Proksemika

Pred časom sem pisala o monogamiji v naravi. Ena izmed opisanih predlaganih teorij za nastanek monogamije je bilo povečanje samičinega teritorija in s tem posredno onemogočenje, da bi samec lahko sledil več samicam sočasno in tako z njimi imel mladiče. Nekatere živali so teritorialne in živijo na označenem ozemlju. Omenjene živali ne pustijo blizu osebkom enake vrste. Človek je drugačna žival. Kot sem že omenila, smo ljudje, skupaj še z nekaterimi živalmi, ki živijo v skupinah, zelo družabna in socialna bitja. Ljudje smo kar ultra socialna bitja. To pomeni, da ostalim ljudem pustimo blizu in ne branimo aktivno svojega teritorija. Kako blizu pridejo, je odvisno od tega, koliko daleč jim pustimo…

Več kot neskončnost… (Vir)

Naj se za konec počitnic torej posvetim poletni temi (da bo poletje malo dalj trajalo): plažam. Ste bili kaj na morju? So vas kaj motile sosednje brisače, družbe, družine, ostali ljudje okoli vas? So bili preblizu, predaleč?

Težko je verjeti, a obstajajo znanstveni članki o podobnih vprašanjih. Zanimiv je pregleden članek z naslovom Pregled prostornosti ozemlja na plaži: Mednacionalna raziskava (za tiste, ki mi še zmeraj ne verjamete: Territorial Spacing on a Beach Revisted: A Cross-National Exploration).

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste se umikali človeku, ki je preblizu vas, ali pa da ste rinili v bližino človeka, ki sicer ni bil vajen take bližine. Priznam, da jaz sicer ne maram pretirane bližine drugih ljudi. Vseeno sem večkrat opazila umikanje, ko sem se pogovarjala z ljudmi drugačnih navad in narodnosti. Na naše vedenje torej vpliva kraj oz. območje, od koder prihajamo. Ravno to je bilo eno izmed glavnih ugotovitev ob pregledu različnih raziskav o prostoru na plaži. Se pravi, kot kažejo primerjave, naj bi bile razlike med pripadniki različnih narodnosti in kultur večje kot med posamezniki iz enakih okolij.

Če te ne objemam, ne stoj tako blizu, da te lahko objamem. (Vir – Natalie Dee)

Kako so to ugotovili?

Šli so na teren, raziskovat na plažo. Super, kajne? Vprašalnike so razdelili med Nemce in Francoze. Že pred tem pa so podobne raziskave opravili med Američani. Spraševali so jih o tem, v kako številčni družbi so prišli na plažo in kdaj se jim zdi plaža polna oz. prepolna. Medtem so tudi opazovali vedenje ljudi na plaži, si zapisovali število ljudi na plaži, opisovali različne skupine (po starosti) in spremljali, kako označujejo svoje ozemlje (brisače, torbe itd.) ter koliko prostora si vzamejo.

Rezultati so pokazali, da moški potrebujejo več prostora, večje skupine ponavadi postavljajo brisače bolj tesno skupaj. Nemci in Američani postavljajo brisače bolj v krogu, medtem ko jih Francozi postavljajo v obliki elipse. Največ ozemlja so si vzeli Američani, sledili so Nemci, najmanj prostora pa so potrebovali Francozi. Največ ljudi bi na plažo spravili Francozi, malo manj Američani in najmanj Nemci.

Seveda si moramo ob teh ugotovitvah zastaviti veliko vprašanj. Se vsi ljudje neke narodnosti res vedejo podobno? Kaj nam na primer pove primerjava med ljudmi iz mest in s podeželja? Veliko podobnih vprašanj, skupaj s kritiko opisane raziskave, najdete tudi v tem opisu raziskave. Tudi v sami raziskavi omenjajo, da morda razlike niso tako kulturno in nacionalno pogojene, ampak gre za različna razumevanja plaže. V tem primeru bi lahko šlo za razlike med plažami različnih držav in narodov. Nekateri ljudje se zapirajo za velike ograde, drugi imajo ogromna okna in še bi lahko naštevala. Ljudje smo si pač različni.

Naj se vrnem na začetek. Osebnega prostora niso raziskovali samo na plaži. Že leta 1963 je kulturni antropolog Edward T. Hall vpeljal pojem proksemika. Ta sicer ne zadeva neposredno prostora, ki si ga vzamemo na plaži. Proksemika opisuje predvsem prostor, ki si ga običajno vzamemo pri neposredni medsebojni komunikaciji. Ta prostor je razdelil na štiri kategorije, in sicer na intimni prostor (od 15 do 46 cm), osebni prostor (od 46 do 120 cm), socialni prostor (od 1,2 do 3,7 m) in javni prostor (od 3,7 m in naprej).

Prikaz različnih vrst osebnega prostora po Hallu. (Vir)

 

Opisano se mi zdi zelo zanimivo in uporabno. Predstavljajte si, kako lahko tovrstno poznavanje ljudi pripomore, k oblikovanju skupin različnih narodnosti ter tudi k oblikovanju prostorov, kjer se ljudje zadržujejo in preživljajo veliko skupnega časa. Najde se še veliko zanimivih in uporabnih vrednosti tovrstnega raziskovanja, poznavanja in razumevanja ljudi.

To so neki splošni opisi prostora, ki ga ljudje potrebujemo. V veliki meri je ta prostor kulturno pogojen in odvisen tudi od vsakega posameznika posebaj. Podobno je tudi pri različnih vrstah živali prostor ozemlja različno obsežen. Tega ozemlja pa seveda nikakor ne moremo enačiti s proksemiko in osebni prostorom ljudi. Je pa oboje zanimivo. Imam vsaj novo besedo na zalogi: teritorij.

To je to!

Z

Hermafrodit

Prejšnji teden sem bila s sošolci z gimnazije na morju. Po dolgem času smo se spet igrali kvazi pantomimo oz. opisovanje besed z govorom in ugibanje, kaj bi lahko opisovali. Igra, ki ne vem, kako se imenuje (če kdo ve primeren izraz, naj ga prosim sporoči), me je spomnila, da smo se pred leti igrali pravo pantomimo in sem morala prikazati besedo hermafrodit. Besede na žalost moja skupina ni ugotovila, pa čeprav smo prišli celo do Lady Gaga. Zanjo nekateri trdijo, da je hermafrodit oz. dvospolnik. Še celo google predlaga njeno ime ob iskanju besede hermaphrodite.

Hermafrodit – Lady Gaga? Je ali ni?

Beseda hermafrodit ali dvospolnik opisuje organizem, ki ima ženske in moške spolne organe. V živalskem svetu se to pogosteje pojavlja pri nekaterih polžih (rahlo umetniški video najdeš spodaj), deževnikih ter tudi pri vretenčarjih, predvsem nekaterih ribah.

Beseda izhaja iz imena mladega moža iz grške mitologije, Hermaphroditusa. Njegova lepota je očarala vodno nimfo Salmacis, ki si je zaželela biti za vedno združena z njim. Bogovi so ji tako dobesedno ugodili in so ju združili v dvospolnika. Jaz si združena predstavljam nekako takole… Poglejte si fotografije o feminizirani moškosti.

Zanimiv primer dvospolnika je morska klovnovska ribica ali Amphiprion ocellaris, mogoče bolj znana po risanki Nemo. Če se spomnite, tam Nemov oče Marlin pripravi dom v vetrnici, ki ga veselo predstavi Nemovi mati Coral. Občudujeta tudi svoje še ne izvaljene potomce. Ta vesel trenutek zmoti avstralska barakuda, ki poškoduje Coral in ukrade večino zaroda. Le eno jajce ostane. Zanj Marlin še posebaj lepo poskrbi in Nemo se kasneje odpravi na pravo avanturo. A biologe lahko zmoti preveč preprosto opisano razmnoževanje ribic klovnov. Klovni so namreč ob izvalitvi dvospolniki in šele kasneje najprej postanejo moškega spola, na koncu velike dominantne samice.

Pri ribicah klovnih gre za primer zaporednega hermafroditizma. Z zanimivimi preizkusi so ugotovili, da socialno okolje rib določa spol ostalih rib. Ko so imeli v akvariju večjo dominantno samico, manjšega samca in nekaj dvospolnikov ter so odstranili samico, je samec čez nekaj časa postal dominantna samica, iz dvospolnikov pa so se razvili samci. Klovnovske ribe imajo tako tkivo ovarijev ali jajčnikov (za dozorevanje jajčnih celic) kot testisov (za dozorevanje semenčic). Ker se najprej razvijejo v samca in kasneje v samico, gre za primer protandrije. Če se žival najprej iz dvospolnika razvije v samico in nato v samca, pa gre za protoginijo.

Poleg opisanih primerov dvospolnikov obstajajo tudi sočasni hermafroditi. Primer so deževniki, ki so ob istem trenutku moški in ženske. Za uspešno parjenje pa morajo najti še enekga dvospolnika, s katerim se združiijo in na koncu oba skupaj izležeta jajca v kokonu.

Deževnika, združena na dveh mestih (dva bela pasova), kjer se ustvari klitelum ali žlezasti pas (žlezasta odebelitev integumenta v obliki pasu v sprednjem delu telesa deževnikov; žlezaste celice izločajo snov, ki omogoča parjenje in tvorbo kokona).

Tudi pri človeku se lahko pojavi hermafroditizem. Če je Lady Gaga dvospolnik/dvospolnica, ne vem. Pri ljudeh gre za spolno anomalijo. Lahko se pojavi mozaičnost, kjer se del kromosoma Y (odsek SRY) ob prekrižanju kromosomov v mejozi prida k X (spolnemu) kromosomu. Možni so tudi nastanki zarodkov z dvojnim kompletom spolnih kromosomov, kjer se razvijejo tako jajčno tkivo ter tudi testisi. Pri ljudeh poznamo tudi psevdohermaforditizem. Gre za pojav, ko ima človek drugačne sekundarne spolne znake glede na njegove spolne organe oz. gonade. V obeh primerih so razlogi za nastanek teh stanj raznoliki in kar kompleksni, tako da se v podrobnosti ne bom spuščala.

Še enkrat več sem predstavila kompleksnost biologije. Primerov hermafrodizma je veliko več od teh, ki sem jih predstavila. Če vas zanima, malo pobrskajte še sami. Meni se je porodilo tudi vprašanje, kako nastane spol pri živalih in ali sploh obstaja prava definicija spola? Pri hermafroditih je očitno ni.

To je to!
Z

Štrus, J., Zrinec, A. in Polak, S. 2001. Mali leksikon zoologije, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.

WEIRD

W za western ali zahodne; E za educated ali izobražene; I za industrialized ali industrijske; R za rich ali bogate in D za democratic ali demokratične. Po slovensko ne morem ustvariti primerne kratice, lahko pa WEIRD prevedem v čudni. Čudni, zakaj čudni? Kdo je čuden? Čudni smo vsi…

Čudni so (smo) vsi, ki smo kdaj sodelovali v raziskavah eksperimentalne psihologije, kjer je bila večina udeležencev rednih univerzitetnih izobraževancev, starih od 20 do 25 let. Tovrsten vzorec namreč prevladuje v raziskavah, ki jih po navadi vidimo razbobnane v časopisih. Naj naštejem nekaj primerov: dva psihologa, “raziskovalca” (moški spol!), sta ugotovila, da so moški bolj smešni kot ženske: pri naslednji omembe vredni raziskavi so ugotovili, da je vaše “kasnejše” spolno življenje odvisno od tega, kako ste izgubili nedolžnost. Sledi naslednja raziskava: velikost penisa je pomembna za privlačnost moškega. In za grande finale še ugotovitev, da lahko ima sperma antidepresivni učinek. Lahko bi jih našla še več, samo se mi zdijo tele kar primerne. Konkretno jih je obdelala že Scicurios v svojih zapisih (klik, klik zgoraj, gre za suuper smešno branje). Jaz se bom danes pomudila le pri kratici WEIRD.

Najbolj znan članek, ki je dvignil pozornost nad samo metodologijo in izbiro vzorcev, uporabljenih za raziskave v psihologiji, je iz leta 2010. Antropolog Joseph Heinrich in psihologa Ara Norenzayan ter Steven J. Heine so v reviji Behavioural and Brain Sciences objavili članek z naslovom Najbolj čudni ljudje na svetu (The weirdest people in the world?).

V tem članku so zajeli glavne probleme. Na koncu so zbrali še nekaj ugovorov in odgovorov na članek ter končni odgovor avtorjev. Priporočam v branje vsem, ki jih kakorkoli zanimajo “velika” odkritja psihologije, predvsem tista, ki “razlagajo” človeka in njegovo vedenje. WEIRD torej opisuje študente, ki sodelujejo v tovrstnih raziskavah in nikakor niso reprezentativen vzorec, ki bi kakorkoli dobro opisoval človeka kot vrsto razumnega človeka, Homo sapiens sapiens. Gre pravzaprav za dokaj netipično populacijo ljudi.

Zamislite si, da pred sebe dobite nekaj živali, ki jih morate nekako uvrstiti oz. razporediti med sabo. Gre za nalogo, ki sodi v okvir ljudske (folk) biologije. Se pravi, kako naj neki nepoznavalci oz. laiki uvrščajo organizme, v kakšne kategorije in kako naj jih ločujejo. Tako so denimo ugotovili, da je za otroka iz ZDA taščica najbolj reprezentativen primerek živali, ki sodi med ptiče. Medtem pa Icajski (Itza) Maji kot tipičnega ptiča vidijo divjega purana. Klasifikacija živali v skupine je torej kulturno in okoljsko pogojena, predvsem pa je odvisna od izkušenj.

Taščica (Erithacus rubecula)

Divji puran (Meleagris gallopavo)

Raziskovalci so primerjali (link, link), kako živa bitja kategorizirajo študentje na ameriških univerzah; otroci, vzgojeni na podeželju, v stiku z naravo; študenti botanike ter ljudstva Icajski Maji iz Gvatemale ter Jutateški (Yutatek) Maji z mehiškega podeželja. Ugotovili so, da otroci s podeželja, ki so v stiku z naravo, ter ljudstva iz Gvatemale in Mehike podobno uvrščajo živali ter rastline. Netipično pa so jih uvrščali dodiplomski študentje ameriških univerz. Raziskovalci so sklepali, da so ravni slednji, glede na ostale skupine, ki so sodelovale v raziskavi, netipični in tako rekoč čudni. Podobnih raziskav je še nekaj.

Zanimive so tudi raziskave prepoznavanja optičnih iluzij. Poglej črti spodaj, katera je daljša?

Müller-Lyerjeva iluzija

Gre za Müller-Lyerjevo iluzijo. Zahodnjaki, ki delno pripadamo skupini WEIRD in živimo v mestih, smo do opisane iluzije veliko bolj dovzetni kot na primer skupine ljudi, ki živijo v naravi in zunaj mest. Nezahodnjaki večinoma opisujejo črti kot enako dolgi, kar tudi sta. Katero pa si ti videl/videla daljšo? Če se ti je zdela daljša črta A, potem pripadaš enaki skupini kot “čudni” ameriški študentje in večina ljudi, ki živi v mestih. Razlog za dovzetnost do iluzije naj bi ležal v našem okolju. Živimo v mestih, kjer se skriva polno vertikalnih in horizontalnih črt, tako da nam iluzije, ki nas pravzaprav zavedejo, v resnici pomagajo prepoznavati dolžine, robove in razdalje, predvsem pa se tako lažje znajdemo v okolju, v katerem živimo.

Toliko o človeški čudaškosti. Večinoma se raziskovalci strinjajo s konceptom WEIRD in se vedno bolj zavedajo, da je to problem. Sicer pa smo vsi malo čudni, vsak po svoje. To pa nam daje čar.

Kar pa zadeva znanost in, bolj natančno, vedenjsko biologijo, lahko zasledimo podobne težave kot pri WEIRD študentih, ki jih uporabljajo v raziskavah, tudi v primerih, ko raziskujejo vedenje živali. Primer tega so raziskave šimpanzov v ujetništvu v primerjavi z opazovalnimi raziskavami, ki jih izvajajo v divjini oz. v šimpanzovem naravnem okolju. Ko berem o njih, imam kdaj občutek, kot da gre za dva različna planeta opic. Prav tako gre tudi pri ljudeh za ljudi z različnih planetov. Ti planeti predstavljajo okolje, v katerem smo odrasli in v katerem živimo.

Eden izmed razlogov, da obožujem biologijo, je zagotovo ta različnost. Kot sem opisala, se tudi pri živalih vidijo vedenjske razlike. Ob nerodni zasnovi raziskave lahko tudi sloni postanejo WEIRD; no, ali pa so v resnici WEIRD njihovi oskrbniki? Pravzaprav so čudni raziskovalci, ki snujejo tovrstne raziskave in primerjajo vedenje ter gene dveh vrst slonov med sabo (azijskega in afriškega slona), ki sta se, mimogrede rečeno, v razvoju ločili že 17 milijonov let nazaj. Če številka 17 milijonov ne pove veliko, naj pojasnim, da smo se mi ločili od šimpanzov, s katerim imamo zadnjega in najbližjega skupinega prednika, pred šestimi milijoni let. Torej najbolje, da začnemo še naše vedenje primerjati s šimpanzi. Pa se bojim, da se bodo šimpanzi bolje odrezali. Ja, saj vem, pri nas so se zgodile drugače spremembe, naše telo in vedenje je vodila drugačna selekcija. Tako je primerjava bolj slaba, nam pa vseeno lahko da misliti, kako kompleksno je pravzaprav sestaviti res dobro raziskavo vedenja katerekoli živali, na čelu seveda z raziskavami človeškega vedenja.

Ni klasifikacija živih bitji, je pa zgodba metuljev o prepoznavi partnerja… (Vir: Bird and Moon)

A kaj, ko na koncu lahko ugotovimo, da je tisto, kar je normalno, zgolj statistična abstrakcija ali

“If there is no single way of being a bonobo, then there is no single way of being a human either. What is ‘normal’ is a matter of statistical abstraction.” (Vir.)

Na čim več simpatične čudaškosti in čim manj slabe znanosti!

To je to!

Z

Vojna

Stvar, ki se je verjetno vsak razumen človek boji. Meni je ob misli na vojno huje kot pri pogledu na strašljivo kačo. Vseeno je tudi v tem trenutku po svetu kar veliko vojn. Sestra me je zadnjič informirala, da naj bi Združene države Amerike živele v miru le 21 let. (Obstajajo od leta 1776, torej 237 let.) Več kot 90 odstotkov časa obstoja njihove države se torej Američani borijo z drugimi prebivalci planeta Zemlja. Vojne se pogosto dogajajo tudi zaradi dragocenih naravnih virov, ki jih premorejo nekatera ozemlja. Velike države si želijo imeti vse pod nadzorom.

Dvigovanje zastave na Iwo Jimi

Obvladovanje virov in širjenje ozemlja je temeljna podlaga teorije o tem, da naj bi bila vojna človekova naravna lastnost, ki je nastala zaradi tekmovanja za naravnimi viri in ozemljem.   Vojno je tako delno opisovala tudi teorija o vojni Thomasa Malthusa. Danes poznamo tudi teorijo, ki opisuje vojno kot nekaj globoko vkoreninjenega v naši naravi, po angleško se ji reče the Deep Roots Theory. S slednjo bržčas večina ljudi nevede opravičuje človeško nasilje in vojno, češ ljudje smo pač nasilne živali, radi ubijamo. Poglejmo, ali to drži?

Preden se posvetim raziskavam, ki jih nameravam predstaviti, naj samo še omenim, da je vojna zelo kompleksen družben pojav. Vprašanja o razlogih za nasilje posameznika bom tokrat izpustila. Pri vojni gre vedno za skupinsko nasilje, kjer sodeluje večje število ljudi. Obstaja veliko avtorjev, ki so že pisali o vojnah. Najdemo lahko zgodovniske opise različnih bitk in vojn, pa tudi zapise o fenomenu vojne kot take.

No, da ne bom zavlačevala, imamo vojno v krvi ali ne?

Sredi julija so v reviji Science objavili raziskavo z naslovom ‘Smrtonosna agresija pri gibljivih lovsko-nabiralskih skupinah in implikacije glede izvira vojne’ (Lethal Aggression in Mobile Forager Bands and Implications for the Origins of War).

Antropologa Fry in Soderberg sta preučila etnografske zapise o enaindvajsetih različnih lovsko-nabiralskih skupinah ljudi (“nomadic foragers”, “mobile forager band societies” – MFBS) iz obdobja zadnjih dveh stoletij.* Podatke sta pridobila iz Standardnega medkulturnega vzorca. Tako sta sestavila večjo bazo podatkov, kjer je zabeleženih vsega skupaj 148 nasilnih pripetljajev. V obdelavi sta uporabila 135 nasilnih dogodkov. Več kot polovica (55 %) je primerov, kjer je posameznik ubil drugega človeka. Triindvajset odstotkov (23 %) pobojev je izvedel posameznik, ki je pred tem že ubil kakšnega človeka. Le 22 % dogodkov je zadevalo skupinsko nasilje in večje število smrtnih žrtev. Kar 63 % smrtnih primerov se je zgodilo znotraj določene skupine ljudi in torej ni šlo za uboje pripadnikov drugih skupin.

Pomembno je omeniti, da sta raziskovalca ločila nasilje med pripadniki iste skupine, ki so v teh primerih tudi sorodstveno povezani (ne gre nujno za krvno sorodstvo), in med pripadniki različnih skupin. Izočila sta tudi uboje, ki so vključevali le enega pozameznika in žrtev ter vsaj dva pozameznika in vsaj dve žrtvi. To je pomembno, saj je vojna po definiciji skupinska dejavnost.

V treh skupinah obravnavanih ljudstev ubojev sploh ni bilo. V desetih primerih so se zgodili posamezni primeri ubojev, ko je en človek ubil drugega. Samo v šestih skupinah so odkrili podatke o uboju, pri katerem sta sodelovala vsaj dva človeka, žrtvi pa sta bili tudi vsaj dve. Le Tiwiji iz Avstalije so pri pridobljenih podatkih izstopali. V večjem primeru so bili ravno oni odgovorni za skupinske uboje, tudi izven svoje skupine. John Horgan, ki piše na blogu revije Scientific American Cross-Check, je takole sklenil misel o Tiwijih: “Tiwiji predstavljajo skupino ljudi, ki so vojno vzeli kot način življenja, kot to tudi počnejo Združene države Amerike.”

Zakaj torej pride do ubojev?

Raziskovalca pripisujeta razloge predvsem osebnim konfliktom, prevaram, ljubosumju, kraji in povračilu za dogodke v preteklosti. Pogosti so bili uboji, ko je mož umoril ženo, ko je večja skupina umorila pozameznika, kjer je šlo verjetno za smrtno kazen, ter ko je več posameznikov ubilo kakšnega zunanjega prišleka, bodisi misionarja ali podobno. Le dva od 148 primerov nasilja s smrtjo sta imela razloge v naravnih dobrinah, kot so voda, sadno drevo ali območje za lov.

Poleg raziskave sodobnih skupin ljudi so letos objavili tudi pregled literature in arheoloških odkritij za čas 10 tisoč let in več nazaj, povezanih z vojno in nasiljem. Arheologa Haas in Piscitelli sta s pregledom 2.900 okostij iz kar 400 različnih najdišč ugotovila, da imajo le štirje skeleti znake nasilja. Znaki kažejo na uboje in ne na vojaško nasilje. Na vojaško nasilje je mogoče sklepati na podlagi drugačnih poškodb na okostju (mogoče poznate ameriško serijo Bones, kjer izvajajo ravno takšne analize?), pa tudi ostankih vojnega orožja ter zgradb in arhitekture, namenjene tako obrambi kot napadom. Svoje ugotovitve sta objavila v članku ‘Prazgodovina vojne: Zavedena z etnografijo’ (“The Prehistory of Warfare: Misled by Ethnography”), ki je bil objavljen v knjigi Vojna, mir in človeška narava.

Torej ali je vojna, kot skupinsko bojevanje, naravna lastnost človeka?

Sodeč po opisanih raziskavah, ni. Pa tudi pomislimo, da nas je bilo v ozkem grlu le 10 tisoč: če bi se takrat veselo pobijali, sedaj ne bi več obstajali. Tako je skrajni čas, da nehamo zagovarjati vojno kot nekaj človeško naravnega. Odločiti se bo treba, ali bomo vsi postali “Tiwiji” in slepo sledili politiki Združenih držav Amerike, ali bi raje sledili večini preostalih skupin ljudi, ki ne izkazujejo tovrstnega nasilja. Vojna je potemtakem produkt družbe, ki pa jo je očitno zelo težko razumeti; v te vode se ne bom podajala.

Vseeno nas ni le 10 tisoč, vedno več nas je, in že nekaj časa veselo živimo onkraj zmožnosti našega planeta. Naš ekološki/okoljski odtis kaže na to, da porabljamo kar več kot 1,5 Zemlje, kar pomeni, da izkoriščamo Zemljine vire 1,5-krat hitreje, kot jih ona lahko obnovi. Pomanjkanje naravnih virov, hrane in vode, lahko vodi v vojne.

Imajo ti procesi kakšno povezavo z vojno in kaj nas čaka v prihodnosti?

Upam, da nobene. A vseeno, pomanjkanje naravnih virov, hrane in vode bi lahko vodilo v vojne. Prispevek v reviji Nature ‘Segrevanje ozračja vodi v človeške konflikte’ (Warming climate drives human conflict) govori o povezovanju med globalnimi klimatskimi spremembami z vojnami. Povezavo so raziskovalci iskali z obdelavo podatkov z več kot šestdesetih raziskav, ki so opisovale spremembe v podnebju in agresiji. Raziskave so potekale na šestih kontinentih in so opisovale obdobja do 12 tisoč let nazaj. S kompleksno statistično obdelavo so odkrili povezavo med dvigovanjem temperature in številom primerov agresije in vojn. Ko pride do dviga temperature ozračja za 3° Celzija, pride do 4 % dviga agresije med posamezniki in do 14 % višje frekvence nasilja med skupinami (ali vojn). A vseeno moramo biti pri tovrstnih raziskavah zelo previdni, na kar opozarjajo tudi v prispevku. Do vojne vedno pride zaradi različnih kompleksnih družbenih dejavnikov, seveda ima vpliv lahko tudi okolje. A vprašanje je, v kakšni meri.

Ker sem po naravi optimistka, verjamem, da prihodnost ne bo tako črna. Zadnji vikend sem prebrala knjigo Michia Kakuja Fizika prihodnosti (Physics of the Future: How Science Will Shape Human Destiny and Our Daily Lives by the Year 2100), kjer avtor napoveduje:

“Personally, if by 2100 society becomes so rich that we are surrounded by material wealth, I feel that society may react in a similar way. A fraction of the population will form a permanent class of people who simply refuse to work. Others may be liberated from the constraints of poverty and pursue creative scientific and artistic achievement. For them, the sheer joy of being creative, innovative, and artistic will outweigh the lure of a materialistic world. But the majority will continue to work and be useful simply because it is part of our genetic heritage, the Cave Man Principle within us.”

Jaz upam, da se bomo kljub temu, da nas je vedno več izognili vojnam in ob pomoči znanosti in tehnologije napredovali v boljšo in enakopravnejšo družbo, kot to opisuje Michio Kaku. Ampak saj veste, o družbi pa ne maram govoriti.

To je to!

Z

*Skupine so bile Aranda in Tiwi iz Avstralije, Kaska, Cooper Inuiti ter Montagniani iz Severne Amerike, !Kung, Hadza in Mbuti iz Afrike ter Vedda in Andamanci iz Južne Azije.

**Če vas je predstavljeno pritegnilo, vam priporočam v branje sledeče:

• Scientific American blog – Cross-Check
  • J. Horgan (link, link, link)
• Discover Magazine
  • J. Horgan: Ne, vojna ni neizogibna
  • O. E. Wilson: Ali je vojna izogibna?
  • R. Khan: Vojna je vkoreninjena v človeško naravo, a ni neizogibna