Psi in nove igrače

V času obdarovanja nekateri pomislijo tudi na obdarovanje naših najljubših štirinožnih prijateljev. Tako se je moja sestra tik pred božičnim večerom spomnila, da moramo nekaj kupiti tudi Freji in Lajki. Tisto popoldne sva se petnajst minut pred zaprtjem bližnje trgovine za male živali znašli pred pasjimi igračami. Na hitro sva izbrali dve igrači, večjo za rodezijko in manjšo za najdenko. Sestra ju je kasneje vestno zavila in že je bil čas obdarovanja. Na začetku, med večerjo, sta se obe počasi približevali bogato obloženi mizi, a ko je prišel čas za darila, sta planili pod okrašeno božično drevo in začeli vohljati med darili. Pred gobca smo jima pomolili njuna paketka: z velikim navdušenjem sta izvlekli svoji novi igrači in se zamotili za nadaljnjih nekaj minut. Kasneje sta se leno zvlekli na svoje prostore in, upam, veselo zaspali. A novi igrači sta bili zanimivi tudi naslednji dan. Še vedno sta, kljub temu da jima igrač ne manjka.

Danes sem po naključju odkrila, da so znanstvenice in znanstveniki nekaj let raziskovali, kako se psi obnašajo, ko dobijo novo igračo. Je nova igrača bolj zanimiva od starih? Imajo psi nove igrače raje kot stare? Glede na raziskavo, objavljeno v reviji Animal Cognition, je tako.

Žogaaa! Avtor: Seth Casteel (vir)

Pojav neofilije ali izkazovanje prednosti novim rečem so preučili pri sedemnajstih psih. Uporabili so pet različnih pasjih igrač. S psi se je izvajalka poskusa igrala v srednje veliki sobi. Naključno je izbrala dve izmed petih igrač in jih predstavila psu. Igrač ni poimenovala, ob desetminutnem igranju je uporabljala le izraze “prinesi” in ob stiku z igračo “pridna” oziroma “priden”.

Sledil je glavni del eksperimenta, kjer so se psi seznanili z novimi igračami. V sobo so postavili dve že znani igrači in eno novo. Raziskovalka je psom zaukazala: “Prinesi!” Ker igrač niso poimenovali, naj bi psi sami izbrali, kaj bodo prinesli. Za izpolnitev ukaza je zadostovalo, da so psi izbrano igračo ovohavali ali jo prijeli z gobcem, nekateri so jo tudi prinesli do izvajalke poskusa. Verjetnost, da bodo psi izbrali novo igračo, je bila 0,33. Če bi psi izbirali naključno, bi v tretjini primerov pričakovali, da bodo izbrali novo igračo. V treh zaporednih eksperimentih, s tremi različnimi novimi igračami in dvema že znanima, so psi izbirali nove igrače v vsaj dveh tretjinah primerov. Psem so očitno všeč nove stvari in igrače.

Patricia Kaulfuß in Daniel S. Mills povezujeta pasjo preferenco za nove igrače tudi z udomačitvijo psov. Neotenija bi lahko bila izbrana kot posledica udomačitve, saj jo pri psih povezujejo z raziskovanjem novih okolij in z inovativnim vedenjem.

Rezultati raziskave bodo uporabni tudi za zasnovo novih eksperimentov na področju živalske kognicije. Pri raziskavah vedenja pogosto uporabljajo nove igrače in dražljaje, pri tem pa znanstvenice in znanstveniki ne merijo odzivov na same novosti, ki so morda v resnici pomembne za samo vedenje živali.

V diskusiji predstavljenega članka, tako omenijo tudi slavnega border collija Rica, ki so ga raziskovalke in raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka v Leipzigu naučili imena skoraj 200 različnih predmetov. Ricu so predstavili nekaj že znanih predmetov in novega. Pes je v primeru, če imena predmeta še ni poznal, prinesel novega. Prihajalo je do procesa izločevanja, tako da je Rico postal pes z bogatim “besednim zakladom”. Morda pa je ob prepoznavi ostalih že znanih predmetov le izbiral novega, ne da bi povezal ime z novim predmetom. Nov predmet ga je morda samo malo bolj pritegnil kot že znani predmeti. V vsakem primeru je na koncu prepoznaval skoraj 200 različnih predmetov in jih uspešno prinašal na ukaz.

Kakorkoli že, sestra je imela prav. Kot pravi znanost, imajo psi radi novosti. Naši dve psički sta bili po božičnem večeru nadvse zadovoljni z novima igračama. Tako navdušeni, da sta jih vzeli kar na svoj prostor. Verjetno sta bili tudi veseli, ker sta bili vključeni v obdarovanje.

To je to!
Z

*Nove pasje igrače lahko z nekaj domišljije naredite tudi sami. Sestra ponavadi poišče stare kose blaga in jih zveže v verige, psički sta navduršeni.

Psi in volkovi – kdo šteje?

Na začetku 20. stoletja so poskusi, v katerih je sodeloval konj Hans, pokazali, da naj bi imele živali, ali vsaj konji, zavidljive računske sposobnosti. Wilhem von Osten, Hansev gospodar, je s konjem prirejal “matematične” šove. V krogu je zbral ljudi, ki so predlagali preproste matematične uganke, kot na primer 5 + 3. Hans je račun slišal oz. so mu ga zapisali na tablo ali pa so pred njega postavili pet in še tri tablice, nato je konj tolikokrat potrkal s prednjim kopitom, kolikor je bil resultat računa. V omenjenem primeru je bilo število trkov osem. Hans naj bi znal tudi deliti. A takratne strokovnjakinje in strokovnjaki s področja psihologije so bili skeptični: preverili so Hansova kopita in niso odkrili ničesar sumljivega. Šele kasneje je eden izmed študentov, ki so študirali pri prvotnih strokovnjakih, pripravil kontrolen preizkus, s katerim je pokazal, da se je konj v resnici zanašal na skrite, nezavedne signale njegovega gospodarja. Wilhem von Osten je seveda poznal rezultate preprostih računov in je ob tem, ko je spremljal Hansov odgovor, verjetno izražal neki nezaveden signal, ko je Hans prišel do pravega odgovora. Tako je Oskar Pfungst na tablo zapisal račun in ga pokazal gospodarju, potem pa je spremenjeni račun pokazal še konju. Hans se je v primerih, kjer je bil račun, ki ga je videl von Osten, drugačen, motil. V primerih, ko sta gospodar in Hans videla enak račun, se je konj izkazal kot matematičen genij.

Raziskovalke in raziskovalce živalske kogncije vse od takrat zanimajo aritmetične sposobnosti drugih živali. Tako so pred časom raziskovalke in raziskovalci z dunajskega znanstvenega centra za preučevanje volkov objavili zanimivo primerjalno raziskavo sposobnosti štetja oz. ocenjevanja količine med volkovi in udomačenimi psi.

Poznavanje ali prepoznavanje količin v divjini pride prav. Dobro je vedeti, kje loviti, kje je dovolj plena in kje bo lažje kaj ujeti. Prav pride tudi, če prepoznaš, koliko osebkov je v skupini plenilcev ali pa v skupini, proti kateri greš v boj. Tako se za živali, ki niso udomačene, pričakuje, da imajo neko sposobnost zaznave količin ali številski čut, kot ga je poimenoval eden izmed raziskovalcev številske kognicije Stanislas Dehaene.

Raziskave s pripadniki rodu Canis ali psov so v preteklosti pokazale, da naj bi bili psi sposobni prepoznavanja količin, a le če so pred sabo videli posodo z različnim številom priboljškov. Ko so eksperiment prilagodili, tako da bi psi morali šteti priboljške, ki so padli v posodice, so izbirali posodice z različnim številom priboljškov zgolj naključno.

“A tole je zame!? Premalo…”

Raziskovalke in raziskovalci z Dunaja so v svoji raziskavi primerjali volkove in pse. Pripravili so poseben aparat, ki je prekril raziskovalko ali raziskovalca, ko je dodajal koščke sira v posodice. V aparatu sta bili dve posodici, v katere so dodajali od enega do štiri kose sira v različnih razmerjih. Ko so končali z dodajanjem sira, je moral volk ali pes izbrati, v kateri posodici je več kosov sira. To je storil tako, da je pritisnil na gumb pred posodicami. Če se je odločil pravilno, je dobil priboljške.

Vseh deset volkov, ki so sodelovali v poskusu, je pogostokrat izbiralo pravilne posodice z večjim številom kosev sira. Izbira ni bila odvisna od razlike v številu kosov sira v posodicah; pravilno so izbirali, ne glede na razmerje števila kosov sira. Volkovi so torej pogosteje izbrali štiri sirčke kot pa tri. Seveda so se občasno tudi zmotili, a psi so uspešno izbirali le, če je bilo v drugi posodici vsaj še dvakrat več kosov sira kot v prvi. Torej so izbrali štiri sire, le če sta bila v drugi posodici le po dva kosa sira ali manj.

Znanstvenice in znanstveniki so izvedli tudi dodatne eksperimente, kjer so manjše število kosov sirčkov metali enako dolgo kot večje število kosov sirov. Sir so zamenjali tudi s kamenčki, a volkovi se niso zmedli. Kaže, da imajo znanje o količinah in lahko “preštejejo” štiri kose sira.

Psi so postali drugačni, ko smo jih udomačili. Količina hrane za njih naenkrat ni bila več pomembna. Zagotovili so si jo tako, da so ohranjali socialne vezi z ljudmi, ki so jih preskrbovali s hrano.

Naši dve psički se s tem, da količina ni pomembna, zagotovo ne strinjata. Vsaj tako menim glede na to, kako radi si sami postrežeta s kakšnim priboljškom.

To je to!
Z

Zareze človeške evolucije

Od kod smo, kdo ali kaj smo in kam gremo? Mislim, da ta tri vprašanja kar dobro opišejo temeljna izhodišča, iz katerih izhajajo raziskovalke in raziskovalci, ki preučujejo človeka. No, v resnici so zapisana vprašanja tudi predmet literature, umetnosti in splošne vedoželjnosti ljudi. Zato niti ni tako čudno, da se pogosto tudi v znanosti pojavljajo odmevne raziskave in da tudi širšo javnost zanimajo nove najdbe starejših kosti in drugih ostankov naših prednic in prednikov. Tako smo v letošnjem letu že bili priča odkritju jamskih poslikav na indonezijskem Sulawesiju, ki so vsaj toliko stare kot doslej bolj znane evropske poslikave. Iz tega lahko sklepamo, da je umetnost še nekoliko starejša, kot smo menili doslej. Nastale so pred približno 40 tisoč leti. Da bi jamske poslikave lahko imeli samo v Evropi, je res nenavadno mišljenje, ki ima več opraviti z našo nedavno zgodovino in trenutnim stanjem sveta kot pa s pravo evolucijsko zgodovino.

Zato se ozrimo v preteklost, od koder izhajata dve najdbi jamskih poslikav na geografsko ločenih predelih Zemlje. Iz tega lahko sklepamo, da je skupni prednik obeh populacij že razvil neke vrste simbolno mišljenje, na katerem temelji umetniško ustvarjanje. V tem smislu so ti naši predniki že spadali, gledano kognitivno, v razred modernih ljudi. Seveda ni bila ena skupna populacija, temveč jih je bilo več. Verjetno pa so se sprva premikali skupaj in sodelovali ter kasneje odšli v različne smeri. Eni so kočali v Evropi, drugi v Indoneziji, a oboji so slikali.

Nekaj dni nazaj pa je ljubiteljice, raziskovalke in raziskovalce človeške evolucije doletelo še eno odkritje. Že vrsta homininov Homo erectus ali pokončni človek je morda uporabljala kompleksnejša orodja, kot so sprva domnevali. To pa ni vse: risali so celo črtice po morskih školjkah. Pravzaprav se je vsa zgodba z najdbo začela že pred sedmimi leti. No, v resnici se je vse začelo že leta 1890, ko je Eugene Dubois odkopal Javanskega človeka, ki so ga kasneje poimenovali pokončni človek ali Homo erectus.

Pred sedmimi leti pa je najdba ponovno začela buriti znanstvene misli. Ko so raziskovalke in raziskovalci z Avstralske nacionalne univerze v Canberri poslikali nekaj vzorcev starih najdb morskih školjk, so na njih opazili zareze. Videti je bilo nekaj podobnega obliki črke M, dve vzporedni zarezi in narobe obrnjen N. Najdba je nekaj let počivala, dokler ni začela nizozemska morska biologinja in arheologinja Josephine Joordens raziskovati školjk. Vrsta sladkovodnih školjk (Pseudodon vondembuschianus trinilensis), na kateri so pred leti opazili zareze, je že izumrla, a najdba z Indonezije je ena izmed večjih zbirk ohranjenih lupin. Zato se jih je lotila raziskovanja. Zareze so jo vsekakor hitro pritegnile, poleg tega pa so imele nekatere školjke luknje na določenem delu, kjer so bile prvotno pripete mišice in ligamenti, ki školjki omogočajo odprtje in zaprtje lupine. Luknje so bile majhne; videti je bilo, kot da jih je naredila neka žival, ki se je prehranjevala z njimi. Za primerjavo so raziskovalke in raziskovalci poiskali še živečo čim bolj podobno školjko že izumrli vrsti in vztrajno preizkušali različne možnosti, ki bi pojasnile nastanek lukenj. Preizkušali so ugrize različnih plenilk in plenilcev, izpustili pa niso niti človeka. Pokončni človek se je očitno znašel: školjke ni odpiral s svojimi zobmi, ampak je za to uporabil zobe morskih psov, ki so jih prav tako našli med izkopavanjem. Izkazalo se je, da so bili zobje morskih psov ravno prav ostri, da so z njimi odprli školjko. Podobne metode odpiranja školjk še smeraj uporabljajo različne skupine ljudje po svetu. Seveda so morali uporabniki te tehnike in tudi vedeti, kje pritisniti zobe, da se bo školjka uklonila sili in odprla. Na koncu jih je čakala nagrada: sveče školjčje meso. Na podlagi teh najdb so raziskovalci in raziskovalke sklepali, da je že Homo erectus uporabljal nekoliko bolj napredna orodja kot le kamenje. Sklepajo pa tudi, da verjetno ni uporabljal ognja, saj se školjke, izpostavljene visoki temperaturi, odprejo same od sebe.

Naslednja zanimiva najdba je školjka z ostrim robom, ki so ga najverjetneje uporabljali kot rezilo. Tudi na kravjih kosteh in kosteh drugih živali, najdenih na Javi, kažejo na uporabo ostrega orodja in to bi lahko bile školjke.

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal/a. (vir)

Bolj kot školjke z ostrim robom pa so zanimive vgravirane črtice, ki so v zadnjem tednu prepravile medije, ki poročajo o znanosti. Čeprav v članku ne govorijo ne o umetnosti ne o simbolnem mišljenju, govorijo o geometričnem vgraviranju, ki kaže na moderno kognicijo in vedenje. Raziskovalke in raziskovalci so se se prepričali, da zareze niso posledica neprevidnosti pri izkopavanju ali da niso nastale po nesreči, ko je bila školjka zakopana pod sedimenti kamenja. Znanstveniki in znanstvenice so z zobom morskega psa vrezali zareze v danes živeče vrste školjk in ravno ta vzorec je bil najbolj podoben vzorcu na školjkah, starih skoraj pol milijona let. Datiranje sedimentov, v katerih so se nahajale školjke, je pokazalo, da so vzorci stari med 540 tisoč do 430 tisoč let. Vse kaže, da so zareze zares rezultat aktivnosti nekega hominina; glede na določeno starost vzorca gre za vrsto Homo erectus, ki je živela pred 1,9 milijoni let do 143 tisoč let.

Vseeno ne moremo domnevati o pomenu teh zarez, če so sploh imele poseben pomen. Morda je do njih vodilo igranje, dolgčas ali ustvarjalnost. Nikoli ne bomo zares vedeli. A meni se ne zdi prav nič čudno, da bi že pokončni človek ustvarjal in risal, še manj pa da je uporabljal kar napredna orodja, ki jih niso uporabljali niti začetniki naše vrste Homo sapiens. V evoluciji, tako naravni kot kulturni, se pogostokrat kakšna lastnost izgubi in kasneje ponovno pojavi. Še pogosteje se to dogaja na ravni vedenja in kulture. Bolj ko se sprašujemo, od kod in kdo smo, več ugank odkrivamo. Vedno bolj se zdi, da le nismo tako zelo posebni. Morda pa nam na koncu na vprašanja o preteklosti pomaga odgovoriti vprašanje o prihodnosti: kam gremo. Morda bomo nekoč imeli časovni stroj in bomo obiskali javanske pokončne ljudi in se na lastne oči prepričali, kako moderni so bili v resnici.

To je to!
Z