Antropocen

Danes sem na twitterju zasledila tale video. Govori o novodobni geološki dobi, antropocenu.

Besedo antropocen je sestavil biolog Eugene F. Stroermer okoli leta 1980. Navezal jo je na vpliv, ki ga imamo ljudje na Zemljo z našimi aktivnostmi. Znana je postala dobrih dvajset let kasneje, ko jo je leta 2000 začel popularizirati nobelov nagrajenec, kemik Paul J. Crutzen. Sedaj naj bi beseda antropocen opisovala trenutno geološko dobo, kjer se jasno kaže vpliv človeka na Zemljo. Še vedno je bolj široko uporabljena beseda holocen, ki naj bi trajal že od 11500 let nazaj. Znanstveniki pa opozarjajo, da je vpliv človeka na Zemljo vedno večji. Od časov industrijske revolucije in odkar je človeška populacija začela zelo hitro naraščati, je naš vpliv vedno večji. Ravno zato želijo z besedo antropocen opisati naš, ne tako čudovit, vpliv na Zemljo.

Upam, da nas bo naša kreativnost in sodobna tehnologija res rešila oz. bo rešila Zemljo, vsaj za nekaj časa. Saj vemo, da nič ni večno, a vseeno nam ni treba danes uničiti Zemlje.

Dobrodošli v antropocenu!

To je to!

Z

Lucidno

Imam mlajšo sestro, ki se je včeraj navdušila nad sanjami. Še posebej jo zanimajo lucidne sanje. Tako je sledila odločitev, da danes napišem blog zanjo. Še nekaj gradiv mi je pomagala najti. Hvala, Živa!

Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.

Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.

Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.

V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?

Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.

Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.

Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.

Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.

Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.

Pa lepe sanje! Sweet dreams!

To je to!

Z

Selitev

Vsake toliko pride v življenju čas, ko se selimo. Jaz se sicer še nisem, se bom pa za pol leta, še v tem letu, preselila na Dunaj; grem namreč na izmenjavo. Tokrat sem se samo odločila, da pred dejansko polletno selitvijo preselim še blog na novo stran. Zato je ob tej priložnosti torkova beseda tedna selitev.

Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?

Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.

Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.

Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.

Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.

Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.

Na tej ravni obsajata dve hipotezi.

Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.

Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?

Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.

Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.

In tukaj je … Piškotarna. Dobrodošli!

To je to!

Z

Curious?

My wonder of curiosity led me to write the post about it.

On this blog, Cookieland, every Tuesday, I post word of the week. Unfortunately I write Tuesday’s posts in Slovene. Anyway I already presented brains, machines, anger, masks and much more. Writing my Tuesday’s posts, I learned a lot. I was always curious, and keen on getting new knowledge; actually, still I am. Every now and then I fall into a black hole of questions. What am I doing? Did I choose the right master course for me? (I am a student of Cognitive Science on University of Ljubljana.) Even so I know that cognitive science, especially neuroscience, is a hot topic in some countries. People in Slovenia usually think I am some kind of a magician and that there is no use in having knowledge about human mind. I disagree. I think that for a curious human like me this is probably the best master course I could have attended. Even so, I have weeks when I am completely absent and confused. But when I just go with the flow, I realize that I really enjoy myself studying philosophy, artificial intelligence and neuroscience. The most of all I enjoy when I am able to make connections in all of those different fields. So let me explain you something about my curiosity.

To start with from where does curiosity come?

I don’t know the answer. All I can tell is a little story. I love to attend Ljubljana Film Festival every November. A few years ago I watched a movie which somehow had to be related with a word curiosity. Unfortunately, I cannot recall the title, but I just remember my feelings. When I got home, there was just one question on my mind: Where does curiosity come from? Are we born with it? Is it hidden somewhere deep down in human nature? I was troubling people around me with this “silly” question. Everyone wanted me to stop. But I am lucky to have well educated dad. Who told me to check for the answer in Aristotle’s Metaphysics. Where I found this explanation: “All men by nature desire to know.” It goes further on with explaining sensation, memory and knowledge. Which leads to explaining the wondering. “That it is not a science of production is clear even from the history of the earliest philosophers. For it is owing to their wonder that men both now begin and at first began to philosophize; they wondered originally at the obvious difficulties, then advanced little by little and stated difficulties about the greater matters, e.g. about the phenomena of the moon and those of the sun and of the stars, and about the genesis of the universe.” An answer I got was satisfactory for me back then. When humans have time and resources to start wondering, they do start philosophize. In nowadays society that sounds a bit folish.

But since Aristotle’s time, 4th century BC, things changed. As if we have got molecular biology that will give us all of the answers to all our questions. It is all hidden in membranes and proteins. I have a bachelor’s degree in biology and I am very fond of molecular biology, so humanists reading this post, I hope you can forgive. Anyway, as a former life science student, I must also admit I haven’t read the whole Metaphysics, but just parts that gave me answer about wondering and curiosity. But I think that even molecular biology and all sort of different modeling of brain networks won’t give us all of answers. Nevertheless, research in molecular biology can give us applicable knowledge to cure diseases, to help environment, to save the Earth.

It is in our nature to be curious. This reminded me on my 5th grade in primary school. When I broke my leg during winter on snowboarding. I had to stay at home for a week. What to do at home alone? As a child of the late 80’s, I was also a bit of a couch potato, especially if I had any broken bones. I watched television and discovered the series Sofies Verden. The series mentioned it was recorded after the book which led me to discovery of the book called Sophie’s World. I asked my mum to buy it and I read it in super extreme fast time. I felt in love with philosophy.

However, somewhere in the first pages of the book there is a story about a rabbit fur. Imagine white rabbit taken out of the magician hat. When we are born, we found ourselves at the very end of long rabbit hair. But during the period of growing up, we are slowly sliding deep down into a rabbit fur. Only the people who have enough courage and wonder stay at the end of hair and ask all sorts of different questions. And as explained in the book, those fearless people are philosophers. I would say it is not necessary to be a philosopher to ask questions: biologists and other curious people also question many important things. But the majority just slip down in the safe and warm part of rabbit fur. That led me to become who I am, the girl with a lot of questions in my mind. I can say the story about rabbit fur changed me and all of that happened long ago.

Probably my desire to know everything led me to study biology in the first place. I love biology. I got knowledge about how the first life came to be. Even so we don’t have got a proof of what was exactly going on. We have some ideas. I learned about origin of eukaryotic cells, from where did multi-cellular life came to be. I found out how did plants occupied land and how did Tiktaalik came from water to land, which led to occupation of land by animals. Besides I know how important is environment and ecology and that we take care for all of the organisms and not just us, humans. Because we all evolved from the same universal common ancestor, LUCA. Furthermore, I could probably list another billions of questions that biology has answers to or is still questioning about.

To sum up my biology period. Biology is super cool, not just if you are an animal or plant person and love nature. But also if you want answers to some important questions. I miss biology.

Nevertheless, a study of mind and cognition is giving me answers to other questions in my mind. Furthermore, it gives me new questions to answer and think about. It occupies my mind.

A part of cognitive science, which is nowadays very popular, covers education. How to improve school systems, programs? Should kids in preschool play more or just gain more knowledge, should they use new technology as tablet computers and Internet, or not? Recently I bumped to the article in Scientific American Mind about Preschool in USA.

The author Paul Tullis compares private preschools to public ones, and besides that he questions whether kids at the age of 5 really need to know algebra and distinguish different types of whales, or should they just play and socialize. He concludes it is better to play at that age than to learn rocket science. In my opinion, kids have to socialize, so the normal neural pathways can be developed. But not just because of that, as kids, we learn from experiences, we have to try stuff; we have to get dirty; now just to injure ourselves, but also, from microbiological point of view, to get some pathogens as well as some friendly bacteria in our body. So our immune system can develop. We all know that the best way to learn is to learn by doing. All of this should apply also to life sciences education, as well as what was written in the article about Learning by Doing: “Imagine the impact on the arts if we required every aspiring instrumentalist to complete 12 years of theory and careful study of the masters before being allowed to pick up an instrument and play.”

Getting back to curiosity. I found YouTube video talk about superwoman, who invented Montessori educational method.

They encourage kids to ask questions, and they are super great. As you can see on Wikipedia page, kids develop “mathematician” mind. What can be greater than having a ten years old with the knowledge of twenty years old, but without any playful spark in their eyes? I don’t know if this is the result of over-educational preschools. But as described in the Scientific American article, the Montessori Method is not that great. It is nice that they encourage curiosity and that they answer questions with answers; this is the best way to learn. But also parents should do that, when kid asks the billionth why question a day.

To sum up the story about curiosity. Curiosity leads into the future; it gives us answers, and what is more important, it provides even more questions. It opens new possibilities, new perspective on things. It might not be very useful if we want to be a capitalistic machine, but it can definitely fulfill our life and makes us special. Besides that it leads to progress. Maybe even to living on Mars.

To end with another video promoting curiosity. The future belongs to the curious. 

If I may borrow the words written on Brain Pickings page: “I bet legendary physicist Richard Feynman would approve.”

I don’t know where my curiosity and wonder will lead me. I just know that I will try to do everything not to fall deep into rabbit fur. On the other hand, I will still be searching for answers and asking new questions. I want to encourage also you, reader, to be curious, and you can comment with answering what is curiosity for you, or just to give me some feedback.

That is it! I realized that this is what I want to be! I want to be curious and to wonder every day.

Z

Jeza

Jeza me prevzema in se naseljuje v moje možgane. Sem že skoraj vsa zelena od jeze, a je vseeno ne hladim s psovkami.

Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.

Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.

Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)

Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.

Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa – kaj pa jaz vem…

Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?

Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla – ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.

Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.

Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.

Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala – hipotalamus – perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolaeralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.

Phhhh, to je to!

Z

Spanje

Naj vam povem pravljico, pravzaprav zgodbo, za lahko noč? Beseda tedna je spanje.

Ali ste vedeli?

Da smo ljudje pred letom 1600 imeli dva cikla spanja. Prvi je bil tako imenovani smrtni oz. trdni spanec (“dead sleep”), sledili sta mu ura ali dve bedenja in nato še drugi štiriurni interval spanja. Na to kaže več kot 500 literarnih virov, ki jih je v knjigi At Day’s Close: Night in Times Past, opisal zgodovinar Roger Ekirch. V koncu 20. stoletja je psihiater Thomas Wehr raziskoval spanje, tako da je zbral skupino ljudi in jih vsak dan za 14 ur zaprl v temen prostor. Po mesecu dni so se testiranci privadili in “razvili” dva cikla spanja z vmesnim stanjem budnosti. Vseeno to ni bil povod za bolj natančno raziskovanje spanja. Ljudje se še zmeraj držimo osemurnega spanca. Šele v zadnjem času se je s spanjem začel ukvarjati zgoraj omenjeni zgodovinar Roger Ekirch.

Kaj pa so ljudje počeli v času bedenja?

Nekateri so brali, nekateri so se pogovarjali, obiskali sosede, molili, kadili … Obstajajo dokazi, da so v 15. stoletju obstajale posebne molitve za čas med obema cikloma spanja. Poleg vseh teh, enih bolj, drugih manj družabnih aktivnostih so se zaljubljeni pari tudi ljubili. Zdravniški priročnik iz Francije v 16. stoletju je parom, ki so želeli zanositi, celo priporočal seks po prvem ciklu spanja namesto po napornem delovnem dnevu, ker naj bi bilo takrat spočetje bolj zanesljivo, ob tem pa naj bi tudi bolj uživali.

Kako pa to, da ne spimo več na ta način?

Že Ekirch je ugotovil, da je bilo v poznem 17. stoletju podatkov o dveh ciklih spanja počasi vedno manj. Začelo se je v višjih slojih urbanih družb severne Evrope in se je kasneje v 200 letih razširilo po celotni zahodni Evropi. Do leta 1920 je zamisel o dveh ciklih spanja dokončno izginila iz naše družbene zavesti. Razlogi za to naj bi bili osvetljava mest in hiš, odprtost kavaren tudi ponoči in še drugi dejavniki, ki so vodili v to, da je noč postala del aktivnega dneva, s čemer se je skrajšal čas za nočni počitek. Razloge za to spremembo in načine, kako naj bi se to zgodilo, opisuje tudi ameriški zgodovinar Craig Koslofsky v svoji novi knjigi Evening’s Empire. Tam poudarja, da so bile noči v času pred 17. stoletjem nevarne. Dogajalo se je veliko kriminala, kraj, pijanosti in prostitucije. Tudi bogatim, ki so imeli denar za sveče, se ni zdelo vredno bedeti ponoči. To pa se je spremenilo v času reformacije in protireformacije. Protestanti in katoliki so ponoči opravljali skrivne posle, da jih ne bi preganjali drugi. Tako so tudi vplivni ljudje, poleg kriminalcev, začeli delovati ponoči. Tako se je to preneslo med višje sloje, ki so si lahko privoščili sveče. Kasneje, s prihodom cestne osvetljave, pa se je ta težnja prenesla tudi med nižje razrede družbe. Leta 1667 je Pariz postalo prvo mesto z cestno osvetljavo. Sprva z voskastimi svečami v steklenih lučeh, kasneje pa so v Amsterdamu razvili oljne svetilke. Do konca 17. stoletja je imelo več kot 50 evropskih mest cestno osvetljavo tudi ponoči. V Ljubljani so oljne luči zasvetile leta 1751.

Noč je postala njihov dan in ležanje v postelji zapravljanje časa. Ljudje so se začeli veliko bolj zavedati časa in ga želeli učinkovito uporabljati.

Do večjega preskoka je prišlo ponovno v času industrijske revolucije. Leta 1829 so celo pozivali starše, naj odvadijo otroke prvega in drugega spanja. Do sedaj smo se več kot očitno privadili skupnega osemurnega spanca. A strokovnjaki opozarjajo, da verjetno tudi zaradi prvotnega deljenega spanca prihaja do veliko motenj spanja. Ena izmed bolj znanih je nezmožnost vzdrževanja spanca “sleep maintenance insomnia“, pri kateri prihaja do problemov z ohranjanjem spanja oz. prezgodnjim zbujanjem ponoči. Opisani sindrom se začne pojavljati v virih sočasno s spremembo spalnega cikla.

V BBC-jevem prispevku opozarjajo tudi na to, da naj bi bil bimodalni (dvonačinski) spanec bolj naraven in da je nujen za znižanje stresa. V tem času naj bi se organizem sprostil. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo motnje spanja v sodobnem času in se zbujajo po prvem spancu, težave z anksioznostjo. Vsekakor bi se nam obrestovalo bolj natančno raziskovanje spanja.

Kakorkoli, v BBC-jevi radijski oddaji o spanju oxfordski profesor, cirkadialni nevroznanstvenik Russel Foster v rubriki 60 sekund o ideji predstavlja idejo o tem, da naj bi srednješolci in študentje začenjali s poukom in predavanji po deseti uri, saj so takrat bolj pripravljeni za delo. Nasprotno pa naj bi profesorjem bolj ustrezale zgodnje ure. Potem se pogovor nadaljuje in prvotne trditve potrdi tudi ameriški profesor zgodovinar Craig Koslofsky, ki ob tem navede tudi primer, da naj bi si v povprečju, vsaj ameriški študentje, ki imajo na voljo različne termine predavanj, redko izbirali predavanja, ki se začnejo ob osmi oz. deveti uri. Medtem si profesorji redko izbirajo predavanja v popoldanskih urah. Opozarja pa tudi, da ne smemo preveč verjeti temu povprečju. Vse je odvisno tudi od vsakega posameznika.

Kot zanimivo dejstvo lahko še omenim, da je bil do sedaj v zgodovini najdaljši t. i. ponočnjak  (“all-nighter”) leta 1963 Randy Gardner (17 let), ki je brez zaužitja kofeina ali česa podobnega bedel kar 264 ur.

Predstavila sem zgodovinski pregled spalnih navad, naj vas sedaj seznanim še z bolj naravoslovnim pogledom na spanje.

Za to si sposojam vprašanje s spletne strani “How Stuff Works?” Kako deluje spanje?

Spanje delimo v dve fazi, in sicer ne-REM fazo (75 %) in REM fazo (25 %). Ne-REM faza služi počitku, temperatura organizma pade in poraba energije se zmanjša; utrip, dihanje in delovanje ledvic se upočasnijo, prebava pa pospeši. Možgani so brez dela, telo se lahko premika. Nasprotno je v REM fazi povezava med možgani in mišicami na telesu prekinjena, pride do atonije mišic, torej se telo ne more premikati, aktivne ostanejo le mišice, ki nadzorujejo oko in uho; pride do visoke porabe kisika, temperatura pade. Tipična REM faza so aktivni halucinirajoči možgani, ujeti v paraliziranem telesu; po domače povedano, sanje.

Kako se opisani fazi izmenjavata?

Spalni cikel poteka z menjavanjem ne-REM in REM faze. Skozi celoten cikel se faza nerema krajša, predvsem spodaj opisani stanji 3 in 4. Vseeno pa mora biti med dvema REM fazama spanja vsaj 30 minut neremskega spanja. Ne-REM faza je sestavljena iz štirih sanj, in sicer:

• stanje 1: tranzicijski spanje, najšibkejše, upočasnitev alpha ritmov do theta ritmov, dremanje
• stanje 2: globje, občasne 8-14 Hz oscilacije na EEGju (talamični ritmovnik), K kompleks, traja od 5 do 15 minut
• stanje 3: delta ritmi
• stanje 4: globoko spanje, EEG ritem < 2 Hz, traja od 20 do 40 minut
• preskok v stanje 2 in v REM fazo

Ne-REM in REM fazo lahko primerjamo tudi glede na aktivnost nevronov. Pri REM fazi je bolj aktiven ekstrastriatni korteks, nad primarno vidno skorjo in limbični sistem.

Zanimivo vprašnje je tudi, ali potrebujemo sanje?

Raziskovalci so prikrajšali testirance za REM faze spanja. Po nekaj dneh posebno zoprne obravnave, pri kateri so testirance zbujali ob vsakem prehodu v REM stanje, so raziskovanci vstopali v REM fazo bolj pogosto in hitreje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so po koncu zoprnega zbujanja testiranci časovno, v razmerju s trajanjem prikrajšanja, nadoknadili izgubljena REM stanja. Poleg tega naj bi REM faza spanja imela tudi vlogo pri tvorjenju spomina in učenju, vendar so dokazi za to še nejasni.

Glavni promotorji spanja. To so tiste čudežne molekule, ki sprožijo zaspanost v nas in nam začnejo v zapirati oči in … Kakorkoli, molekule, ki promovirajo spanje, so interleukin 1, ki je sicer del imunskega sistema, in ta zanimiv adenozin, na receptorje katerega deluje kofein, ki je antagonist (tekmuje s adenozinom in zapolni receptorje ter jih tako deaktivira) adenozinskih receptorjev, in bolj znani melatonin, ki ga sprošča edini neparni del možganov, epifiza. Epifiza je med drugim navdušila tudi nekatere filozofe. Descartes jo je določil za sedež duše.

Naj vam na hitro opišem delovanje kofeina. Adenozin “umiri” možgane, medtem ko je vpliv kofeina ravno obraten. Sproži aktivnost možganov in nas prebudi, ima pa vpliv tudi na hipofizo in izločanje epinefrina oz. adrenalina. Viva la caffeine.

Ampak kofein za nekatere ni dovolj. Imam prijatelja, ki mi je že nekajkrat ves navdušen razlagal o neki znanstvenofantastični knjigi, ki opisuje ljudi brez gena za spanje, in ljudi, ki morajo spati. Seveda so tisti brez spanca bolj uspešni. Kaj več o tej zgodbi pa ne vem, ker je nisem brala. Če pa kdo pozna to zgodbo in se poleg tega še spomni naslova knjige, se zanj priporočam.

Torej, najti moramo gen za spanje, inhibirati njegovo izračanje in nam ne bo treba več spati. Ko bi le bilo tako preprosto! “Gen za spanje” je že celo odkrit. Gre za ABCC9 gen. Naredili so genetsko in vedenjsko raziskavo. Različne ljudi so dali spat v mirno okolje in spremljali, kako dolgo so spali. Ugotovili so, da so določeni ljudje z dvema kopijama ene variante spali manj časa kot drugi z dvema kopijama druge variante gena. Torej, če želite spati manj, svetujem genetsko zdravljenje ABCC9 gena; lahko ga vodite do mutacij in si pridobite dve kopiji prave variante za nespanje. Ampak, kaj si res ne želite sanjati in uživati v nekaj več urah počitka?

To je to! Pa sladke sanje!

Z

Današnji zapis je v večini povzet po BBC News: The myth of the eight-hour sleep.