Archive | Vandravec RSS feed for this section

Melbourne in St Kilda – obala, parka, presenečenje in otroško igrišče

5 May

Zadnja dva dneva potovanja sem preživela v Melbournu. Pravzaprav sem polovico prvega dne preživela na letalu. Na potovanju sem kar trikrat letela po Avstraliji. Skupaj sem po Avstraliji preletala kar 5287 kilometrov. Glede na razdalje med mesti imajo odlične povezave. Letala letajo ves čas; vse skupaj je videti, kot da se voziš z avtobusom. Oddaš prtljago, greš mimo varnostnikov, potem se znajdeš v letališkem nakupovalnem središču, nato hitiš proti svojim vratom, potniki že izstopajo iz letala, ti pa se počasi vkrcaš in že si na poti … Tokrat proti Melbournu. To posamezne letalske družbe ponovijo kar nekajkrat v dnevu. Ko pritaneš, se znajdeš na letališču, sredi trgovin, poiščeš izhod in šele tam te čakajo trakovi s prtljago. (Tako je bilo v Sydneyu, v Melbournu so prenavljali letališče in je bilo malo bolj zmedeno. Mimogrede: v pravih avtobusih sem presedela skoraj 30 ur oz. okoli 2000 kilometrov.) Ko sem po letu iz Brisbana dobila nahrbtnik, sem pohitela proti hostlu v središču Melbourna. Tam sem samo oddala prtljago in se pripravila za odhod ob morje v predmestje St Kilda.

Preden pa sem lahko sedla na javni prevoz, sem morala kupiti kartico, podobno Urbani; stala me je 6 $. Ob tem sem se zamislila nad tem, da so kartice, kot je Urbana, za namen javnega prevoza za tujce malo neprijazne. Preden plačaš za prevoz, moraš kupiti kartico. Vem, da je tako še marsikje po Evropi, pa vseeno. Način plačevanja javnega prevoza v Sydneyu mi je bil bolj všeč: tam si dobil papirnato kartico in ko si izkoristil zadnjo vožnjo, je ostala v avtomatu. Tako so poskrbeli tudi za recikliranje. Kakorkoli, zunaj je bilo sonce in v resnici nisem bila preveč nejevoljna, ker sem morala kupiti plastično kartico za prevoz. Po slabi uri vožnje sem se znašla na glavni ulici St Kilde, v svetu zanimivih kavarn, slaščičarn in umirjenega obalnega življenja.

st_kilda_2

O St Kildi nisem imela pričakovanj; niti Lonely Planet ni obljubljal nič posebnega. Na koncu sem bila prijetno presenečena: glavna ulica je imela pridih alternative. Sprehodila sem se mimo najrazličnejših slaščičarn, ki so v izložbah ponujale neskončno veliko tortic, rolad in različnih slaščic. Sprehod mimo teh slaščičarn bi lahko bil del kakšnega filma. Morda je, pa ga ne poznam … Med slaščičarnami so bile restavracije in nekaj trgovinic. Vse so različne in prav nič dolgočasne; v manjših uličicah so se skrivali grafiti. Prijeten kraj. Privoščila sem si sladoled in odšla proti obali.

st_kilda_1

Še preden sem dosegla morje, sem odkrila skupnostni vrt: Veg Out. Prostor za vse prebivalce St Kilde. Iz radovednosti sem se sprehodila mimo gredic in se znašla v svetu odrasle domišljije. Na vrtu se je nahajalo nekaj kovinskih skulptur in kipov. Na stenah pa ponovno grafiti.

veg_out

Od vrta sem nadaljevala pot okoli lunaparka, ki je bil na žalost zaprt. Zapis na zidu me je poučil, da je v lunaparku vlakec smrti, ki ima najdaljšo zgodovino neprestanega delovanja na svetu. Obratovati je začel leta 1911 in deluje še danes. Pred leti so ga obnovili. Res škoda, da ga nisem uspela preizkusiti.

lunapark

Za lunaparkom se odpre pogled na morje. Tukaj ni bilo takih volov kot na obalah Sydneyja in Brisbana, saj je St Kilda skrita v velikem zalivu. Plaža je bila navkljub zalivu peščena, za njo so se dvigale travnate površine. Utrujena od poti sem poiskala prostor na travi in se zatopila v branje. Počitek je trajal kar dolgo. Ko se je začelo sonce spuščati, sem se sprehodila še po obali in odkrila skejtpark. V parku je bilo polno rolkarjev, bmx-kolesarjev in skejterjev, a tudi skejterk ni manjkalo. Park je bil narejen po videzu bazena. V 70-ih letih so v Kaliforniji skejtali po zapuščenih bazenih, iz česar se je razvil tovrsten slog. Sedaj tako gradijo parke po obliki bazenov. Malo sem jih opazovala, kot še nekaj naključnih mimoidočih. Bila sem navdušena nad njihovimi triki.

Preden sem odšla proti postajališču, sem se sprehodila še po pomolu St Kilda. Na koncu pomola me je pričakalo presenečenje.

Še preden sem se vrnila v Melbourne, sem se odločila, da ne grem na izlet na Philipov otok, kjer bi lahko videla slavni večerni sprehod malih pingvinov. A za pingvine ni treba oditi na otok; jaz sem jih odkrila na koncu pomola St Kilda. Tam se je seveda trlo ljudi, pa vseeno: videti male pingvine v naravnem okolju je bilo neprecenljivo.

pingvini

Mali pingvini prebivajo na jugu Avstralije in na Novi Zelandiji. Živijo lahko na območjih, kjer temperatura ne preseže 35 stopinj Celzija. To je kar toplo za pingvine, ki si jih običajno predstavljamo nekje na ledenih ploščah Antarktike. V času parjenja živijo v monogamnih parih. Samica izleže do dve jajci. S samcem se izmenjujeta pri valjenju jajc in pri skrbi za potomki ali potomca. Če je hrane premalo, redko preživita oba izvaljena mladiča. Avstralci jih imenujejo tudi pravljični ali čarobni pingvini, predvsem zaradi njihove majhnosti. Sprehod po pomolu je bil za konec dneva ki sem pa pričakala skupaj s pingvini, preprosto čaroben. Po sprehodu sem se vrnila v središče Melbourna in še zadnjič sanjala v deželi tam spodaj.

kupkejk

Naslednji dan sem nakupila še zadnja darila, se sprehodila po Melbournu in se imela fino, skupaj z najslajšim kapkejkom. Odkrila sem tudi zanimivo otroško igrišče z gugalnicami, ki sem jih doslej videla samo v ameriških filmih. Morda jih poznate: za sedišče nimajo deske, ampak gumijasto površino, na kateri sediš in z nekaj zamahi nog si že visoko v zraku. Guganje je zabavno, tudi ko si star/a že dvajest in nekaj let.

igrisce

Na ta večer sem zapustila deželo tam spodaj. Zagotovo se še kdaj vrnem!

To je to!
Z

Stradbroke Island in Mt Tamborine – peščeni otok in tropski deževni gozd

20 Apr

Zadnja dneva v Brisbanu sem preživela v primestju oz. na otoku in na planoti. V soboto zjutraj smo se odpeljali na tekmo hokeja na travi. Hči mojih gostiteljev ga namreč igra v prostem času. To je igra, ki so jo v Avstralijo pripeljali Angleži. Glede na število otrok, ki sem jih videla na igrišču, bi rekla, da je kar popularen.

Bolj kot igra me je presenetilo, da so dekleta in fantje igrali skupaj, imeli so mešane ekipe. Tako igrajo vse do petnajstega leta v amaterskih ligah. Ko napredujejo v zahtevnejše tekmovanje, se ločijo. Jaz sem bila nad mešanjem navdušena. Spomnila sem se na pisanje zapisnika na košarkaški tekmi za mlajše pionirje, ki sem ga izvedla kakšen mesec pred potovanjem. Gostje so na tekmo poleg desetih fantov pripeljali še dve dekleti. Sodnik je želel nasprotovati, da skupaj pa res ne morejo igrati, a smo ga nekako pomirili. Na koncu se je izkazalo, da dekleti na igrišču nista prav nič zaostajali. Tako v Avstraliji te ločnice, ki nas omejuje, nimajo. Tudi na igriščih sem zasledila, da odrasla dekleta in odrasli fantje igrajo skupaj nogomet, košarko, odbojko in netball (neko smešno, košarki podobno igro, ki so jo prevzeli od Angležev). Mogoče je to moja težava, vendar se vedno počutim nenavadno, ko grem s fanti igrat košarko. Igre z žogo obožujem, a vseeno imam velikokrat občutek, da se pri nas le preveč ločujemo po spolu. Res ne razumem, zakaj na koncu veljam za bolj »fantovsko punco«, če pač rada igram košarko in nogomet. Mogoče bi vsi morali kdaj videti, da se dekleta prav lahko kosamo s fanti pri rekreativnem zlorabljanju žoge. Prav tako pa so fantje dobrodošli na razne vadbe, ki so, ne vem zakaj, domena žensk.

Kakorkoli, med tekmo sem se trudila razvozlati pravila igre. Vse skupaj je bilo videti kot neka zelo prijazna oblika hokeja. Takoj ko je prišlo do boja za žogico med več kot dvema igralkama/igralcema, je bila igra prekinjena. Prav smešen, nežen hokej. Si prav predstavljam Avstralke in Avstralce, ko se ves čas opravičujejo, če se zaletijo: “Oprosti, oprosti, oprosti …” Sledi slavni odgovor: “Ne skrbi! (No worries!)”

Po igri hokeja smo se odpravile na peščeni otok North Stradbroke Island. Ker je otok, smo se tja odpeljale z malo večjo ladjico; mislim, da je bil gliser – na te morske zadeve se ne spoznam. Po polurni vožnji smo se znašle na peščenem otoku. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, sem si pa mislila, da zna biti lepo. Tako je tudi bilo: veliko zelenja, še več mivke, ogromno različnih ptic. Z avtobusom smo se zapeljale do plaže na drugi konec otoka.

sandisland

Peščeni otoki so znani prav za ta predel Avstralije. Straddie, kot Avstralci poimenujejo North Stradbroke Island, je prvi v verigi peščenih otokov na vzhodni obali. Veriga se sklene z otokom Fraser Island, ki ga je po poročanju sopotnic in sopotnikov vredno obiskati. Ta me čaka za naslednjič.

Ko sem pomislila na peščeni otok, mi ni bilo čisto jasno, kako to lahko obstaja. Pesek je nekaj živega; ko hodiš po mivki, se ti verjetno ne zdi ravno najbolj stabilna kamnima, kar jih je. Pa vseeno peščeni otoki obstajajo. Nastajajo v daljšem časovnem obdobju,  v več kot sto tisoč letih. Ti otoki so nastali na nižjih vulkanskih ostankih. Ob razcepitvi Avstralije in Antarktike so vetrovi, valovi in tokovi prinašali pesek proti eni celini in ga odnašali k drugi. Ustvarjali so se cikcak tokovi. Ob sočasnem dvigovanju gladine oceanov je morje prekrilo vulkanske vrhove, na teh prehodih pa se je začel zbirati pesek. V dolgem časovnem obdobju ga je bilo toliko, da je nastalo kopno. Na kopno so z vetrom in pticami ter drugimi živalmi prišla tudi semena rastlin. Ko je padel dež in so imela semena ugodne pogoje za kaljenje, je počasi prišlo do poraščenja teh otokov in so se ustvarjala mikrookolja, ki so privabila raznorazne ptice in tudi druge živali. Zato najdemo na teh otokih veliko naravnih parkov in raznolikih živalskih vrst. In ravno na Straddiju sem zagledala veličastnega kenguruja, ki se je prav nastavljal fotografskemu objektivu na vrhu razgledne točke.

birds

Še predem pa sem zagledala kenguruja, sem se skopala v Atlantskem oceanu. Po avtobusni vožnji smo prišle na peščeno plažo, kamor so bučali veliki valovi, sinje modrega morja. Ocean je bil zelo vabljiv, a ko sem skočila v prvi val, sem ugotovila, da le ni tako topel. Vseeno sem se v razburkanem morju malo naplavala, predvsem pa uživala v valovih. Ko smo se naveličale kopanja, smo se sprehodile po obali, do skrajne severovzhodne točke otoka. Takrat sem šele ugotovila, kaj zares pomeni peščeni otok. Znašla sem se na peščeni plaži, ki se kar ni in ni končala. Sprehajale smo se ob morju. Jaz sem nadobudno opazovala rastlinje in živali, predvsem pa sem se čudila neskončnosti plaže. Nekaj neverjetnega: znašla sem se v počitniških sanjah. Po dobri uri hoje, ali pa je minilo še več časa, peščene plaže so bile res brezčasne, smo prišle do končne točke. Ravno smo si privoščile sladoled, ko se je prikazal fotogeničen kenguru. Ponovno sem bila navdušena nad tem vrečarjem. Tako Straddija nikoli ne bom pozabila. Kljub temu, da so se plaže še kar nadaljevale, smo končale naš izlet in se z avtobusom vrnile nazaj do postajališča za gliser.

Še pred tem sem se zavedla, kaj pomenijo tiste sanjske plaže v katalogih za počitnice. Zelo prijeten in lep, brezčasen in miren, občutek. Samo pesek, sonce in morje. A vseeno, moram priznati, kakšne tri dni bi mi bilo to zelo všeč. Potem bi se oceana naveličala, če seveda ne bi prijela kakšne deske ali pa maske in jo vzela s seboj v vodo. V avstralskem morju je vseeno potrebno biti previden. Saj veste, Avstralija je država, kjer te želi vse, kar leze in gre ter plava, zastrupiti ali ubiti. Okoli plaž na Straddiju imajo napeljane mreže za morske pse. V daljavi so tako opazne boje, ki držijo te mreže. Ko je nekaj tako lepo, pač ne more biti tudi zelo varno. Tudi živali so rade v lepem in čistem okolju. Vseeno sem se na celem potovanju počutila varno in tudi nobenih nevarnih živali nisem srečala.

roo

Večer smo končali z ribo in krompirčkom (fish and chips), klasično avstralsko (no, angleško …) jedjo. Naslednji dan me je čakal obisk planote Mt Tamborine, kjer sem se sprehodila skozi pravi tropski deževni gozd. Ogromna, veličastna drevesa, z debli, ki skrivajo pravljice. Praproti in neprijetno toplo ter vlažno ozračje niso prav nič motili pogleda na visoka drevesa in najrazličnejše oblike. Upam, da se še kdaj znajdem v takem gozdu in ga bolj natančno raziščem. Po Avstraliji jih je kar veliko. Deževni gozd je bila zadnja popotniška točka v okolici Brisbana. V ponedeljek zjutraj sem odšla na letalo proti Melbournu, kjer se je moja pot končala. Še preden sem se vkrcala na letalo za domov, sem videla posebne male ptiče, ki ne letijo, lovijo ribe, živijo ob morju in se znajo toboganiti; no, vsaj tisti, ki živijo na ledenih tleh …

rainforest

To je to!

Z

Brisbane – mesto, muzeji in boemstvo

5 Apr

Dan po obisku zavetišča Lone Pine sem se izgubljala po mestu. Zjutraj sem enkrat za spremembo malo dlje spala, v mestno središče pa sem se pripeljala šele po opoldnevu.

Brisbane ima mestno jedro ali city, kot se imenujejo središča sodobnejših mest, naokoli pa je ogromno predmestje. V predmestju so manjša naselja, poseljena s hišami in trgovskimi središči. Ko sem se na vlaku tisto dopoldne vozila mimo njih, so se mi vsi zaselki zdeli enako dolgočasni. V mestnem središču kraljujejo sodobnejše stolpnice; vse kar tekmujejo, katera bo višja in bolj drugačne oblike. A na koncu je vse skupaj videti dokaj nezanimivo. V središču Brisbana je bilo tisto petkovo dopoldne zelo živahno, a vseeno mesto ne izkazuje prepleta starejših stavb z novejšimi jeklenimi pošastmi.

roo_brissie

Ko sem prispela do središča, sem se najprej srečala z gostiteljico A, ki me je peljala na pozno jutranjo kavo. Na kavo hodi k bližnjemu kitajskemu paru. V pogovoru mi pove, da prebivajo blizu središča predvsem zato, da lahki otroci hodijo na brisbansko državno šolo, ki je je med najboljšimi v okolici. V Avstraliji lahko otroci hodijo v državne ali zasebne šole. Obe financirajo iz državnega proračuna, le da morajo starši, katerih otrok obiskuje zasebno šolo, plačevati tudi šolnino. Zanimivo je, da ni pravila, da bi bile zasebne šole boljše od javnih. V vseh šolah so otroci oblečeni v uniforme. Tako hitro opaziš šolarke in šolarje na javnem prevozu.

barve

Ko sva popili kavo, sem odšla naprej raziskovat betonsko džunglo. Ker nisem bila pri volji za nakupovanje in sprehode med stolpnicami, sem odšla poiskat brisbanski muzej (Museum of Brisbane). Muzej so skrili v brisbansko mestno hišo; komaj sem ga odkrila. A se je splačalo. Ne toliko zaradi muzeja kot zaradi vožnje z najstarejšim dvigalom v zvezni deželi Queensland. Z dvigalom sem se povzpela na vrh stolpa mestne hiše z odličnim razgledom nad mestom in kjer se nahajajo mestni zvonovi.

Po ogledu sem se sprehodila čez most na reki Brisbane. Domiselno poimenovanje, ni kaj! Še bolj ustvarjalno se vam bo zdelo ime, ko povem, da je Brisbane dobil ime po Siru Thomasu Brisbanu, angleškem vojaku in kolonizatorju. Ko je bilo mesto poimenovano, je gospod Brisbane vladal federaciji New South Wales. Prečkala sem torej reko Brisbane in se znašla v kulturno-muzejskem predelu. Odločila sem se, da bom odšla v muzej Queensland (Queensland Museum), saj se je v njem skrival tudi ‘Sciencentrum’. Kaj drugega kot pa znanstveni center bi me lahko bolj pritegnilo?

Ko sem odšla po vstopnico, sem odkrila, da je v muzeju tudi posebna razstava o globinah oceanov. Tako sem kupila kombinirano muzejsko vstopnico in najprej odšla nekaj tisoč metrov pod vodo, kjer sem izvedela, da so bili v najglobljem oceanu, ki sega kar 11.000 metrov pod vodo, do sedaj le trije ljudje. Pa še ti niso odšli ven iz svojih komor, saj je pritisk na dnu oceanov previsok. Pa tudi temperature na dnu morskih jarkov niso ravno človeku najbolj prijazne. Vseeno pa to ne pomeni, da tam ni življenja.

Po razstavi o globinah oceanov sem se sprehodila še skozi ostale dele muzeja. V predelu z nagačenimi živalmi so, kot v vseh ostalih muzejih, v katere sem zatavala na poti, omogočili otrokom in obiskovalcem neposreden dostop do različnih vrst. Z vsem tem obiskovalce ves čas vabijo, da so v muzeju aktivni. Na ta način se zdijo muzeji in znanje veliko bolj dostopni. Meni je bilo to zelo všeč.

flow

Še posebaj super je bilo, ko sem prišla do znanstvenega centra (Sciencentrum). Celo nadstropje muzeja je namenjenu preizkušanju. Znajdeš se v svetu fizike, kemije in biologije ter fiziologije človeškega telesa, nevroznanosti in koščka kognitivne znanosti. Center nas povede skozi praktične primere, kjer mora biti prav vsaka vedoželjna obiskovalka ali vsak vedoželjni obiskovalec pripravljen na aktivno sodelovanje pri nalogah. Vsaki primer spremlja kratek in preprost opis, kaj se dogaja pri nekem pojavu. Tako sem vozila kolo tik ob kostkotu, ki mi je skušal slediti, in se poučila o delovanju sklepov. Iz znanstvenega centera so me skoraj spodili. Vztrajala sem vse do zadnjega, ko so začeli muzej zapirati; a nisem bila edina, ki je tako “noter padla”.

Po ogledu muzeja sem odšla ven, na obrežje reke, kjer ponujajo, kot povsod po Avstraliji, odlično urejene klopi, mize, stopnice za sedenje in sprehajalne ter kolesarske poti. Vse to je prepleteno z rastlinami in bogatim živalskim svetom. Tako sem v družbi najrazličnejših čivkajočih ptičev in regljajočih žab naredila načrt za konec popoldneva in zgodnji večer.

A. mi je ob opoldanski kavi omenila tudi, da ima zahodni del mesta, poimenovan West End, prav poseben boemski pridih. Pohajkovanje med privlačnimi knjigarnami, kavarnami in klubi je bilo kot naročeno za konec dneva. West End je pravzaprav ena sama ulica, kjer je ogromno kavarn in najrazličnejših lokalov. Vsak ima neki svoj slog, vsi so različni, a se odlično ujamejo. Na vsake toliko se je med njih vrinila kakšna knjigarna ali pa prodajalna plošč. Ta nenavadna (z)mešana ulica daje središču Brisbana njegov nasprotni pol. Za pobeg iz sveta kravatarjev zadostuje zgolj skok čez most.

westend

V petek zvečer sem se tako prvič znašla na West Endu. Naj kar tukaj omenim, da sem prišla v soboto zvečer še enkrat. Tokrat me je gostil družinski prijatelj S. V soboto zvečer sem ugotovila, da je West End, ko zares zaživi, ravno prav drugačen, da te pritegne. Iz skoraj vseh lokalov je bilo mogoče slišati živo glasbo mešanih zvrsti. Različni ljudje so se družili ob glasbi in so bili videti srečni. Midva sva se najprej ustavila v lokalu ‘Tri opice’ (Three monkeys). Že samo ime pritegne, v prostoru pa te pričaka mešanica različnih stilov. V lokalu lahko preizkusiš najrazličnejše stole, veliko je lesenih opic, plakatov za koncerte in predstave, polno različnega zelenja in preprog, stene so okrašene … Pravzaprav je vse skupaj videti kot en velik nered, a vseeno: ko vidiš celoto, deluje super! Res zelo prijeten lokal, ki ponuja zavidljivo število vrst čaja, preseneča pa tudi s sladicami. Po Treh opicah sva prisluhnila še konceru skupine z imenom Captian Dreamboat. Fantje niso bili nič posebnega; igrali so zmes funka, indija in še česa. Vseeno pa je bil to čisto lep večer.

To je to!

Z

Brisbane – vrečarji in potomci dinozavrov

2 Apr

Po šestnajsturni vožnji z avtobusom sem prispela v Brisbane. Tukaj se je način potovanja malce spremenil: gostili so me namreč družinski prijatelji, ki so se pred leti preselili v Avstralijo. Moram priznati, da mi je oddih, ko ni bilo več potrebno razmišljati, kam bom odšla, kaj si bom ogledala in tako dalje, dobro del. Poleg tega sem tako malo bolj spoznala življenje tukaj spodaj.

Ko sem prišla, sem bila utrujena, tako da prvo popoldne nisem počela nič posebnega. Naslednje jutro sva se z gostiteljico A. odločili, da me bo zapeljala do zavetišča za živali Lone Pine. V njem oskrbijo in zdravijo prav avstralske avtohtone živali. Tako imajo bogato zbirko ptic, ogromno koal, kengurujev in ostalih vrečarjev ter tudi kljunaše, dinge pa še kaj bi se našlo. Ob tem v zavetišču pripravljajo tudi najrazličnejša predavanja in izobraževalne delavnice.

Prisluhnila sem predavanju o koalah in se poučila o tem, da so mladiči koal, ki jih imenujejo joey (tako imenujejo mladiče vseh vrst vrečarjev), ko se skotijo, zelo zelo majhni in morajo tako na dolgo pot do vreče, kjer se prehranjujejo z mlekom in tako počasi postanejo korenjaki in korenjakinje, ki so pripravljeni oz. pripravljene na nov svet. Kako pa najdejo vrečo? Že zelo majhni, veliki kot en fižolček (2 cm dolžine in 1 cm širine), imajo zelo dobro razvita čutila za voh; tako zavohajo materino mleko in gredo v smer vabljivega vonja hrane.

image

Kaj pa ko odrastejo in so preveliki, da bi pili materino mleko? Takrat je čas, da začnejo jesti evkaliptusove liste. A kaj, ko so evkaliptusovi listi strupeni, poleg tega pa imajo zelo nizko hranilno vrednost. Mimogrede, zato koale spijo kar 18 do 22 ur na dan. Ko so joeyi pripravljeni na svet zunaj vreče, morajo, preden začnejo jesti evkaliptusove liste, pojesti nekaj posebnih iztrebkov mame koale. To se zgodi pri 22 do 30 tednov starih joeyih. Ti iztrebki se imenujejo pap in pridejo iz slepega črevesa. Z iztrebki dobijo v svoje prebavilo bakterije, ki so nujne za razgradnjo taninov, na katere so v listih evkaliptusov vezane hranilne snovi in proteini. Tanini so organske snovi, produkti rastlin. Gre za zapleteno zgrajene polifenolne snovi, ki se nahajajo v vakuolah (včasih v posebnih čreslovinskih), ob odmrtju celice pa se nalagajo v celičnih stenah in jih konservirajo. Tanine imenujemo v slovenščini čreslovine. Naloga čreslovine je varovanje rastilne pred herbivori in patogeni, nudijo tudi UV zaščito, najdemo pa jih tudi v nezrelih plodovih, kjer z grenčico opozarjajo možne raznašalce, da njihovi sadeži in plodovi še niso nared. Rastline z njimi pravzaprav vpijejo: “Pusti me pri miru!”. Tanine je zelo težko razgraditi. Tako so znanstveniki ugotovili, da imajo koale v slepem črevesu bakterije, ki razkrajajo tanine. To so enterobakterije, ki razgradijo tanin proteinskih kompleksov, ki jih najdemo v listih evkaluptusov.

Poleg posebnih bakterij imajo koale ogromno slepo črevo, lahko je dolgo tudi do 200 centimetrov. Za primerjavo: človeško slepo črevo je dolgo do 20 centimetrov, v povprečju pa ne seže do 10 centimetrov. Pa si predstavljajte male koale z desetkrat večjim domovanjem za bakterije! Zaradi njih lahko uživajo v spanju v krošnjah evkaliptusov. A koale ne jedo listov kar z vseh vrst evkaliptusov; izbirčne so. V Avstraliji raste kar 600 različnih vrst evkaliptusov, posamezna koala pa se prehranjuje ponavadi z eno do tremi vrstami. Vse koale tako jedo liste slabe šestine vseh vrst evkaliptusov. Poudariti je treba, da so koale z različnih območij med seboj razlikujejo, saj so različni pogoji v okolju in podnebju vodili do različnih adaptacij. Tako v osnovi ločijo koale iz federacij Victoria in Queensland.

Koale so mi bile všeč, a sem bila celo življenje zagledana v kenguruje. Sedaj pa priznam, da so koale tudi zelo kulske! Še pred koalami pa sem hranila kenguruje in wallabije. Bila sem presrečna, a kenguruji znajo biti predrzni. Največji med njimi mi je skoraj izpulil vrečko s kengurujskimi briketi. Smešen prizor! Jaz pa sem bila naivna, da ta lepa, visoka, skakajoča žival že ne more biti požrešna. V resnici se je kenguru obnašal kot piškotna pošast (cookie monster), ko dobi pred nos čokoladen piškot. Pa je šla polovica vrečke briketov. Ob njihovih močnih plečih se jih lahko kar malo ustrašiš. Navkljub pripetljaju kenguruje še zmeraj obožujem.

image

Ali veš, da kenguruji ne skačejo od vekomaj? Skakajoči kenguruji in wallabiji so se razvili šele pred 17 milijoni let. Pred tem je večji del Avstralije prekrival deževni gozd. Predniki kengurujev so imeli močne prednje okončine in so hodili po vseh štirih. Potem je deževni gozd začel izginjati in se je postavljanje za zadnje noge in skakanje izkazalo kot ugodna prilagoditev. Saj so tako lahko hitro in z malo porabljene energije preskakovali dolge razdalje. Nekatere sorodnike kengurujev, ki ne skačejo, lahko še vedno najdemo v deževnih gozdovih. Mimogrede, največji ‘rooji’, kot jih okrajšajo Avstralci, mojstri krajšanja besed, lahko skočijo kar devet metrov daleč.

Wallabiji ne skačejo tako daleč, saj so manjši. Vseeno jih je težko ločiti od kengurujev. Wallabiji imajo stožčasto oblikovano glavo, medtem ko je kengurujska bolj kvadratna. Poleg tega naj bi bili kenguruji večji. Wallabije naj bi pogosteje našli v gozdu, medtem ko kenguruji skakljajo tudi po bolj suhih predelih Avstralije. Moram priznati, da ne vem, če bi prav določila vse wallabije in kenguruje. Še posebej če so vsi majhni, je to težko. V divjini sem videla samo velike kenguruje, prave ‘rooje.

Po hranjenju kengurujev sem si ogledala še predstavitev ptic. Velik belo-sivi morski orel je name res naredil vtis. Kako veličasten ptič! Od tem sem se spomnila na avstralske parke in mesta. Zvok, ki te spremlja povsod, je čivkanje. Najrazličnejše raznobarvne ptice si imajo veliko za povedati. To je ena izmed najbolj simpatičnih stvari tukaj spodaj. To je všeč celo meni, pa čeprav ptice niso med mojimi priljubljenimi skupinami živali. Po spoznavanju avstralskih živali smo se vrnili nazaj domov in pripravili načrt za naslednji dan. Odšla sem raziskovat mesto Brisbane in tamkajšne muzeje. Saj veste, da se jim ne morem upreti …

image

To je to!
Z

Sydney – sodobna umetnost in ostala zabava

31 Mar

Četrti dan

Zadnji dan v Sydneyu sem se odločila preživeti na obali, pred tem pa sem si odšla napast oči v stavbo, ki me je vabila že od začetka spoznavanja sydneyskega pristanišča. To je Muzej sodobne umetnosti. Stavba je sestavljena iz starejšega opečnatega dela in modernejše črno-bele kockaste zgradbe. Vse skupaj se kar lepo ujema in prepleta. Muzej se nahaja tik pod hostlom, tako da nisem imela dolge poti. Še bolj me je razveselil prost vstop.

Če redno spremljaš moje zapise o potovanju po Avstraliji, že veš, da imam rada muzeje. Rada imam tudi umetniške galerije in muzeje. Najbolj me pritegne umetnost od sredine 19. stoletja pa vse do danes. V sydneyjskem muzeju prikazujejo sodobne stvaritve. Predstavljajo tudi sodobnejšo umetnost avstralskih staroselcev, ki se drži tradicije in morda zato ni bila nič posebnega. Je pa že sama domačinska (aboriginska) umetnost zanimiva. V preostalih sobah so sijale žive barve sli so bila polepljena tla ali pobarvani zidovi. Potem sem vstopila v sobo, polno velikih modrih okroglih posod. Prijazna gospa pred sobo je vsakemu obiskovalcu povedala, da se površine posod ne sme dotikati. Velike modre posode so se bleščale v dopoldanski svetlobi. Videti je bilo, kot da so napolnjene z vodo, a na koncu je sledilo pojasnilo. Posode so bile zapolnjene s steklom in težke nekaj ton. Sliši se kar malo dolgočasno, ampak iluzija je bila fenomenalna. Muzej ni bil prevelik – ravno prav, da me je malo vrnil v svet umetnosti, ki ga običajno kar malo preveč zanemarjam.

Po obisku muzeja je sledila vožnja do slavne sydneyjske plaže Bondi. Iz sydneyjskega pristanišča traja pot do Bondija 45 minut. Nad mesto so se začeli spuščati črni oblaki, vseeno pa sta me gnali radovednost in želja, da pomočim noge v Pacifik. Po slabi uri vožnje se je pred menoj odprla dolga peščena plaža, na katero so se zlivali dolgi valovi. Slednje so srferji izkoriščali za zabavo. Ker je kazalo, da bo čez kakšno uro začelo deževati, sem se odpravila na sprehod po obalni poti, ki vodi do drugih bližnjih plaž. Pokrajina je bila kar zanimiva: peščeni zalivi, kamniti predeli in ponovno peščeni zalivi. V notranjosti pa velike sodobne hiše s pogledom na morje. “Verjetno so drage,” sem si mislila. Zveni enolično, vseeno pa me je radovednost gnala vse do zadnje plaže. Takrat sem bila prepričana, da me bo, ko se bom vračala, ujel dež. Ves čas se mi je glavi zastavljalo vprašanje, kako to, da ostali tako mirno hodijo, ko pa se bo zdaj zdaj ulilo!? Ta mirnost je morda zaščitni znak avstralskih plaž. Nisem prepričana, če to drži, ampak na tistih nekaj plažah in obalah, ki sem jih spoznala, res vlada umirjeno, brezčasno vzdušje. Zaradi slutenja dežja sem prehitevala druge turiste in skušala priti do Bondija še pred nalivom. Verjetno sem bila videti kar malo nora med to mirno množico. Pridobila sem ravno toliko časa, da sem lahko noge namočila v Pacifik in hitro stekla pod streho, ko se je ulilo. Pod njo se je gnetlo turistov. Bondi je res plaža za turiste, meni zato ni bila preveč všeč, mi je pa sprehod izven mesta dobro del.

Image

Ko se je dež umiril, sem šla na avtobus in nazaj v mesto. Šla sem še na zadnji sprehod. Vzela sem nahrbtnik v hostlu, se še enkrat ozrla po sydneyjskem pristanišču in skočila na vlak do glavne postaje. Tam je sledil šok. Med potovanjem sem vedno znova ugotavljala, da zelo dobro skrbijo za prevoze z letališč do mest in za prevoze po mestih. Nekajkrat, ko sem se znašla na glavnih avtobusnih in železniških postajah, pa sem doživela šok. Ti prostori so bili videti kot mesta duhov. Nikjer nikogar, informacije zaprte, samo nekaj revežev in odvisnikov se je sprehajalo skozi te ogromne objekte in prosjačilo za denar. Mislim, da Avstralci bolj malo uporabljajo vlake in avtobuse, kar je razumljivo, saj so razdalje med večjimi mesti res velike. Ko sem v hiši duhov odkrila mesto, od koder pelje avtobus v Brisbane, sem bila kar vesela. Zatem so prikapljali še ostali nahrbtnikarji in sledila je dolga pot v Brisbane.

Za konec pa še tole: pogleda iz sydneyjskega pristanišča se v štirih dneh nisem naveličala. To je mesto, ki bi ga imela doma na polici in v katerega bi lahko skočila na oddih za kakšno popoldne ali dva.

To je to!
Z

Sydney – gasilci navsezgodaj, avstralski Nikola Tesla, burger in sprehod čez most

29 Mar

Tretji dan

“Pozor! Vsi ven iz stavbe!”, ali “Emergency! Get out of the building!”, je ob 7:42 zjutraj začela vpiti stavba, v kateri se je nahajal hostel. Vsi smo se hitro v pižamah pobrali iz svojih sob, šli ven in radovedno gledali, kaj se dogaja. Čez nekaj minut sta prihiteli dve gasilski vozili, a gasilci so se počasi zbezali iz njih in odšli v stavbo hostla; ob 7:53 smo bili že nazaj v sobah. Morda smo imeli vajo. Vsekakor smo se izredno hitro pobrali ven iz sob. Naslednji dan sem se pogovarjala s cimrami v sobi in smo ugotovile, da smo prav vse vzele iz sobe ključ, prav mobena pa ni pobrala ostalih stvari. Saj ne vem, ali je to nespametno ali pa smo imele tako zaupanje v Avstralce, češ saj bo vse v redu. Vsekakor si bom to bujenje zapomnila!

Ker sem bila že zbujena, sem dan ponovno začela zgodaj. To je bil prvi delavnik v Sydneyju. Mesto je ob delavnikih polno ljudi, ki hitijo v službe in po sestankih. Mirnost vikenda je izginila, ostali so samo še odmori za malice, ki jih je kar nekaj preživljalo na prostem. Odločila sem se, da ponedeljek začnem v Avstralskem muzeju (Australian Museum), ki pa me ni tako navdušil kot tisti v Melbournu. To je tisti muzej, v katerega me dan prej niso spustili, saj sem bila prepozna. V muzeju je zelo dobra predstavitev avstralskih staroselcev (Aboridžinov), drugače pa ni nič posebnega.
Po kakšnih dveh urah sem ga zapustila in odšla proti pristanišču Darling. Si morete misliti: v Hyde Parku, ki se nahaja v središču Sydneya, mesta z več kot štiri in pol miljoni prebivalcev, srečam tista dva Američana, Charlotte in Marka. Na hitro smo se pozdravili. Ker je kazalo, da bo deževalo, sta mi predlagala, da naj obiščem še muzej Power House. Mene res ni treba prositi, da grem v muzej. Muzeji me kar preveč pritegnejo …

Tako sem malo spremenila pot in nadaljevala v smeri muzeja Power House. Med potjo do muzeja je začelo deževati. Naletela sem na tržnico in v želji, da ne bi bila vsa premočena, vstopila vanjo. Ta tržnica je ena izmed večjih v Sydneyu, a je čisto moderna, bolj podobna veleblagovnici kot pa tržnici. Njeno pročelje je bilo starinsko, notri pa trgovinice z najrazličnejšimi izdelki. Ker se mi ni zdela nič posebnega, sem si želela čim prej nadaljevati pot do muzeja.

Čez nekaj trenutkov sem naletela na Tehniško univerzo, tik za njo pa se je skrival muzej Power House. Vesela, da sem končno pod streho, sem pozdravila varnostnika in šla kupit vstopnico. Pri kupovanju vstopnic v Avstraliji mi je študentska izkaznica prišla zelo prav. Ponekod imaš kot študentka oz. študent zastonj vstop, povsod pa so vstopnice skoraj za polovico cenejše od tistih za odrasle. To velja tako za živalske vrtove kot za muzeje.

Muzej Power House je tehniški muzej, v katerem prikazujejo različne vrste motorjev in različna prevozna sredstva, kot so letala, avtomobili, lokomotive, vlaki in vesoljske rakete. Poleg tega imajo še postavitve, namenjene fiziki, kemiji in umetni inteligenci, kjer se lahko poigraš z različnimi eksperimenti. Vse skupaj je velika hiša eksperimentov. Poleg bolj tehniškega znanja predstavljajo tudi oblikovalsko-tehnološke dosežke Avstralcev. To je bilo zelo primerno zavetišče pred dežjem.

Najbolj me je navdušil del o okoljevarstvu, kjer so na interaktiven način prikazali, kako vse škodimo okolju in kje lahko pomagamo. Ampak, kot sem že omenila, sicer sem navdušena nad njihovo okoljevarstveno zavestjo, vseeno pa puščajo vsi ogromni avtomobili in drugi znaki hiperpotrošniške družbe grenak priokus.

Zagotovo pa nikoli ne bom pozabila dela muzeja o avstralskem Edisonu, kakor so ga poimenovali v muzeju, jaz pa bi raje rekla, da je bil avstralski Nikola Tesla. Edison je bil namreč zgolj podjeten možakar, ki je znal dobro vnovčiti inovacije drugih. Avstralski Tesla je bil Henry Mintox. Ste že slišali zanj? To je bil sila inovativen možakar. V muzeju so mu namenili cel del, imenovan the Oopsatoreum. Gospod Mintox je izumil debelo obleko (fat suit) in jo predstavil angležkemu klubu inovatorjev v Londonu. To je bila obleka, ki je suhega človeka odebelila. Moški v poslovnem svetu naj bi bili, po Mintoxovo, debeli, saj naj bi s tem izkazovali, da imajo veliko premoženja in da jim gre zelo dobro. A ker je bila v času Mintoxovega delovanja gospodarska kriza, je bilo veliko podjetnih mož vedno bolj suhih in bi jim obleka pomagala pri sklepanju poslov. Težava je bila, da je Mintox v Anglijo prišel s premajhno uradno obleko za čez obleko, ki ga je odebelila. Tako se je osmešil in Angleži so se mu posmehovali. Ves poklapan se je vrnil v Avstralijo, kjer je nadaljeval svojo ustvarjalno pot. Tako je ženi razvil ogromno čelado, v kateri naj bi kakršna koli urejena pričeska ostala prav taka, kot je bila, preden si je žena nadela čelado. Kaj ti bodo vsi tisti spreji za ohranjanje pričeske, ko pa imaš tako inovativnega moža, da zate naredi posebno čelado?

20140329-110109.jpg
Poleg opisanih izumov je Mintox imel še nekaj “izvrstnih” zamisli. Naposled sem prišla do panoja, ki je razkril, kaj so vsi ti predmeti, ki jih je “izumil” Mintox. Debela obleka je bila del kustomografije za predstavo Moulin Rouge. Čelada je bila okras na glavi ene izmed igralk na zaključni prireditvi ob sydneyjskih olimpijskih igrah leta 2000. Prav vsi bizarni predmeti, predstavljeni kot Mintoxovi izumi, so imeli svoje nenavadne zgodbe. Henry Mintox pa je lik, ki si ga je izmislil umetnik Shaun Tan s prijatelji (otroci iz sydneyjskega otroškega zbora). Oops, kot so Avstralci poimenovali razstavo the Oopsatoreum, je torej predstavitev izmišljenega lika Henryija Mintoxa. Super zabavna razstava z IZMIŠLJENIM Henryijem Mintoxom! Še enkrat več sem ugotovila, da se nekateri tu spodaj res znajo igrati!

20140329-110304.jpg
Po muzeju Power House sem se končno odpravila proti pristanišču Darling, saj sem ga želela videti še podnevi. Na srečo je nehalo deževati in je bil sprehod do pristanišča v oblačnem vremenu kar prijeten. Ko sem prišla do Darlinga, me je prijela lakota, tako da sem ob obali poiskala lokal, kjer so pripravljali burgerje.

Po dolgem času sem spet jedla burger. Po kosilu nisem vedela, ali sem bila tako lačna ali pa je bil tako dober. Avstralci nimajo neke značilne prehrane. Zelo pogosto prodajajo burgerje in ribo s krompirjem (angleški fish and chips), popularni so tudi dogodki z žarom, kjer si prav tako pripravljajo burgerje. Drugače pa tukaj najdete kuhinje in restavracije z vsega sveta, tako kot v drugih velemestih po svetu. Avstralske posebnosti so emujevo, krokodilje in kengurujevo meso. Govorila sem že o slanih priboljških Liki. Prodajajo pa tudi nekaj piškotkov, ki jih v Evropi ne poznamo. To so Tim Tami, kot piše na škatli – čokoladni piškoti, ki se jim ni moč upreti. Jaz jih še nisem preizkusila, a jih vsi hvalijo. S sopotniki v sydneyjskemu hostlu smo se celo pogovarjali, da bi jih morali začeti izvažati v Evropo. Obljubim, da jih nekaj prinesem domov, pa me takrat pocukajte, da jih boste preizkusili; če jih bo seveda še kaj ostalo.

Po burgerju in krompirčku sem se polna moči spet odpravila v center. Sprehodila sem se po trgovinah in se utrujena vrnila v hostel. A dan se še ni končal.

Dan prej sem govorila s starši in so me vprašali, če sem se že sprehodila po mostu Harbour. Nisem se, saj ga še nikakor nisem ujela podnevi. Sem pa velika boječka in ponoči nisem želela sama hoditi po mostu, dokler mi niso rekli: “Pa saj je vse osvetljeno!” Tako sem v ponedeljek zbrala pogum in odšla na most v temi. Naj vam že kar povem, da ne vem, če sem se kje na potovanju počutila bolj varno kot tistega večera na sprehodu po tem veličastnem mostu. Most je osvetljen, na njem so varnostniki pa tudi tekači in fotografi, ki so lovijo. Večerni pogled na opero in sydneyjsko pristanišče, turisti, ki se po njem sprehajajo. Sprehod je bil eden izmed najlepših na potovanju: videti osvetljeno opero in most, živo mesto in pristanišče … Neprecenljivo! Na tem sprehodu sem res uživala. Most Harbour je res nekaj posebnega! Upam, da se nekoč sprehodim še čez tistega v New Yorku in ju bom lahko primerjala.

20140329-110156.jpg
Ta ponedeljek je bil super dan!

To je to!
Z

Sydney – Taronga Zoo in botanični vrt

27 Mar

Drugi dan

Bila je nedelja; prejšnji večer sem se odločila, da grem dopoldne v živalski vrt Taronga. Nedelja in sončen dan verjetno zveni malo noro. Pričakovala sem veliko ljudi, predvsem otrok, zato sem se skušala čim prej zbezati iz postelje, pojesti zajtrk in ujeti ladjo, ki te zapelje na drugo stran Sydneyja. Vse je šlo po načrtu; ladja ni bila prepolna, tako da sem ujela krasen razgled na središče mesta, skupaj s pristaniščem, opero in pristaniškim mostom. Po petnajstih minutah vožnje sem bila že pri živalskem vrtu. Živalski vrt stoji na hribu, no bolj na hribčku, živali pa imajo zavidljiv razgled na Sydney. Glavna pot sprehoda po živalskem vrtu te najprej z gondolo popelje do vrha, potem pa se ti sprehajaš navzdol. Jaz sem se sprehodila v nasprotni smeri: ponovno sem se soočila s hojo proti vrhu. Saj ni bilo težko, sem se pa tako izognila gneči za gondolo in tudi gneči v začetku ogledovanja živalskega vrta.

Živalski vrt Taronga je zelo lep, poln raznolikega rastlinstva, a tudi živali imajo kar veliko. Odlično so predstavljene predvsem avstralske živali. Tako sem videla kljunaša, najrazličnejše vrečarje in avstralske plazilce ter druge živalske posebnosti tega kontinenta. Najbolj so se mi v spomin vtisnile koale, ki so nepremično spale na vejah v zelo smešnih položajih. Videti je bilo, kot da so se napile in sedaj počasi prebavljajo ves ta alkohol in so še malo mačkaste. V resnici koale spijo večji del dneva, to je kar 20 ur. Med tem spanjem tudi prebavljajo, vendar ne alkohola, ampak liste evkaliptusa. Ti so njihova edina prehrana, a so očitno težko prebavljivi, kar lahko potrdim, saj so koale res kot mrtve obležale na vejah evkaliptusov.

20140327-222557.jpg
Poleg koal najdem v spominu še predstavo z morskimi tjulnji. Na njej sem se znašla jaz, okoli pa ogromno otrok. Seveda je bila večina obiskovalcev živalskega vrta mlajša od mene. Je kar smešno, kako sem se na letalu za Alice Springs znašla med starejšimi, sedaj pa med mladiči, ki so si ogledovali predstavo tjulnjev. Ti so bili pravi Einsteini! Ko jih je vodnik ali vodnica predstavljal oz. predstavljala, so med tem prikazovali okončine, ki so jih omenili, ali izvajali trike, ki so bili omenjeni v govoru. Mene so prav prijetno presenetili. Na koncu veselice s tjulnji so nam ponovno prikazali, zakaj je onesnaževanje slabo in kakšni okoljski problemi pretijo oceanom. 

20140327-223615.jpg
Dobila sem občutek, da tukaj res zagovarjajo trajnostni način življenja. A imam po dveh tednih občutek, da to vendarle ne seže dlje od izobraževanja, ločevanja smeti, uporabe recikliranih materialov in vode; na cesti kar prepogosto vidim ogromne avtomobile, ki po mojem porabijo zelo veliko goriva. Prav nič trajnostni niso videti.

Po predstavi s tjulnji sem se počasi odpravila nazaj v središče mesta. Ugotovila sem, da sem še dovolj zgodnja, da ujamem Avstralski muzej (Avstralian Museum) preden ga zaprejo. A so me trgovine spet premamile. Vedela sem, da moram kupiti nekaj daril za domače, prijateljice in prijatelje. Tako sem se ponovno izgubljala v trgovskih središčih in prišla do muzeja uro pred zaprtjem. Prijazni prodajalci vstopnic so mi rekli, da danes ne morem več vstopiti. Odločena, da tega muzeja pa že ne bom zamudila, sem sklenila, da bo to prva postaja naslednjega dne.

Vseeno sem imela do večera še nekaj prostih ur. Sprehodila sem se po sydneyjskem botaničnem vrtu in kakšni dve uri uživala na travi ob zvoku in vonju morja ter ob pesmi raznovrstnih ptic, ki so se podile po vrtu. Vmes sem opazovala Avstralce, ki ob prostih dnevih res radi poležavajo po parkih in si priredijo mini piknike. Prav luštno! Tudi med delavniki sem jih veliko opazila na kosilu na prostem v parkih, tudi tiste lepo oblečene kravatarje. Mesto ponuja ogromno skupnih prostorov z mizami in klopmi, kjer lahko sedeš in poješ vnaprej pripravljeni obrok ali pa si kaj kupiš in vzameš s seboj do takšnega mirnejšega prostora. Prav simpatično in lepo! 

To je to!
Z