Archive | Blog RSS feed for this section

Istospolno usmerjene živali

17 Dec

Preden se začnem jeziti nad izkoriščevalkami in izkoriščevalci znanosti, samo opozorilo: če ne greste na referendum posrčkat (no, obkrožit) tisti ZA, ne pomeni, da ste avtomatično ZA. Šteje samo sprehod do volišča, obkrožen ZA in oddana glasovnica. Če misliš, da bo sedaj zavrnitev zakona preprečil kvorum, si preberi zelo dober odgovor na vprašanje, zakaj oditi na referendum? Torej: POJDI VOLIT!

Sedaj pa preidimo na meni ljubo znanost. Na spletnih družbenih omrežjih nasprotnikov in nasprotnic Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sem zasledila slogan Darwin je proti (ali da bi bil proti). A v resnici Darwin in še manj evolucija nimata prav nobene skupne točke z referendumom v nedeljo.

Charles Darwin in vse njegova dela je treba vedno razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu. Še posebej je to pomembno takrat, ko neka pravila iz narave, ki jih niti ne razumeš, iz knjig, objavljenih v drugi polovici devetnajstega stoletja, projiciraš na sodobno človeško družbo. Darwin je odraščal in živel v viktorijanski Angliji. Ravno takrat se je, zgodovinsko gledano, v poroko vmešala romantična ljubezen. Pred tem je bilo v Angliji ogromno vnaprej dogovorjenih zakonov.  

Če ne bi bilo Alfreda Russela Wallaca, se zelo verjetno ne bi tako odločno postavil za svoje delo O izvoru vrst, kot se je. Morda omenjenega dela brez spodbude in podobnih Wallacovih misli, kot jih je imel sam, sploh ne bi bilo. Wallace je pogosto pozabljeni naravoslovec, ki je raziskoval naravo na otokih v Maleziji in je prišel do podobnih ugotovitev kot Darwin. Darwin si je z njim pred objavo slavnega dela veliko dopisoval in na podlagi tega dopisovanja oblikoval svoje teze o evoluciji na podlagi naravne selekcije. Že to, da je objavil delo, ki je pokazalo, da ljudje nismo prav nič drugega, kot še ena izmed vrst živali, in da smo del evolucijskega drevesa, je bilo za takratni čas napredno razmišljanje. Če je bil Darwin v svojem času napreden, pa je to, da sedaj evolucijo nekateri zlorabljajo za razlago človeške narave, hudo narobe.

Vsekakor je nenavadno, a v skladu s pričakovanji tistega časa, da Darwin v svojih delih v katerih je opisoval tudi razmnoževalno vedenje marsikatere vrste primatov, ni nikoli omenil odnosov med predstavniki in predstavnicami istega spola. Novejša dognanja v vedenjski ekologiji in evoluciji so namreč odkrila v živalskem svetu ogromno število spolnih odnosov med osebki istega spola.

lions

Tudi med mogočnimi levi najdemo homoseksualne odnose.

Najpogostejša razlaga, zakaj pride do tega, temelji na tem, da osebki z istospolnimi odnosi ohranjajo tesnejše socialne vezi znotraj svojih skupin. Oglejmo si nekaj primerov.

Začnimo z bonobi, eno izmed vrst šimpanza, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika pred petimi do šestimi milijoni leti. Predvsem samice lahko redno ujamemo pri istospolnem vedenju. Pogostokrat prihaja do genitalno-genitalnega drgnjenja, ki lahko vodi v orgazem. Pri samcih prav tako opazimo poljubljanje, felacijo in masažo genitalij. Razloge za to vidijo raziskovalci in raziskovalke v krepitvi socialnih vezi znotraj skupin in pobotanju po prepirih.

Samce plisavk (Thursiops sp.), iz družine delfinov ujamemo v naravnem okolju pri naskakovanju in genitalnem stiku. To naj bi pripomoglo k tvorjenju zavezništev, med mlajšimi pa služi tudi vaji za spolne odnose s samicami. Tudi samice pliskavk lahko najdemo v istospolnih spolnih odnosih.

Pri dolgorepih antarktičnih pingvinih (Pygoscelis antarcticus) so v ujetništvu odkrili pare samcev, ki sklenejo dolgo trajajoče odnose, pri katerih ne manjka spolnosti.

Tudi med drugimi vretenčarji, na primer žirafami in krastačami, ter tudi med nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in podobne skupine živali, najdemo ogromno spolnih odnosov med osebki istega spola. Vse to je v naravi bolj pravilo kot izjema.

Naj sklenem z opozorilom, da poroke nimajo prav nobene povezave z biologijo: nastale so zaradi socialnega povezovanja med skupinami ljudi. Po svetu poznamo veliko različnih načinov, kako se skupine ljudi med sabo združujejo in povezujejo. Nekatere socialne skupine živali se povezujejo med sabo tudi s homoseksualnimi odnosi.

V srednjem veku, ko je krščanstvo prevladovalo v Evropi, je poroka postala izključna zveza med možem in ženo. Seveda je bila delno povezana tudi z razmnoževanjem in s tem z delovno silo. A kaj več kot to pa ne: bolj se je dotikala dedovanja in premoženja. Šele v viktorijanski Angliji so poročanje povezali z romantično ljubeznijo.

Seveda moramo opozoriti, da poroka iz ljubezni ali brez nje ni prav nič bolj naravna kot ni naravno to, da se vozimo naokoli v avtomobilih ali pa da potujemo po svetu z letali. Zato v te debate res ni potrebno vmešavati Darwina in tako zlorabljati njegovo ime v imenu svojih nestrpnih pogledov in še manj za doseganje političnih ciljev. Še posebaj narobe pa je, da so ti politični cilji tako zelo vezani na religijo. Saj vendar živimo v sekularni državi, ali ne?

To je to – čas je ZA (značko)!
Z

 

Še nekaj zanimivega branja:

Monogamija in tukaj ter tukaj
Žirafa

“Znanstvene” nebuloze o istospolnih družinah

13 Dec

V prihajajočem referendumu ne gre za posvojitve otrok. Na referendumu tudi ne bomo odločali o spremembah učenega sistema, čeprav ne bi škodilo, da bi pri biologiji začeli razlagati kompleksnost samega biološkega spola in pri sociologiji pomen družbenega spola. A vseeno bom na hitro predstavila nekaj dognanj znanosti o otrocih iz isto- in raznospolnih družin, predvsem pa vas bom usmerila v nadaljne branje.

TL;DR: Znanost pravi, da dokler ima(mo) otroci dober in ljubeč dom, ne glede na število, spol in spolno usmerjenost staršev, s(m)o vsi okej!

12291079_10207233965743382_4458660247183781378_o

Nasprotnice in nasprotniki Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družniskih razmerjih, ki se bojijo, da bodo naenkrat izgubili zakonsko zvezo, ker bo njihov mož ali žena postala oseba, razglašajo, da so znanstvene raziskave pokazale, da so otroci iz istospolnih družin prikrajšani za starša nasprotnega spola, kar naj bi imelo različne posledice na razvoj otrok.

Znanstveni konsenz pravi, da ni tako! Nabor raziskav, ki kažejo, da so otroci iz istospolnih ali raznospolnih družin povsem enaki, lahko najdete na spletni strani kolumbijske pravne šole v ZDA (Columbia Law School). Kar 73 raziskav kaže, da ni razlik, izpostavili pa so tudi 4, ki so odkrile razlike.

Na hitro sem ošvrknila dve raziskavi, ki preostalim nasprotujeta. Eno izmed njih je izvedel katoliški duhovnik in raziskovalec iz ameriške katoliške univerze, drugo sta financirali konservativni fundaciji. Pri drugi raziskavi je v recenzijskem (peer review) procesu zelo verjetno sodeloval celo predstavnik ene izmed fundacij. Tudi oddaja objave v znanstveno revijo je bila zelo nenavadna, če ne celo sumljiva. Objava je bila pripravljena, še preden so do konca zbrali vse podatke. Recenzijski proces pa je trajal le šest tednov.

Prva raziskava naj bi pokazala pomanjkljivosti v čustvenem razvoju otok iz istospolnih družin. Druga pa med drugim pokaže, da otroci z istospolnih družin naj ne bi dosegali enakovredno visoke izobrazbe kot njihove vrstnice in vrstniki iz raznospolnih družin, da živijo od socialne podpore in so brezposelni.

Že financiranje teh raziskav in sami avtorji izkazujejo pristranskost. Več kot očitno gre za primer slabe znanosti. Pri obeh raziskavah se pojavi enaka napaka v vzorcu: za istospolno družino je bilo dovolj, da je obstajala manj kot štiri leta otrokovega razvoja. Skratka, v raziskavah nikakor niso primerjali stabilnih istospolnih in raznospolnih družin. Pravzaprav niso primerjali družinskih struktur, ampak zgolj različne odnose, v kakršnih so bili starši v času odraščanja otrok (do 18 leta) iz raziskave. Raziskava je morda nakazala, da imajo otroci iz nestabilnih družin lahko težave pri socialnem, ekonomskem, izobraževalnem in psihološkem razvoju. Toda to velja tako za raznospolne kot za istospolne družine v enakih socialnih pogojih.  

Poleg tega sta se v vzorcu ene izmed raziskav znašla otroka, izmed katerih naj bi bil eden pri enem letu starosti aretiran. Drugi naj bi bil visok dva metra in trideset centimetrov ter tehtal le 40 kilogramov. V raziskavah ponavadi odstranimo podatke, za katere vemo, da ne morejo biti resnični, in to tudi pojasnimo v delu, kjer opišemo raziskovalne metode.

Primerjave med istosponimi in raznospolnimi družinami je zelo težko narediti, saj na žalost ljudje šele sedaj začenjamo sprejemati zveze, ki morda niso vsem po godu, a to nikakor ne pomeni, da so slabe ali kaj manj dobre.  

Debata o istospolnih družinah je na neki način podobna debati o klimatskih spremembah in globalnem segrevanju. Lahko bi sklepali, da se zemljino ozračje ne segreva, ko pa smo ravno lani imeli ogromno snega! Seveda lahko tako v istospolnih družinah kot v raznospolnih družinah najdemo primere slabega starševsta in razmerij, a to ne pomeni, da istospolni pari ne morejo nuditi otroku vsega, kar ta potrebuje. Če kljub vsemu, kar o tem danes že vemo, morda še vedno menite tako, potem morate sprejeti tudi dejstvo, da marsikateri raznospolni starši ne nudijo otrokom vsega, kar ti potrebujejo, pa nimam v mislih le žrtev družinskega nasilja.

Mimogrede, otrok za odraščanje niti ne potrebuje nujno dveh staršev, kar dokazujejo enostarševske družine. Dodati pa moram, da otrok ne vzgajajo le starši, ampak se otroci učijo tudi od vrstnic in vrstnikov; za njih lahko skrbijo prijateljice in prijatelji staršev, varuške in varuhi, vzgoljiteljice in vzgojitelji, učiteljice in učitelji in, nenazadnje, tudi drugi sorodniki, na primer stari starši. Raznorazne oblike družin najdemo povsod po svetu in prav nobena ni nič bolj primerna od drugih.

To je to – čas je ZA!

Z

 

Viri:

The Regnerus Fallout

Columbia Law School: What We Know?

Science of Us – Jesse Singal: How Scientist Debunked the Biggest Anti-Gay Marriage Study

Slate – Will Saletan: Back in the Gay

New York Times – Jesse Wegman: Two Same-Sex Marriage Studies Two Debunkings

The Atlantic – Emma Green: Using ‘Pseudoscience’ to Undermine Same-Sex Marriage

Psychology Today – Abby Goldberg: Flawed Study of “Gay Parenting”: Roundup of Recent Media Cov

Quartz – Katherine Ellen Foley: The Science is Clear: Children Raised by Same-Sex Parents are at no Disadvantage

The Chronicle of Higher Education – Tom Bartlett: Controversial Gay-Parenting Study is Severely Flawed, Journal’s Audit Finds

Dan števila pi!

14 Mar

Danes nekaj po deveti uri zjutraj sem nestrpno strmela v zaslon mobilnega telefona. Ne vem, kaj sem pričakovala, da se bo zgodilo. A zdelo se mi je pomembno ujeti tisti droben trenutek časa, ki se je naenkrat ujel v zanko neskončnega iracionalnega števila pi.

Danes je dan števila π!

Ker se je zgodilo nekaj, kar se ne bo ponovilo še kar dolgo časa, točno sto let, ga nekateri imenujejo kar ultimativni (super) dan števila pi. Štirinajsti marec leta 2015 je res poseben. Če datum zapišemo tako, kot ga pišejo v Belizeju, Kanadi, ZDA, Keniji, Mikroneziji in na Filipinih, potem smo se danes nekaj čez deveto zjutraj uskladili z zaporedjem števil v iracionalnem številu pi. Vsi števci časa so kratek trenutek, sekundo po deveti in šestindvajset minut in dvainpetdeset sekund, zapisali 3/14/15 9:26:53; tik tak, pa je bilo mimo. Pi – 3,141592653 … Če ti uspe zapomniti si prvih deset števk števila pi, po mnenju nekaterih sodiš med elitnih pet odstotkov ljudi, ki so si zapomnili število pi.

Pita za ultimativni dan števila pi! Njam!

Pita za ultimativni dan števila pi! Njam!

Število pi je razmerje med obsegom in premerom kroga, razmerje med razdaljo okoli kroga in čez njega. Števke si v številu pi sledijo v neskončnost; ni opaziti očitnega vzorca in nikoli se ne konča. Teoretično v njem najdemo kakršnokoli zaporedje števil. Zaporedje števil je navidez naključno, a ni. Zaporedje števil v številu pi določa razmerje obsega in premera kroga v popolni ravnini. Verjetno je nenaključna naključnost eden izmed razlogov, zakaj je število pi tako privlačno. Neskončna navidezna naključnost in red v enem!

Pi NI 22/7, števila pi ne moremo zapisati kot ulomek dveh števil. Morda pa lahko?

Že Arhimed je skušal razvozlati in odkriti končno število pi in je prišel do zaključka, da se število pi nahaja nekje med 223/71 in 22/7. Kasneje je okoli leta 1400 indijski matematik Madhava določil število pi do desete decimalke. Od oktobra lani poznamo število pi do 13,3 trilijona decimalk ali 13 300 000 000 000. V 208 dneh jih je izračunal računalnik Houkouonchi. Tale računalnik pa res obvlada! Za primerjavo: za število 42 je ogromni superračunalnik v Štoparskem vodniku po galaksiji porabil kar 7 in pol milijona let.

Brez števila pi ne bi mogli uporabljati glasovnih ukazov, ki so prevedeni v tekst, nekaterih metod urejanja in spreminjanja slik in GPS naprav ter še marsičesa drugega.

Pi je prav gotovo uporabno in zelo zanimivo neskončno naključno iracionalno … število, ki se skriva v krožnici. Zato vam želim vesel dan števila pi!

Mimogrede, dan števila pi so si pred šestindvajsetimi leti izmislili v muzeju Exploratorium v San Franciscu.

To je to!
Z

Darwinovi ščinkavci

12 Feb

12. februar 1809, rodil je je Charels Darwin. Danes praznujemo Darwinov dan. Vse najboljše, Darwin! (Vsaj nekateri praznujejo rojstva velikih in ne smrti …)

charles-darwin1

Darwin je imel v svojem življenju priložnost iti na skoraj petletno pot z ladjo Beagle, kar mu je omogočilo, da je na potovanju z opazovanjem in popisovanjem okolice – tako žive kot nežive narave – sprevidel pot sprememb in nastanek raznolikih živalskih in rastlinskih vrst. Kapitan ladje Beagle FitzRoy je začutil potrebo po tem, da bi na ladji imel tudi raziskovalca in nekoga, ki bo zadolžen za opazovanje in zbiranje podatkov na poti. Iskal je geologa. Po spletu okoliščin se je posadki na ladji Beagle pridružil mladi Charles Darwin. Ladji Beagle se je pridružil na njenem drugem potovanju. (Tudi ti se mu lahko pridružiš – na interaktivnem potovanju ladje Beagle.) Ta pot je Darwinu omogočila uvid v življenje na Zemlji. Kot izobraženec in dober ter natančen raziskovalec je po končani poti lahko združil vse podatke in naredil znanstveno revolucijo. Ponudil je evolucijsko razlago nastanka živalskih in rastlinskih vrst.

(vir)

Kaj pa si ti naredil/a za znanost? 🙂 (vir)

Med najbolj slavne prikaze različnih prilagoditev vrst na določeno okolje sodijo Darwinovi ščinkavci in njihovi kljuni. Ščinkavci na otočju Galapagos imajo na različnih otokih različne oblike kljuna, ki so rezultat prilagoditev na specifike okolja. Toda med vrstami, ki jih Darwin na svoji poti in v kasnejših delih ni raziskoval, so prav ščinkavci. No, sicer jih je opazoval in tudi popisoval, a kakšnih resnih ugotovitev iz teh opazovanj ni izpeljal. Darwinovi ščinkavci v resnici niso njegovi. Pojem Darwinovi ščinkavci je prvi uporabil ornitolog in zdravnik Percy Lowe, populariziral pa ga je evolucijskegi biolog David Lack. Raziskave in opazovanja ščinkavcev na različnih geografskih območjih je posvetil Darwinu. Članek je naslovil “Darwinovi ščinkavci” – v prikimavanje očetu evolucijske teorije. Izvir pojma “Darwinovi ščinkavci” je že zgodovinsko raziskan. Letos so se ga lotili še z raziskavo podatkov, kjer so s pomočjo računalniškega pregledovanje citatov so potrdili izvir pojma iz časa 100 let po objavi slavne Darwinove knjige O izvoru vrst (1859).

 

Charles Darwin je, poleg Alfreda Russella Wallaca, eden izmed najbolj zaslužnih ljudi za to, da sedaj vemo, da se živalske in rastlinske vrste razvijajo v procesu naravne selekcije in da na Zemlji ves čas poteka evolucija. Tako pomemben je bil, da mu še dolgo po njegovem življenju namenjamo prostor za zapise in mu prikimavamo, kako dobro je opazoval ta raznovrsten svet, ki se ves čas spreminja.

Darwin je car! Vesel Darwinov dan!

To je to!
Z

Nobel čokoljad

21 Oct

Še na starem blogu sem, pred dobrim letom, predstavila besedo tedna čokolada in obljubila, da se enkrat posvetim njenim super močem. Čokolada vsebuje flavonoide, ki sem jih že omenila, ko sem pisala o borovnicah. Flavonoidi naj bi izboljšali naše kognitivne sposobnosti. Tako z njimi povezujejo zniževanje raveni demence, boljše dosežke na kognitivnih testih (karkoli že to je), tudi pri mladih in izboljšane kognitivne funkcije pri starejših pacientih. Še posebej naj bi bili flavonoli odgovorni za izboljšan rezultat pri testih kognitivnih sposobnosti. To je podrazred flavonoidov; vsebujejo jih kakav, zeleni čaj, rdeče vino in nekatero sadje. Poleg tega, da lahko postanemo super kognitivni ljudje, če jemo oz. pijemo omenjena živila, pa flavonoli izboljšajo tudi funkcijo endotelnih tkiv, pri čimer nam, s tem da sprožijo vazodilatacijo, razširjanje žil v perifernem krvožilju in v možganih, znižujejo krvni pritisk.

Da ne bom predolga in dolgočasna, kakšnih deset dni nazaj mi je dobesedno pod prste na iPadu skočila zanimiva “raziskava”. Neki ameriški zdravnik, Franz H. Messerli, se je spomnil oz. je uvidel možno povezavo med porabo čokolade in številom Nobelovih nagrajencev v neki državi.

Raziskave se je lotil zelo temeljito; na Wikipedii je poiskal število Nobelovih nagrajencev na prebivalca neke države, poiskal je tudi podatke o tem, koliko čokolade pojedo na prebivalca v določeni državi v povprečju na eno leto. In glej ga zlomka: odkril je korelacijo. Sicer je previdno omenil tudi, da to še ne pomeni nujno vzročnosti – pa vseeno.

Sedaj imamo tri možnosti: več čokolade, več nobelovcov; več nobelovcov, več čokolade ali pa ti dve spremenljivki nista nikakršnjem odnosu in razlog korelacije tiči v nekem drugem, za obe količini skupnem mehanizmu. Mogoče se ta mehanizem skriva v sami politiki ali finančnem stanju držav, katerih raziskovalci in raziskovalke po navadi prejemajo Nobelove nagrade? Ah, ne; zagotovo je čokolada …

Avtor raziskave je izpostavil tudi možnost povratne vzročnosti, ki pravi, da v tistih državah, od koder prihajajo nobelovci, proizvajajo več čokolade, saj so ljudje s superiornimi kognitivnimi sposobnostmi tako zelo sposobni, da razmislijo, da je zelo pametno jesti čokolado, ker kakav vsebuje veliko flavonolov. Ja, me prav zanima, kdaj smo ljudje postali obsedeni s hrano in poznamo vse njene sestavne dele! Sem kar prepričana, da ne pred letom 1895, ko je bila podeljena prva Nobelova nagrada. Morda pa obstajajo superljudje, ki si zaslužijo nagrade, ob tem pa skrbijo še za ekonomijo svoje države in podpirajo gradnjo tovarn čokolad. To Slovenci sicer gotovo nismo, ampak lep primer za to je lahko Švica, če že potrebujemo primere!

Pri tretjem možnem razlogu oz. razlagi korelacije sicer omeni meni ljubi socioekonomski položaj držav, ki so dobile največ nagrad. Ampak to kar hitro pomete pod preprogo in modro sklene, da pa to le ne more razložiti vsega. Kakorkoli obrnemo, čokolada je torej res ključ do Nobelove nagrade.

Karkoli je že res, očitno zame Nobelove nagrade ne bo, ker ne smem jesti kakava; ah ta preočutljivost na hrano. Ampak jutri se pregrešim, ker mi je tale piškot tukaj super dober dober. Upam, da je tudi vam teknil! Pa dober tek!

Mimogrede; trenutno sem na izmenjavi na Univerzi na Dunaju in ne vem, če ste opazili, ampak Avstrija ima kar zavidljivo število Nobelovih nagrajencev. Tukaj je fotografija nekaterih izmed njih in drugih, ki sicer niso Avstrijci, so pa na Dunaju preživeli del svojega življenja. Njihove slike krasijo avlo dunajske univerze. Od leve proti desni: Victor Franz Hess, Konrad Lorenz (biolog!), Friedrich August von Hayek, Robert Bárány, Erwin Schrödinger (je maček živ?), Otto Loewi (acetilholin man), Julius Wagner-Jauregg, Karl Landsteiner in Hans Fisher.

To je to!
Z

Izkušnja tujina

24 Jul

Lani poleti sem se prvič odločila za “študijske” počitnice. Udeležila sem se poletne šole na Univerzi v Hohenheimu, v bližini Stuttgarta. Tema poletne šole je bila ‘Paraziti in patogeni ter njihovi gostitelji’, več o njej pa sem že napisala na svojem starem blogu. Tako sem tudi letos ponovila vajo.

V tem letu sem rahlo spremenila smer študija in se podala v svet kognitivne znanosti, katerega del je tudi nevroznanost. Zato sem iskala prakse in poletne šole, ki so bolj usmerjene na to področje. S prakso sicer ni bilo nič, sem se pa prijavila na dve poletni šoli. Prva je že za mano, druga pa me še čaka.

Tri tedne nazaj sem sedla na letalo za Amsterdam in odletela na Nizozemsko. Najprej sem si vzela nekaj dni prosto za potovanje po Nizozemski, potem sem se za en teden usidrala v Utrechtu, ki ponuja pestro izbiro poletnih študijskih programov. Udeležila sem se poletne šole z naslovom ‘Živalski modeli v psihiatriji’.

Naučila in spoznala sem veliko reči, dobila nove ideje, zamisli in še kaj. Izvedela sem nekaj malega o psihiatriji in nekaterih psihičnih boleznih. Seznanila sem se z raziskavami, ki se dotikajo različnih ravni raziskovanja, od vedenjskih preizkusov z elektrofiziologijo do genetike na drugi strani pa spoznala tudi računalniško modeliranje različnih sistemov (o čemer sem tudi že pisala). Menim, da tukaj nima smisla obnavljati predavanj, ki so me navdušila. Raje bom izstopila iz svojega varnega mehurčka pisanja ne pretirano osebnih blogov in se bom posvetila razlogom za udeležbo na poletni šoli.

Med pomembnimi razlogi je bila zagotovo dobra izkušnja iz lanskega leta. Tudi tokrat sem želela spoznati nove reči in izvedeti, kaj je zares tisto, kamor se želim usmeriti v nadaljevanju študija. In kaj sem izvedela?

Da vem, da ne vem, kaj bi rada počela. Vseeno pa sem ugotovila, česa ne bi počela. No, ker vem, da se zarečenega kruha največ poje, o tem ne bom pisala. Moja očitno prevelika pričakovanja o tem, da bi končno odkrila, kaj je tisto pravo zame, je pač splavala po vodi.

Čeprav bil prvi razlog udeležbe ni bil izpolnjen, sem poleg novega znanja odnesla še nekaj, kar sedaj vidim kot zelo dragoceno: Izkušnjo iz/o tujini (namenoma pisano z veliko začetnico).

Naučila sem se še nekaj zanimivega o tujini. Mi, slovenski študentje, ne zaostajamo za znanjem tujih kolegov (to lahko potrdim tudi z izkušnjami iz lanskega leta). Pomembna razlika pa je, da se znajo oni zagotovo bolje prodajati kot mi, da se znajo bolje promovirati. No, naj ne posplošujem, morda to še posebej velja zame. Do te veščine sem sicer še vedno zelo ravnodušna – če ne drugega, pa sem sedaj vsaj pripravljena na ta izziv. Vem tudi, da kdaj pa kdaj, na koncu, ko pridem nazaj, ali pa ker vem, da grem, sama izpadem, kot neumen, trdosrčen petelin in mi je žal. Žal mi je tudi za vse, ki so v tujini študirali in pridejo nazaj vsi pomembni reševati Slovenijo in razglabljajo, o tem kaj je naš problem.

Kljub temu, da lahko je znanje, ki ga pridobimo na študiju v Sloveniji, v primerjavi s tujino, vsaj enakovredno, pa se bojim, da se splošna raven našega znanja znižuje. Glavni problem vidim v tem, da sledimo svetu oz. zahodu v napačnih točkah. Namesto da bi ohranili našo raven izobraževanja, prav na vseh stopnjah izobraževanja, od osnovnih šol pa do fakultetne izobrazbe, spreminjamo sam sistem. Ob tem očitno ne pomislimo, da v tujini, vsaj na Nizozemskem, očitno bistveno več vlagajo v izobraževanje, vsaj sodeč po videzu in načinu delovanja univerz, kar jim omogoča, da si lahko privoščijo drugačne načine dela. Te mi izpeljemo samo polovično. Torej nauk: mogoče je boljše ohraniti star sistem, če ga lahko izvajamo kvalitetno, kot pa se iti neko reformacijsko polovičarstvo.

Druga pomembna stvar, ki sem jo spoznala v tujini in mi je všeč, je njihova odprtost za vse ljudi, za njihove nove ideje. Na Nizozemskem in marsikje drugje prav vsem študentom, ki študirajo na neki smeri, omogočajo opravljajo prakse, ki so ponekod tudi plačane, kar v Sloveniji izginja (kdo bi vedel, čigava navodila so to). Da o tem, da imajo vsi študentje, ki redno študirajo, dovolj visoke redne štipendije, da lahko brez težav živijo v svojih stanovanjih, sploh ne govorim. Ampak da se ne bom samo pritoževala: pri nas imamo tudi sklad, ki vsaj delno financira stroške za kakšno poletno šolo oz. študijski obisk, izmenjavo itd.

Sicer je tudi vsem zelo dobro jasno, da posamezni študentje in študentke tekmujejo med sabo (vsaj za tista najboljša mesta), da potrebujejo dobre reference in izkušnje, ravno to zaradi česar se jaz kar veliko presekiram. In vso to famo okoli CV-jev in kariernih načrtov ustvarjajo ljudje nad nami. Kot sem danes prebrala na blogu Neurotic Physiology, se moraš kdaj pa kdaj (oz. vedno) odločiti za tisto, kar je zate najboljše; ne zato, ker ti tako pravi prijatelj, ali zaradi tega, kar se pač govori, ampak se odločaš za tisto, kar si ti sam/a želiš in v kar ti sam/a verjameš. Če seveda sploh veš, kaj je to. Jaz si moram žal najprej odgovoriti na to vprašanje.

Po pravici povedano, ne maram sveta, ki me sili v to tekmovalnost; kdo zna lepše zapakirati in prodati svoj življenjepis. Verjetno mi to ne gre, ker sem kljub svojim občasnim petelinjim izpadom v resnici zelo sramežljivo dekle, polno nesamohvale, pa še sama sebe ne cenim ravno visoko. Poleg tega se bojim tega sveta, ki me čaka, ker vem, da vem veliko premalo. Zdi se mi nemogoče vedeti še več, kljub temu da se iz dneva v dan učim, poleg tega pa sem še zelo naivna. Ampak mogoče bi se pa počasi res lahko začela bolj zavedati svojih kvalitet, ali pa jih za začetek začela odkrivati.

Za zaključek naj povem, da hodim na poletne šole, ker to res rada počnem. Tam se počutim dobro, spoznavam nove ljudi, iz različnih kultur, seznanim se z različnim načinom dela, vidim, kaj me še čaka. Zato prav vsakemu priporočam obisk kakšne poletne šole. Če pa ne želite biti v šoli še čez poletje, pa je zagotovo zanimivo opravljati kakršno koli študentsko delo, tudi nepovezano s študijem. Jaz sem v preteklih letih opravljala že kar veliko različnih del in če nič drugega, je bilo zatem veliko lažje presedeti, tistih devet mesecev v letu za študijskimi klopmi.

Mogoče sem letos imela neumno pričakovanje, da bom odkrila, kaj želim početi. Sanja se mi ne. Spoznavam pa iz dneva v dan več reči, ki jih ne želim početi, kar zagotovo krajša seznam mojih idej in želja. In s tem se bom morala vsaj zaenkrat zadovoljiti in se nehati obremenjevati s prihodnostjo, ki me čaka. Čez dober teden pa spet v svet, življenje iskat.

To je to!

Z