Archive | julij, 2013

Monogamija

30 Jul

Monogamija ali “enoženstvo”, kot pravi SSKJ. Gre za vedenje nekaterih živali, ki živijo skupaj z enim spolnim partnerjem dalj časa. Samica in samec tudi skupaj skrbita za potomce; vsaj nekaj časa. Biološka definicija je nejasna, predvsem se ustavi pri vprašanjih, koliko časa živita skupaj in ali imata tudi druge partnerje; pa še kakšno vprašanje bi se našlo. Saj veste, življenje je kompleksna stvar. V primeru človeka gre za navado, ki je socialno in družbeno pogojena. Z vero je pogojena pri katolikih in hindujcih. Monogamno pa živijo tudi drugi ljudje, ki niso nujno povezani z vero. Nujno je opozoriti še na serijsko monogamnost, ki je verjetno zelo pogosta pri ljudeh: gre za menjavanje spolnega partnerja skozi daljša (ali krajša) obdobja. Sicer se pri ljudeh pojavlja tudi poligamija; pomislite samo na bogate šejke z več ženami.

Vprašanje, ali smo ljudje monogamni ali poligamni, je zapleteno. Odgovora nanj ne poznamo. Zagotovo smo živali, na katere ima kultura in naše socialno okolje velik vpliv. Zato ni ravno smiselno prenagljeno sklepanje in spraševanje o tem, zakaj pa ne bi imeli kar več partnerjev, ker tako ali tako nismo monogamni. Jaz se bom kompleksnemu (ne)razumevanju ljudi izognila in se bom posvetila živalim.

Zakaj bi se razvila monogamnost? Evolucijsko gledano je namreč to slabša izmed možnosti. Obstajajo tri hipoteze. Prva pravi, da monogamija omogoča boljšo oskrbo potomcev, kot je to pri ptičih. Druga govori v prid samic iz vrst, kjer si samice podredijo večja območja in samec ne zmore nadzorovati več samic. Tretja daje visok pomen zaščiti pred pomorom mladičev, ki bi jih morda pokončal rivalski samec, da bi lahko bila samica čim prej ponovno plodna in bi tako dobil svoje potomce. (O podobnih primerih sem že pisala, ko sem opisovala splav in gelade.)

Pri sesalcih naj bi bilo le 5 % vseh vrst monogamnih; pri primatih znaša ta številka 27 %. Zanimivo je, da je pri ptičih zelo visok odstotek socialno monogamnih vrst: kar 90 %. Pri ljudeh v tradicionalnih skupnostih naj bi denimo našli monogamnih le 40 %.

Lar giboni - eni izmed redkih prav zares monogamnih primatov (vir)

Lar giboni – eni izmed redkih prav zares monogamnih primatov (vir)

Te dni se je na področju živalske monogamije (ja, tudi človek je zraven) kar veliko dogajalo. Prišlo je do nepričakovane objave dveh člankov, ki naj bi oba ponujala odgovor na to, zakaj se je monogamija razvila skozi evolucijo. Najbolj zanimivo je dejstvo, da sta odgovora različna. Vsa ta zmeda je celo vodila v prepoved pisanja o enem izmed omenjenih člankov. Naj vam ju na kratko predstavim. (Novice o monogamiji pri živalih: Nature, Science, NYT, Science Daily, io9, Knight Science Journalism at MIT, New Scientist.)

V reviji Science so raziskovalci z Univerze v Cambridgu objavili članek z naslovom Evolucija socialne monogamije pri sesalcih (Evolution of Social Monogamy in Mammals). Raziskovalci so vzeli pod drobnogled kar 2545 različnih vrst sesalcev in pogledali njihovo zgodovino do 170 milijonov let nazaj. Ugotovili so, da pride do monogamnosti pri vrstah, kjer so si samice prisvojile večje ozemlje in samec ni mogel več nadzorovati samic v okolici, tako da se je raje usmeril samo v eno samico, kar je vodilo v nastanek para. To odkritje sovpada z drugo hipotezo.

Stvar pa le ni tako preprosta, raziskovalci z University College Londona so objavili članek z naslovom Samčev poboj mladičev vodi v socialno monogamijo pri primatih (Male Infanticide Leads to Social Mmonogamy in Primates) v Proceedings of the National Academy of Sciences. Preučili so 230 vrst primatov in naredili obsežno statistično analizo, kjer so uporabili Bayesovo verjetnost, gre za zmoglivejši tip statistike. Njihova ugotovitev govori v prid tretje hipoteze o pomoru mladičev, ko pride nov rivalski samec.

Kot vidimo, odgovor tudi pri “navadnih” živalih ni tako preprost. Zastavlja se kar nekaj vprašanj. Če se je monogamija razvila večkrat, kar se očitno je – nekateri pravijo, da celo več kot 60-krat pri sesalcih, kot prilagoditev na različne evolucijske pritiske – zakaj bi pri vseh vrstah sesalcev iskali univerzalno razlago monogamije? Zakaj lahko oz. ne moremo odkritja pri primatih direktno prenašati na človeka? Mimogrede, v raziskavo, pri kateri so preučevali primate, so vključili tudi človeka. Uvrstili so ga kot monogamnega in ne-monogamnega. Toliko o naši kompleksni naravi. Zakaj vedno preučujejo monogamnost z vidika samcev? Konec koncev sta za ples vedno potrebna dva.

Spet se je biološko življenje izkazalo za kompleksno. Pogostokrat se pojavi več vprašanj kot odgovorov. Zato pa je tako zanimivo.

To je to!
Z

Fenek

23 Jul

Poletje je, vroče je. Ta teden sem se bila primorana preseliti na Primorsko, kjer je verjetno še malo bolj vroče kot v Ljubljani. Pa nič zato, vročina me niti ne moti tako; naša dva psa, ki dneve preživljata ob klimi, očitno moti veliko bolj. Saj jima ne zamerim, ubogi revi (Freja in Lajka) se ne moreta potit in vse, kar jima preostane, je, da jezik molita iz gobca in malo zasopihata ter tako ohladita dihalne poti. Na navlaženih dihalnih poteh pride do evaporacije ali izhlapevanja tekočin in tako se malo ohladijo. Hladijo se tudi z razširjanjem prepletov žil in kapilar, predvsem na glavi in na učesih.

Ko sem ravno prišla do ušes: danes vam bom predstavila posebno puščavsko lisico, ki se hladi z ušesi, Vulpes zerda. V slovenščini jo imenujemo tudi fenek. Gre za žival, ki sodi v rod lisic (Vulpes), te pa sodijo v družino psov (Canidae). Puščavske lisice in lisjaki tehtajo okoli kilograma do kilograma in pol in so visoki okoli 20 centimetrov. V dolžino merijo kar 65 centimiterov, vendar tretjina te dolžine pripada njihovemu repu. Imajo pa zelo velika ušesa; no, za svojo velikost. Dolga so kar od 10 do 15 centimetrov. Zakaj pa govorim o teh posebnih, simpatičnih ušesih? Z njimi se te na puščavo super prilagojene živali hladijo, poleg tega z njimi boljše slišijo, kar jim pomaga pri nočnem lovu. Podnevi se namreč večinoma zadržujejo v rovih. Živijo bogato socialno življenje, bile pa naj bi monogamne. Lisičji par ima v leglu dva do pet mladičev. Ko ti odraščajo, nalovi hrano za vse lisjak, ki jo tudi prinese. Lovijo žuželke in manjše glodalce, zajce, kuščarice in ptiče.

Puščavska lisica (vir)

“Men je čist cool!” (vir)

Hladijo se z ušesi. Kako?

Ravno tako kot se mi hladimo z razširjanjem žil, se tudi oni. Le da so pri fenekih najbolj gosto prepredene in posejane žilice po ušesih, ki delujejo kot nekakšni oddajniki toplote. Za hlajenje uporabljajo tudi sopihanje, podobno kot psi; no saj vendarle sodijo v enako družino. Pri puščavskih lisicah se lahko stopnja sopihanja in normalnega dihanja od 23 vdihov na minuto dvigne kar do 690 vdihov na minuto.

Poleg opisanih prilagoditev so se adaptirale tudi na hojo po segretem puščavskem pesku. To jim omogočajo tačke, ki so prekrite z dlako. Ta onemogoča vročemu pesku dostop do samih podplatov. Pravzaprav imajo mehke copatke. Kako prikupne živalce!

Ni dovolj, da so feneki prilagojeni le na vročino; ponoči se v Sahari, kjer domujejo, lahko zelo shladi. Pred mrazom jih ščiti gosta dlaka oz. kožuh, ki ob procesu piloerekcije ali postavitve dlak pokonci, tj. naježenja dlak, ustvari izolacijo in tako se toplota, ki jo oddajajo živalska telesa, ujame v zračne blazinice, ki jih ustvari gosta dlaka.

Vseeno pa puščavske lisice in lisjaki ne živijo na najbolj vročem delu Zemlje. Če te zanima, kje je najbolj vroče, si oglej spodnji video.

Naj se vrnem k živalim… Da mi kenguruji ne bodo zamerili: tudi oni imajo zanimive načine hlajenja (pa tudi prikupna ušesa). Njihove sprednje noge so gosto ožiljene, žile tečejo blizu površine kože, površina je na tem delu tudi mehkejša. Tako se v visoki vročini tam ližejo in pride do izhlapevanja sline, kar ohlaja kri v telesu. Na podoben način delujejo klime, ki so seveda tehnološko odkritje človeške vrste.

Rdeči veliki kenguru (Macropus rufus)

Rdeči veliki kenguru (Macropus rufus)

Torej nam pri naših 35 stopinjah Celzija le ne gre tako slabo. Lahko bi bilo še veliko bolj vroče. Vseeno pazite na živali, ker ne marajo pregrevanja. Še posebej me razjezijo kakšni lastniki psov, ki jih v tej vročini mučujo na sprehodih ali puščajo v pritljažnikih avtomobilov. No, pa tudi sami ne pretiravajte po tej vročini in pijte veliko vode.

To je to! Keep cool!
Z

Vezalke

16 Jul

Nekaj let nazaj sem veliko tekla, sedaj se ponovno počasi vračam v ta svet. Tako sem včeraj zvečer obula superge in zavezala živo oranžne vezalke in se najprej spomnila, kako sem si kot otrok želela ves čas nositi čevlje z ježki. Bila sem verjetno malo len, ne prav brihten otrok, in se nisem naučila pesmice, ki bi mi bila v pomoč: “Naredi zajčku ušesa, teče naj okrog drevesa! Ko se v luknjo skrije, brž se uhlje mu navije”. Če bi takrat vedela kaj o možganih in učenju, bi se verjetno z veseljem učila pesmice pa tudi ročnih spretnosti. Sem pa le uporabljala izum narave, ki je dal George de Mestralu idejo za ježka. De Mestral je opazil, kako so se semena Arctiuma sprijela na njegovo obleko in pasjo dlako. To je papagajsko skopiral in tako prihranil meni in verjetno še komu muke ob učenju, kako naresti mašnico. Vseeno so mi dale oranžne vezalke včeraj spet misliti: nekdo se je moral spomniti čevljev in vezalk ter na koncu še načina zavezovanja vezalk.

Oranžne vezalke peljem tečt.

Oranžne vezalke peljem tečt.

Na harvardski univerzi se skupina raziskovalcev ukvarja z bosonogim tekom. Pravijo, da ko so naši predniki lovili hrano in s tekom zasledovali ter izmučili plen, niso nosili fensi najkic, adidask ali katerihkoli čevljev že. Naokoli so tekli bosonogi. Dokler se ni pojavil prvi protočevelj. Areni-1 čevelj so arheologi datirali 3500 let pred našim štetjem. Našli so ga v Armeniji; zelo verjetno je, da so ljudje čevlje nosili že veliko prej, a se zaradi občutljivosti naravnega materiala niso ohranili. Tudi slavni ledeni mož Ötzi izpred 3300 let pred našim štetjem, najdem v Alpah, nekje na avstrijsko-italijanski meji, je imel obute čevlje.

Iz omenjenih najdb težko povemo kaj o vezalkah. Najstarejši dokazi kažejo, da so moderne vezalke že bile v uporabi v srednjem veku. V londonskem muzeju imajo nekaj srednjeveške obutve iz 12. stoletja.

Tako se nam vsaj 800 let vezalke smejijo, zelo verjetno pa že dalj časa. Pa preskočimo s časovnico v današnje čase. Poplava vezalk, različne barve, načini vezave in še kaj bi se našlo. Možnosti, kako zavezati in vpeti vezalke čez superge, je kar dva trilijona. Če se vam vaši čevlji zdijo dolgočasni, je nekaj idej na voljo tukaj in tukaj pa verjetno še kje.

Kdo se je spomnil mašnice? Ne vem in verjetno je to skorajda nerešljiva uganka. Kdo ve. Obstajajo patenti načinov zavezovanja vezalk in pripomočkov za zavezovanje vezalk. Ob tem si mislim, da še sreča, da moji starši niso vedeli tega; tudi če bi, verjetno takih neumnosti ne bi kupovali. In se le nisem toliko polenila, da se ne bi naučila zajčku uhljev naviti.

Ameriški križ-kraž (levo) in evropska ravnost (desno)

Ameriški križ-kraž (levo) in evropska poravnanost (desno)

Pri vezalkah ni pomembna le mašnica, ampak tudi, kako so vpete v čevlje. Obstaja več že omenjenih metod vpetosti vezalk v čevlje. Najbolj pogosti sta križ-kraž (criss-cross) ali ameriški način in poravnani (straight) ali evropski način (glej sliko). Raziskovec Burkart Polstner je iz vedoželjnosti in zaradi zanimanja za optimizacijo geometrijskega sistema preveril, kakšni so različni načini vpenjanja vezalk in kateri je najboljši način. Ugotovil je, da uporabljamo dva najbolj učinkovita načina, ki služita namenu, da se čevelj lepo drži naših stopal in da ne opleta vse naokoli kot kakšen klovnski čolnjast čevelj. Matematikom to ni zadosti, tako imajo svoj problem vezalk, kjer so ugotavljali, kako s najkrajšo možno dolžino pokriti čim bolj učinkovito vse luknje v čevlju. Izkaže se, da je rahlo spremenjeni ameriški način najprimernejši. Od tu me je pot raziskovanja za današnji blog vodila do srečanj matematikov, kjer govorijo o teoriji vozlov (knot theory). Gre za vozle, ki nastanejo, če vezalka nima konca oz. če gre za zaprt krog. Saj poznate tisto igro, ko se ljudje primejo za roke in se zavozlajo ter se potem trudijo odvezati. To počno nadvse zabavno in lahko tudi dolgotrajno. Ravno tovrstne vozle raziskujejo kakor tudi veliko bolj kompleksne, nekatere prav nepredstavljive; ah jasnost in zastrašujoča abstraktnost matematike!

Čim manj zavozlanih vezalk vam želim! Jaz sem se nadvse zabavala ob odkrivanju sveta vezalk; upam, da je tudi tebi zanimiv!

To je to!
Z

Komar

9 Jul

Naključje je naneslo, da sem se med vikendom potepala po Italiji v bližini mesta Pavia, kjer, sodeč po rdečih pikah na moji telesni površini, biva tudi zajetna količina komarjev. Poleg tega se te dni učim o funkcionalni morfologiji živali in o komarjevem aparatu za srkanje krvi. Za konec naj še dodam, da imajo medicinske sestre veliko težavo, kako meni odvzeti kri. Baje imam zelo skrite žile. Naj ta nered osmislim z eno besedo: danes bom pisala o komarjih, pravzaprav o komarkah (samicah komarja).

Komarji sodijo v razred žuželk (Insecta), red dvokrilcev (Diptera), podred komarjev (Nematocera) in družino Culicidae. Delimo jih v tri različne poddružine. Dovolj sistematike. Večje število komarjev najdemo v bližini vodnih virov, različnih jezer, rek in stoječih vod. Med razvojem v odraslo žival se preobrazijo skozi različne stopnje (jajčece, larva ali ličinka, buba in imago ali odrasla žival). V stadiju ličinke jih najdemo v vodi.

Komarji nas jezijo predvsem zaradi pikov, ki povzročijo srbečico. Poleg te zoprnosti so nevarni tudi zato, ker prenašajo tudi nevarne bolezni. Ena izmed njih je malarija, ki se kot posledica gospodarske krize ponovno bliža tudi Evropi.

Pikajo nas pravzaprav komarke. S sesalčjo krvjo dobijo pomembne beljakovine in maščobe, ki jih potebujejo za nastanek jajčec. Drugače se komarji, tako kot še nekatere druge žuželke, hranijo z nektarjem in ostalimi sokovi rastlin.

mosquito-artery-hit

Komarke imajo posebno oblikovan sprednji del obustnega aparata, ki se imenuje rilec ali proboscis. Gre za podolgovato valjasto strukturo na sprednjem delu telesa nekaterih živali, tudi žuželk, ki jo lahko izvihajo ali vpotegnejo. Rilec sestavlja labium ali del obustnega aparata žuželk, ki je nastal z drugim parom maksil, par maksil in mandibul, oboje so del obustnih okončin členonožcev in hipofarinks ter labrum ali neparna hitinska guba pred mandibulami, ki z zgornje strani obdaja usta žuželk. Za lažjo predstavo si oglej obustni aparat na slikah.

mosquito-needle

a) Rilec ali probosic; b) posnetek rilca s kamero; c-f) posnetki rilca s SEM ali vrstičnim elektronskim mikroskopom. (vir)

Za pik komar najprej uporabi parne maksile in mandibule. S prvimi se zasidra v koži, saj jih sestavljajo ploska rezila. Z mandibulami  prebode kožo. Zatem spusti v prebodeno tkivo še labrum in hipofarinks. Iz slednjega sprošča slino z antikoagulantom, s čimer prepreči strjevanje krvi. Skozi labrum pa srka kri.

Vir

Rilec (vir)

Kako pa je to povezano s tem, da je meni po navadi težko vzeti vzorec krvi?

Japonski raziskovalci želijo z oponašanjem obustnega aparata komarjev in mehanizma za pitje krvi razviti nove medicinske igle. Z njimi bi lahko pacientom nežneje in lažje vzeli vzorec krvi. Iglo so sestavili iz silikonskega dioksida, široka pa je 1,6 mikrometra.

Biomimetika je še kako uporabna in upam, da bo vedno bolj. Ob tem postanejo še celo komarji uporabni.

Ampak vseeno me še vedno nekaj srbi. Zakaj?

Ko se komarka nahrani, na mestu pika ostane še nekaj komarčje sline z antikoagulanti, ki je tujek v našem telesu. Naš imunski sistem reagira in izdelajo se protitelesa, ki se vežejo na antigene, ki so prišli s slino komarke. Ta reakcija privede do sproščanja histamina. Slednji sproži vnetni odziv. Pride do razširjanja krvnih žil, kar ustvari rožnat in srbeč izpuščaj. Do srbečice pride, ker razširjene žile pritisnejo tudi na živčne končiče v bližini pika, kar mi začutimo kot srbečico.

To je to! Pa čim manj komarjevih pikov vam želim to poletje!

Z

Splav

2 Jul

Splav ali prekinitev nosečnosti, kot ga opredeljuje tretja definicija, ki jo najdemo v SSKJju.

Prejšnji teden se je v ameriški zvezni državi Teksas dogajalo nekaj zelo zanimivega. Še celo Obama je začivkal na twitterju o tako imenovanem filibusterju (kaj je to?), ki ga je izvedla senatorka Wendy Davis. Na twitterju so ljudje množično podpirali (#standwithwendy) senatorkino borbo proti zakonu, ki bi omejil pravice teksaškim ženskam. Verjetno vsi ne poznate ameriške politike…

Naj vam razložim: tamkajšnji republikanci, ki vodijo politiko v Teksasu, so v presojo vložili zakon, ki bi ženskam prepovedal splav po dvajsetem tednu nosečnosti. S tem bi poleg odvzema, po mojem mnenju, ene izmed temeljnih pravic žensk, uničili tudi kar nekaj klinik po državi, ki omogočajo splav.

Senatorka Wendy Davis je tako na dan, ko bi se glasovali o tem zakonu, kar 11 ur stala na nogah in govorila o razlogih proti sprejetju zakona, saj je le tako lahko preprečila glasovanje v podporo zakonu. Da bi celoten filibuster uspel, bi morala govoriti kar 13 ur. Vse to brez, da bi se usedla, šla na stranišče, popila vodo ali kaj pojedla. Uspevalo ji je 11 ur, nato so jo republikanci prekinili, saj so jo že trikrat opozorili. Zadnje opozorilo je nasprotovalo vsebini govora, ki naj ne bi bila, po enajstih urah, več povezana z zakonom proti splavu. (Pred tem so se pritoževali, ko so ji kolegi v senatu skušali namestiti pas za hrbet, saj se je po nekaj urah stoje na mestu hrbet verjetno že kar pošteno pritoževal.)

Če se boriš proti zakonu, ki omejuje pravice ženski, to narediš v roza in zelenih supergah.

Če se boriš proti zakonu, ki omejuje pravice žensk, to narediš v roza in zelenih supergah. #standwithwendy

A zgodba ima zaenkrat uspešen zaključek. Zaradi ugovorov republikancev ji sicer ni uspelo govoriti do polnoči, dokler bi morala, da bi celoten filibuster uspel. Kljub temu je bilo v dvorani tisti dan prisotnih veliko senatorkinih podpornikov in nasprotnikov zakona, ki so nadaljnji dve uri glasno protestirali, da teksaškim republikancom le ni uspelo sprejeti zakona.

Vseeno že opozarjajo na to, da bodo dali zakon v ponovno obravnavo in tokrat ga bodo demokrati le s težavo zaustavili. Morda pa demokratom le uspe. Take zgodbe me razveselijo. Ko se ljudje borijo za človekove pravice, pa čeprav gre tukaj za Američane, ki jim gre kar dobro, vsaj v primerjavi z ostalim svetom.

Ameriške in svetovne politike le ne poznam tako dobro, da bi se razpisala o tem. Naj grem nazaj na splav. Preprečitev nosečnosti mora biti zagotovo ena izmed temeljnih pravic žensk. Saj gre za naše telo in za naše življenje; me tudi na koncu večinoma vzgajamo tisto bitje, ki ga najprej nosimo v sebi kar devet mesecev. Da ne bom preveč feministična: veliko žensk ima ob sebi tudi partnerja in skupaj vzgajata otroka. Sicer pa, kaj pametujem, saj še nimam potomcev. Ob omembi partnerja sem se spomnila na zanimiv primer iz živalskega sveta, zaradi katerega sem pravzaprav začela pisati tale blog.

V živalskem svetu obstaja zanimiv pojav, ki se imenuje Brucin učinek (Bruce effect). Opisan je bil že več kot 50 let nazaj, leta 1959. Najprej je bil opažen pri živalih, preučevanih v laboratoriju. Raziskovalka Hilda Bruce je naredila eksperiment, kjer je k brejim mišim (Mus musculus) priselila novega samca, ki ni bil oče potomcev, ki so jih nosile v sebi. Prišlo je do povišane ravni prekinitve brejosti oz. splavov kot v primeru, če je skupini dodala juvenilnega oz. še ne plodnega ali pa kastriranega samca. Podobne rezultate so opazili tudi pri drugih živalskih vrstah.

Mehanizem Brucinega učinka deluje na podlagi samčevih feromonov, ki so v njegovem urinu. Ko so samice izpostavljene tem vonjavam, pride preko nevroendokrinega sistema do zaustavitve oz. prekinitve brejosti oz. splava.

Tovrstnega učinka pa niso opazili le pri laboratorijskih živalih. Lansko leto so v reviji Science objavili raziskavo Brucin učinka pri divjih geladah (A Bruce Effect in Wild Geladas). Raziskovalke so z večletnim opazovanjem populacij gelad (Theropithecus gelada) v Etiopiji in zbiranjem njihovih izločkov ugotovile, da tudi gelade lahko prekinejo nosečnost.

Gelade so zelo zanimive opice. Živijo kompleksno socialno življenje, pri njih preučujejo tudi evolucijo in izvor jezika, skrivanje nezvestobe in še kaj bi se našlo. Samec živi v haremu z več samicami. Ko ima samica mladiča, ne more biti oplojena, dokler le-ta ne odraste oz. doseže določene starosti. Po navadi obdobje med dvema nosečnostima gelade traja okoli tri leta. Pogosto pride do menjave samca, ki ima pod sabo skupino samic. Novi vodilni samec pogostokrat pobije veliko mladičev prejšnjega samca. S tem si poveča možnost, da čim prej oplodi samice in vzgaja svoje mladiče.


Za samice je torej skotitev mladiča in njegova vzgoja lahko energetsko zelo potratna. Tako se v primeru, ko se mladič, ki bi bil verjetno tako ali tako umorjen, še ni skotil, bolj izplača splaviti in biti prej na voljo novemu samcu. Ko nastopi nov samec, kažejo podatki s terena, na povišano raven prekinitev brejosti. Raven splavov je višja ob menjavi vodilnega samca. Ob času, ko se socialne vezi gelad ne spreminjajo, je raven splavov dvo odstotka. Ob nastopu novega vodilnega samca se ta raven dvigne tudi do osemdeset odstotkov. Vse opisano kaže na pomembnost, da so samice novemu samcu na voljo čim prej. S tem bodo tudi daljši čas pri trenutnem vodilnem samcu in mladič bo starejši, ko pride do nove menjave vodje. Tako bo imel mladič večje možnosti preživetja.

S tem je prikazan zelo zanimivo in razvit mehanizem razmnoževanja celotne vrste na ravni populacije in tako povečevanje fitnesa. Zelo malo je sicer raziskav, kjer bi opazovali Brucin učinek pri drugih živalih, ki živijo v divjini.

Torej, novo življenje tudi v naravi le ni tako posebno in pomembno, da bi ga živali na vsak način ščitile. Če ob tem potegnem analogijo z ljudmi, je morda bolje, da se ženska odloči sama, ali skupaj s partnerjem ali partnerko, in je ob tem pripravljena na otroka. Pa tudi če se zgodi po nesreči, da se lahko takrat odloči, ali bo imela naraščaj ali pa bo raje počakala na primernejši čas. Tako bo tudi otrok na koncu imel lepo otroštvo, odraščanje in tudi življenje. Mogoče sem malo preveč idealistična; ampak za pravice se je potrebno še naprej boriti!

To je to!
Z