Arhiv | maj, 2015

Pri-(nevro)-stranskosti

17 Maj

Nevroznanstvene razlage in obarvane slike možganov naj bi imele prav poseben čar. Vsaj  v raziskavah iz leta 2008 so večino dodiplomskih študentov prepričale tiste razlage psiholoških pojavov, ki so vsebovale nevroznanstvena pojasnila ali slike možganov. A ko so nekaj let kasneje druge raziskovalne skupine ponovno preverjale rezultate prvih raziskav, se je izkazalo, da nevroznanstvene razlage morda le niso tako privlačne. Ali smo res dovzetni do nevropristranskosti?

Slike funkcionalne magnetne resonance naj sedaj ne bi zadoščale, da bi ljudje bolj zaupali razlagam psiholoških pojavov. Morda se je v petih letih, ki so minila med raziskavama, spremenilo razumevanje nevroznanosti med ljudmi ali pa smo postali bolj skeptični do slik možganov. Ko so preverili, ali nevroznanstvena pojasnila psiholoških pojavov še vedno vplivajo na razumevanje, so ugotovili, da ima nevroznanost še vedno pomembno vlogo pri tem, da ponuja preričljive razlage. Torej smo le dovzetni do nevroznanstvenih razlag? Morda je bolj pomembno raziskati, kdaj in kako nas nevroznanstvene raziskave prepričajo?

(vir)

(vir)

V začetku letošnjega leta je bila objavljena še zanimiva raziskava, ki je primerjala, kako nevroznanstvene razlage vplivajo na to, ali zaupamo pravi, kvalitetni razlagi nekega pojava ali pa sledimo krožni razlagi, ki se nanaša sama nase in ne pojasnjuje ničesar. Primer dobre razlage, ki so jo uporabili v raziskavi, je naslednji: “To se zgodi, ker subjekti težko spremenijo svoji pozicijo, da bi razumeli perspektivo drugega, ob tem pa napačno projicirajo svoje znanje na druge.” Krožna razlaga pravi tako: “To se zgodi, ker subjekt naredi več napak, ko presoja druge. Ljudje veliko bolje ocenijo, kar vedo oni sami.” Psihološkim razlagam so v treh različnih pogojih dodali tri različna nepotrebna pojasnila, in sicer: nevroznanstveno ter pojasnila s področja znanosti (fizika, genetika) in družbenih ved. Nevroznanstvenemu pojasnilu so v nekaterih primerih dodali tudi sliko možganov, ki ponovno ni imela velikega vpliva.

Rezultati so pokazali, da so študentke in študentje bolj zaupali nevroznanstveni razlagi, ne glede na to, ali je vsebovala sliko možganov ali ne. Nepotrebna nevroznanstvena razlaga je v prepričljivosti “premagala” tako znanstveno razlago kot tudi pojasnilo iz družbenih ved. Vsekakor je raziskava pokazala, da so imele udeleženke in udeleženci raziskave težave s prepoznavanjem slabega krožnega argumenta. Očarala jih je tudi sama nevroznanstvena razlaga. Večino vzorca so predstavljale študentke in študentje, ki so obiskovali predmet Uvod v psihologijo. Morda lahko to dejstvo pojasni njihovo pristranskost za nevroznanstveno pojasnilo. Morda bi biologinje in biologi raje videli genetsko razlago, medtem ko bi bila po godu fizičark in fizikov fizikalna razlaga pojava – kdo ve?

Zanimivo bi bilo preveriti vsa ta očarljiva dejstva o nevroznanstvenih razlagah z ljudmi, ki jih nevroznanost ne spremlja tako od blizu kot dodiplomske študentke in študente psihologije. Morda bi lahko zasnovali eksperiment za stare starše, ki jim (nevro)znanost ni blizu, ali pa za otroke, ki še krepijo svoje veščine znanstvenega mišljenja. Morda bi ravno pripadnice in pripadnike teh skupin veliko uspešneje ovrednotile razlage in ne bi bili dovzetni za nepotrebna (nevroznansvtena) pojasnila.

To je to!
Z

Advertisements

Sulice in šimpanzinje

2 Maj

Primatologinje in primatologi so bili začudeni, ko so ugotovili, da v senegalski šimpanzji populaciji, v Fongoli, za lov malih vretenčarjev šimpanzinje pogosteje od šimpanzov uporabljajo orodje, ki spominja na sulice.

Raziskovanje nam najbližjih primatov, s katerimi imamo zadnje skupne prednike, nam z veliko verjetnostjo nekaj pove tudi o homininski zgodovini. Zato raziskovalke in raziskovalci na različnih krajih v divjini podrobno opazujejo in sledijo vedenju šimpanzev. Tako kot ljudje se tudi različne populacije šimpanzij in šimpanzov vedejo različno. Pogostokrat so vzorci vedenja povezani z okoljem, v katerem živijo. Ker v Senegalu živijo v savanskem okolju in ker paleoarheološke najdbe v Afriki kažejo, da naj bi zgodnje homininske vrste živele v podobnem okolju, je verjetno smiselno natančno preučiti vedenje primatov v tem okolju. Poleg tega so se pri naših prednikih in sorodnikih vsaj v nekaterih primerih razvile podobne adaptacije v podobnih okoljih. Zato so bile morde ta oblike vedenja, ki jih lahko opazujemo pri primatih, značilna tudi za naše skupne prednike. V vsakem prkimeru pa velja, da moramo, če si prizadevamo k boljšemu razumevanju, kako podobni oziroma različni smo drugim živalim, čim bolje poznati in primerjati naša in njihova vedenja.

Tako so raziskovalke in raziskovalci v Fongoli, v Senegalu, posneli 99 primerov lova na male nočne primate, galage (Galago senegalensis). Od tega je bila tretjina plena ulov šimpanzij, drugi dve tretjini sta bili ulov šimpanzev. To je nekako pričakovano, tudi v primerjavi z drugimi šimpanzjimi populacijami. Kljub temu da lahko tudi pri šimpanzih sledimo vzorcu, po katerem samci ulovijo več plena od samic, kakor tudi v človeških lovsko-nabiralskih skupnostih moški ulovijo več plena od žensk, pa je zanimivo, da vsaj v nekaterih človeških skupnostih ženske poskrbijo tudi za velik del energetsko bogatejše prehrane. Poleg tega so bile bržkone nemalokrat spretnejše pri oblikovanju in izumljanju novih orodij za lov. Šimpanzinje iz Fangole kažejo podobne vzorce. Velik del plena, ki so ga ulovile, so namreč ulovile s pomočjo sulicam podobnih orodij. Medtem so samci večinoma lovili brez orodij ali z “golimi rokami.” V primerih, kjer so šimpanzinje in šimpanzi lovili z orodji, so več kot tri petine lova izvedle šimpanzinje.

IMG_0272-0.JPG
Poleg tega, da so šibkejše šimpanzinje uspešno lovile, so lahko svoj plen v večini primerov tudi obdržale. Življenje v šimpanzji skupnosti ni vedno lahko, čeprav nekateri izkazujejo sodelovanje in občutek za nepravičnost, si dominantni samci ponavadi prilastijo kar eno četrtino plena, ki ga odvzamejo šibkejšim pripadnicam in pripadnikom v skupini. A pri populaciji šimpanzov in šimpanzij v Fangoli je po poročanju raziskovalk in raziskovalcev prišlo do takšne prerazporeditve plena le v eni dvajsetini primerov.

Okolje in različne vedenjske adaptacije, povezane z njim, verjetno lahko vplivajo na razmerja znotraj skupnosti. Okoljske danosti in organizacija skupin verjetno spodbudno vplivajo tudi na izumljanje novih orodij in načinov lova. Do sedaj poznamo to razmerje le pri eni šimpanzji skupnosti, ki živi v podobnem okolju, v katerem so najverjetneje živeli naši predniki. Druge skupine primatov uporabljajo drugačna orodja ter živijo v drugačnem okolju, poleg tega so se tudi nam najbližji primati tako fiziološko kot vedenjsko evolucijsko razvijali in spreminjali od takrat, ko smo imelizadnjega skupnega prednika, tako da je v resnici zelo težko sklepati karkoli o razvoju in izviru različnih oblik vedenj. Vseeno pa opisani primer, če ga povežemo in primerjamo z opisi vedenja primatov v drugih krajih, prinaša zanimiva odkritja, ki, kot ponavadi, pokažejo, kako kompleksno so organizirane tudi druge živalske skupnosti in ne le človeška.

To je to!
Z