Žirafa

Pred časom sem imela na študiju biologije seminar o biomimeteki: s kolegico N. sva predstavili pojem biomimetike in primere iz nevretenčarskega sveta. Biomimetika je veda, ki preučuje zgradbo in delovanje živih organizmov in jih želi posnemati ter umetno ustvariti snovi in mehanizme, ki so sicer že znane v naravi. Tako je danes predstavljena žival marsikaj prispevala k poletom v vesolje in vesoljski tehnologiji. Je prava raketna antigravitacijska žival. Danes bo govora o vretenčarski sesalčji vrsti z zelo dolgim vratom, o žirafi.

Kot vemo, ljudje nismo dobro prilagojeni na breztežnostni prostor, zato lahko imajo astronavti težave z gravitacijo, ko se vrnejo nazaj na Zemljo. Pri njih pride ob bivanju v breztežnosti do tanjšanja krvnih žil, kar lahko vodi do izgube zavesti ob prihodu nazaj na površje zemlje. Da bi astronavtom pomagali, so izboljšali napravo za zniževanje pritiska na spodnji del telesa, pri čemer so posnemali delovanje krvožilja v ekstremitetah žirafjih mladičev. Že leta 1980 je fiziolog Alan Hargens ugotovil, da se mora v krvožilju žirafjih mladičev dogoditi nekaj posebnega, kar jim samo v slabi uri omogoči, da kljub njihovi višini veselo capljajo po vseh štirih. Ob tem pride do hipne spremembe, ko žirafji mladič preide iz navidezno breztežnostnega prostora samičine maternice v težnost zunaj nje. Nekaj mora pognati kri po žilah njihovih dolgih ekstremitet (nog). V žirafjih nogah pride do hitre spremembe debeline krvnih žil, kar jih naredi močnejše in s tem se poviša tudi krvni tlak, ki znaša pri odrasli živali kar več kot dvakratnik človeškega ali 280/180 mm Hg. Žirafji srčni utrip pa meri kar 170 utripov na minuto.

Tako so za astronavte razvili napravo za negativni pritisk na spodnji del telesa (Lower Body Negative Pressure Device). Gre za napravo, ki ima v sebi tekoči trak, po katerem astronavt hodi, v sami kamri pa se ustvari negativni pritisk na spodnji del telesa s pomočjo sesalca. Tako se ustvari težnost na spodnji del telesa in astronavti lahko pripravljajo svoje telo na povratek na Zemljo. Njihove žile se ob tem debelijo in ne tanjšajo, prav tako kot se to zgodi z žilami žirafjih mladičev.

Nazaj k žirafam. Poleg tega, da imajo visok krvni tlak, je zanimiv tudi njihov dolg vrat. Mimogrede: žirafe nimajo nič več vratnih vretenc kot mi (7), le veliko daljša so (kar 25 cm meri vsaka).

Lamarck je v 18. in 19. stoletju razložil nastanek tako dolgega vratu z nenehnim stegovanjem prednikov žiraf za listjem visoko v krošnjah dreves. To naj bi vodilo v raztegovanje vratov. Te dolge vratove naj bi nato podedovali potomci in skozi številne rodove bi tako žirafji vratovi postajali čedalje daljši. Lamarckova teorija je temeljila na dedovanju pridobljenih lastnosti. Raziskovalcem se je še pred časom zdela nepravilna. Sedaj pa z epigenetiko odkrivajo tudi približke tovrstnih mehanizmov dedovanja.

Pridobljene lastnosti, vir: Beatrice the Biologist

Da žirafe spravijo kri v možgane, imajo zelo močan vrat in vratne žile, ki ustvarjajo visok pritisk. Ob pitju vode se žirafe sklonijo in da ne pride do prekomernega priliva krvi v glavo, skrbi posebni mehanizem t. i. čudežne mreže rete mirabile, ki uravnoteži krvni tlak. Poleg tega je žirafji vrat zelo močan. Z njim se tudi bojujejo za prevlado ali dominanco, v t. i. vratovanju (necking; video).

Kaj pa spanje in njihov vrat? Ali žirafe res nikoli ne sklonijo glave?

Žirafe spijo v povprečju slabih pet ur na dan (4,6 ur). Večinoma res spijo z glavo pokonci, vseeno pa lahko skozi dan in ponoči glavo sklonijo in jo namestijo na svoje telo. Tovrstni počitek traja največ šest minut.

Žirafji power nap

Če že govorim o spanju, pa o spolnem občevanju žiraf ne bom govorila; raje poslušajte super vlog VlogBrotherjev. Mimogrede: žirafi (fantje) so večinoma biseksualci, 90 % celotne registrirane žirafje spolnosti poteka med žirafjimi samci, le 9 % žirafje spolnosti je heteroseksualne. Preostanek poteka med samicami. Žirafja heteroseksualna spolnost je še kako zanimiva: živalski flehmenski proces (flehmen process) in tako naprej.

Ker gre le za besedo tedna, naj se na hitro ustavim še pri izviru besede žirafa. Prigaja iz arabščine zarafa, do tja pa je verjetno prišla iz različnih afriških jezikov. V Evropo je to ime prišlo v 15. do 16. stoletju. Zanimiva pa je sestava latinskega imena žirafa: Giraffa camelopardalis, ali žirafa, camel (dolgi vrat kot kamela) in pard (pike kot leopard).

Žirafe so kul!

To je to!
Z

Povezovanje

V povezovanju je čar; s povezovanjem lahko pride do večjih znanstvenih odkritij; ravno zaradi povezovanja različnih znanj in že znanih dejstev se lahko razvijejo novotarije. Danes je bil v reviji Nature Communications objavljen članek Development of Middle Stone Age Innovation Linked to Rapid Climate Change ali ‘Razvoj inovacij v srednji kameni dobi je bil povezan z hitrimi klimatskimi spremembami’, v katerem so raziskovalci povezali odkritja oz. podatke o klimatskih spremembah skozi časovno obdobje 100 tisoč let z arheološkimi odkritji na obalah Južne Afrike.

Kaj so raziskovalci ugotovili?

V raziskavi oz. bolj kot ne obdelavi podatkov so odkrili povezavo med spremembami podnebja v podsaharski Afriki in pojavljanjem kompleksnejših industrij v Srednji kameni dobi. Ni šlo ravno za industrijsko revolucijo s konca 18. stoletja in z začetka 19. stoletja, se pa na podlagi paleoantropoloških odkritij kaže razvoj različih kultur in vznikanje različnih industrij v tem odbobju. V obdobju med 90 in 40 tisoč leti nazaj se pojavljajo različne najdbe orodij, nekatere bolj kompleksne in druge preprostejše. V časovnih obdobjih, v katerih je najdb več, je bilo v podsaharski Afriki več dežja. V tem času je bila severna polobla ohlajena.

Pred časom so predvidevali, da je bila južna polobla, ob mrazu na severni polobli, vroča in suha. Človeška vrsta naj bi se oblikovala na suhih savanskih območjih. Raziskovalci z Univerze v Cardiffu, Naravoslovno-zgodovinskega muzeja v Londonu in Univerze v Barceloni so z novimi podatki opisali klimatske spremembe na obali Južne Afrike, ki so se odvijale 100 tisoč let nazaj. Ugotovili so, da je v podsaharaski Afriki prihajalo do daljših deževnih obdobij. Ravno v ta časovna obdobja so uvrstili oz. datirali tudi veliko pomembnih arheoloških odkritij, ki so kazale na kompleksnejše razvite kulture in industrije. Chris Stringer, ki je sodeloval v raziskavi, opisuje sovpadanje klimatskih sprememb in kulturnih inovacij kot podporni dokaz, da je rast populacij spodbudila kulturne spremembe, predvsem na račun večjega števila interakcij med ljudmi.

Na tem mestu naj še omenim zanimivo hipotezo o tem, da smo ljudje akvatična opica. Hipoteza o vodni opici pojasnjuje človeško bipedalnost. Ljudje naj bi živeli v vodi ali blizu vode, zaradi česar je prišlo do izgube dlakavosti in pojava bipedalnosti, ko smo brodili po vodi. Večina znanstvenikov hipoteze Alisterja Harveya iz leta 1960 ne podpira. Odkrili niso tudi nikakršnih podatkov, ki bi to podpirali, tako da je vodna opica postala le zanimiva zgodbica.

Raziskovalci vseeno opozarjajo, da bo o povezavi med klimatskimi spremembami in kulturnimi spremembami v razvoju človeka potrebno narediti še več primerljivih raziskav na drugih območjih Afrike. Šele zatem bomo vedeli, ali je bilo območje, kjer so raziskali klimatske spremembe v časovnem obdobju 100 tisoč let posebno pomembno v razvoju moderne človeške kulture.

Vsekakor se mi zdi povezava klimatskih sprememb in razvoja človeka zanimiva, saj je jasno, da nas okolje oblikuje, ne le na ravni osebkov, ampak tudi na ravni populacij. Zanimivo je tudi, kar je izpostavil Stringer, da je prišlo od spremembi podnebja do izrazitejših interakcij med ljudmi in verjetno tudi do sodelovanja. Ravno za slednjega se vedno bolj izkazuje, da je zelo pomemben temelj človeške evolucije. V začetku vrste razumnega človeka Homo sapiens nas je oblikovalo sodelovanje in ne individualnost, h kateri na žalost vedno bolj stremimo dandanes.

Navkljub bizarnosti hipoteze o vodni opici ima voda za človeško vrsto očitno velik pomen. Če se bipedalnost ni ravno razvila zaradi brodenja po vodi, lahko vodi vseeno pripišemo pomemben del v oblikovanju človeške vrste, saj so se predniki današnjega človeka združevali in preživeli ob vodi.

Ravno sodelovanje in povezovanje nas po mojem mnenju lahko vodita v napredek. Zato se mi zdi prav, da je beseda povezovanje danes dobila svoje mesto v Piškotarni. Najbolj zanimivo pa je povezovnaje med ljudmi z različnimi vedenji in znanji.

To je to!
Z

Beseda

Torkova beseda tedna; torek sem že predstavljala, besedi teden in beseda pa še nista bili predstavljeni. Danes si beseda zasluži mesto na Piškotarni. Besede so osnovne enote jezika, povedi in stavkov. Z besedami sporočamo. Besede so zanimive, lepe, smešne, dolge, kratke, različne, nove in stare.

Najstarejše naj bi se ohranile celo 15 tisoč let. Angleški raziskovalci so se z uporabami metod, ki jih uporabljajo pri raziskovanju evolucijske povezave med različnimi vrstami, lotili jezika. Kaj naj bi to pomenilo?

Pri preoučevanju sorodnosti vrst lahko poleg morfoloških lastnosti in znakov uporabimo tudi genski zapis organizmov in ga primerjamo med različnimi vrstami. Tako so uporabili skupne besede (cognate), ki se pojavljajo v različnih jezikih in imajo enak pomen, kot sorodne. Višjo podobnost imajo jeziki, ki imajo višje število med seboj podobnih besed. Tako imata nemščina in angleščina kar 70 odstotkov podobnih besed, medtem ko imata francoščina in angleščina le 50 odstotkov podobnih besed. To ob uporabi evolucijskih metod za razlago povezanosti jezikov pomeni, da imata nemščina in angleščina kasnejšega skupnega prednika kot pa francoščina in angleščina. S omenjenim predvidevanjem so s statističnimi metodami prišli do skupnih predniških jezikov. Uporabili so protobesede ali predniške besede in že pred časom nekateri raziskovalci predstavili obstoj proto-indoevropejskega jezika. Pagel in ostali raziskovalci pa so šli še dlje, želijo odkriti oz. potrditi teorijo, da obstajajo še druge predniške superdružine jezikov. Drugi raziskovalci pa omenjajo možnost, da je do podobnosti besed prišlo zgolj zaradi naključja. Zagovorniki skupnega izvora jezikov in povezanosti vseh jezikov se opirajo predvsem na to, da še nismo razvili prave metode preučevanja sorodnosti jezikov. Sedaj jo imajo, ampak ali je res pravilna? Kar nekaj raziskovalcev se z omenjenimi teorijami ne strinja. So za jezik res dovolj le besede, lahko bi nam zadostile tudi le črke? Ali jeziku   doda več slovnica in podobne reči? In le kako na koncu dobimo čarobni svet besed in jezika?

Abeceda Ariesa Wana

S primerjavo jezikovnih družin so odkrili 23 besed, ki naj bi bile starejše od 15 tisoč let, med drugim so se na seznamu znašle besede lubje, mater, dati, roka, ogenj, pepel, potegniti, slišati in črv (v viru ang.: thou, I, not, that, we, to give, who, this, what, man/male, ye, old, mother, to hear, hand, fire, to pull, black, to flow, bark, ashes, to spit, worm). Tukaj lahko tem besedam tudi prisluhnete; zanimiva stran.

Še zanimivost, v raziskavi leta 2007, ki je bila objavljena v reviji Nature, je enaka raziskovalna skupina ugotovila, da imajo vse besede 50-odstotno verjetnost, da jih nadomesti nova beseda na vsakih dva do štiri tisoč let.

Na podlagi omenjenih skupin jezikov bi v primeru, da so res obstajale, lahko tudi posredno razsikovali tudi premike in širjenje človeške vrste po svetu.

Kaj pa sočne besede in psovke? So tu že od zmeraj, se spreminjajo? Je mogoče, da je bil še ne tako dolgo nazaj stavek: “O, moj Bog!” zaničevalen in nesramen? Kaj šele, da si nekomu rekel: “Pri božjih kosteh.” O dreku pa se je govorilo skoraj ves čas. Ljudje so celo skupaj ob pogovoru opravljali veliko potrebo. Sedaj pa nekateri prijazno preklinejo: “Drek!” Več o zanimivih psovkah, kdaj in zakaj se uporabljajo, najdete na povezavi, še več v knjigi. Kdo bi si mislil, da so tako zanimive!

Nadvse zanimiv svet besed, verjetno še bolj zanimiv in lep kot pa predstavljen v zapisanem. Upam, da vam predstavim še več besed, sprejemam pa tudi predloge za nove.

To je to!
Z

Sezam

“Sezam, odpri se!” Rek izvira iz zbirke arabskih pravljic Tisoč in ena noč, ki jih je Šeherezada pripovedovala svojemu možu sultanu Šahrijarju, da si je s tem podaljševala življenje. Sultan je, jezen zaradi ženske nezvestobe, sklenil, da bo vsako novo ženo noč po poroki dal ubiti. Šeherezada se je rešila tako, da mu je vsak večer pripovedovala zgodbe, ki jih ni končala v enem večeru, tako da se je je na koncu Šahrijar usmilil in srečno sta živela do konca svojih dni.

Rek o Sezamu se pojavi v zgodbi ‘Ali Baba in 40 razbojnikov’, kjer se z rekom “Sezam, odpri se,” odprejo vrata med skalami, kjer se skrivajo zakladi.

Izvir besede sezam sega skozi prenos v latinski besedi sesamum in starogrški sésamon iz semitskih jezikov, na primer hebrejskega sumsum, arabskega simsim, aramejskega shūmshĕmā. Slednji pa izhajajo iz poznega babilonskega shawash-shammu, ki naj bi izviral iz asirske shamash-shammū, kar v malo drugačni obliki, shaman shammī, pomeni rastlinsko olje.

Sezam oz. sezamova semena, če sem bolj natančna, rastejo na rastlini Sesamum indicum, ki sodi v rod Sesamum, družino Pedaliaceae in red Lamiales, po slovensko ustnatičevci. Dovolj strašenja s sistematiko! Sezam torej dobimo z rastlino, ki zraste v višino od 50 do 100 centimetrov, ima nasprotno nameščene jajčaste liste ter svetlo rumene cvetove. Sezamova semena se nahajajo v strokih; po navadi jih je nekje okoli 50 do 70 na strok. V začetku zapisa omenjeni rek, naj bi izviral ravno iz odprtja sezamovega stroka, ki se razpolovi po sredini in ob tem pride do rahlega poka. Ven pa dobimo dozorela semena, ki so prava zakladnica hranil in okusa.

Arheološki dokazi kažejo na to, da so sezam uporabljali že več kot 5000 let nazaj. Že samo vrstno ime indicum nakazuje, da prihaja iz Indije. Razširjati naj bi se začel iz južne Azije. Šele kasneje je prišel v podsaharsko Afriko, kjer sedaj poznamo tudi veliko divjih tipov sezama. Med drugim je to območje sedaj eno izmed glavnih pri pridelavi sezama.

Sezam kot zaklad. Sezamovo olje je dolgo časa v zgodovini predstavljalo tekmeca oljčnemu olju. Ima prav zanimiv okus: v knjigi The History of Foods (Toussaint-Samat 2009), ga primerjajo s praženimi lešniki. Njam, vse diši! Sezam vsebuje veliko koristnih hranljivih snovi: poleg maščob, linoleinske in oleinske maščobne kisline imajo semena tudi visoko vsebnost proteinov; kar 25 odstotkov njihove mase ter nekaj mineralnih snovi, kot so kalcij, železo, baker, magnezij in fosfor.

Nekaj predlogov, kako uporabiti sezam, najdete tukaj. Jaz ga kdaj pa kdaj dodam kar v solato, po novem pa ga tudi zmeljemo in si ga dodam ob medu na žitne ploščice. Njam, njam.

Upam, da sem vam pozlatila dan s sezamom. Naj sklenem z zgodbo z začetka: “Sezam, odpri se!” Ne, ne bom vam povedala, kako se pripoved o Ali Babi konča. Če hočete izvedeti, kaj se zgodi ob prevelikem pohlepu po zakladu, bom tokrat ubrala taktiko Šeherezade in vam predlagam, da zgodbo vzamete v roko in sami odkrijete skrivnosti arabskih pravljic.

Lahko pa dodam še eno drobtinico k današnjemu zapisu. Poznate oddajo Sezamova ulica? To je tista z Cookiemonsterjem, modro piškotno pošastjo. Veste, od kod njeno ime? Ustvarjalci so iskali zanimivo ime, ki pa ni preveč očitno. Tako so za prvi del imena za oddajo, ki se je dogajala na ulici, vzeli Sezam iz reka “Sezam, odpri se!” Sezam naj bi predstavljal nekaj vznemirljivega in pustolovskega, kot je to doživljal Ali Baba, ko je odpiral vrata med skalami.

To je to!

Z