Preden se začnem jeziti nad izkoriščevalkami in izkoriščevalci znanosti, samo opozorilo: če ne greste na referendum posrčkat (no, obkrožit) tisti ZA, ne pomeni, da ste avtomatično ZA. Šteje samo sprehod do volišča, obkrožen ZA in oddana glasovnica. Če misliš, da bo sedaj zavrnitev zakona preprečil kvorum, si preberi zelo dober odgovor na vprašanje, zakaj oditi na referendum? Torej: POJDI VOLIT!
Sedaj pa preidimo na meni ljubo znanost. Na spletnih družbenih omrežjih nasprotnikov in nasprotnic Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sem zasledila slogan Darwin je proti (ali da bi bil proti). A v resnici Darwin in še manj evolucija nimata prav nobene skupne točke z referendumom v nedeljo.
Charles Darwin in vse njegova dela je treba vedno razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu. Še posebej je to pomembno takrat, ko neka pravila iz narave, ki jih niti ne razumeš, iz knjig, objavljenih v drugi polovici devetnajstega stoletja, projiciraš na sodobno človeško družbo. Darwin je odraščal in živel v viktorijanski Angliji. Ravno takrat se je, zgodovinsko gledano, v poroko vmešala romantična ljubezen. Pred tem je bilo v Angliji ogromno vnaprej dogovorjenih zakonov.
Če ne bi bilo Alfreda Russela Wallaca, se zelo verjetno ne bi tako odločno postavil za svoje delo O izvoru vrst, kot se je. Morda omenjenega dela brez spodbude in podobnih Wallacovih misli, kot jih je imel sam, sploh ne bi bilo. Wallace je pogosto pozabljeni naravoslovec, ki je raziskoval naravo na otokih v Maleziji in je prišel do podobnih ugotovitev kot Darwin. Darwin si je z njim pred objavo slavnega dela veliko dopisoval in na podlagi tega dopisovanja oblikoval svoje teze o evoluciji na podlagi naravne selekcije. Že to, da je objavil delo, ki je pokazalo, da ljudje nismo prav nič drugega, kot še ena izmed vrst živali, in da smo del evolucijskega drevesa, je bilo za takratni čas napredno razmišljanje. Če je bil Darwin v svojem času napreden, pa je to, da sedaj evolucijo nekateri zlorabljajo za razlago človeške narave, hudo narobe.
Vsekakor je nenavadno, a v skladu s pričakovanji tistega časa, da Darwin v svojih delih v katerih je opisoval tudi razmnoževalno vedenje marsikatere vrste primatov, ni nikoli omenil odnosov med predstavniki in predstavnicami istega spola. Novejša dognanja v vedenjski ekologiji in evoluciji so namreč odkrila v živalskem svetu ogromno število spolnih odnosov med osebki istega spola.
Tudi med mogočnimi levi najdemo homoseksualne odnose.
Najpogostejša razlaga, zakaj pride do tega, temelji na tem, da osebki z istospolnimi odnosi ohranjajo tesnejše socialne vezi znotraj svojih skupin. Oglejmo si nekaj primerov.
Začnimo z bonobi, eno izmed vrst šimpanza, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika pred petimi do šestimi milijoni leti. Predvsem samice lahko redno ujamemo pri istospolnem vedenju. Pogostokrat prihaja do genitalno-genitalnega drgnjenja, ki lahko vodi v orgazem. Pri samcih prav tako opazimo poljubljanje, felacijo in masažo genitalij. Razloge za to vidijo raziskovalci in raziskovalke v krepitvi socialnih vezi znotraj skupin in pobotanju po prepirih.
Samce plisavk (Thursiops sp.), iz družine delfinov ujamemo v naravnem okolju pri naskakovanju in genitalnem stiku. To naj bi pripomoglo k tvorjenju zavezništev, med mlajšimi pa služi tudi vaji za spolne odnose s samicami. Tudi samice pliskavk lahko najdemo v istospolnih spolnih odnosih.
Pri dolgorepih antarktičnih pingvinih (Pygoscelis antarcticus) so v ujetništvu odkrili pare samcev, ki sklenejo dolgo trajajoče odnose, pri katerih ne manjka spolnosti.
Tudi med drugimi vretenčarji, na primer žirafami in krastačami, ter tudi med nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in podobne skupine živali, najdemo ogromno spolnih odnosov med osebki istega spola. Vse to je v naravi bolj pravilo kot izjema.
Naj sklenem z opozorilom, da poroke nimajo prav nobene povezave z biologijo: nastale so zaradi socialnega povezovanja med skupinami ljudi. Po svetu poznamo veliko različnih načinov, kako se skupine ljudi med sabo združujejo in povezujejo. Nekatere socialne skupine živali se povezujejo med sabo tudi s homoseksualnimi odnosi.
V srednjem veku, ko je krščanstvo prevladovalo v Evropi, je poroka postala izključna zveza med možem in ženo. Seveda je bila delno povezana tudi z razmnoževanjem in s tem z delovno silo. A kaj več kot to pa ne: bolj se je dotikala dedovanja in premoženja. Šele v viktorijanski Angliji so poročanje povezali z romantično ljubeznijo.
Seveda moramo opozoriti, da poroka iz ljubezni ali brez nje ni prav nič bolj naravna kot ni naravno to, da se vozimo naokoli v avtomobilih ali pa da potujemo po svetu z letali. Zato v te debate res ni potrebno vmešavati Darwina in tako zlorabljati njegovo ime v imenu svojih nestrpnih pogledov in še manj za doseganje političnih ciljev. Še posebaj narobe pa je, da so ti politični cilji tako zelo vezani na religijo. Saj vendar živimo v sekularni državi, ali ne?
To je to – čas je ZA (značko)!
Z
Še nekaj zanimivega branja:
Monogamija in tukaj ter tukaj
Žirafa
Piškotarna 