Bozic

Včeraj smo doma postavili božično drevo. Moram pripomniti, da smo družina, “polna” božičnega navdiha; oči se je pritoževal, ko je moral pripraviti drevo; tamala je težila, da lahko dobi darila kar tako, brez drevesa; psički sta itak čudno gledali, kaj nam je, da drevo vlačimo v hišo, češ, se vam je čisto zmešalo, saj še za naju skoraj ni prostora. Samo jaz sem veselo skakala naokoli v božičkovi kapi in pela: “Rudolf, rdečenosi jelen …” Smreka se je tako nekako le okrasila, zvečer smo se najedli, Božiček nas je tudi našel in darila so se znašla pod drevesom (pri nas je božično drevo res kar konkretno drevo, smo pač vsi v familiji kar veliki :)). Psički sta prvi prišli na svoj račun in sta planili na njuno slastno salamasto darilo, nato pa je sestra razdelila še ostala. Najbolj pomembno pa je, da smo nekako preživeli ta dva najbolj kalorična dneva leta. Vsi trpimo za mačkom po preobilnih obrokih.

Naj nadaljujem v smeri torkove besede. Vse druge šege okoli božiča doma izpustimo. Rojstvo Jezusa? Po navadi praznujemo samo rojstne dneve ljudi, ki jih dejansko poznamo. Sicer pa so kristjani začeli verjeti, da je bil Jezus rojen 25. decembra, samo zato, da so lahko bolj učinkovito pokristjanjali pogane, zato so uvrstili med svoje praznike tudi zelo popularen rimski oz. poganski praznik, natančneje, praznovanje Saturnalij. Pa sem vam razkrila današnjo besedo: to je božič.

Praznovanje božiča torej izhaja iz časov poganov, ki so v rimskem času med 17. in 23. decembrom praznovali v čast boga Saturna. Saturnalije so praznovanje, s katerimi naj bi ponovno priklicali sonce in toplejše razmere, v kakršnih naj bi polja in rastlinje ponovno obrodilo. Ravno zato se ga praznuje v času sončevega solsticija, ko se po 21. decembru dnevi zanejo ponovno daljšati (mimogrede: 31. december ni najdaljša noč v letu, to je 21. december). Praznovanje saturnalij naj bi bilo eno največjih in najpomembnejših praznovanj v času Rimljanov. Ljudje so se zapijali; goli so hodili od hiše do hiše in prepevali pesmi; jedli so piškote, oblikovane v človeške figure (od tu izvira angleški gingerbread). Poleg tega so rimska sodišča za nekaj dni zaprla svoja vrata; v javnosti je bilo dovoljeno kockanje in še kaj bi se našlo. Vse to so praznovali v čast žetve in poljedeljstva. Kasneje naj bi dodali 25. december kot dan ponovnega rojstva sonca.

Zatem, v 4. stoletju, so začeli zmagoviti kristjani pokristjanjevali velike množice poganov, a njihovega praznovanja jim niso mogli odvzeti, zato so ga nekako vključili v svoje pripovedi in 25. december določili za dan Jezusovega rojstva. Vse skupaj je postalo zelo neokusno v času renesanse, ko so takratni papeži obujali nekatere poganske šege, vendar na zelo izpirjen način. Tako so na primer Jude pošiljali gole tekati po ulicah in se jim na široko smejali. Prav nič okusno; celoten “božični duh” te kar mine…

Pa vendar, naj vas božičnikovanje ne mine, saj je kar lepo nekaj dni na leto preživeti doma, ob drevesu, z darili in okusno hrano (komaj se premikam).

Mimogrede, drevesa vlačimo v hiše tudi po vzoru poganov, ki so častili drevesa. Tudi pri drugih, bolj severnih poganskih ljudstvih so bile izpričane šege čaščenja dreves. V severni in srednji Evropi so bile izpričane vaške šege okraševanja drevesa, okoli katerega so potem plesali in se zabavali. Tako je današnje božično drevo neka mešanica vseh teh šeg. Mimogrede, nekateri se trudijo narediti popolno božično drevo; meni je sicer vedno všeč nepravilnost in različnost, je pa vseeno zanimivo.

Tudi obdarovanje v tem času smo prevzeli od poganov. Najprej so nekateri ljudje obdarovali njihovega vodjo, kasneje so se obdarovanja razširila med ljudmi. Kristjani so potem to nalogo pripisali svetemu Nikolaju ali po naše Miklavžu, po angleško pa Santa Clausu.

To je to! Pa vesele praznike!

Z

*Če vam je bil zapis všeč in si želite še več, vam lahko ponudim še lanski božični piškot. Pa dober tek!

Mem

…ne vem, zakaj verjamem v dobro v ljudeh. Mogoče sem idealistka. Ne verjamem, da smo ljudje sebični. Danes bom pisala o besedi mem ali meme.

Zadnje čase se pogosto srečujem z besedo mem, prav tako pa pogosto vidim kakšen mem. Beseda mem se mi zdi ena izmed zlorabljenih besed, ki pa v svojem bistvu morda ni tako napačna. Prvič se je pojavila leta 1976, ko je Dawkins objavil knjigo Sebični gen. V zadnjem poglavju je želel dodati svoj prispevek k razumevanju evolucije tako posebnega bitja, kot je človek. Opozoril je na našo sposobnost imitacije in ji podal ime meme. Izvor besede se skriva v starogrški besedi mimesthai, ki pomeni posnemati.

“Potrebujemo ime za novega replikatorja, samostalnik, ki opisuje enoto kulturnega prenosa idej oz. enoto imitacije. … Primeri mema so melodije, ideje, besedne zveze, modna oblačila, način, kako naredimo vaze ali gradimo mostove. Tako kot se geni razpredajo v genskem bazenu (gene pool) iz telesa v telo skozi spermije in jajčeca, tako memi razpredajo sebe bo memetskem bazenu iz možganov v možgane skozi proces, ki ga lahko v najširšem smislu imenujemo imitacija ali oponašanje.” (Dawkins, 1976)

Nekje ob koncu gimazije ali na začetku prvega letnika študija sem prebrala Dawkinsovo knjigo Sebični gen. Sebičnost v naslovu sem vedno razumela metaforično. Nikoli ne dobesedno, kot da bi jaz živela za gene, ki se bodo prenesli naprej; ali pa tudi ne … Vedno sem se zavedala vseh mutacij, variacij oz. sprememb, do katerih prihaja na populacijski ravni genetike/evolucije in v izražanju genotipov v fenotipe (lastnosti, ki se izrazijo iz genetskega zapisa in jih lahko nekako opazimo na višji ravni kot je sam genetski zapis). Priznam, da o memih takrat še nisem razmišljala; razumela sem jih kot ideje, ki se sicer prenašajo, lahko tudi ponavljajo v mlajših generacijah ali pa izginejo. Verjetno sem jih razumela kot neke običaje, navade, nikakor pa ne kot nekaj, kar nezavedno preskakuje med mojimi in tvojimi možgani in me izkorišča, zato da ideja obstane. Dawkins naj bi želel z uvedbo termina mem nekako opisati tudi kulturno evolucijo, ki bi uporabljala mehanizme biološke evolucije, mem pa naj bi bil analogen “sebičnemu” genu.

Tovrstno razumevanje memov se je, glede na Burmanovo besedilo (The misunderstanding of memes), razvilo v osemdesetih letih, ko sta se v knjigi Oko duha Douglas Hofstadter in Daniel Dennett lotila memov. Predstavila sta nemetaforični pomen memov in predlagala njihovo tehnično razumevanje. Meme sta opisala kot nekega parazita ali virus, ki se naseli v človekovemu umu, ki tako postane razmnoževalna enota določenega mema. Šla sta celo tako, daleč, da sta mem opisala kot nekaj, kar se naseli v strukturne povezave v naših možganih. Ko sama to preberem, se kar ustrašim: nenadoma se zavem, kako nevarne so lahko ideje, kot je mem! Se sprašuješ, zakaj?

Burman v svojem eseju v sklepu lepo opiše, kaj se je dogajalo v družbi in predvsem ekonomiji v osemdesetih letih. Leta 1987 je prišlo do padca ameriške borze na Wall Streetu. Zatem je sledila popularizacija termina mem; v takih obdobjih očitno potrebujemo tovrstne stvari. Mimogrede: tudi danes krožijo po internetu memi, na srečo nedolžni (v mislih imam 9gag in podobne strani).

Naj se vrnem na konec osemdesetih let. Z memom in repliciranjem idej lahko razložimo marsikaj; umetno lahko celo spodbudimo neko politiko, vrednote; lahko dobimo nevarne (neonacistične) meme in ideje, ki krožijo naokoli ter se veselo množijo v juhi vseh možnih idej. Če jih zraven še podpremo s sicer neznanstvenimi razlagami o memih in kulturnih replikatorjih, lahko družbo dejansko prepričamo, da so to naše najboljše ideje in možnosti, saj jim množica vsaj v nekaterih primerih očitno sledi. V množici se torej kaže celoten fitness ali sposobnost/zmožnost mema.

Memetiki tako po mojem mnenju s popularizacijo mema ne delajo prav nič dobrega, še posebaj ko ga opisujejo kot replikatorja v naših možganih, in na neki ravni, ki je verjetno niti sami ne razumejo posebaj dobro, na ravni kulture. Jaz ne vem, kaj je to kultura. Ti veš?

Vsekakor pa bom sklenila z mislijo, da sebičnih memov, ki bi se v naših možganih replicirali in nas gnali v pohlep, NI in si jih niti ne smemo predstavljati, ker je to lahko zelo nevarno. Verjetno pa nekateri memi, kot zanje uporabljamo izraz sedaj, na internetu, niso prav nič nevarni. Še več: lahko so zelo zabavni. Tak meme je zagotovo pesem Gangam Style (taka, da obstaja vleiko parodij) ali pa Somebody that I used to know, pa še kaj bi se našlo. Kakšna slika morda, na primer Che na rdečih majicah.

Vem tudi, da nekaterih reči verjetno ne moremo razložiti z delovanjem našega živčevja ali delovanja našega organizma kot agenta v nekem okolju; zakaj pa ne bi obstajale skrivnosti? Te seveda lahko raziskujemo in se sprašujemo, zakaj, in morda na koncu korak za korakom pridemo do odgovora in celo razumemo ta človeški um in morda celo vso človeško kulturo. Zato lahko celo uporabimo koncept posnemanja in ga raziskujemo. Posnemanje je zagotovo del našega življenja, ni pa vse. Ljudje se učimo, delujemo v socialnem okolju, kaj izumimo, znamo improvizirati, smo sem in tja tudi kreativni in še kaj. Zato nikakor ne smemo razumevanja nas samih in človeške kulture zvesti na preprosto besedo, kot je mem in si tako s sebičnostjo razložiti vse. Saj, zato pa je toliko bolj zanimivo!

To je to!
Z

Meter

“Od kod pride meter? Kaj je meter?” se je zadnjič vprašala ena izmed prijateljic, ko smo se zvečer dobile v Ljubljani na kuhanemu vinu. Naj se potrudim izbrskati odgovor …

Meter je pot, ki jo prepotuje svetloba v vakumu v časovnem intervalu 1/266 792 458 sekunde.

Meter so prvič določili leta 1795 v Franciji, kjer so se dogovorili, da meter predstavlja deset milijoninko četrtine Zemljinega meridiana. Šele 1875 so to mero tudi uradno potrdili.

Pred vsem tem so seveda obstajale druge vrste merskega sistema za dolžino. Stari egipčani so merili v kubitih, en kubit je bil dolžina od konice srednjega prsta do komolca. Rimljani in Stari Grki so raje kot mersko enoto uporablali dolžine stopal, kar se je kasneje preneslo tudi v anglosaksonski svet, kjer še sedaj merijo v stopalih. Sedajna uradna dolžina stopala je 0,304 m. Eno stopalo lahko razdelimo na 12 inčev, kar dobesedno pomeni dvanajstina. Vse te enote, ki ishajajo iz človeške fiziologije in vedenja, lahko skupaj imenujemo antropične enote.

Ni kaj, zanimiv je ta svet metrologije oz. preučevanja mer.

Meni se zdi tale Blog-o-Meter kar na mestu. Imam marsikateri torek podobne težave;tako da vabljeni, da v komentarjih predlagate nove besede.

To je to!
Z

Sneg

Obožujem sneg. Ko pade sneg, skačem naokoli, se kepam, grem ven in uživam. Ker sem danes po dolgem času v Ljubljani in imamo sneg, naj bo to tudi torkova beseda.

Sneg predstavljajo vodni kristali, ki nastajajo, ko v oblakih pomrznejo kapljice vode. Celotno oblikovanje snežink je malo bolj kompleksen kristalizacijski proces, ki očitno se ni povsem razložen.

Beseda sneg opisuje nekaj, kar se je prijelo oz. se oprime tal, rastlinja in tako naprej. Njene prve omembe v slovenščini segajo vsaj v 16. stoletje. Sneg je tako čaroben, da ga Inuiti opisujejo z vsaj 100 različnimi izrazi. Mimogrede, tako ustvarjalni niso samo Inuiti, tudi Slovenci imamo veliko besed za sneg oz. besede, ki opisujejo različne vrste snega (pršič, moka, prah; da ne govorim o amerikarizmih: powder …).

Snega se dotika še ena zanimiva beseda, ki opisuje strah pred snegom oz. snežji strah. To je hionofobija. V pravljicah imamo Seguljčico …

Za konec predlagam, da si ogledate še slike snežink pod elektronskim mikroskopom; videti so pravljične. In ni dveh enakih! Mimogrede nekatere snežinke imajo fraktalne strukture. Bolj znan primer je Kochova snežinka. Pri fraktalih lahko vidimo, kako se neka struktura oz. oblika poglablja oz. ponavlja ves čas z istim pravilom oz. s spremembo oblike. Obliko snežink je preiskoval tudi Rene Descartes. Verjetno je bil to njegov hobi; tačas ko se ni ukvarjal s problemom telesa in duha.

Snežike so zelo lepe, hladne in burijo domišljijo vseh ljudi naokoli. Celo domače živali se ponavadi čudijo nad snegom. Let it snow!

To je to!
Z