Zehanje

“Ouuuhhhhhh…,” zazeham in pomislim: “Torek je dan za Piškotarno.” Po napornem dnevu sem se spomnila, da sem pred časom brala o geladah – opicah, ki sem jih že omenjala – in zehanju.

V divjini živijo Gelade v Etiopiji. Raziskovalci z Univerze v Parmi in Univerze v Pisi so raziskovali njihovo vedenje v živalskem vrtu v nemškem Rheinu. Zanimalo jih je predvsem zehanje gelad. Odkrili so več različnih načinov zehanja, in sicer s prekritimi zobmi, z vidnimi zobmi, z vidnimi dlesnimi in zehanje s premikanjem glave.

“Jaz sem ta glaven,” kaže dlesni in še zobe. (vir)

Vzorci različnih vrst zehanj se niso pojavljali naključno. Ko so samci gelad zazehali in prikazali dlesni, so se videli tudi njihovi zobje. Poleg tega so se pri tem tudi oglašali. Ponavadi so ta “šov” prikazali pred časom za hranjenje. Raziskovalci so to obliko vedenja opisali kot ustrahovanje ostalih članov skupine.

Samice gelad pa so izkazovale zehanje brez prikazovanja zobovja. Tovrstno zehanje se je tudi prenašalo med članicami skupine. Zehanje so raziskovalci opisali kot kompleksen način komunikacije, ki poglablja oz. krepi njihove znotrajvrstne socialne odnose. Lahko bi rekli, da ko gelade zehajo skupaj, izkazujejo simpatije in utrjujejo svoje odnose. Ko skupaj zehajo, so najbolj sproščene in so si všeč. Zehanje pri geladah služi tudi za ohranjanje socialnih povezav znotraj skupine. Tisti, ki pri zehanju kažejo zobe in se glasno oglašajo, so glavni. Če zehajo skupaj in si ne kažejo zob, so si blizu ter so prijatelji in tako dalje.

Gelade pa niso edine opice, pri katerih je zehanje nalezljivo. Raziskave so pokazale, da so tudi šimpanzi dovzetni za prenašanje zehanja. Pri šimpanzih in tudi pri psih pride do prenosa zehanja iz človeka na šimpanza oz. psa. Se morda tudi ljudje nalezemo zehanja od psov?

Pri raziskavi s šimpanzi je zanimivo, da čisto majhni šimpanzi niso dovzetni do zehanja. Prav tako se tudi človeški otroci do četrtega leta ne nalezejo zehanja. Zatem pa se nekaj spremeni; morda začutimo potrebo po pripadnosti, začnemo izkazovati empatijo ali pa kaj čisto tretjega? Vsekakor začnemo vsi družno nalezljivo zehati.

Morda pa imamo vsi samo sočasno pregrete možgane in si jih želimo shladiti. Raziskave namreč kažejo, da je hlajenje možganov lahko eden izmed razlogov za zehanje. Pregretost glave vpliva tudi na raven nalezljivosti zehanja. Ko so preiskovanci, ki so bili izpostavljeni zehanju (gledali so video človeka, ki je zehal), imeli na glavi ohlajeno brisačo, se je stopnja prenosa zehanja zmanjšala. Nasprotno se je pri preiskovancih, ki so si glavo greli, stopnja prenosa zehanja povečala. Na tem mestu in ker na zehanje vplivajo različne stvari, se mi poraja vprašanje, kako lahko potem pripravimo preiskus o nalezljivosti zehanja?

Ali sploh vemo, kaj je vzrok zehanja? Zagotovo ne drži, da z zehanjem prinesemo več kisika v telo. Ko so to raziskovali, so ugotovili, da pri zehanju v naše telo oz. krvožilje ne pride nič več kisika kot pri običajnem dihanju. Raziskovalci preučujejo, če je torej vzrok zehanja res hlajenje možganov.

Kjerkoli že tiči vzrok zehanja, vsekakor je zanimiva oblika vedenja, ki ima marsikaj opraviti tudi z našo (in geladno) socialnostjo, zaradi česar je še bolj zanimiv. Na zehanje! Zdaj pa grem spat (in glavo ohladit) …

To je to!
Z

“Zicer”

V osnovni šoli in gimnaziji sem trenirala košarko. Med vikendi so nas ponavadi čakale tekme. Ker sem bila del ekipe, sem stres pred tekmami lažje prenašala. A še vseeno so se mi zatresle roke in sem zgrešila sicer zanesljiv zadetek v koš.

To je bilo videti nekako takole. Sama sem se znašla z žogo pred košem. Zadela naj bi “zicer” – to je met skoraj izpod koša. Nikjer blizu mene ni bilo nobene obrambne igralke, samo vreči je bilo še treba in seveda zadeti. A velikokrat se mi je ravno ob takih priložnostih zgodilo, da je žoga odletela mimo in sem zgrešila. Ko sem bila mlajša, sem velikokrat razmišljala o teh priložnostih. Vedno sem se zalotila, da sem v trenutku, ko sem se tako znašla z žogo v roki, pred košem, sama, brez obrambe, sem začela razmišljati. Katera roka? Kam gredo noge? Kateri kot je potrebno zadeti na tabli in tako dalje. Pravzaprav ni čudno, da nisem zadela koša. Pravzaprav je prav nenavadno, da se nisem kar spotaknila čez svoje dolge noge, ko pa sem morala v tistih trenutkih toliko razmisliti! Nasprotno pa sem v primeru borbe pod košem, kjer so me obrambne igralke pokrivale, pogosteje dosegala zadetke. Kaj se je torej dogajalo, ko sem zgrešila?

Najbolj očiten odgovor je, da sem preveč razmišljala. V času treningov sem svoje mete na koš in zadevanje zadetkov že avtomatizirala. Namesto da bi izvajala nenaučena zaporedja gibov, pri katerih sodeluje večji del možganov, sem celoten met toliko časa vadila, da sedaj ob metu sodelujejo samo bazalni gangliji in motorična skorja. Med igro se pravzaprav meta niti ne zavedamo, dokler ne začnemo na tekmah pod stresom razmišljati, o tem kako ga bomo izvedli. Ko mi ne uspe, pogorim…

Seveda sem na treningih zadevala ogromno tovrstnih metov, a med tekmo je bilo moje telo rahlo napeto. Želela sem dosečti čim več točk, zadostiti zahtevam gledalcev in pomagati svoji ekipi do zmage. Moje telo je bilo pod stresom. Iz hipofize – to je endokrina žleza, ki se nahaja pod hipotalamusom v možganih – pride signal do nadledvične žleze, iz katere se izloča adrenalin. Povišata se nam srčni utrip in mišična prekrvavitev, pride tudi do razširitve zenic. Telo se znajde v stanju odločanja za boj ali za beg. To stanje ni dvostopenjsko, torej da bi bežali ali da bi se borili, temveč je stanje prilagajanja. Lahko se naučimo prilagoditi naš odziv na določene stresne situacije. Če nam to uspe, se nam ni treba bati, da bi na pomembnem dogodku zamrznili.

Vse to omogoča tudi profesionalnim športnikom, da se pripravijo na tekmo in uspejo oz. zmagajo. Meni pa je uspelo, da sem v trenutkih sproščenosti in zaupanja v svojo igro zadevala večje število košev. Ena izmad strategij, da premagamo stres, ki je prisoten na tekmovanju, je mentalna predstava meta na koš, akcij in igre – ali proge v primeru smučark in smučarjev. Ko res zaupaš v svoje znanje in poznavanje poti, načinov, kako nekaj dosežeš, lahko “premagaš” adrenalin, ki se sprošča v tvojem telesu. Pri premagovanju stresa je pomembna tudi motivacija za zmago, za uspeh. Pri tem lahko pomagajo prejšnji uspehi, predvsem predstava o tem, da lahko zmagaš. Obe metodi pripomoreta k temu, da pridobimo zaupanje in samozavest.

Mimogrede: te metode niso uporabne samo za zmage na olimpijskih igrah. Če si zaupaš, si mentalno predstavljaš in v mislih ponavljaš kakšno predstavitev ali nastop, ki te čaka, boš lažje opravila oz. opravil z nalogo.

Ob teh zgrešenih metih na koš sem imela v glavi kakšno misel preveč; manjkali so sproščenost, zaupanje in samozavest. Upam le, da ko se bom naslednjič znašla na parketu sama z žogo pred košem, ne bom razmišljala o tem, ali sem sproščena, ali si zaupam, ali sem samozavestna in bom zadela tudi tisti “zicer”. Ah ta naš um!

To je to!

Z

Darwinovi ščinkavci

12. februar 1809, rodil je je Charels Darwin. Danes praznujemo Darwinov dan. Vse najboljše, Darwin! (Vsaj nekateri praznujejo rojstva velikih in ne smrti …)

Darwin je imel v svojem življenju priložnost iti na skoraj petletno pot z ladjo Beagle, kar mu je omogočilo, da je na potovanju z opazovanjem in popisovanjem okolice – tako žive kot nežive narave – sprevidel pot sprememb in nastanek raznolikih živalskih in rastlinskih vrst. Kapitan ladje Beagle FitzRoy je začutil potrebo po tem, da bi na ladji imel tudi raziskovalca in nekoga, ki bo zadolžen za opazovanje in zbiranje podatkov na poti. Iskal je geologa. Po spletu okoliščin se je posadki na ladji Beagle pridružil mladi Charles Darwin. Ladji Beagle se je pridružil na njenem drugem potovanju. (Tudi ti se mu lahko pridružiš – na interaktivnem potovanju ladje Beagle.) Ta pot je Darwinu omogočila uvid v življenje na Zemlji. Kot izobraženec in dober ter natančen raziskovalec je po končani poti lahko združil vse podatke in naredil znanstveno revolucijo. Ponudil je evolucijsko razlago nastanka živalskih in rastlinskih vrst.

Kaj pa si ti naredil/a za znanost? 🙂 (vir)

Med najbolj slavne prikaze različnih prilagoditev vrst na določeno okolje sodijo Darwinovi ščinkavci in njihovi kljuni. Ščinkavci na otočju Galapagos imajo na različnih otokih različne oblike kljuna, ki so rezultat prilagoditev na specifike okolja. Toda med vrstami, ki jih Darwin na svoji poti in v kasnejših delih ni raziskoval, so prav ščinkavci. No, sicer jih je opazoval in tudi popisoval, a kakšnih resnih ugotovitev iz teh opazovanj ni izpeljal. Darwinovi ščinkavci v resnici niso njegovi. Pojem Darwinovi ščinkavci je prvi uporabil ornitolog in zdravnik Percy Lowe, populariziral pa ga je evolucijskegi biolog David Lack. Raziskave in opazovanja ščinkavcev na različnih geografskih območjih je posvetil Darwinu. Članek je naslovil “Darwinovi ščinkavci” – v prikimavanje očetu evolucijske teorije. Izvir pojma “Darwinovi ščinkavci” je že zgodovinsko raziskan. Letos so se ga lotili še z raziskavo podatkov, kjer so s pomočjo računalniškega pregledovanje citatov so potrdili izvir pojma iz časa 100 let po objavi slavne Darwinove knjige O izvoru vrst (1859).

 

Charles Darwin je, poleg Alfreda Russella Wallaca, eden izmed najbolj zaslužnih ljudi za to, da sedaj vemo, da se živalske in rastlinske vrste razvijajo v procesu naravne selekcije in da na Zemlji ves čas poteka evolucija. Tako pomemben je bil, da mu še dolgo po njegovem življenju namenjamo prostor za zapise in mu prikimavamo, kako dobro je opazoval ta raznovrsten svet, ki se ves čas spreminja.

Darwin je car! Vesel Darwinov dan!

To je to!
Z

Olimpijsko

Danes, ko so slovenske športnice osvojile kar dve bronasti medalji, je pisati o čem drugem kot o olimpjskih igrah, iluzorno. Poleg tega se v olimpijskih igrah skriva kar nekaj znanosti.

Preden se posvetim raziskovanju zmogljivosti športnikov, težavnosti njihove športne poti in vseh čustev ob uspehih, se moram obregniti ob nekaj kritičnih pogledov na olimpijske igre. Ob gradnji olimpijskih objektov v Rusiji so naredili ogromno škode okolju; bilo je hudo izkoriščanje ljudi; pomorili so veliko zapuščenih psov in še kaj bi lahko našteli. Vso to ‘rusko pravljico’ lažje razumemo, če preberemo zapis o četri maskoti letošnjih iger – Zoichu (v slovenščini bi morali ruskega zajčka zapisati takole: Zojh). Z vsemi problemi z nastanitvami in čudnimi rečmi, ki se dogajajo v Sočiju, so uspešno prikrili najrazličnejše težave. Za vse to pa ne smemo kriviti kar Rusov vsevprek, temveč verjetno le njihovega voditelja in njegove podpornike. Največji vpliv na to dogajanje namreč ima denar oz. pridobitniški sistem, v katerem živimo. Jaz v letošnjem sijočem Sočiju vidim blišč in obenem bedo današnjega sveta. Olimpijska vas je sijoča, tekmovalci pripravljeni, veselje in navdušenje na vsakem koraku. To je tudi prav in nadvse razveseljujoče. A ni edina plat teh športnih iger.

Na žalost se za to radostjo skriva beda. Za ograjami se skrivajo revni domačini, zapuščenih živali v Sočiju ni več, homoseksualcev prav tako ne, delavce bodo še naprej izkoriščali. To je dobro opisal dokumentarec Putinove igre. Ob milijardah, porabljenih za pripravo iger, pa so za obstoj in potek vseh množičnih športnih dogodkov dandanes nujni prostovoljci. Vsi jih hvalijo, jaz pa se sprašujem, kako je mogoče, da ob vseh teh milijardah ni mogoče plačati prav vseh, ki sodelujejo in pomagajo pri takih dogodkih. Želim si svet, v katerem bi lahko vsi živeli enakopravno in dostojno. Imeli bi čas za zabavo in seveda tudi za spodbujanje naših športnikov in praznovanje njihovih uvrstitev. Pohvale si zaslužijo prav vsi, saj je po De Coubertinovem načelu važno sodelovati in ne zmagati.

Pa vseeno, kolajne le nosijo neko težo – je bolj vesela športnica ali športnik, ki se uvrsti na drugo mesto, ali tisti, ki je tretji?

Že filozof in psiholog William James je opazil, da ljudje stremimo k zmagam, da želimo premagati vse. Ko zmagamo, vsi izražamo zmagovito držo – dvignjene roke. Zanimivo je, da zmagovito kretnjo, dvig rok, zasledimo pri tekmovalcih iz različnih kultur. Z njimi nakazujemo nadvlado. Vseeno ima verjetno najvišje dvignjene roke in največji nasmeh tekmovalka ali tekmovalec, ki si okoli vratu nadane zlato medaljo. Raziskave pa kažejo, da ima drugi največji nasmeh tista oz. tisti, ki prejme bronasto medaljo, in ne tista oz. tisti, ki je srebrna oz. srebrn. Razlog za to je mišljenje, ki je v nasprotju z dejstvi; tekmovalka oz. tekmovalec začne razmišljati, kaj bi moralo biti drugače, da bi bila zlata oz. bil zlat. Bronasta in bronasti pa razmišljata o tem, da bi lahko bila četrta. Tako so nasmehe zmagovalk in zmagovalcev ocenili naključni preiskovanci. Nasmehe tekmovalcev in tekmovalk na zmagovalnem odru so primerjali tudi bolj natančno. Ugotovili so, da so nasmehi prvo- in tretjeuvrščenih bolj naravni kot nasmehi tistih, ki se znajdejo na drugem mestu: nasmehi slednjih naj bi bili bolj prisiljeni.

Hmm, res me zanima, kako nepristranski so bili raziskovalci? Mogoče pa so odkrili, kar so želeli odkriti? Po mojem si vesel, ne glede na to, s katero barvo se okitiš. Sestra mi je celo omenila, da je srebro zelo uporabno, če te napadejo volkodlaki ali kakšna druga nadnaravna bitja. Jaz ne poznam toliko nadnaravnih pripovedi … Kakorkoli, zame so prav vsi trije zmagovalci. Enako pa velja tudi za tiste, ki se znajdejo na vseh ostalih mestih. Vsi resno in odločno trenirajo in si zaslužijo prav vse pohvale. Poleg tega je zmagovalec redkokdaj en sam človek – za njim vedno stojita ekipa in oprema.

Čelada je pomemben del opreme. Tale mi je zelo všeč. (vir)

Revija Popular Science je pripravila sklop prispevkov o idealno prilagojenih sankah, super hitrem smučarskem dresu, vetrovniku in še o čem. Tudi Scientific American je zajela olimpijska mrzlica. Vprašali so se, ali je pri umetnostnem drsanju mogoče narediti obrat za pet krogov. Biomehanik James Richards pravi, da bi bilo to zelo težko, saj bi morala biti športnica ali športnik zelo močna in suha. Drsalka oz. drsalec že pri obratu za štiri kroge ob pristanku prenaša zaradi sil kar sedemkratnik svoje teže. Res dosežek, da sploh uspešno pristanejo! Več o fiziki umetnostnega drsanja si lahko ogledaš tukaj.

O vrtenju imajo kaj za povedati, no, pokazati, tudi smučarke oz smučarji in desarke oz. deskarji prostega sloga. New York Times je predstavil in razložil vratolomne trike Kanadčana Marka McMorrisa. Tudi na njih delujejo ogromne sile, s pravilno izvedenimi triki pa jih uspešno premagujejo.

Smučarske tekačice oz. smučarski tekači se prav tako spopadajo z velikimi napori. Na koncu se vsi sesedejo. Kako to? V teku so pomembne tako aerobne kot anaerobne zmožnosti. Mišice za svoje delovanje potrebujejo kisik. Tek je tudi vzdržljivostni šport, zato je aerobna zmogljivost pomembna. To je zmogljivost telesa, da kisik prenese v mišice in ga porabi. Anaerobna kapaciteta pa je pomembna za konec dirke, ko začne tekačica ali tekač šprintati; takrat gre na vso moč. Mišice porabljajo že shranjeno energijo. Kombinacija aktivacije obeh sistemov pelje v izmučenost, kar vodi v zgrudenje na koncu tekme. Znanstveniki predvidevajo, da se tekmovalke oz. tekmovalci na koncu sesedejo, ker jih mišice in telo enostavno ne morejo več držati pokonci, saj se v mišicah nabere kislina in se ne morejo več uspešno krčiti. Ko se umirijo, se moč povrne in lahko odkorakajo s ciljnega prostora. Smučarske tekačice in smučarski tekači nadvse dobro izrabljajo zelo zmogljivo človeško telo. Smučarske skakalke in skakalci pa s slogom skakanja na V vključijo v skoke še nekaj več fizike.

Ko skakalke in skakalci skočijo, potisnejo svoje telo naprej in navzdol, noge in smuči pa postavijo v v-položaj. S tem povečajo zračni vzgon. Ko pravi fizik Louis Bloomfield, želijo skakalke oz. skakalci jadrati po zraku – telo potisnejo navzdol, da bi jih zrak potisnil navzgor. Ob tem se izkaže, da v-položaj omogoča največji izkoristek vzgona in tako tudi najdaljše lete.

Kar presenečena sem, koliko znanja se skriva za zimskimi športi, pa o opremi sploh nisem nič napisala. Že naše telo – od čustev do fiziologije – nam torej lahko veliko razkrije. Ko bi se le znali čuditi nad preprostimi rečmi in združno reševati svet, potem bi lahko prav vsi uživali v olimpijskem duhu!

To je to!

Z

Žled

Žled; zanimiva beseda – led z ž. A kaj ko prav sedaj predstavlja grozljivo stanje! Nekateri ga imenujejo kar ledena doba! Žled je v zadnjih dneh obdal Slovenijo. Po gozdovih poka, poškodovanih naj bi bilo okrog 42 odstotkov celotne gozdne površine. Včeraj je 75 odstotkov izobraževalnih zavodov odpovedalo pouk. Naj vas ne skrbi! Harvardski raziskovalec Joshua Goodman je ugotovil, da zaprtje javnih šol v času večjih snežnih padavin nima negativnega vpliva na učne rezultate. Ti dnevi so že ‘potihem’ všteti v šolsko leto in jih učenci nadoknadijo, ne da bi se to poznalo pri njihovih ocenah. Za razliko od teh imajo siceršnji posamični izostanki učenke ali učenca negativni učinek na njun učni uspeh.

Včeraj ob primorski avtocesti

Bežno se spominjam geografije in fizike iz osnovne šole in gimnazije. Mislim, da so to predmeti, kjer smo govorili o prehajanju snovi iz plinastega v tekoče stanje in potem v trdno obliko. Verjetno smo omenili ledeni dež in tudi žled, a se snovi ne spominjam. Zato sem se odločila, da danes malo raziščem žled. Žled najpogosteje nastane, ko pada ledeni dež. Ob tem je temperatura nekaj kilometrov nad Zemljo, kjer se tvorijo oblaki, nižja od ledišča, kasneje te snežinke pridejo v pas toplejšega zraka, kjer se stalijo in nastane dež, nad tlemi pa spet pristanejo v temperature pod ledišče, tako da lahko nastane leden dež ali pa se dežne kaplje na drevesih in na tleh spremenijo v led. Ko vodne kapljice dosežejo izpostavljene dele površja (predvsem krošnje dreves, a tudi električne in telefonske kable, antene itd.), se začne nalagati led in tvori leden oklep. Če je ta oklep debel, vodi v naravno katastrofo – pokanje dreves, lomljenje elektičnih daljnovodov… Tudi risi pobegnejo iz svoje ograde v živalskem vrtu. Ris že veselo čivka.

Ledeni dež (vir)

Čudno vreme pa v teh časih ni zadelo samo nas. Del Združenih držav Amerike je imel v začetku januarja polarne temperature in zelo veliko snega. Pojav se imenuje polarni vrtinec (polar votex). Temperature so padle krepko pod nič stopinj Celzija. Na zamrznjenih območjih so se začele pojavljati tudi snežne sove. Vseeno so lahko nekateri znanstveni navdušenci izvajali najrazličnejše poskuse v naravi, ki jih sicer ne bi mogli.

Poleg tega so nekateri celo rekli, da je sneg posledica vladne zarote. Ta poseben sneg naj se ne bi talil 🙂 . Kako pa se sneg tali?

Prav povsod je čudno vreme; morda pa se res bližamo ledeni dobi. Kaj pa vem… Rastline in živali smo jih nekaj že uspešno preživeli. Rastline so v ta namen razvile različne prilagoditve. Drevesa so zožala žile, po katerih potuje voda v višje veje. To so pravzaprav drevesa začela razvijati zaradi višine že v časih, ko še ni bilo mraza in so se nahajala v tropskem podnebju. V hladnejših krajih so se drevesa morala zaščititi pred zmrzovanjem listov. Prva rešitev je zapolnitev listnih celic s gostimi sladkornimi sokovi, druga pa jesensko odpadanje listov.

Ker napovedujejo ponovne ohladitve, samo še nasvet iz živalskega sveta. Hodite po ledu kot pingvini. Težišče naj bo rahlo nagnjeno naprej. Včeraj sem naletela na tole sliko in sem se odločila poleg žledu še malo raziskati pingvine. Pingvini hodijo zelo nenavadno in smešno, pravzaprav racajo, kar pa je za njihovo okolje super. Lepo počasi se prebijajo po zamrznjenih tleh. Raziskovalci preučujejo pingvinsko racanje, da bi odkrili nove načine, kako olajšati hojo ljudem, ki imajo težave pri hoji.

To pa ni edini način, na katerega se pingvini premikajo. Po kopnem se tudi toboganjajo ali premikajo s trebuhom naprej po podlagi. Njihova krila, preoblikovana v veslaste okončine, jim pri tem dajejo dodatno hitrost. Poleg tega pa tudi plavajo pod vodo. Zanimive živali, ni kaj!

Počasi in po pingvinsko jutri ali pa na naslednjem ledu!

To je to!
Z