Empatija

Teden ali dva nazaj je po spletu zaokrožil video (RSA) pod naslovom Moč empatije (The Power of Empathy).

V njem igrajo glavno vlogo simpatične živali: lisica, medved in jelen. Lisica izkazuje potrtost, žalost. Veliki medved je do nje ‘empatičen’, suhi jelen pa ji izkazuje ‘simpatijo’. Hecno, katere živali so pravzaprav utelesile določene like! Video je narejen po govoru pop-psihologinje Brené Brown, ki opozarja, da nam v družbi manjka empatije. Prisotna je namreč njena ‘zlobna’ sestra, simpatija, ki pa po njenem pripovedovanju ne zadošča.

A stvar ni tako preprosta. Ob nedavni tržni poplavi knjig za samopomoč se moramo vprašati, ali moramo v teh časih res le vsi postati super in uspešni, tudi bolj empatični, in bo svet rešen. Mimogrede: letos (2013) naj bi bile med najbolje prodajanimi knjigami po pisanju RTV.si knjige za samopomoč. (Res ne vem, če nam je še kaj pomoči!)

Kot ponavadi, stvar ni črnobela. Na antropološkem blogu Savage Minds ali Divje misli (po naslovu knjige C. L. Straussa) je Lindsay A. Bell napisala, da bi lahko bila prav antropologija odlično torišče za raziskovanje pojma empatije in se vprašala, kako empatijo razumejo različne skupine ljudi. Pojem empatije, kot ga razumemo vsi zahodnjaki, je v prvem zapisu postavila pod vprašaj. Tovrstno pojmovanje empatije se je namreč pojavilo šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Sedaj je to postal eden izmed najbolj pogosto uporabljenih pojmov v pozitivni psihologiji. Empatija je postala po mnenju Lindsay A. Bell predmet industrije. Empatijo prodajamo: z empatijo bomo rešli sebe in še svet. Ameriški predsednik Barack Obama je na primer ugotovil, da je pomanjkanje empatije hujše od trenutnega pomanjkanja državnega denarja. V Angliji so v soseščinah, kjer je prihajalo do izgredov, organizirali poučevanje empatije. Če bi se vsi ljudje v neki soseščini priučili empatije, bi se bolje razumeli med seboj in bi tudi razumeli, kako se počutijo drugi, zato bi bilo v njihovi skupnosti manj izgredov. Ker se po mnenju psihologov znamo postaviti v kožo drugega, ne glede na to, v kakšnem svetu v resnici živimo, bomo z empatijo očitno znali rešiti vse medsebojne nesporazume.

Empatija se je kot pojem prvič pojavila sredi 19. stoletja; besedo Einfühlung so prvi uporabljali v nemških filozofskih krogih. Neposredni prevod besede je ‘vživeti se’. V začetku so besedo uporabljali za sposobnost vživetja v neko umetniško delo ali v naravo. Nemški filozof Theodor Lipps je na primer pojem vživetja uporabljal kot osrednji pojem filozofske in psihološke analize estetskih doživetij (2). Poleg tega je pojem uporabljal tudi kot zmožnost prepoznave umskih aktivnosti in duševnih stanj drugih bitji. Gre za nekakšno medsebojno sposobnost prepoznave duševnih stanj drugih. Besedo Einfühlung so prevedli v angleščino kot empathy, pri nas pa uporabljamo izraz empatija.

Pojem empatije je na začetku 20. stoletja v angleščino uvedel Edward Titchener. Povzel ga je po Lippsu, za katerega je bil koncept empatije glavno, primarno spoznavno sredstvo za naše zaznavanje drugih oseb kot razumnih bitij. Med filozofi se je zatem razvnela razprava. (Več si preberite tukaj.) Jaz bom preskočila v drugo polovico 20. stoletja, ko so začeli pojmovati empatijo v pomenu, kot ga razumemo danes.

9 mesecev empatije (vir)

Danes je empatija steber pozitivnim medosebnim odnosom. Poleg teorije uma (theory of mind) oz. sposobnosti zaznave čustvenih stanj in volje oz. počutja drugih je pomemben del našega bitja tudi empatija (1). Oba, um in empatijo, naj bi razvili med normalnim odraščanjem. Nekateri empatijo uporabljajo za pojasnjevanje našega altruizma. V novem tisočletju so celo odkrili njene nevrološke korelate v zrcalnih nevronih. Kaj so zares zrcalni nevroni in kakšen je njihov pomen, bo šele potrebno podrobneje znanstveno preučit. Zadnje čase odkrivajo, da ti vendarle niso tako pomembni za empatijo, kot so na začetku domnevali.

Vse te koncepte so obilno uporabljali politiki in voditelji današnje družbe, kar jim je očitno zagotavilo uspeh.

Pa empatija res kroji družbo? Ali to sploh lahko počne? V tem pomenu jo poznamo zadnjih 50 let, mi pa obstajamo že 200 tisoč let ali več. Kje se je torej skrivala do sedaj?

In simpatija? Kaj pa solidarnost, kam sodi? Bomo z empatijo rešili tudi okoljske probleme? Saj nisem proti empatiji, samo po mojem je že možnost zaznavanja stanja drugih dovolj; ne razumem, zakaj moramo ta stanja še posebej občutiti. Če občutim vso bedo sveta, zamrznem in postanem nesrečna. Ne vem, če to drugim kakorkoli koristi. Ali pač?

Na začetku sem omenila knjige za samopomoč: morda naši družbi manjka le branja. A ne knjig za samopomoč in priročnikov o gojenju empatije, pač pa branja leposlovja, ki med drugim tudi pomaga našim možganom, izboljšuje našo sposobnost zaznavanja drugih umov in verjetno še kaj. Vsega v zmerni meri!

To je to!

Z

1) Bermudez, J. L. Cognitive Science: An Introduction to the Science of Mind. 2010. UK: Cambridge University Press

2) Markič, O. Kognitivne znanost: Filozofska vprašanja. 2010. Maribor: Aristej

Jelen

V odhajajočem letu sem med torkovimi besedami nekajkrat predstavila kakšno žival. Tako so se na TBT-ju znašli fenek, kenguru, komar, želva in žirafa. Danes vam za božično darilo predstavljam živali dveh velikih mož, in sicer Dedka Mraza in Božička. Glede na to, da danes hodi naokoli Božiček, se bom osredotočila na jelene.

Naj vseeno začnem s slovenskim Dedkom Mrazom. Slednji je imel ob sebi v sprevodu skoraj cel živalski vrt in domišljiski svet: konje, pingvine, kočevske in polarne medvede, zajce, zmaja, palčke, vile in snežinke. Pestra druščina, ni kaj.

Božični terenski vodnik (vir)

Na drugi strani pa Božička spremljajo slavni jeleni in nekaj palčkov. Morda še kdo. Božička spremlja devet jelenov, in sicer: Dasher, Dancer, Prancer, Vixen, Comet, Cupid, Doner in Blitzen, kasneje se jim je pridružil še najbolj slavni Rudolf.

Leteči, rdečenosi jeleni z rogovi?

Glede na znanost stvar ni tako preprosta. Med severnimi jeleni (Rangifer tarandus) imajo rogove tako samice kot samci. Slednji jih izgubijo po utrujajoči paritveni sezoni. Zatem traja kar štiri mesece, da spomladi dobijo nove. Tako jih čez božič pravzaprav nimajo. No, jeleni so po paritveni sezoni tako utrujeni, da bi težko veselo naokoli prevažali Božička, pa naj nam idilične božične čestitke to prikazujejo še tako drugače.

Sta pa možni tudi drugačni razlagi: lahko da so vsi Božičkovi jeleni kastrirani; le v tem primeru bi pozimi še imeli rogove. Lahko pa so v resnici košute in ne jeleni. Le košute imajo čez celo leto rogove, poleg tega pa bi lahko imele tudi dovolj energije za vleko sani. Sicer pa res, zakaj gre vsa slava samcem? Lahko bi jih razdelili na pol in imeli v Božičkovem spremstvu tudi košute. No pa saj, imena – Vixen, Dancer. So to samci ali samice?

Še preden sem se vprašala, ali so Božičkovi jeleni vsi samci, bi morda morala odgovoriti na vprašanje, kako ti Božičkovi jeleni letijo. LETIJO!?! Kako?

No, jeleni ne letijo. Letijo pač lahko v glavah rahlo omamljenih prebivalcev severnega tečaja. Zgodba z omamljenostjo sega vse do razlage rdeče in bele barve, v katero je odet slavni mož. Patrick Harding z univerze v angleškem Sheefieldu pravi, da je Božičkova oprema – vse od oblačil do letečih sani – povezana z rdečo mušnico (Amanita muscaria). To je bila najljubša halucinogena droga severne Evrope. Preden je tja prišel alkohol. Halucinogeni snovi v mušnici sta ibotenska kislina in muskimol. Ibotensko kislino najdemo v sveži mušnici; ko mušnico posušimo, nastane muskimol. Mušnice so uživali šamani, da so se povezali z nadnaravnimi silami oz. prestopali med svetovi. Če je bilo njihovo “letenje” med bogove uspešno, je šaman sokrajanom razodel novo znanje. Ko je bil šaman v transu, naj bi celo vzklikal: “Ho, ho, ho.” Evforičen smeh je bil seveda posledica jemanja droge. Posušene rdeče mušnice oz. muskimol so povzročale vizije. Z njimi sta rdeča in bela barva dobili simboličen pomen.

Rdeča mušnica (vir)

Poleg tega nekateri raziskovalci opozarjajo tudi na to, da so severni jeleni radi pili človeški urin, ki je imel v sebi sledove muskimola po uživanju rdečih mušnic. Jeleni so se torej tudi zadevali. Pa tudi krajani so kdaj za šamanom pili njegov urin, v katerem so bili kemični ostanki muskimola. Od vse te zadetosti ni čudno, da so jeleni letali. Ampak samo v njihovih glavah. Naj razložim. Ko smo trezni, naš vid, če seveda nismo izpostavljeni kakšni optični prevari, sprejema in predstavlja signale, ki so del skupne zaznavne resničnosi (karkoli resničnost pač že je). Nasprotno pa lahko v stanju halucinacij v nepremičnih objektih v našem vidnem polju zaznavamo premikanje, čeprav ga tam ni. Možgani nas prepričujejo, da se vse okoli nas premika in voila – devet jelenov leti in pelje Božička v širni svet!

Kaj pa rdeči nosovi? No, bolj točno – Rudolfov rdeči nos.

Rdečenosi severni jelen (vir)

Še nedolgo nazaj so znanstveniki menili, da je Rudolfov rdeči nos posledica parazitov, ki se nahajajo v jelenjih dihalih in nosovih. Obstajalo naj bi kar 20 parazitov, ki so specifični za severne jelene. A so odkrili, da ni tako. Razlog za rdeči nos je preprost. Jeleni imajo zelo gosto prekrvavljene nosove, da se grejejo ali hladijo, odvisno od okoliščin. Močna prekrvavitev jim omogoča nadzirati termoregulacijo in tudi hladiti možgane. Rudolfov nos se tako ob vleki Božičkovih sani hladi, njegov nos pa postaja rdeč. Morda je zanimivo tudi vprašanje, če Rudolf res lahko s svojim rdečim nosom vodi Božička po megli. Verjetno ne, za to bi, kot pravi na bloger Kyle Hill, potreboval inštrument, ki ga uporabljajo v letalih.

Še eno skrivnost nosijo severni jeleni. Njihove oči spreminjajo barvo: poleti so večji del dneva izpostavljeni svetlobi, pozimi temi. Temu so se morali nekako prilagoditi. Raziskovalci so menili, da gre za prilagoditve na ravni živčevja. A v resnici ni tako. Spremeni se jim kar barva oči. Poleti njihove oči žarijo zlato, pozimi pa pomodrijo. Sprememba barve se zgodi na tapetum lucidum. To je plast tkiva v očesu, ki odbija svetlobo nazaj skozi mrežnico, kar mrežnici omogoča, da ujame “dodatne”, sicer izgubljene fotone svetlobe. To je tudi tisti sloj, ki je kriv tudi za to, da se lahko zgodi, če fotografiramo naše hišne ljubljenčke, pse ali mačke, da dobijo vampirski pogled, ko iz njihovih oči seva rumena barva. Jelenja očesa so v normalnem stanju zlate barve, pozimi pa pomodrijo. Do te spremembe pride pozimi, ko so jeleni dalj časa izpostavljeni mrazu in temi čez dan. Jelenje zenice se razširijo, kar ima posledice na celotno oko, saj pride do pritiska na tapetum. Kolagenska vlakna, ki sestavljajo tapetum, se stisnejo in odsevajo modro barvo. Zaradi tega postanejo oči tudi bolj občutljive na svetlobo, kar je v temačnem zimskem obdobju za jelene še posebej dobro.

Prav zanimivo je, kako natančno so jih preučili in koliko dostopnih informacij se najde o njih. Tole je moje današnje darilo za vas, bralke in bralci; pa vesel božič!

To je to!
Z

Če si želite še kakšen piškot, ste vabljeni na Metino listo, kjer sem z zapisom gostovala včeraj. Preberite si, kako rdeča barva, božične vonjave in pesmi vplivajo na potrošnike. Lahko pa si privoščite tudi lanski božični piškot – o poganskem izviru božičnih praznikov – ter tudi predlanski božični piškot.

(Drugo moje darilo je mini epizoda Sherlocka, če je med vami kakšen ljubitelj te odlične britanske serije.)

Darilo

Čas za obdarovanje! Ah, ne maram ga! Saj, daril se že razveselim; če so presenečenja, še toliko bolj. A potem sledi tisti nelagodni občutek, ko se moraš z nečim odkupiti. Ga poznaš?

Pred časom sem začela brati knjigo ameriškega antropologa, ki dela v Združenem kraljestvu, Davida Graeberja – K antropološki teoriji vrednosti. Nisem se še prebila prav daleč, a avtor že na osmi strani omenja obdarovanje. Cinično ugotavlja, da se ekonomija ukvarja z vedenjem posameznika, medtem ko želi antropologija razumeti skupnost in odnose znotraj nje. Sledi predstavitev del pomembnih antropologov: Franz Boas je poročal o potlaču, Bronisław Malinowski o izmenjavi kula. Potlač je oblika daru, za katero stoji tekmovanje med darovalci, kdo bo dal več in si tako ustvaril boljši položaj v skupnosti. Zasledimo ga med skupnostmi na pacifiški obali ZDA in Kanade, izmenjavo kula pa med otoki Papue Nove Gvineje. Posamezniki so se po opisih etnografov podajali na daljše in nevarne poti, da bi nabrali darove – školjke in podobno okrasje, ki so ga spremenili v verižice in zapestnice. S temi darovi so si dvignili ugled. Deli obeh zgoraj omenjenih antropologov je v svoji analizi daru uporabil Marcel Mauss, ki je odkritja tudi drugih predhodnikov združil in predstavil v Eseju o daru s podnaslovom Oblike in funkcije menjave v arhaičnih družbah (Essay sur le don, 1925).

Zapestnica iz školjk ali mwaii z otoka Trobriand na Papua Novi Gvineji (vir)

Mauss je izpostavil, da naj bi bila darila prostovoljna dejanja, spontana in brez kakršnegakoli pričakovanja. A v resnici niso – za tistega, ki jih je prejel, so zavezujoča. Posamezniki se z obdarovanjem začnejo vrteti v krogu: darovalec da in na videz ničesar ne pričakuje v zameno; prejemnik dar sprejme in ga nekoč vrne z vrednostno načeloma enakim darilom; nato prvotni darovalec ponovno obdari prejemnika, tokrat morda z večjim darilom … Ali pa ne. Če nekdo v tem odnosu da več, si ustvari nadrejen položaj. Tako lahko darila ustvarjajo neenakost v družbi oz. so jo ustvarjala v skupnostih, ki so jih raziskovali Boas, Malinowski in Mauss. Zakaj pa moramo pravzaprav dar povrniti? Graeber se, ne več sledeč Maussu, sprašuje tudi to. Če prejemnik ne vrne nobenega darila, ga stigmatizirajo. Če ne pride do menjave, se v družbi razvijejo odnosi neenakosti. Če prejemnik ne vrne darila, se tako postavi v podrejeni položaj. Toda tudi vračanje darov, obdarovalne oblike menjave, usvarjajo krhke, le navidez egalitarne družbene odnose, ki pa so v resnici tekmovalni in se v njih vseeno vedno pojavlja hierarhija.

Hierarhija pa se pojavlja tudi med našimi bratranci, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika tam nekje pred sedmimi milijoni let – šimpanzi. Hierarhija se med šimpanzi spreminja ves čas. Skupine se ustvarjajo po načelu cepitve in združevanja (fission-fusion). Samci sodelujejo v spletkarskih, fizičnih obračunih, pri katerih tekmujejo za prevlado. A z dominantnim samcem se ostali samci lahko navidez izenačijo, če samicam darujejo meso. Leta 2009 sta raziskovalka Cristina Gomes in raziskovalec Christopher Boesh z leipziškega Inštituta za evolucijsko antropologijo objavila članek ‘Divji šimpanzi izmenjujejo meso za spolnost v daljšem časovnem obdobju’ (Wild chimpanzees exchange meat for sex on a long-term basis). Takoj so po medijih zaokrožili glamurozni šovinistični naslovi, v stilu, “Če želiš, da ti da, ji napravi večerjo”. Ah, fantje, ni tako preprosto!

Že leta 1994 so podali hipotezo, ki jo poznamo kot t. i. tezo “meso-za-spolnost” . Raziskovalci iz Leipziga so divje populacije šimpanzov preučevali slabi dve leti v nacionalnem parku Tai na Slonokoščeni obali. Opazovali so hierarhijo v skupini, vedenje osebkov (darovanje mesa, negovanje, čohljanje itd.), godna obdobja samic in občevanje parov – kdo, kdaj, s kom in kje. Raziskovalci, ki raziskujejo vedenje živali v divjini, delujejo kot nekakšen veliki brat nad njimi. Opazili so, da samci meso darujejo tako godnim kot negodnim samicam. A ko so samice godne, se vendarle bolj pogosto parijo s tistimi samci, ki so jim vsaj enkrat darovali meso. Raziskovalci so s kompleksnejšimi statističnimi metodami odstranili ostale vplive, ki bi lahko vodili do povečane privlačnosti samca. Pomemben vpliv na samičino obnašanje in voljnost do občevanja z določenim samcem je imel še njegov položaj v skupini. Tako so samci z višjim položajem lažje dobili samice.

Boesch je že v preteklih raziskavah pokazal, da so samice tiste, ki so izbirale, s katerim samcem se bodo parile, poleg tega pa šimpanzje samice tudi zelo rade varajo. Na podlagi tega vedenja je težko določiti, kdo je/bo bodoči oče mladiča. V raziskavi Gomesove in Boescha niso preverjali, v katerem delu paritvenega cikla se je samica parila s katerim samcem ter ali je bil tisti samec, ki je daroval meso, res bolj uspešen pri dejanskem razplodu.

Samica je torej tista, ki odloča kje, kdaj in s kom. Samec pa si lahko pridobi  jeno pozornost z darovanjem plena ali pa z višjim položajem v skupini. Živali so opazovali skozi daljše časovno obdobje; samci so darovali meso samicam, tudi ko te niso bile godne. Mesa pa nikakor ne menjavajo neposredno za spolnost. Samice si s premišljeno izbiro zagotovijo primernega partnerja. Tisti, ki deli, je primeren; ni pa slab tudi tisti, ki ima dober položaj v skupini.

Očitno si šimpanzi in ljudje ustvarjamo svoj položaj v družbi oz. skupini tudi z darovanjem, četudi na povsem različen način. Enakost pa je težko doseči. Nelagoden občutek je očitno prisoten pri vseh.

Bill Watterson – Calvin in Hobbes

Kakorkoli, če ne pretiravamo s prevelikimi darili, ne ustvarjamo neprijetnih občutkov. Kdaj pa kdaj lahko tudi kaj darujemo brez pričakovanja, da dobimo dar tudi povrnjen. Tako ali tako nas je, kot vrsto, oblikovalo sodelovanje in ne tekmovalnost. Naj zaključim klišejsko – darila, ne prevelika, morda celo narejena doma, so najlepša.

To je to!

Z

Staranje

Ljudje se rodimo, razmnožimo in umremo. To je življenje! (Še prehranjujemo se.) Zato menimo, da je tako s prav vsemi živimi organizmi: rojstvo, razplod in smrt. A narava je kompeksna in odgovor ni nikoli preprost. Odgovor je redkokdaj le en sam. Vprašanje o evolucijski razlagi staranja je eno izmed nerešenih vprašanj biologije. Zakaj ne živimo večno? Zakaj se staramo?

Staramo se in umremo. Enako velja tudi za večji del vretenčarjev. Owen Jones, evolucijski biolog, je skupaj s kolegi objavil raziskavo z naslovom ‘Diverziteta procesa staranja v drevesu življenja’ (Diversity of Aging Across the Tree of Life). Z analizo kar 46 različnih vrst, tako živalskih kot rastlinskih, je ugotovil, da imajo različne vrste različne načine staranja. Poglavitna primerjava, predstavljena v raziskavi, je bila primerjava stopnje razmnoževanja s stopnjo procesa staranja, obe v odvisnosti od starosti. Naj pojasnim: pri človeku to pomeni, da je razpon starosti od 15 do 50 let, z vrhom okoli 30 let, ustrezno življenjsko obdobje za razmnoževanje, kasneje pa njegova stopnja pri človeku upade. Na drugi strani se začne staranje hkrati z upadom razmnoževanja. Ali je tako pri vseh živih organizmih?

Rezultati raziskave kažejo, da je odgovor ne. Tako recimo nekatere vrste dosežejo vrh razmnoževalnih sposobnosti tik pred smrtjo; nekatere se ob tem starajo, druge ne. Nekatere imajo ves čas raven staranja in razmnoževanja izenačeni, zato je videti, kot da se ne starajo. Ne starajo?!? Da, ne starajo se. Tak primer so na primer predstavniki rodu hider, ki sodi v deblo ožigalkarjev. Pravzaprav imajo ti organizmi konstantno raven smrtnosti, tako da v povprečju ni čisto res, da se ne starajo; le umrejo ne od starosti. Mimogrede: hidre živijo tudi do 1400 let.

Raziskovalci so lahko primerjali več različnih vrst s podrobno analizo do sedaj zbranih odkritij o staranju različnih vrst. Da so meritve lahko primerjali, so morali uvesti dva pojma: ‘relativna smrtnost’ in ‘relativna plodnost’. Slednje vrednosti so dobili z deljenjem določene ravni smrtnosti ali plodnosti pri določeni starosti s povprečno ravnijo na podlagi celotnega življenja določenega organizma.

Z vsem predstavljenim pa vendarle še nismo odgovorili na vprašanje o evolucijskem pomenu staranja. Vprašanje se je le spremenilo – sedaj se raziskovalci sprašujejo, zakaj se nekatere vrste organizmov starajo in druge ne.

To je to!
Z

Glasilke

Koale so kar luštne. Poglej si spodnji video; kako šele z globokim glasom šarmirajo koalji samci.

Hmmm, ali pa NE! Tole ‘smrčanje’ ne zveni prav nič privlačno. Ali je to res paritveni klic koal, se še ne ve, je pa vsekakor zanimivo, da so tako male živali sposobne izvajati tako nizke tone. To jim omogoča na novo odkriti organ, ki se nahaja v njihovem grlu.

Prisrčna zaspana koala. No, kljub ‘rigsmrčbrundu’, so kar luštne.

Grlo je sprednji del sapnika. V grlu se pri dvoživkah, plazilcih in sesalcih nahajata glasilki. Par elastičnih membran, ki proizvajata zvoke, ko zrak skozi sapnik zapušča pljuča. Višina zvoka je odvisna od napetosti glasilk, ki jih nadzorujejo mišice in hrustanec v grlu. Mišice so pod nadzorom vagusnega živca. Razliko med običajno globljim moškim in višjim ženskim glasom lahko pripišemo dolžini in debelini glasilk. Za tiste z neobčutljivimi želodci pa še video glasilk v akciji.

Koale le niso tako velike, da bi imele sposobnost tvorjenja tako globokih tonov, kot jih lahko proizvedejo sloni. Ti nizki toni so kar dvajsetkrat nižji, kot bi jih pričakovali od živali velikosti koal. Zato so znanstveniki z Univerze v Sussexu, ob pomoči Inštituta za živalske vrtove in živali v divjini v Leipzigu preučili posmrtne ostanke nekaj koal. Svoje izsledke so objavili v znanstveni reviji Current Biology.

Ugotovili so, da imajo koalji samci poseben organ, ki jim omogoča šarmirati naokoli z globokimi toni. Nov organ so poimenovali nebne glasilke (velar vocal folds). Našli so jih za mehkim nebom ali velumom (poglej sliko). Nebne glasilke so trikrat daljše od tistih v grlu, petnajstkrat širše in štirinajstkrat globlje. Poleg tega, če povzamem po zapisu blogerja Eda Yonga, kar 700-krat težje. Po izračunu naj bi to omogočalo koalam doseči celo zvoke, nižje od desetih hertzov. (Za primerjavo, mi v povprečju slišimo v območju med 20 do 20000 Hz.) Vsekakor jim omogoča zgornji ‘rigsmrčbrund’ (v videu).

Slika preseka glave koale. Modro – ustna votlina; zeleno – nosni trakt; svetlo rdeče – mehko nebo ali velum; temno rdeče – nembne glasilke; temno modro – grlo; glasilke – zeleno. (vir)

Če se je ta organ res razvil za osvajanje samic, ni znano. Večji samci imajo verjetno večje nebne glasilke. To jim omogoča proizvodnjo nižjih tonov, kar bi lahko samice uporabile kot vodilo za izbiro najboljšega samca. Poleg tega to omogoča tudi samcem, rivalom, da vedo, kje je večji samec in se mu izognejo. Lahko pa bi šlo tudi za adaptacijo, ki omogoča komunikacijo na večjem območju. Koale imajo namreč tudi posebno strukturo v ušesih, ki jim omogoča zaznavo teh nizkofrekvenčnih tonov. Kdo ve, zakaj ‘rigsmrčbrund’? Vsekakor bodo nadaljnje raziskave še zanimive.

To je to!

Z