Archive | julij, 2012

Cirilica

31 Jul

Čez dober dan grem ponovno malo naokoli. Še malo se grem učit, predvsem pa se imet fajn in spoznavat nove reči. Tako sem se odločila, da grem na še eno poletno šolo, tokrat v Ukrajino, se prijavila, dobila štipendijo in jutri grem. Ko sem ljudem okoli sebe prvič omenila, da grem tja, ni prav nihče rekel: “Super, zveni zanimivo!” Vsi so bili skeptični; ne vem, od kod vsi ti predsodki. Bomo videli. Jaz komaj čakam.

Odločitev, da se prijavim v Kijev na poletno šolo, sem sprejela delno zato, ker so mi poletne šole všeč, in delno zato, ker se mi zdi super iti malo spoznavat nekoliko drugačen svet. Še zdaleč ne pričakujem velikih razlik glede na naše življenje. Vem pa, da se zna zgoditi, da bom imela težave z branjem znakov in besed. Zato sem se včeraj po dolgem času spet seznanila s svetom drugačne pisave od latinice, in sicer s cirilico. Tako je očitna izbira TBT tega tedna ravno cirilica.

Vedno me presenetijo ljudje, ki veliko vedo, o čemerkoli že. Sama res nisem poliglot in ne obvladam tujih jezikov (še našega komaj); tisti, ki obvladajo nekaj jezikov, po navadi naredijo odličen vtis. Če ne drugega, je čas, da se vsaj malo izobrazim o pisavi, katere kakšno verzijo naj bi uporabljala kar 252 milijona ljudi: predvsem v državah vzhodne Evrope ter Srednje Azije, z Rusijo na čelu.

Prva cirilica se je začela razvijati v 10. stoletju n. št., ko so slovanska ljudstva začela razvijati svojo pisavo, ki je bila izpeljana iz grške abecede. Ime je dobila po svetem Cirilu, bizantinskem misionarju. Saj se mogoče spomnite tistih dveh menihov, Metoda in Cirila, ki sta v 10. stol. n. št. pokristjanjevala ljudi po Balkanu. Začela sta s pisavo, ki jo poznamo na Hrvaškem kot glagolico, kasneje pa jo je zaradi rabe v starocerkveni pravoslavni liturgiji na vzhodu izpodrinila cirilica.

Svojo trenutno obliko je ruska cirilica dobila v 18. stol. V 19. stol. je sicer prišlo do izbrisa nekaterih črk, več ali manj pa je ostala taka, kot je že bila stoletje poprej. Cirilico uporabljajo v več kot petdesetih različnih jezikih na že omenjenih območjih (to pravzaprav ob podatku, da na svetu obstaja kar 6.800 do 6.900 različnih jezikov, ni tako veliko). Skoraj vsak jezik pa ima malo drugačno verzijo cirilice: bodisi ima dodane črke, lahko ima dodane tudi črke iz grške abecede ter tudi iz latinice ali pa spremenjene znake.

Vseeno imajo verjetno prednost ljudje, ki poznajo vsaj eno verzijo cirilice in se hitro priučijo rahlo spremenjene. Imam sicer knjigico za otroke, ki te uči cirilice, sicer ne ukrajinske, temveč srbske, a bo ravno primerna zame. Če se učim na spletu, je googlov prevajalnik preveč vabljiv. Če s tem začnem, bom mogoče do jutri že obvladala… (Pa kaj še!) Vseeno pa bi bilo uporabno nameniti malo časa temu, saj znakov še približno ni toliko, kolikor je pismenk v kitajščini.

To je to!

Z

Lavanda

24 Jul

Pravzaprav je bila ta beseda v moji glavi že od prejšnje nedelje. Takrat sem namreč obiskala muzej lavande, ki se nahaja v Coustelletu, v Provansi. Na tem mestu naj še omenim, kako sem se znašla tam. Po samostojnem odkrivanju Nizozemske in udeležbi na poletni šoli, so se moji starši odločili, da me tam poberejo in gremo skupaj za dober teden v Francijo. In ker je mami nora na lavando, je v Provansi sledil obisk muzeja in kasneje vožnja med neštetimi, vsaj jaz sem jih tako videla, polji sivke po sivkini poti.

Ko smo prestopili prag muzeja, smo si najprej ogledali film o lavandi, o žetju le-te in pridelavi eteričnega olja. Zatem je sledil ogled destilacijskih kotlov (najstarejših in nekoliko novejših).

Nekje v muzeju pa je bil omenjen tudi izvor besede lavanda, ki ima svoje korenine v latinščini z besedo lavare in pomeni umiti.

Ker moj spomin, le ne deluje tako selektivno in ker bi bil zapis, brez podrobnega opisa sivke verjetno zelo dolgočasen, je z mano ostalo še nekaj zanimivih podatkov o sivki. Obstajali naj bi prava sivka ali lavanda in druga hibrid lavande ali lavandin, ki je nastal zaradi industrializacije in široke uporabnosti in povpraševanja po sivki. Kljub temu, da ima hibridna vrsta večjo donosnost, semen in cvetov, pa velja tista prva in prava za boljšo in bolj cenjeno – je pač original.

Lavando so bojda uporabljaji že pred Rimljani, z njimi pa se je rastlina razširila tudi po Evropi. Znana je kot nekakšno super zdravilo; za zdravljenje ran, za miren spanec, uporabljala se je kot razkuževalno sredstvo ali antiseptik. Veliko se jo uporablja v kozmetiki, od krem, do gelov za tuširanje in seveda parfumov. V omarah koristi našim oblačilom, da lepo dišijo in odganjajo molje. Hibridno vrsto koristi in izrablja predvsem industrija čistilnih sredstev, pralnih praškov in podobno.

Tisto pravo sivko, ki prihaja iz rodu Lavandula iz družine Lamiaceae, so uporabljali in jo uporabljamo tudi danes kot začimbo v hrani. Obstaja kar 39 različnih vrst lavande. V muzeju so bile omenjene tri, katerih imen si žal nisem zapomnila. Sodeč po Mali flori je v Sloveniji predvsem razširjena Lavandula angustifolia (primerna tudi v kulinariki in ni hibrid). Zasledimo pa tudi veliko hibridne sivke, vrste L. intramedia ali L. borbura.

Moram priznati, tale lavadna ali sivka po slovensko je res kulska rastlina.

To je to!

Z

Izkušnja tujina

24 Jul

Lani poleti sem se prvič odločila za “študijske” počitnice. Udeležila sem se poletne šole na Univerzi v Hohenheimu, v bližini Stuttgarta. Tema poletne šole je bila ‘Paraziti in patogeni ter njihovi gostitelji’, več o njej pa sem že napisala na svojem starem blogu. Tako sem tudi letos ponovila vajo.

V tem letu sem rahlo spremenila smer študija in se podala v svet kognitivne znanosti, katerega del je tudi nevroznanost. Zato sem iskala prakse in poletne šole, ki so bolj usmerjene na to področje. S prakso sicer ni bilo nič, sem se pa prijavila na dve poletni šoli. Prva je že za mano, druga pa me še čaka.

Tri tedne nazaj sem sedla na letalo za Amsterdam in odletela na Nizozemsko. Najprej sem si vzela nekaj dni prosto za potovanje po Nizozemski, potem sem se za en teden usidrala v Utrechtu, ki ponuja pestro izbiro poletnih študijskih programov. Udeležila sem se poletne šole z naslovom ‘Živalski modeli v psihiatriji’.

Naučila in spoznala sem veliko reči, dobila nove ideje, zamisli in še kaj. Izvedela sem nekaj malega o psihiatriji in nekaterih psihičnih boleznih. Seznanila sem se z raziskavami, ki se dotikajo različnih ravni raziskovanja, od vedenjskih preizkusov z elektrofiziologijo do genetike na drugi strani pa spoznala tudi računalniško modeliranje različnih sistemov (o čemer sem tudi že pisala). Menim, da tukaj nima smisla obnavljati predavanj, ki so me navdušila. Raje bom izstopila iz svojega varnega mehurčka pisanja ne pretirano osebnih blogov in se bom posvetila razlogom za udeležbo na poletni šoli.

Med pomembnimi razlogi je bila zagotovo dobra izkušnja iz lanskega leta. Tudi tokrat sem želela spoznati nove reči in izvedeti, kaj je zares tisto, kamor se želim usmeriti v nadaljevanju študija. In kaj sem izvedela?

Da vem, da ne vem, kaj bi rada počela. Vseeno pa sem ugotovila, česa ne bi počela. No, ker vem, da se zarečenega kruha največ poje, o tem ne bom pisala. Moja očitno prevelika pričakovanja o tem, da bi končno odkrila, kaj je tisto pravo zame, je pač splavala po vodi.

Čeprav bil prvi razlog udeležbe ni bil izpolnjen, sem poleg novega znanja odnesla še nekaj, kar sedaj vidim kot zelo dragoceno: Izkušnjo iz/o tujini (namenoma pisano z veliko začetnico).

Naučila sem se še nekaj zanimivega o tujini. Mi, slovenski študentje, ne zaostajamo za znanjem tujih kolegov (to lahko potrdim tudi z izkušnjami iz lanskega leta). Pomembna razlika pa je, da se znajo oni zagotovo bolje prodajati kot mi, da se znajo bolje promovirati. No, naj ne posplošujem, morda to še posebej velja zame. Do te veščine sem sicer še vedno zelo ravnodušna – če ne drugega, pa sem sedaj vsaj pripravljena na ta izziv. Vem tudi, da kdaj pa kdaj, na koncu, ko pridem nazaj, ali pa ker vem, da grem, sama izpadem, kot neumen, trdosrčen petelin in mi je žal. Žal mi je tudi za vse, ki so v tujini študirali in pridejo nazaj vsi pomembni reševati Slovenijo in razglabljajo, o tem kaj je naš problem.

Kljub temu, da lahko je znanje, ki ga pridobimo na študiju v Sloveniji, v primerjavi s tujino, vsaj enakovredno, pa se bojim, da se splošna raven našega znanja znižuje. Glavni problem vidim v tem, da sledimo svetu oz. zahodu v napačnih točkah. Namesto da bi ohranili našo raven izobraževanja, prav na vseh stopnjah izobraževanja, od osnovnih šol pa do fakultetne izobrazbe, spreminjamo sam sistem. Ob tem očitno ne pomislimo, da v tujini, vsaj na Nizozemskem, očitno bistveno več vlagajo v izobraževanje, vsaj sodeč po videzu in načinu delovanja univerz, kar jim omogoča, da si lahko privoščijo drugačne načine dela. Te mi izpeljemo samo polovično. Torej nauk: mogoče je boljše ohraniti star sistem, če ga lahko izvajamo kvalitetno, kot pa se iti neko reformacijsko polovičarstvo.

Druga pomembna stvar, ki sem jo spoznala v tujini in mi je všeč, je njihova odprtost za vse ljudi, za njihove nove ideje. Na Nizozemskem in marsikje drugje prav vsem študentom, ki študirajo na neki smeri, omogočajo opravljajo prakse, ki so ponekod tudi plačane, kar v Sloveniji izginja (kdo bi vedel, čigava navodila so to). Da o tem, da imajo vsi študentje, ki redno študirajo, dovolj visoke redne štipendije, da lahko brez težav živijo v svojih stanovanjih, sploh ne govorim. Ampak da se ne bom samo pritoževala: pri nas imamo tudi sklad, ki vsaj delno financira stroške za kakšno poletno šolo oz. študijski obisk, izmenjavo itd.

Sicer je tudi vsem zelo dobro jasno, da posamezni študentje in študentke tekmujejo med sabo (vsaj za tista najboljša mesta), da potrebujejo dobre reference in izkušnje, ravno to zaradi česar se jaz kar veliko presekiram. In vso to famo okoli CV-jev in kariernih načrtov ustvarjajo ljudje nad nami. Kot sem danes prebrala na blogu Neurotic Physiology, se moraš kdaj pa kdaj (oz. vedno) odločiti za tisto, kar je zate najboljše; ne zato, ker ti tako pravi prijatelj, ali zaradi tega, kar se pač govori, ampak se odločaš za tisto, kar si ti sam/a želiš in v kar ti sam/a verjameš. Če seveda sploh veš, kaj je to. Jaz si moram žal najprej odgovoriti na to vprašanje.

Po pravici povedano, ne maram sveta, ki me sili v to tekmovalnost; kdo zna lepše zapakirati in prodati svoj življenjepis. Verjetno mi to ne gre, ker sem kljub svojim občasnim petelinjim izpadom v resnici zelo sramežljivo dekle, polno nesamohvale, pa še sama sebe ne cenim ravno visoko. Poleg tega se bojim tega sveta, ki me čaka, ker vem, da vem veliko premalo. Zdi se mi nemogoče vedeti še več, kljub temu da se iz dneva v dan učim, poleg tega pa sem še zelo naivna. Ampak mogoče bi se pa počasi res lahko začela bolj zavedati svojih kvalitet, ali pa jih za začetek začela odkrivati.

Za zaključek naj povem, da hodim na poletne šole, ker to res rada počnem. Tam se počutim dobro, spoznavam nove ljudi, iz različnih kultur, seznanim se z različnim načinom dela, vidim, kaj me še čaka. Zato prav vsakemu priporočam obisk kakšne poletne šole. Če pa ne želite biti v šoli še čez poletje, pa je zagotovo zanimivo opravljati kakršno koli študentsko delo, tudi nepovezano s študijem. Jaz sem v preteklih letih opravljala že kar veliko različnih del in če nič drugega, je bilo zatem veliko lažje presedeti, tistih devet mesecev v letu za študijskimi klopmi.

Mogoče sem letos imela neumno pričakovanje, da bom odkrila, kaj želim početi. Sanja se mi ne. Spoznavam pa iz dneva v dan več reči, ki jih ne želim početi, kar zagotovo krajša seznam mojih idej in želja. In s tem se bom morala vsaj zaenkrat zadovoljiti in se nehati obremenjevati s prihodnostjo, ki me čaka. Čez dober teden pa spet v svet, življenje iskat.

To je to!

Z

Campus

3 Jul

Danes nisem doma. Tokrat pišem iz sobe, ki so mi jo dodelili za čas bivanja v Utrechtu. Tukaj sem na poletni šoli. Soba se nahaja v večjem študentskem stanovanju, ki je del večjega kompleksa, ta pa se nahaja v campusu, tukaj v Utrechtu. Tako sem danes ob sprehodu iz UMC Utrecht do te sobe ugotovila, da je kar nenavadno hoditi po campusu, če si navajen študija v Ljubljani, kjer najdemo stavbe univerze skoraj dobesedno po vsem mestu. Torej hodim po campusu in razmišljam o mestih v malem, kjer študira večina mojih sovrstnikov po celem svetu, ter razmišljam, od kod ideja za postavljanje campusov.

Ob tem sem se spomnila, da imam letos očitno leto campusov. Prvega, Yeditepe University, sem od bližje spoznala malo pred prvim majem, ko sem obiskala Istanbul. Tamkajšnji campus se je skrival za ogromnimi zidovi in je bil varovan: ko si vstopil vanj, si šel mimo varnostnikov; ko si se sprehajal po njem, si imel občutek, kot da si v nekem parku, popolnoma odrezanem od ostalega mesta. Kakorkoli, naslednji campus, ki sem ga letos spoznala, je bil campus University College of London. Tja sem šla, ker sem bila firbčna, kako je videti, in ker je zraven Wellcome Centre, v katerem je bila razstava o možganih, ki sem si jo želela ogledati. Nazaj h campusu UCL: je veliko bolj prijazen od tistega v Istanbulu; pa še v mestu se nahaja, torej nisi izoliran v svojem malem mestu.

Naslednji campus, ki sem ga spoznala nekaj dni nazaj, ko sem obiskala prijatelja Žigata, ki je, mimogrede, tudi bloger, je bil campus Univerze v Groningenu, ki je res lep: povsod so dokaj nove stavbe ali vsaj prenovljene, z veliko barvami in novo arhitekturo. Na koncu svojih letošnjih popotovanj pa sem se znašla v Utrechtu, ki ima tudi lep campus, malo stran od mesta. Njegov del je tudi univerzitetni klinični center, ki ima kar velik del, namenjen raziskovalnim inštitucijam, v katerem obiskujem predavanja.

Naj odgovorim še na vprašanje, od kod beseda campus.

Izvira iz latinščine in pomeni polje. Prvi campus je bil zgrajen v 18. stoletju, in sicer College of New Jersey, ki ga sedaj poznamo kot Princeton University. Potem se je ta model, ki ga jaz opišem kot model gradnje mest v malem, razširil naokoli po svetu in je prišel tudi v Evropo, čeprav v vseh evropskih mestih campusov ne najdemo.

Torej sem na polju, kjer se zadržujejo možgani, lačni znanja in izobraževanja.

Po vsem tem pa se sprašujem, kakšna je zgodovina campusov v Evropi, so res prišli iz Amerike ali pa so jih v Evropi že prej poznali? Če kdo kaj ve, se veselim novega znanja.

To je to iz Utrechta!

Z