Rdeča

Slab mesec dni nazaj sem brala o tem, kako izvesti raziskavo na skupini živali; mimogrede: v to skupino so vključili tudi ljudi. Priročnik za merjenje vedenja je opisoval, kako prepoznati in ločiti osebke iste vrste v skupini. Navedli so nekaj praktičnih napotkov, kako označiti osebke, če spremljaš njihovo skupinsko vedenje. Že v uvodu poglavja so omenili zanimiv primer raziskave avstralskih zebrastih ščinkavcev (Taeniopygia guttata). Raziskovalke in raziskovalci ponavadi označujejo ptiče z barvnimi obročki, ki jih nadenejo na njihove nožice. Nancy Barley pa je v svojih raziskavah ugotovila, da lahko različne barve obročkov bodisi privabijo nasprotni spol ali ga odvrnejo od potencialne partnerke ali partnerja. Tako ptice rade vidijo ptiče z rdečimi obročki, ptiče pa na pticah privablja črn obroček. Oba spola se izogibata ptic in ptičev, ki nosijo zelene ali modre obročke. Barley to vedenje pojasnjuje s pomočjo barv in vzorcev ptic in ptičev. Najboljši obročki so tisti, ki se skladajo z vzorci in barvami ptic, saj so se ti vzorci in barve razvili skozi dolgoletno spolno selekcijo. Ko pridemo do različnih barv, so torej izbirčne že ptice, kaj šele ostale živali!

Avstralski zebrasti ščinkavec (Taeniopygia guttata) (vir)

Rdeča barva pogosto, vsaj v današnjem zahodnem svetu, velja za barvo ljubezni. V preteklosti so jo povezovali tudi z nasiljem, vojno in strastjo. Ne vem, od kod izvira, je pa zanimivo, da slovanski jeziki poznajo različna poimenovanja rdeče barve, tako ji Rusi pravijo krasnaja, Poljaki červona, Srbi crvena … Brent Berlin in Paul Kay (1969) v knjigi Osnovna poimenovanja besed: Njihova univerzalnost in evolucija (Basic color Terms: Theri Universality and Evolution) trdita, da obstaja soslednje poimenovanja barv. V prvi fazi, naj bi ljudje poimenovali temno in svetlo ali črna napram beli, v drugi fazi sledi poimenovanje rdeče. Šele v kasnejših stopnjah naj bi imena dobile tudi druge barve. A, ta teorija ne drži, je preveč preprosta in temelji na trditvah, ki ne držijo več. Kar nekaj raziskovalcev in raziskovalk ji oporeka, tudi Berlin in Kay sta svoje trditve rahlo spremenila in prilagodila v skladu z novimi odkritji. Rdeča morda le ni tako pomembna za ljudi, vsaj ne za vse populacije ljudi. Kot že omenjeno, ljudje nismo edini, ki “padamo” na rdečo barvo, tudi druge živali ji podlegajo.

Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se tako posvetili usodni privlčanosti med rdečo obarvanimi samci in samicami makakov. Zanimalo jih je, ali obstaja skupni prednik ali prednica vseh primatov, ki se je “zaljubil” v rdečelično primatko ali primata. Rdeča barva lic in zadka naj bi ob tem služila kot obvestilo za partnerja, da sta oba pripravljena za akcijo in razplod. Vse to bi lahko bil vzrok, da je rdeča barva tako pomembna med različnimi vrstami primatov, tudi med ljudmi. Da bi ugotovili, ali tovrstna usodna privlačnost med primati in rdečo barvo zares obstaja, so preučili odziv resus makakov (Macaca mulatta) na rdečo barvo. Zanimivo vprašanje je, ali makaki zares vidijo rdečo barvo?

Tako ljudi kot tudi avstralske zebraste ščinkavke očitno privabi rdeča barva. Pri ščinkavcih je vid še malo bolj kompleksen, tako da je vprašanje, ali ščinkavci rdečo barvo vidijo enako kot mi, zelo zanimivo. Verjetno poleg našega vidnega spektra vidijo tudi v ultravijoličnem spektru. No, v raziskavi, ki jo predstavim v nadaljevanju, s primati so uporabili resus makake, ki imajo trikromatski vid, kar pomeni, da imajo na mrežnici tri različne čutnice (čepke), občutljive na različne valovne dolžine svetlobe ali na različne barve, in sicer so to čutnice za modro, rdečo in zeleno. Tako zelo verjetno ne zaznavajo ostalih valovnih dolžin svetlobe. Tak vid imamo tudi ljudje in tako makaki, podobno kot mi, zelo verjetno vidijo rdečo barvo. Sicer pa, ali res vsi ljudje enako vidimo rdečo bravo?

Preden zapadem v filozofijo in preučevanje posamezničinega ali pozameznikovega doživljanja, naj vam predstavim raziskavo odzivov makakov na rdečo barvo. Raziskovalke in raziskovalci so želeli ugotoviti, ali rdeča barva v resnici sporoča kaj več kot le skrivnostno privlačnost. Morda je lastnost rdeče privlačnost skupna večim živalim in izhaja iz našega skupnega prednika. Samice makakov imajo v godnem obdobju pordečele obraze in zadnjice; tudi samci pri tem ne zaostajajo: lica tudi njim pordečijo, obarvajo pa se jim tudi moda.

Resus makak (Macaca mulatta) (vir)

Z dvema eksperimentoma so preverili, ali so tudi makaki občutljivi na rdečo barvo. Za raziskavo so uporabili populacijo tisočih na pol prostoživečih opic v Puertu Ricu, v prvem poskusu pa je sodelovalo 56 osebkov,  v drugem pa 55, v obeh je bila dobra polovica osebkov ženskega spola,. V poskusih sta sodelovali dve raziskovalki ali raziskovalca, ki sta spremljali makake. Ko sta odkrili kakšnega, ki je mirno čepel in bil “pripravljen” na izziv, je ena oz. eden od njiju dva metra pred makakom začeli kazati različne slike. Druga raziskovalka ali raziskovalec pa je vse skupaj posnel/a.

Makakom so kazali tri pare slik in merili, koliko časa so makaki gledali v slike. Čas gledanja je mera za izražanje zanimanja za sliko. Dalj časa, ko žival gleda sliko, bolj jo zanima. Na slikah je bila zadnja polovica telesa, tako da so se videla moda pri samcih v prvem eksperimentu ali zadnjica pri samicah makakov v drugem eksperimentu v črnobeli barvi na rdeči ali modri podlagi, zadnji par pa je bila morska školjka na rdeči ali modri podlagi. Ta je bila kontrolni del poiskusa, torej odziva na morsko školjko niso pričakovali, ne glede na njeno ozadje. Makakinje in makaki so gledali v zadnje polovice telesa obeh spolov, saj je to omogočilo raziskovalcem, da so lahko ugotovili ali obstajajo razlike v odzivih na slike in rdečo barvo med spoloma.

Potek eksperimenta (vir)

Po spremljanju posnetkov in merjenju časa gledanja makakov v slike so dobili rezultate, ki po mojem mnenju zelo rahlo kažejo na to, da makake privlači rdeča barva. Predvsem je samice makakov privabila slika samčeve zadnje polovice telesa z modi na rdeči barvni podlagi. Odziv na zadnje dele telesa samcev makakov na modri podlagi je bil nižji. Medtem pa samcev zadnjica samic na rdeči podlagi ni prav posebno privlačila. Niti samci niti samice pa se niso odzvali na morsko školjko na rdeči ali modri podlagi.

Raziskovalke in raziskovalce je presenetilo, da se samci niso odzvali na zadnjice samic na rdeči podlagi. Benjamin Hayden z Univerze v Rochestru je za Wired povedal, da je to morda zato, ker se samice primatov pogosteje odzivajo na barvo telesa kot samci. Vseeno pa trdijo, da raziskava kaže, da je privlačnost rdeče barve, predvsem povezovanje rdeče barve z razmnoževanjem, lastnost, ki je skupna primatom in se je razvila v preteklosti pri skupnem predniku.

Meni se zdi sicer razlika v privlačnosti rdeče barve nasproti modre, ki je predstavljena v raziskavi, zelo nizka. Iz te raziskave tudi zelo težko sklepamo na kakšno pomembnejšo vedenjsko lastnost, ki bi lahko imela dolgo evolucijsko zgodovino, kot na primer privlačnost rdeče barve. Vsekakor pa težko rečemo karkoli o človeškem dojemanju in razumevanju ter simbolnemu pomenu, ki ga pripisujemo rdeči barvi. Vsekakor je raziskava in razmišljanje o rdeči barvi zelo zanimivo. Znanost nam torej “priporoča”, da se za naslednji zmenek oblečemo v rdeče. V svetu makakinj in makakov bi morali temu slediti predvsem fantje.

To je to!
Z

Nore znanstvene pesti

Že poleti sem naletela na dve raziskavi o razvoju človeških obraznih kosti, celotnega skeleta in mišičja zgornje polovice telesa v povezavi z “evolucijo” agresivnega vedenja in pretepanja pri človeku, posebno med moškimi. Američana Michael Morgan in David Carrier z Univerze v Utahu sta predstavila zabavno, a po mojem mnenju napačno, zamisel o evoluciji človeškega obraza. Dobro leto in pol nazaj sta objavila prvo raziskavo, kjer sta pojasnila razvoj “boksarske” pesti kot evolucijsko adaptacijo, namenjeno pretepanju, natančneje boksanju neposredno v obraz nasprotnika ali nasprotnice.

Struktura človeške pesti (modernega človeka, Homo sapiens), naj bi povečala trdnost udarca, poleg tega pa pride do večjega prenosa sile, če udarimo s pestjo kot pa z odprto dlanjo. Tako po njunem mnenju omogočajo razmerja človeške dlani boljši udarec s pestjo namesto s samo dlanjo. V razvoj naših dlani oz. pesti naj bi, po Morganovem in Carrierjevem mnenju, vodila spolna selekcija na ravni izboljšane predstave pri pretepanju. Drugače povedano, naše prednice naj bi izbirale tiste moške, ki so se veselo mlatili naokoli in bili pri tem najbolj uspešni. Morda sem jaz miroljubna, ampak tole se mi zdi domišljijska pravljica.

Letos spomladi pa sta šla še dlje in “pojasnila” razvoj obraznih kosti prednikov človeka. Raziskave sta se lotila s preučevanjem lobanj avstralopitekov, od robustnih do gracilnih, vse tja do pet milijonov let nazaj v preteklost. Podatke o pretepih pa sta vzela z ameriških statistik o pretepih. Oblike lobanj sta razložila s prilagoditvami na sprejem udarcev pesti. Torej močnejši australopiteki naj bi poleg tega, da naj bi imeli močne pesti, kar morda sploh ne drži, imeli močna lica, ki te pesti sprejmejo. Izkaže se, da so bili obrazi avstralopitekov res najmočnejši ravno v predelih, s katerimi “ubogi” pretepači sprejemajo pesti. Poleg tega pa ostanki kosti dlani avstralopitekov kažejo, da so slednji svoje prste lahko dali v pest.

Calvin & Hobbes (Bill Watterson)

Predpostavka, za katero stojita, je, da smo ljudje po naravi nasilni. Trdita, da je edini način, da dokažemo, da ni tako, odkritje skeletnih anatomskih ostankov, ki kažejo, da naše telo ni prilagojeno za boj. Morda človeško telo ni neposredno prilagojeno za boj z drugimi pripadniki vrste, mogoče smo močna telesa potrebovali za razvoj orodij, za boj z naravo, za preoblikovanje narave po naši meri. Ne vem, kakšni pristiki so delovali na naše prednike v preteklosti pred tremi oziroma petimi milijoni leti, a dvomim, da so bili to pritiski pretepanja s pestmi.

Poleg tega bi morali imeti, če naj bi bila to adaptivna lastnost, ki služi prilagoditvi, pravi pretepači več potomcev kot miroljubni sovrstniki. O tem v članku Morgan in Carrier ne poročata. Teorijo o nasilju in pretepanju s pestmi lahko preverimo tudi z opazovanjem vedenja otrok.

Če pričakujemo, da smo po naravi nasilni, bi lahko pričakovali, da se otroci v času razvoja ves čas pretepajo. In ne samo da se pretepajo, pretepajo se s pestmi in klofute ponavadi primažejo nasprotnikom v obraz, točneje v ličnici. A že če malo pobrskamo po internetu in poiščemo slike otroških pretepanj, lahko vidimo, da se otroci ponavadi cukajo za lase ali pa odrivajo, celo daviti se začnejo, preden uporabijo prave pesti. Morda pa se ljudje šele kasneje priučimo boksanja in pretepanja s pestmi?

Morgan in Carrier sta se osredotočila samo na močne, robustne moške. Zakaj pa smo potem dekleta razvila pesti in obrazne kosti, podobne moškim. Kdo bi vedel?!

Nenazadnje, odprto ostaja tudi vprašanje, ali so bili avstralopiteki res naši predniki ali le ena izmed vej, ki je vodila v hominine. Glede na fosilne ostanke so zelo verjetno res bili naši predniki, a to bomo zelo težko zares dokazali. Mogoče so bili slepa veja, s katero imamo le zadnjega skupnega prednika, a slednjega si delimo tudi s šimpanzi, drugimi vrstami primatov in ostalimi sesalci ter tudi z drugimi živimi bitji.

Upam, da raziskave o prirojenosti pretepanja s pestmi nekoč postanejo le slepe veje znanosti. Na nič pretepov!

To je to!

Z

Hodeči sorodniki kengurujev

Ali je človeško telo zgrajeno za hojo ali pa je hoja oblikovala človeško telo? Kdo ve. Skupina harvardskih znanstvenikov sicer trdi, da se je človeško telo tako razvilo tudi zaradi vzdržljivostnega teka. Predniki ljudi so svojemu plenu sledili dalj časa, ga izmučili in lažje ujeli ter si s tem priskrbeli večerjo. A, tudi nekateri drugi primati znajo hoditi po dveh nogah. Meniš, da je morda še katera druga žival hodi po dveh nogah?

Na noge se postavljajo surikati in nekateri psi, ki nerodno postopajo po zadnjih ali sprednjih tacah, in kenguruji, ki veselo skačejo po dveh nogah in si pri tem pomagajo z dolgim, močnim repom. Seveda poznamo še emuje, ki spretno in hitro tečejo po dveh in druge ptiče.

A nekateri izmed izumrli sorodnikov kengurujev iz poddružine Sthenurinae so verjetno tudi stopicljali po dveh nogah. Vsaj tako pravijo v raziskavi, ki je bila objavljena z znanstveni reviji Plos One pod naslovom Gibanje izumrlih ogromnih kengurujev: So bili sthenurini neskakajoče pošasti? (Locomotion in Giant Extinct Kangaroos: Were Sthenurines Hop-Less Monsters?). V tej raziskavi so preučili ter primerjali 66 okostij danes živečih vrst kengurujev in 76 okostij vrst izumrlih sorodnikov kengurujev; od teh je bilo 71 okostij sthenurinov.

Rekonstukcija Sthenurus stirlingi (vir)

Sthenurini ali »kratkoobrazni iskalci« (short-faced browsers), tako jih poimenujejo, ker naj bi bil njihov obraz zelo podoben zajčjemu, so živeli med obdobjema pred 12 in pol milijona let vse do pred 30 tisoč leti. Glede na najdene fosile znanstveniki sklepajo, da so največji primerki te poddružine tehtali kar 240 kg in bili visoki vse tja do dveh metrov. Raziskovalke in raziskovalci so predvideli, da bi taki velikani težko skakljali tako lahkotno, kot to počnejo danes živeči kenguruji.

Okostje (A) Sthenurus stirlingi in (B) Macropus giganteus (zahodni sivi kenguru) (vir)

In ravno pri vrstah, ki so dosegle zavidljivo višino in težo, so opazili, da imajo podobno zgradbo kosti in telesa kot danes živeče bipedalne ali dvonožne vrste živali, kot je na primer človek. Njihove medenične kosti so se razpirale na robovih, imele so tudi večjo površino, kamor so se lahko pripele močne mišice, ki naj bi ohranjale telo v stoječem položaju, ko so velikani in velikanke stale le na eni nogi. Imeli naj bi tudi večje boke. Poleg tega kažeta struktura kosti in zgradba telesa, da so bili prilagojeni na prestopanje z ene noge na drugo. Verjetno se nas večina niti ne zaveda, da medtem ko hodimo, ves čas pravzaprav stojimo na eni nogi, pri tem pa nogi izmenjujemo in naše telo lovi ravnotežje. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so ti gromozanski vrečarji stopicljali po prstih in tako hodili po dveh nogah ter pri tem niso skakali. Tudi njihova hrbtenica in rep nista bila bila tako močna kot pri danes živečih kengurujih.

Poleg dvonožnih in skakajočih vrečarjev je zanimiv tudi ‘petnožni’ način hoje, ki ga lahko opazimo pri danes živečih kengurujih. Ko ti ne skačejo, hodijo po prednjih tačkah in zadnjih nogah, zraven pa si pomagajo še z repom. Torej so petnožni!

Ah, ti kenguruji!

To je to!
Z

Izbirčna meta

Na svetu trenutno poznamo nekaj več kot 45 tisoč vrst pajkov (45.045). Zagotovo jih je v resnici še več; nekateri predvidevajo, da jih je celo več kot pol milijona. Okoli nas je očitno ogromno teh osemnožnih členonožcev, ki pa ne sodijo med žuželke, saj se že na ravni poddebla razlikujejo od njih. Najbolj znana razlika je v številu nog: žuželke jih imajo šest, pajki pa kar osem. Pajki sodijo v poddeblo pipalkarjev in v razred pajkovcev. Od vseh 45 tisoč vrst je le za dve znano, da se hranita s komarji. Pravzaprav se le ena zares hrani s komarji, druga pa selektivno izbira komarke. Pajki teh dveh vrst raje “ugriznejo” komarko ali komarja, kot pa kateregakoli drugega členonožca; torej sta obe vrsti pravi izbirčni meti.

Malezijski skakač (skakajoči pajek) ali Paracyrba wanlessi, kot že ime pove, sodi v družino skakačev in obožuje komarke in komarje. Vsaj tako pravi Fiona Cross, ena izmed avtoric oz. avtorjev raziskave, v kateri so odkrili izbirčega pajka, ki se mu “zacedijo sline”, ko zagleda komarja; celo tako daleč gre, da pleni ličinke komarjev, ki se nahajajo v in na vodi.

Malezijski skakač ali Paracyrba wanlessi (vir – avtor Daiqin Li)

Malezijski skakač ni edina žival, ki je komarje, je le zelo izbirčen in raje poseže po komarki ali komarju kot po kateremkoli drugem mesnatem členonožcu. Raziskovalci so v okviru omenjene raziskave nabrali pajke v njihovem naravnem okolju, v podrtih bambusovih steblih. Nato so jih gojili v laboratorijskih pogojih. Kot hrano so uporabljali ličinke ali larve in bube komarjev, ki jih najdemo pretežno v vodi ali na njej, in odrasle komarke in komarje. Poleg komarjev so bili možen plen še najrazličnejši členonožci iz kar šestih večjih skupin.

Pajke so vzgajali na različnih dietah; nekatere so vsebovale komarje, druge ne. Ko so odrasli, so jih prestavili v komoro, kamor so vstavili dve različni vrsti plena in pajek je lahko izbiral. Analiza podatkov je pokazala, da so, ne glede na prehrano v času razvoja, malezijski skakači pogosteje planili po komarjih, komarkah, njihovih ličinkah ter bubah. Tudi vodno okolje, v katerem so se nahajale ličinke in bube, ni imelo vpliva na izbiro prehrane pajkov. Malezijski skakači najraje jedo komarke, komarje in njihov podmladek.

V vzhodni Afriki najdemo še enega zanimivega pajka, ki pa raje uživa komarke: tiste, ki so se ravnokar napokale sesalčje krvi in kažejo lepe rdeče trebuščke. Vampirski pajek ali Evarcha culicivora se prehranjuje s sesalčjo krvjo, a ne neposredno: potrebuje posrednice, našel pa jih je v komarkah. Za valjenje jajčec potrebujejo komarke beljakovine in maščobe, ki jih dobijo prav iz sesalčje krvi. Kako pa ločujejo komarke od njihovih partnerjev nasprotnega spola? Raziskovalci so ugotovili, da ni dovolj le poln trebušček. Ko so se poigrali z umetnim sestavljanjem komark in komarjev, so zlepili skupaj mrtve dele komark in komarjev ter tako dobili neke vrste frankenštajnske hibride. Ugotovili so, da je poleg napolnjenega abdomna oz. zadnjega dela, pomemben tudi videz glave in oprsja.

Vampirski pajek ali Evarcha culicivora (vir – avtor Robert Jackson)

A šele ko sta Ximena Nelson in Robert Jackson pripravila model tridimenzionalnega virtualnega komarja in z njim izzvala odziv vampirskega pajka, se je izkazalo, da ima pajek tako občutljiv vid, da zaznava razlike med antenami komark in komarjev. Vampirski pajki komarke ločijo od komarjev celo na ravni anten. Človeško oko komaj vidi razliko, pajek pa jo prepoznava z lahkoto.

A za vampirskega pajka je tako dober vid pogoj nadaljnjega razploda. Zaradi pravkar zaužitega dobrega kosila postane pajek privlačnejši in lahko s svojim videzom deluje tudi kot afrodiziak. Fiona Cross, tista z začetka zapisa, je pred leti raziskovala tudi vampirske pajke. Leta 2009 je objavila raziskavo o tem, kako vonj krvi vpliva na izbiro partnerja pri vampirskih pajkih. V raziskavi je pajkom ponudila štiri različne vrste prehrane: nekaj jih je hranila s krvjo ravno nahranjenih komark; druge s sladkorjem, ki so ga ravnokar zaužile komarke; tretje s komarji in četrte z jezerčjimi mušicami. Najbolj provlačni (in privlačne) so postali tisti (ali tiste), ki so si “prste obliznili” (obliznile) s svežo krvjo. Privlačnost je šla v obe smeri: če so jedle ali jedli kri, so bile tako samice kot tudi samci bolj “seksi.” Tudi če so se le za kratek čas premaknili na pravo krvavo dieto, jim je to povišalo stopnjo privlačnosti. Vampirski pajki in pajkinje prehrano svojih partneric in partnerjev zaznavajo z vonjem. Ljubezen gre res očitno skozi želodec … Ali pa vonjave.

Vedenje obeh izbirčnih met med tisočerimi vrstami pajkov je nadvse fascinantno, se ti ne zdi? Izbirčnost pri prehrani se je pri obeh vrstah razvila neodvisno – gre za pojav konvergentne evolucije. Podobni pritiski okolja so vodili v podobne prilagoditve in izbiro prehrane. Poleg tega, da imata obe vrsti zelo zanimivo biologijo, bi ju morda lahko uporabili tudi v boju proti malariji. Še posebej to velja za vampirske pajke, ki se hranijo ravno s tisto vrsto komarjev (Anopheles gambiae), ki je vektor ali prenašalec malarije.

To je to!
Z

Radovednost

Te zanima, kdo je bil predsednik Slovenije, ko je stric Jaka še imel brado? Ali bi raje vedela, od kod prihaja beseda dinozaver? To sta samo dve izmed 375 vprašanj, ki so jih raziskovalci z Univerze v Kalifroniji uporabili v raziskavi o tem, kako radovednost vpliva na učenje in pomnjenje, povezano z njim.

Upam staviti, da vas je bolj pritegnilo drugo vprašanje. V omenjeni raziskavi je bil/a vsak/a preiskovanka ali preiskovanec soočen/a s 112 vprašanji; pri vsakem je povedal/a, kako verjetno je, da pozna odgovor in kako zelo si ga želi izvedeti. Torej, za obe zgoraj navedeni vprašanji bi sama rekla, da odgovorov zagotovo ne poznam, bi si pa zelo želela izvedeti odgovor na drugo vprašanje. Če bi sodelovala v njem, bi zatem sledila naslednja faza eksperimetna, kjer bi bila ponovno soočena s enakimi vprašanji, a tokrat bi raziskovalci zadovoljili mojo vedoželjnost in bi mi pokazali tudi odgovor. Preden pa bi na zaslonu videla pravilni odgovor, bi mi pokazali obraz naključnega človeka. Sliki obraza bi sledil odgovor.

Bistvo poskusa je bilo v tem, da so bili ves ta čas preiskovanci in preiskovanke v napravi za funkcionalno magnetno resonančno slikanje. Slikanje možganov je raziskovalcem omogočilo povezovati procese v možganih s procesi učenja in pomemnja ter, kar je bilo ključno, z radovednjostjo.

Radovedni George

Ko se učimo, smo ponavadi podvrženi dvema viroma motivacije: ena je notranja in druga zunanja. Med zunanje motivatorje sodijo ocene, nagrade, a tudi kazni. Bolj zanimiva pa je notranja motivacija, ki vključuje tudi vedoželjnost in radovednost. Ravno slednjo so raziskovali ameriški znanstveniki. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Neuron pod naslovom ‘Stopnje radovednosti modulirajo od hipokampusa odvisno učenje skozi dopaminergični krog’ (States of curiosity modulate hippocampus-dependent learning via the dopaminergic circuit).

Raziskovalci so skušali odgovoriti na tri vprašanja, in sicer: Ali je radovednost povezana s ključnimi predeli možganov, ki so aktivni pri zunanji motivaciji? Kateri mehanizmi živčevja podpirajo vpliv radovednosti na učenje? Ali stanje radovednosti ojača pomnjenje nerelevantne informacije, in če, katera območja možganov so odgovorna za to?

Raziskovalci so se usmerili v srednje možgane (mezencefalon). Bolj natančno so spremljali naslednje dele nagrajevalnega sistema: substantio negro (SN), del možganov, kjer pride do produkcije nevrotransmiterja dopamina, ki je aktiven pri učenju, doživljanju užitka in nagrajevanju; ventralno tegmentalno območje (VTA) in nukleus akumbens (NA), ki sta aktivna tudi pri učenju, ter hipokampus, ki je soudeležen pri tvorjenju dolgoročnih spominov.

Substantia negra, skupaj z ventralnim tegmentalnim področjem, in nukleus akumbens so se aktivirali predčasno, ob vprašanju, ki je pritegnilo preiskovanke in preiskovance ter v njih vzbudilo vedoželjnost. To je vplivalo tudi na aktivacjo hipokampusa in tvorjenje novih spominov ali memoriziranje naključnih, a pravilnih, odgovorov na bolj ali manj zanimiva vprašanja. Večina preiskovank in preiskovancev si je odgovore na vprašanja, ki so se jim že prej zdela zanimiva, zapomnila, medtem ko predsedniki in brade v njih niso vzbudili radovednosti.

Zanimivo je tudi nadaljevanje raziskave, v katerem so preverili, če so si preiskovanke in preiskovanci zapomnili tudi obraze pred odgovori. Rezultati kažejo, da so bili tako “izigrani možgani” pripravljeni v svoj spomin spravili tudi nepomembne informacije v obliki slik obrazov. A le, če so bili prej primerno vzbujeni z nadvse zanimivimi vprašanji, kot je na primer tisto z začetka zapisa, o dinozavrih.

Kdo je bil predsednik, ko je stric Jaka še imel brado, sicer ne vem, ker nimam strica Jake. Sem pa izvedela, da beseda dinozaver izhaja iz stare grščine, deinos pomeni grozni in sauros pomeni kuščar ali plazilec.

Pred leti sem se spraševala, zakaj me učijo stvari, ki me ne zanimajo ali zakaj se moram učiti o temah, ki v meni ne vzbudijo niti ene živčne celice. Nekako sem se prepričala, da če bom imela približno lepe ocene, bom še kam prišla. V resnici me ocene niso gnale daleč, me pa nosi radovednost. A glede na predstavljeno raziskavo bi bilo mogoče v šoli veliko več kot s korenčkom in palico narediti s spodbujanjem radovednosti in vedoželjnosti pri otrocih, a tudi kasneje pri starejših.

To je to!
Z