Arhiv | januar, 2014

Modrooki

28 Jan

Dve leti nazaj sem se znašla v skupini ljudi, ki se je morala razdeliti v skupine glede na barvo oči. Bilo nas je nekje okoli 40, med modrookimi se nas je znašlo sedem. Človek, ki je predlagal razdelitev, se je ob nas, modrooke, obregnil: “Se počutite nekaj posebnega, a ne?” Nam so se naše modre oči še malo bolj zasvetile, lica pordečila, a vseeno smo enoglasno potrdili njegovo domnevo. Seveda, modrooki smo ponavadi kar ponosni na svojo barvo oči. Sodimo med od 20 do 40 odstotkov ljudi s ‘posebno’ barvo oči. Deleži modrookih ljudi v populaciji so zelo raznoliki; v Evropi nas je kar veliko, drugod pa manj. Na vsem svetu naj bi nas bilo manj kot 10 odstotkov.

ucki

Modrooki smo, ker nimamo melanina v naših šarenicah, v zadnjem pigmentem epiteliju šarenice in v sprednjem delu, v stromi. Poleg tega se svetloba skozi medij v stromi siplje v določeni frekvenci; tudi to t. i. Rayleighovo sipanje vpliva na našo barvo oči. Barvo oči naj bi določalo vsaj šestnajst genov. Potomci prebivalcev z območja Kavkaza in Evrope se rodimo modrooki, barva oči pa se po letu dni, in vse do treh let, lahko spremeni. To se zgodi, ko začnejo melanociti, celice v šarenici, proizvajati melanin, pigment, ki potemni barvo oči, če imamo določen genski zapis. Bolj znana gena, ki določata barvo oči, se nahajata na 15. kromosomu. Potomci Azijcev, Afroameričanov in Latinoameričanov se že rodijo temnooki. Tudi predniki Evropejcev so se nekoč. Raziskave, v katerih so primerjali genski zapis med modrookimi Jordanci, Turki in Danci, kažejo, da se je preskok iz rjavih oči na modre zgodil z eno mutacijo. Mutacija je na izražanje genov delovala kot preklop. Da dobimo modre oči, zadostuje delna zaustavitev izražanja gena, ki ustvarja melanin v naših šarenicah. Če je gen popolnoma zaustavljen, nimamo melanina niti v laseh in v koži,  v tem primeru smo albini. Mutacija z delno blokado izražanja melanina naj bi se pojavila nekako pred šestim do desetim tisočletjem nazaj. Zanimivo je, da se je ohranila vse do danes.

(vir)

Em,… 🙂 Punnettov kvadrat (vir)

Raziskava genoma sedem tisoč let starega okostja iz Španije je ta teden pokazala, da so takrat ljudje že imeli modre oči. Mezolitski moški, katerega genom so preučili, je živel lovsko-nabiralniško življenje. Bil je temnopolt, modrook, imunski sistem pa je imel zelo podoben našemu danes. Raziskani genom, pridobljen iz zoba, je zelo zanimiv, saj naj bi šlo za skupino ljudi, ki je bila še predpoljedelska. Modre oči so se pojavile, preden smo postali svetlopolti. Raziskovalce je najbolj zanimal njegov imunski sistem. Previdevali so, da se je imunski sistem spremenil v času poljedelske poselitve. A primerjava med genomom mezolitskega moškega iz Španije in genoma modernih Evropejcev ne kaže na večje spremembe. Očitno je bil imunski sistem lovsko-nabiralskih prednikov že zelo podobno razvit kot danes.

(vir)

Predstavnik lovsko-nabiralskih prednikov izpred 7 tisoč let nazaj (vir)

Zanimivo je tudi, da je imel ta moški laktozno intoleranco, da torej odrasel ni mogel presnavljati laktoze – sestavnega dela mleka. To je pričakovano, glede na to, da je živel pred poljedelstvom. Poljedelstvo se je začelo na Bližnjem vzhodu že približno pred 11 tisoč leti, po Evropi pa se je začelo širiti ravno pred približno osmimi ali sedmimi tisočletji. Najdbe iz Španije kažejo čas pred uveljavitvijo poljedelstva v severni Španiji. Upam, da bodo nadaljnje primerjave ponudile vpogled tudi v različne predpoljedelske skupine ljudi z različnih delov Evrope, šele nato bomo lahko kaj več sklepali o nas samih.

Modrooki smo nov izum. Preklop preprečuje nastajanje melanina v naših šarenicah že vsaj sedem tisoč let. Očitno so bili modrooki všečni in so imeli dovolj potomcev, da se je ta mutacija ohranila. Če se bo ohranila še naprej, pa bomo videli. Ali se bodo čez tisočletja čudili čudnemu pojavu modrookih? Kdo ve…

To je to!
Z

Advertisements

Virus

21 Jan

1000000000000000000000 kilometrov je ~ 10,8 svetlobnih let daleč. To je izven naše galaksije, v kateri se nahaja sončev sistem, Rimske ceste. Celo dalj od nam najbližje galaksije Andromede. Tako daleč bi prišli, če bi vse bakteriofage na Zemji razprostrli enega za drugim. Bakteriofagi so virusi, ki plenijo bakterije. Njihova velikost je od 25 do 250 nanometrov. Če vzamemo približno srednjo mero – 125 nanometrov – in ob tem vemo, da jih je kar 10³¹, lahko s pretvorbo v kilometre pridemo do 1,25 x 10²¹ kilometrov. Torej bi nas bakteriofagi lahko zapeljaji daleč, daleč izven tega sveta. Sicer pa: s prepogibanjem lista bi lahko prišli do Meseca.

Bakteriofagi so ena izmed oblik virusov. Virusi so manjši od enega mikrometra. No, ali pa veliki kar en mikrometer, torej tisočinko milimetra. Velikanske viruse, vsaj za merila tega mikrosveta, pandoraviruse, so odkrili lani v Čilu in Avstraliji. Ti veliki virusi parazitirajo v amebah. Pred desetimi leti so odkrili malo manjše mimiviruse. Vse te viruse omenjam samo zato, ker imajo res kulska imena.

Tole je posnetek z vaj

Sllika bakteriofaga z vaj pri predmetu Funkcionalna biologija celice; posneto s presevnim elektronskim mikroskopom

Virusi so torej živo-nežive enote. Za svoj obstoj nujno potrebujejo gostitelja. Za razmnoževanje, pravzaprav replikacijo, izrabljajo snovi v živalskih, rastlinskih in bakterijskih celicah. Znotraj celic spodbudijo sintetizo proteinov in tako replicirajo (skopirajo) svoj genom. Sredico virusa sestavlja nukleinska kislina, ki jo obdaja beljakovinski plašč (t. i. kapsida). Nekateri izmed njih imajo še dodatno proteinsko ali/in lipidno ovojnico.

Ne glede na to, ali razumemo viruse kot žive ali nežive, ti organski kompleksi predstavljajo pomemben del življenja na Zemlji. Če bi nas lahko spravili izven naše galaksije, potem že morajo imeti pomembno vlogo! V zdravem človeškem telesu najdemo 3 x 10¹² virusov.

Največ virusov pa najdemo v oceanih, kjer parazitirajo tako v bakterijah kot tudi v drugih planktonskih organizmih. S tem imajo velik vpliv na sestavo življenja v morju. Eno izmed petih živih celic v morju vsak dan uniči kakšen virus. Na tem mestu se zastavi vprašanje, kako prešteti 1000000000000000000000000000000 virusov?

Virusni genom je lahko DNA ali RNA. S starejšimi metodami so v vzorcih upoštevali predvsem viruse z genomom DNA. Sedaj so z novimi načini štetja ugotovili, da kar med 38 do 63 odstotkov virusov v oceanih predstavljajo virusi z genomom RNA. Viruse razvrščajo na podlagi pregleda dela vzorca. Nato naredijo ekstrapolacijo, s čimer je mogoče predvideti število vseh virusov v nekem okolju. Raziskovalci so vzeli vzorce iz oceanov ter s filtri izločili večje celice in mikroorganizme. Ko so jim ostali samo še virusni delci, so naredili ekstrakcijo DNA in RNA (obe predstavljata nukleinske kisline pri različnih vrstah virusov). Na podlagi ocene, kolikšen je bil delež obeh vrst nukleinskih kislin v vzorcu, so havajski znanstveniki sklepali, koliko virusov naj bi bilo v vzorcu.

Štetje delcev, manjših od mikrometra, ki nas lahko pripeljejo do nam najbližje galaksije, je presenetljivo. Če se okužimo z gripo, lahko v našem telesu prenašamo kar do 100 bilijonov virusnih delcev. Ko bo čas za spanje, bom namesto ovc v glavi štela viruse.

To je to!

Z

Kamen

14 Jan

Ne vem, če imajo kamni kakšno simboliko. Verjetno jo imajo, še posebej tisti ‘žlahtni kamni’, ki vam bodo prinesli srečo, mir in zdravje. Edino kar mi pade na pamet, ko slišim besedo kamen, je: “Jaz sem pa vate … kamne metala!” Ja, moji možgani imajo visoko afiniteto za pomnjenje neumnosti. Zapisani rek je neki dokaj brezvezen stavek, ki je očitno ostal z mano še iz osnovne šole. Verjetno sem že čisto za časom in današnji otroci več ne uporabljajo takega heca. Vseeno pa sem potrebovala impulz, da sem se spomnila na tiste kamne z osnovne šole. Danes sem na BBC-jevi znanstveni strani prebrala naslov: Samice kapucink mečejo kamne, da privabijo samce. Huh! “Jst sm pa vate …”

Kamni kot orodje, za hrano in za osvajanje

Kamni kot orodje – za hrano in za osvajanje. (vir)

Opice so zanimive, njihovo vedenje pa še bolj. Verjetno ste že slišali, da afne ali človeku podobne opice (šimpanzi, bonobi, orangutani in gorile) uporabljajo orodja, tarejo orehe, nabirajo mravlje in s palicami brskajo po termitnjakih ali pa oblikujejo kompleksne socialne strukture. Tudi ostale opice niso tako nedolžne. Kapucinke tarejo orehe, uporabljajo kamne kot orodje, raziskujejo svet okoli njih in še kaj.

Morda veste tudi, kako se obnašajo samice, ko so godne. Nekaterim nabreknejo in pordečijo genitalije, v okolje sproščajo določene tekočine in vonjave. Pri kapucinkah pa se to ne dogaja, zato imajo posebne vedenjske načine, s katerimi začnejo osvajati samce in jim dajajo vedeti, da so nared. Več si oglejte v spodnjem posnetku.

Pravzaprav se kapucinke obnašajo prav po opičje. Kapucinke vrste s pomenljivim latinskim imenom – Sapajus libidinosus – tako na primer našobijo usta in se pačijo, proizvajajo posebne zvoke, izražajo godnost z govorico telesa ali pa skočijo do izbranega samca in se takoj umaknejo (t. i. ‘dotakni se in steči vstran’, touch-and-run). Poleg vseh teh aktivnosti pa je biologinja Camila Galheigo Coelho v populaciji kapucink v nacionalnem parku Serra da Capivara v Braziliji odkrila prav posebno obliko vedenja. Godne samice so tam namreč v izbrane samce metale kamne.

V članku, objavljenem v znanstveni reviji PLoS ONE, poročajo o opazovanju treh samic, ki so v godnem obdobju metale kamne v primerne samce. Podobno vedenje so kasneje zaznali še pri treh drugih samicah v isti skupini kapucink. Avtorji sklepajo, da se vedenje bodisi razvija individualno pri vsaki samici posebej bodisi gre za primer difuzije lastnosti oz. vedenja v neki skupini živali. Tovrstnega vedenja zaenkrat še niso opazili v nobeni drugi skupini kapucink, kar je bilo pričakovano, saj v primeru kapucink skupino zapustijo samci in se preselijo k drugi, samice pa ostanejo v domači skupini. Vedenje, ki je del spolnega razmnoževanja, se ne more prenašati med skupinami, kot se to dogaja z drugimi vedenji, na primer z uporabo orodij. Še bolj zanimiv je prenos znanj in vedenj znotraj skupin primatov, a o tem kdaj drugič. Za danes je dovolj osvajanje samcev z metanjem kamnov.

To je to!
Z

Sherlock

7 Jan

Torek, dopoldne: pišem predlogo raziskave, napišem poved o glavnih znanstvenih spretnostih, kot so opazovanje, preizkušanje, ustvarjalnost, domišljija in razprava. Nisem govorila o sebi ali svojih veščinah, a so me te štiri besede spomnile na enega in edinega Sherlocka Holmesa. Začela sem pospravljati svoje ideje in dva pojma sta prisvetila na površje: dedukcija in miselna palača (t. i. mind palace). Zraven pa velik vprašaj: kaj pa če bi danes pisala o Sherlocku?

Do večera se je tretjina predloge raziskave spisala, drugi del časa pa sem namenila kar raziskovanju slavnega detektiva. Sedaj imam odprtih 23 zavihkov gradiva o Sherlocku, dve knjigi na računalniškem namizju in eno fizično pred seboj na mizi. Večino literature sem prebrala, v glavi pa še večji nered. Tokrat bom s pisanjem ustvarjala lastno miselno palačo. Moja prva bo o Sherlocku.

(vir)

En in edini, SH. (vir)

Preden vstopim vanjo, naj povem: zavedam se, da nam je Sherlock, prvi, verjetno tudi edini posvetovalni detektiv na svetu, tako blizu zato, ker je pravzaprav superjunak brez kakršnih koli posebnih moči. Njegova glavna moč sta um in kognicija. Prav vsi bi lahko postali Sherlock! (No s**t, Sherlock!) Naj vas povabim v miselno palačo Sherlocka Holmesa. Jaz sem v svojo palačo dodala zvoke in ljudi. Kot sem se naučila, ni nujno, da so vedno del miselne palače. Meni so pomagali urediti misli.

Smo na Bakerjevi ulici v Londonu. Bližamo se stavbi na 221b. Na vratih napis: “Kako postati Sherlock?” Odpremo vrata; zaškripajo. Levo od nas stopnice, vhod v miselno palačo, desno vhod v spodnje stanovanje. Ker želimo izvedeti, kaj je miselna palača, se podamo po stopnicah.

Na levo od stopnic je zid, desno ograja. Zgodovina ideje o miselni palači sega v čas Starih Grkov in Rimljanov, zato si ograjo predstavljamo sestavljeno iz grških stebrov, okoli slednje pa so napeti zeleni rimski oljčni venci. Sama metoda nosi ime metoda po locijuLoci izhaja iz besede locus ali prostor oz. lokacija. Stopimo na prvi dve stopnici; na tretji se izriše locus. Miselna palača je metoda pomnjenja, kjer uporabimo prostorski spomin in si ustvarimo neki prostor v glavi, kamor potem dodajamo stvari, ki si jih moramo zapomniti. Miselno palačo uporabljajo tudi ljudje, ki tekmujejo na raznih tekmovanjih v spominu. Največkrat je v začetku dobro uporabiti prostor, ki ga dobro poznamo, na primer svojo sobo ali stanovanje, v katerem živimo. Lahko pa ustvarjamo tudi izmišljene prostore. Na levo, na zidu, na primer veliki barvni grafit mislene palače s puščico proti zgornjemu stanovanju.

Velika vrata, rjava in masivna. Potrkamo – knok, knok. Od znotraj glas: “Kdo je tam?” “Radovedneži, ki si ustvarjamo miselno palačo.” Od znotraj: “Radovedneži se radi čudijo.” Tokrat odgovorim sama: “Drži.” “Samo ena radovednica?” Jaz: “Da, Z..” Zaslišim šepetanje in nejevoljnost: “Torej Z., ki se rada čudi. Stopi naprej!”

Človek v sobi me je povabil, naj vstopim, vmes je z uporabo deduktivnega logičnega sklepanja ugotovil, da sem radovedna. Jaz pa sem vam opisala klasično filozofsko dedukcijo, kjer iz splošnega sklepamo na posamezno – iz radovednežev na radovedno Z., ki se rada čudi. Sherlock Holmes je sicer znan po svoji znanosti o dedukciiji in njegovi znanstveni metodi. A on NE uporablja dedukcije v dobesednem pomenu besede. Sedaj smo v sobi. Na stolu sedi, kdo drug kot Sherlock. Zraven pa dr. Watson. A od tu šepetanje!

“A, radovedna,” me ustavi. “Da.”

Sherlock je sedaj znan kot sociopat. Izraz se je prijel zaradi BBC-jeve nadaljevanke Sherlock. A nekaterim, to ni všeč. Sherlock ni ne sociopat ne psihopat. Res zna biti hladen; empatija ni njegova vrlina, a mu je je mar za dr. Watsona in še za koga. Sicer pa, saj tudi mi sami v najrazličnejših situacijah z različnimi ljudmi reagiramo različno; do nekaterih smo hladni, nad drugimi smo navdušeni. Smo zato sociopati?

Sherlock je sedaj znan kot sociopat. Izraz se je prijel zaradi BBC-jeve nadaljevanke Sherlock. A nekaterim, to ni všeč. Sherlock ni ne sociopat ne psihopat. Res zna biti hladen; empatija ni njegova vrlina, a mu je je mar za dr. Watsona in še za koga. Sicer pa, saj tudi mi sami v najrazličnejših situacijah z različnimi ljudmi reagiramo različno; do nekaterih smo hladni, nad drugimi smo navdušeni. Smo zato sociopati?

Zavedam se, da mi Sherlock ne bo kar tako izdal svojih skrivnosti. Za trenutek skočim na splet, med svojih 23 zavihkov, da ugotovim, kakšna je Sherlockova dedukcija. Ob iskanju rešitve uporablja več poti razmišljanja, brani se vnaprejšnjih sodb, kljub temu pa ga vodi intuicija. V tistem trenutku se obrnem. Desno od vrat zagledam zid, na njem zemljevid in nekaj tematsko ločenih otokov lepljivih listkov in daljših besedil. Ugotovim, da so to verjetno podatki o primeru, ki trenutno zapolnjuje Sherlockovo podstrešje. To so torej podatki, ki jih je pridobil z opazovanjem in zbiranjem dokazov. Tako poteka njegova dedukcija. Sherlock je posebno pozoren na vse, kar ima zanj neko informacijsko vrednost. Opazovanje je ključno.

Tukaj me zmoti: “Kaj počneš tukaj?” “Gradim si miselno palačo,” odgovorim. Reče: “A,” in obmolkne.

Ozrem se na desno, polna stena podatkov. Slednje nato Sherlock uredi – pospravi si podstrešje. Preverja možna dogajanja in razlage o primeru. Nepomembne podatke sproti izbriše in na koncu ostane z eno samo možno razlago dogodkov.

To je njegova dedukcija – veliko opazovanja, urejanje podstrešja in odgovor. Ga že zaslišim: “Ja, to je to. Proces začnem z domnevo, z več domnevami. Ko bom odstranil vse tiste domneve, ki so nemogoče, je tisto, kar ostane, ne glede na to, kako neverjetno je, resnično.” Obrnem se na levo, proti Sherlocku, in rečem: “Kaj pa, če ostane več ‘neverjetnih’ razlag?” Ob tem opazim, da sta na levi dve okni – več razlag. Sherlock: “Če ostane več razlag, preizkušam eno za drugo, dokler ne najdem tiste, ki ima zadostno podporo v dokazih.” “Aha.” Sedaj kažem hrbet miselnemu zemljevidu, desno od mene sta dve okni, jaz pa sem obrnjena proti zidu.

Do sedaj imamo: ob vhodu rimsko-grško zgodovino miselne palače; na vratih v prvem nadstropju dedukcijo; ko stopimo čez vrata na desni strani: opazovanje in urejanje informacij ter holmesovska dedukcija; nasproti vrat – dve okni – je več razlag za preverjanje hipotez. Dve steni in pogovor s Sherlockom pa prepuščam vaši domišljiji: kaj o slavnem junaku ali njegovem avtorju Arthurju Conanu Doylu boste spravili noter, je vaša odločitev.

Vsekakor pa upam, da smo si zapomnili: spomin – miselna palača, dedukcija, spoznavanje, znanje, čim več opazovanja, ohranjanje odprte glave in nato izpeljevanje rešitev ter izločanje tistih, ki se ne skladajo s predhodnim opazovanjem. Karkoli nam ostane, je, ne glede na to, kako neverjetno bi lahko bilo, resnično!

To je to!

Z, ta radovedna

* Če je kdo izmed vas ljubitelj BBC-jeve nadaljevanke Sherlock, ste verjetno ugotovili, da ste se v zapisu znašli v stanovanju novodobnega Sherlocka. Če je ne poznate, jo priporočam.

2x19x53 = 2014

1 Jan

Še včeraj sem bila prepričana, da ne bom patetična in na Piškotarni ne bo zapisa o letu 2013… A me je zjutraj pričakalo wordpressovo elektronsko sporočilo s povzetkom leta 2013 na Piškotarni. Torej…

calvin-and-hobbes-relativism

Bill Watterson – Calvin in Hobbes

V letu 2013 ima Piškotarna več kot dva in polkrat večje število ogledov kot leta 2012. Hvala! Me veseli, da vam znanstveni piškotki teknejo.

Letos sem dvakrat gostovala.

V oktobru na blogerskem omrežju Scientific American z zapisom Kje je presek lakote in kognicije (Where does hunger and cognition intersect?). Moja mentorica je bila odlična Sci Curious, ki sedaj piše za Science News ali ji lahko sledite na Eureka Lab. V septembru sem se ob pripravi zapisa ogromno naučila.

V decembru pa sem pripravila praznični piškot za slovensko spletno stran Metina lista. Božično nakupovanje ni nočna mora, a če se zavemo vseh trgovskih trikov, se nam lahko tako zazdi za trenutek.

Letos so odkrili tudi vsaj 13 zelo očitnih reči. Moje najljubše odkritje – dežniki vas obvarujejo pred sončnimi žarki. Ja, tisti dežniki za dež, ne senčniki.

Aja, še naslov – 2, 19 in 53 so najmanjša praštevila, ki so za dve večja od produktov števila 17. To se bo ponovno zgodilo šele leta 449122. Kr kul, kajneda?

Tudi na Guardianu so se pozabavali s številom 2014. Poglej si!

Vse lepo v letu 2014!

Povzetek dogajanja na Piškotarni v letu 2013 – klik!

To je to!
Z