojno. Pa še dandanes se tega ne držimo vedno in povsem. Pojavljajo se vprašanja, kaj narediti, ko pride do navzkrižja med raziskovalčinim prepričanjem in neko skupino ljudi ali pa, kaj storiti v primeru, ko skupina ljudi, ki jo preučujemo, uporablja neko posebno čudežno rastlino ali žival, ki pozdravi vse bolezni. Jo lahko “ukrademo” in prinesemo v naš svet ter jo začenemo tržiti; naj kar povabimo korporacije in jim prodamo idejo, zraven pa še zasužnjimo to ljudstvo? Antropologi tega ne počnejo, vendar pa je dovolj drugih, predvsem farmacevtskih korporacij, ki nimajo zavor. Vse to se je dogajalo in se, na žalost, še zmeraj dogaja.

Vseeno bom tukaj preskočila na področje etike in Facebooka. Ko se raziskovalci lotijo obdelave statusov počutja uporabnikov Facebooka, začnejo pravzaprav brskati v medosebne odnose in družbo ter človeka samega. Podobno kot to počnejo antropologinje in antropologi na terenu, vendar oi to vedno počno odkrito, z vednostjo in pristankom ljudi, med katerimi raziskujejo. Le da je teren znanstvenikov, ki preučujejo uporabnike na Facebooku, kar sam internet.

Morda Irci vidijo potrebo po antropologinjah in antropologih tudi za razumevanje tako kompleksnega sveta, kot je postal virtualni svet algoritmov, pomešan s čustvenimi bitji, ki jim slepo sledimo. Dober teden dni nazaj so v znanstveni reviji Ameriške akademije znanosti Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek z naslovom ‘Dokaz za prenos čustvenega stanja po socialnih omrežjih’ (Experimental evidence of massive-scale emotional contagion through social networks). Raziskovalci s Facebooka (da, FB zaposluje svoje raziskovalce!), Univerze Cornell in Univerze v Kaliforniji so izvedli ogromen eksperiment z uporabniki Facebooka.

V raziskavo, ki so jo izvedli v januarju 2012, so vključili kar 689.003 uporabnikov FB-ja, ki imajo za jezik nastavljeno angleščino. Te ljudi so razdelili v štiri skupine. V vsaki skupini je bilo 155 tisoč ljudi; tako so dvema skupinama odstranili tista stanja prijateljic in prijateljev, ki so vsebovala pozitivne besede oz. negativne besede, odstranili so med 10 in 90 odstotkov pozitivnih ali negativnih besed. Torej so nekateri od desetih statusov s pozitivnimi ali negativnimi besedami videli le en tak status, drugi pa devet. Tako imamo dve skupini: eno s pozitivnimi statusi in drugo z negativnimi statusi. Velja opozoriti, da ni nujno, da so bili to res pozitivni ali negativni statusi, saj je semantiko oz. celoten pomen statusa zelo težko razumeti, če ga ne prebere človek. Raziskovalci pa do dejanskih statusov niso imeli dostopa. Za določanje pozitivnih ali negativnih statusov so namreč uporabili program za analizo besedil oz. lingvistično poizvedbo in štetje besed.

Ostali uporabniki FB-ja so bili v kontrolnih skupinah. Za raziskavo so morali uporabiti dve kontrolni skupini, saj je razmerje med pozitivnimi in negativnimi statusi na Facebooku dve proti ena.

Rezultati so pokazali, da pride do prenosa čustev med socialnimi omrežji. Skupina, ki so ji iz prikazovalnika stanja in novic (News Feed) odstranili več pozitivnih besed, je uporabila manj pozitivnih besed, uporaba negativnih pa se je rahlo povečala. Nasprotno je bilo pri skupini, z manj negativnimi besedami: v tej skupini so uporabljali več pozitivnih in še manj negativnih besed. Čeprav lahko pripišemo pomen statističnih rezultatov tudi velikemu vzorcu, so rezultati vseeno pretresli znanstvenike. Toda nekateri opozarjajo na probleme uporabljene raziskovalne metodologije. S tem poskusom naj bi pokazali, da so čustva nalezljiva, tudi če nismo v neposrednem stiku z ljudmi, torej tudi če ne moremo spremljati neverbalnega izražanja čustev drugih ljudi. Dovolj je, da o našem čustvenem stanju preberemo iz stanja na Facebooku. Ne seri, Šerlok!

Saj ste že kdaj brali kakšno knjigo, na primer dela Arthurja Conana Doyla z opisi progod njegovega detektiva? Vas je bilo kdaj strah zanj? Ste čutili to, kar čuti Watson, ko se podi s Sherlockom? Če imate vsaj malo razvito sočutje in podoživljanje ter ste strastna bralka ali bralec, ne dvomim, da se v pripovedi v knjigah tudi strastno vživite. Če kdaj berete kakšne žalostne romane, ste na koncu verjetno tudi nesrečni, ob tem pa tudi srečni, ker ste podoživeli grozo ali trpljenje drugega in ga vam v resnici ni bilo treba doživeti. Pa teh ljudi sploh ne poznate. Prav nič čudno se mi ne zdi, da postanemo rahlo nesrečni, če vidimo, da je prijateljici ali prijatelju umrl oče. Morda v tem primeru, takoj pod status, ki govori o smrti, ne napišemo, kako lep dan smo imeli. Ob tem niti ni nujno, da smo tudi zares občutili globoko žalost ob tem, ko je znanka ali znanec izgubil ljubljeno osebo. Na Facebooku imamo bližnje in tudi daljnje prijatelje, ne samo prijateljev, tudi znanke in znance, ki jih le bežno poznamo. Verjetno ne doživljamo vedno enakih čustev, ko se imajo prijateljice, znanke, prijatelji in znanci fino ali pa ko imajo slabe dni. Kaj pa jaz vem

Poleg tega je vpliv zelo, zelo majhen. Kot navaja Tal Yarkoni na blogu [citation needed], dve stotini standardne deviacije, kar pomeni, da če bi imeli preparat za zvišanje povprečne višine fantov v ZDA, bi se zvišali le za eno dvajsetino palca ali en dober milimeter. Zelo zelo malo, gledano za celotno populacijo. Kot je napisal eden izmed avtorjev raziskave na Facebooku Adam Kramer, na tisoč besed je bila ena manj čustveno nabita. Malo večji vpliv je imel izbris pozitivnih statusov.

Članek je veliko bolj odmeval zaradi vprašanja legalnosti oz. nelegalnosti in etike raziskovanja socialnih omrežij in manipuliranja s statusi na Facebooku. Raziskava je bila sicer na blogerskem omrežju Scilogs predstavljena že 3. junija. A prejšnji teden se je začel rafal: Ogromno razlogov za nevšečkanje Facebookovega eksperimenta z manipulacijo počutja; Facebookov množični prihološki eksperiment je verjetno nelegalen; Tudi urednik pri objavi raziskave počutja na Facebooku meni, da je eksperiment grozljiv; Facebook ne razume problema raziskave z manipulacijo čustev; Facebook je šušmaril s stanji uporabnikov za ogromen psihološki eksperiment; Ali je bil Facebookov eksperiment s čustvi neetičen; Facebook manipulira s stanjem, kar jezi uporabnike; Ali lahko Facebook manipulira z uporabniki; Ne danes, Facebook, ne danes; Facebook in etika manipulacije z uporabniki; Facebookov eksperiment je pokazal, da je podjetje celo bolj vplivno in neetično, kot smo mislili; Laboratorijske živali, nemir, ki ga je povzročil Facebookov eksperiment; Facebook in oblikovanje javnosti in še in še …

Drugi pa so se postavili v bran Facebooku: V bran Facebookove raziskave stanj; Ne dovolite, da vas Facebookova manipulacijska raziskava razjezi; Ne bojte se Facebookove raziskave čustvene manipulacije; Kaj vsi razumejo narobeo Facebookovi raziskavi; Facebookovi eksperimenti na uporabnikih niso tako slabi; Dobrodelnost drhali, opravičilo Facebooka; ali pa so na raziskavi pogledali s širšega področja. Nekateri tudi predstavljajo, vse, kar moramo vedeti o Facebookovi raziskavi nalezovanja čustev, 9 odgovorov o grozljivem Facebookovem eksperimentu in še Wiredov prispevek o raziskavi.

Ko si ustvariš račun na Facebooku, moraš sprejeti tudi Splošme pogoje, katerih del je tudi Facebookova politika uporabe podatkov, s katero dovoliš Facebooku dostop do tvojih podatkov, vmes pa se skriva tudi točka o uporabi podatkov za namene raziskav in analiz. Eksperiment torej le ni bil nelegalen. Ampak ali je etičen?

Po pravici povedano, ni šlo za pravo manipulacijo s čustvi uporabnikov. Statusov niso umetno dodajali na zapise stanj, spreminjali so le frekvenco pojavljanja stanj z pozitivnimi ali negativnimi besedami. Podobne stvari počne Facebook ves čas, le da tega ne dela tako tarčno. Vsak uporabnik ves čas vidi drugačne novice, tudi če imamo enake prijatelje. Facebook ne bi bil tako uspešen, če nam ne bi vedno ponujal tistih informacij, ki naj bi nas privlačile oz. nas zanimale. Tega ne dela samo Facebook. Google je tako uspešen prav zaradi svojih dobrih iskalnih algoritmov, podobno velja za Netflix. YouTube in Twitter ves čas ponujata nove sledilce in videe, ki bi vas utegnili zanimati, glede na vaše prejšnje interese. Pravzaprav, kot je napisal na TechCrunchu Josh Constine, postanemo, ko sprejmemo splošne pogoje, testne živali. Zanimivo bi bilo, če bi vse uporabnike (vseh 689.003), ki so jih uporabili v raziskavi, preden so raziskavo izvedli, vprašali, če se strinjajo s tem, da bodo njihove podatke uporabili v raziskavi. Res me zanima, kakšen delež bi se odločil za sodelovanje.

Mimogrede, internet je sicer odlično orodje za izvajanje večjih raziskav. Med bolj znane sodi harvardska raziskava počutja ljudi Sledite svoji sreči (Track you happiness), prav tako raziskovalke in raziskovalce s Harvarda in Darthmoutha zanima, kako dobro prepoznavamo obraze, angleške znanstvenice in znanstveniki trenutno preučujejo glasbeno kognicijo (Hooked on music), slovenske raziskovalke in raziskovalce pa zanimajo Možgani in dopust.

V predstavljenem eksperimentu je velik problem, ker so se “igrali” s človeškimi čustvi. Ko ljudje vidijo čustva, jih to pritegne. Na manipulacijo čustev smo sploh občutljivi. V resnici ne moremo prav zares ločevati čustev od ostalih delov naše kognicije, na primer spomina in odločanja. Poleg tega ljudje niso vedeli, da so del eksperimenta. Facebookovi algoritmi pa niso vedeli, komu bodo nastavili manj pozitivnih statusov. S tem pogojem bi lahko bila soočena kakšna bolnica ali bolnik, ki imata depresijo ali katero podobno bolezen. Morda tak človek raje vidi pozitivne misli; ali pa tudi ne.

Prvi pes na Luni o Facebookovem eksperimentu (vir)

Prvi pes na Luni o Facebookovem eksperimentu (vir)

Glavni problem te raziskave in objave ni bil samo v njeni legalnosti ali nelegalnosti oz. etičnosti ali neetičnosti. Težava je tudi v tem, o čemer sem govorila na začetku. Znanstvenice in znanstveniki naj bi se držali nekih etičnih pravil, še posebaj ko delajo z ljudmi in jih raziskujejo. Pred izvedbo raziskave niso pridobili odobritve univerzitetne komisije za raziskovalno etiko oz. Institucionalnega ocenjealnega odbora (IRB) ali trugega neodvisnega etičnega odbora, zato so jo znanstveniki in znanstvenice, ki objavljajo v znanstvenih revijah in njihove raziskave financirajo javne agencije ali druge javne in družbene organizacije, proglasili za neetično.

Znanost naj bi služila javnemu skupnemu interesu in naj bi jo vodili predvsem zaradi človeške radovednosti in vedoželjnosti, pri čemer ni nujno, da je to znanje vedno mogoče neposredno uporabiti. No, najbolj nore in na prvi pogled neuporabne ideje velikokrat dejansko vodijo do velikih premikov v družbi in tehnologiji. A na žalost v svetu, ki mu vedno bolj vlada kapital, znanost postaja vse bolj del korporacij, kjer potem lahko prihaja do sodelovanja med zasebnimi korporacijami, kot je Facebook, in univerzami. V začetku se je govorilo, da naj bi raziskavo financirala tudi ameriška vojska, kasneje pa so to informacijo na Univerzi Cornell zanikali.

Tako je Facebook ob tej raziskavi med drugim torej tudi zanimalo, če se ljudje, ki vidijo manj pozitivnih besed, prej izpišejo iz Facebooka in tam zapravijo manj časa. Manj ko so ljudje aktivni na Facebooku, manj lahko FB zasluži z oglasi. Morda se spomnite raziskave angleškega antropologa Daniela Millerja o tem, kako najstniki zapuščajo Facebook. Novinarji so hitro pograbili novico in širili vest o koncu dobe Facebooka. Daniel Miller je kasneje razjasnil, kaj se v resnici dogaja. Raziskovali so neko manjše naselje v bližini Londona, ki ga za namene raziskave imenujejo The Glades, in ugotovili, da mladi počasi vedno manj uporabljajo Facebook. To se je v njihovem primeru spremenilo, ko so se na FB prijavili starejši, predvsem njihovi starši in stari starši. FB v tem primeru odigra drugačno vlogo: postane družbeno omrežje, ki povezuje generacije, starši pa lažje spremljajo, kaj se dogaja njihovim otrokom. Kdor koli pozna kakšno najstnico ali najstnika, ve, da ti ne delijo svojega celega življenja s starši. Tako ni presenetljivo, da otroci ne delijo na FB-ju vseh svojih doživljajev, zato so prestopili na SnapChat, Instagram in WhatsApp. Slednja je FB tako ali tako že odkupil.

V sklepnem delu tega besedila se vračam na tisto okroglo mizo, kjer se je razvila diskusija o etiki raziskovanja. Šele sedaj jo razumem: tudi če v predstavljenem primeru Facebook trdi, da ni kršil pravil, to še ni dovolj dobro za znanstveno raziskavo, objavljeno v znanstveni reviji. Kot je zapisaja Janet T. Stemwedel na blogerskem omrežju Scientific American: “To lahko pomeni, da imajo korporacije nizke etične standarde.” Ob tem se je pametno vprašati naslednje: če imajo znanstveniki tako stroga pravila za uporabo podatkov v znanstvene namene, zakaj potem to ne drži tudi na korporacije?

To, kar so storili, ne glede na zelo majhen vpliv na ljudi, vseeno NI bilo PRAV! Facebook se sicer opravičuje, a v resnici prilagaja naše prikaze stanj in novic ves čas, zato pa ga tudi uporabljamo. Verjetno bo v prihodnosti potrebno razviti nova pravila, veliko bolj prilagojena za ta hiter svet interneta, ki nam ponuja ogromno, le pametno in varno ga moramo uporabljati.

Meni najbolj zanimivo odkritje predstavljene raziskave, ki v resnici temelji na še starejših dognanjih, je, da je pozitivnih stanj na Facebooku kar dvakrat več kot negativnih, razmerje med njimi je 2 : 1 ali v odstotkih 46,8 nasproti 22,4 odstotkom negativnih stanj, ostala stanja so nevtralna. Kaj naj bi to pomenilo: ali ljudje raje z drugimi delimo srečo kot žalost ali pa smo ljudje v povprečju veliko večkrat srečni kot pa žalostni? Vsekakor je bolje, da smo soočeni z dobrimi novicami kot pa zasuti s slabimi. Ko bi se tega pravila, vsaj do neke mere, držali tudi naši mediji!

Dodano v sredo, 3. 7.:

Lauren McCarthy je naredila poseben dodatek za internetne brskalnike – Manipulator počutja za Facebook (Facebook Mood Manipulator). Sedaj si lahko, če imate na Facebooku veliko angleških statusov (verjetno program za analizo besedil ne deluje v slovenščini, morda poznate podoben program za slovenščino?), sami prilagodite svoj prikazovalnik stanj in novic. Glede na predstavljeno raziskavo predlagam, da si nastavite prikazovanje čim večih pozitivnih stanj.

To je to!
Z


Op. #1

Ta zapis je nastal zaradi poplave objav na tujih mediji in malo tudi zaradi jeze, ker sem na slovenskih medijih odkrila le zelo površne novice o tej Facebookovi raziskavi (Dnevnik, ki je kasneje le pripravil malo bolj poglobljeno analizo, Delo, Monitor). Na FB je kar 800 tisoč ali okoli 40 odstotkov Slovenk in Slovencev. Skoraj vse bi nas lahko porabili za raziskavo širjenja čustevnih stanj. Menim, da si zasliužimo podrobnejše predstavitve tovrstnih raziskav. Poleg tega ta raziskava zelo dobro združuje znanost, ki naj bi bila ločena od gospodarstva, in gospodarsko prakso. Še dobro, da velike korporacije ne govorijo slovensko …

Op. #2

Če vas Facebook zanima, kot družabno omrežje, in kako deluje svet všečkov in News Feeda, priporočam ogled Veritasiumovih YouTube filmčkov O problemih Facebooka in Facebookovi prevari.

Op. #3

Nove objave v medijih, ki so sledile po torku, 2. 7., ko je bil zapis že objavljen:

Svetla stran družbenih eksperimentov Facebooka na uporabnicah in uporabnikih;

Inšpektorji v Veliki Britanji raziskujejo Facebookovo raziskavo, ki je manipulirala s čustvi;

Testi, ki jih lahko, in jih moramo izvajati na Facebooku;

Facebookova raziskava ni pravilna: ko vidimo prijatelje vesele, postanemo lahko žalostni;

“Nismo vas hoteli vznemiriti,” pravi Facebook po izvedeni raziskavi, katere namen je bil, da nas vznemiri;

Evropa ni navdušena nad Facebookovim eksperimentom;

Vojska že uporablja Facebook za spremljanje vašega počutja;

Novica: Facebook že dalj časa manipulira z vašimi čustvi;

Facebookov eksperiment je imel omejitve;

Vodja Facebookove politike o eksperimentu s čustvi: “To so inovacije”;

Kako narediti Facebookov eksperiment s spreminjanjem počutja na sebi;

Poigravanje z vašimi čustvi je glavna naloga Facebooka;

Pritožbe zaradi Facebookove študije;

Je Facebookov prizadel čustva uporabnic in uporabnikov?;

Facebook je poiskusil manipulirati s čustvi uporabnic in uporabnikov: novinarji citirajo neprimerne privolitve;

PNAS (revija, ki je objavila predstavljeno študijo) izraža strokovne pomisleke;

Glavni rezultat Facebookove raziskave čustev: manj zaupanja v Facebook;

Ne skrbi, Facebook še vedno ne ve, kako se ti počutiš;

Tweet Jacoba Harrisa.

Screen Shot 2014-07-03 at 11.17.43