Arhiv | april, 2014

Igra

29 Apr

Mladičke imamo, pravzaprav jih ima naša kuža Freja; pet kužkov: dve grebenarki in tri grebenarje. Poleg opravljanja klasičnih fizioloških ali telesnih potreb tudi spijo in jedo. Zelo radi tudi ustrežejo našim željam in nas ubogajo, še posebaj takrat, ko imamo v rokah kakšne pasje piškotke. Večino časa pa se igrajo. Velikokrat v skupini: malo se pretepajo, lovijo in tako norijo. Če pa kakšen ostane sam, se zamoti z igračami.

Akcija ali zabava.

Akcija ali zabava.

Vse živali se igrajo, ko odraščajo. V dokumentarcih večkrat omenijo, da se živali z igro pripravljajo na odraslo življenje. Saj veste: levi se tepejo, ker se učijo loviti. Naši mladički se grizejo, da bodo uplenili velike zveri. A če pomislimo: našim razvajenim psom ni treba loviti. V teh nekaj deset tisoč letih koevolucije z ljudmi bi se lahko že znebili tega čudnega vedenja, ki mu rečemo igra. Če razlaga igre iz dokumentarcev drži, je igra za Frejine mladiče čisto nepotrebna, saj ljudje hranimo pse. Raziskave kažejo, da igra le ni tako lahko razložljiv pojav.

Nihče pravzaprav ne ve, zakaj se živalski mladiči igrajo. Zakaj se otroci igrajo? Etologi, raziskovalci, ki se ukvarjajo z vedenjem živali, želijo igro razložiti kot produkt evolucije. Nekateri  v skladu z prilagoditvenimi ali adaptacijskimi teorijami razlagajo igro kot nekaj, kar pripravlja mladiča na odraslo življenje. To je razvojna razlaga igre. Raziskave so pokazale, da pri igri posredno pride tudi do sinaptogeneze ali nastanka novih povezav med nevroni v malih možganih, kar prispeva k razvoju mišično-skeletnega sistema v povezavi z živčevjem. Poleg tega igra vodi do večje vedenjske prilagodljivosti, saj so osebki, ki se igrajo, bolj pripravljeni na različne situacije, do katerih lahko pride v odraslem življenju. Poleg teorij, ki temeljijo na prilagajanju, obstajajo tudi teorije, ki ne izhajajo iz prilagoditev. Z igro naj bi mladiči porabili odvečen del energije ali pa z njo porabijo oz. si zapolnijo prosti čas. Ob tem je sekundarno prišlo do vpliva na sam razvoj organizmov.

Moje najljubše ... Mimogrede beseda Lego je zloženka iz leg godt, kar neposredno pomeni igraj dobro. (vir)

Moje najljubše … Mimogrede beseda Lego je zloženka iz leg godt, kar neposredno pomeni igraj dobro. (vir)

Raziskave so že pokazale, da igra pozitivno vpliva na preživetje osebkov v odrasli dobi. Redke raziskave pa so pokazale vpliv igre na vedenje odraslih živali. Raziskava z laboratorijskimi podganami je pokazala, da so bili osebki, ki so se med odraščanjem igrali vsaj eno uro na dan, veliko bolj družabni kot odrasli. Nasprotno so bili izolirani osebki zelo napadalni oz. prestrašeni, ko so prišli v stik z drugimi podganami. V tem primeru je imela igra pozitiven vpliv na podgane. Vedenje odraslih podgan, ki so se igrale v mladosti, je bilo veliko bolj družabno.

Do podobnih sklepov je prišel raziskovalec Stephen Montgomery, ki je naredil primerjalno raziskavo igranja opic. Podatke je pridobil iz že opravljenih raziskav. Igro je razdelil na socialno in nesocialno. Socialno igranje je igra, kjer sta udeležena vsaj dva akterja ali akterki. Pri nesocialni igri gre za zabavanje z nekim predmetom ali igračo. Na koncu je primerjal 14 vrst opic v skupini socialnih iger in 11 vrst opic v skupini nesocialnih iger. Primerjal je povezavo med igro in poporodno rastjo možganov ter vedenjsko prilagodljivostjo. Vedenjsko prilagodljivost so merili s stopnjo inovativnosti, uporabe orodja, pridobivanje hrane in taktične prevare. (Taktična prevara je vedenje, s katerim osebek zavede drugi osebek.)

Primerjave opic in igranja so pokazale povezavo med igranjem in razvojem možganov. No ja, pa saj vendar vse naše interakcije z zunanjim svetom po rojstvu vplivajo na naše možgane! Raziskava je pokazala tudi na povezavo med igro in vedenjsko prilagodljivostjo. Nedružabna igra, tj. igra z igračami, je bila povezana z večjo uporabo orodja, socialna igra pa je kazala povezave z zmožnostjo taktične prevare, ki je tesno povezana s sodelovanjem znotraj skupine, v kateri živi določena žival.

Igranje torej le ni tako brez pomena, pa še neraziskano je. Morda pa glavi namen igre vendarle ni v prilagajanju na zunanji svet odraslih, ampak morda služi tudi zgolj zabavi. Vse druge povezave in vplivi pa so sekundarni. Antropolog David Graeber pravi, da igra služi zabavi, brez zabave pa je obstoj življenja brez smisla. Zabavaj se!

To je to!
Z

Advertisements

Seštevanje

22 Apr

Opičjaki znajo seštevati. Še posebaj se potrudijo, ko je v igri nagrada v obliki sladkega soka. Bolj natančno: trije pripadniki makakov (Macaca mulatta) so se naučili prepoznati znake kot številke; kaj je več in kaj je manj; naučili so se tudi seštevati.

Makak (Macaca mulatta) (vir)

Makak (Macaca mulatta) (vir)

Na začetku so raziskovalci opičjake naučili prepoznati znake za številke. Številke od 0 do 25 so bili znaki od 0 do 9, od 10 do 25, pa so prikazali s črkami X Y W C H U T F K L N R M E A J. Če sta se na ekranu prikazali številki sedem in devet ter je opičjak izbral število devet, je dobil devet kapljic soka. Kapljice so torej predstavljale vrednost devet, znak devet na ekranu pa je bil povezan s to vrednostjo. Tako so se opičjaki naučili prepoznavati, kaj je več. A pred njimi je bila še težja naloga. Raziskovalci so opičjakom ponudili na eni polovici ekrana dva znaka in na drugi le enega. Opičjak je tako izbiral med seštevkom in enim številom. Po štirih mesecih so se naučili približno seštevati. Lahko se zdi, da so opičjaki vedno izbirali  stran zaslona z dvema znakoma.

A, v času, v katerem so se opičjaki učili, so se stvari začele spreminjati. Najprej so manjše od števil na polovici zaslona, kjer je šlo za seštevanje, izpustili oz. so mu pripisali nižjo vrednost. Čez čas so se naučili in so z večjo verjetnostjo izbrali višje skupno število oz. posamezno številko.

Ob obdelavi podatkov so raziskovalci ugotovili, da so opičjaki na začetku primerjali samo večjo od obeh števil s posameznim številom na drugi strani zaslona. Na primer: pri primerjanju vsote števil osem in šest s številom trinajst so izbrali število trinajst. Osem in šest sta blizu skupaj. Tako števila šest niso prišteli k številu osem. Vseeno pa se pri prištevanju nižjih števil k veliko večjim številom te napake niso tako močno poznale. Iz tega vidimo, da imajo tudi matematično izobraženi opičjaki težave s primerjanjem števil, ki imajo bližnje vrednosti.

Pri ljudeh obstajata dve teoriji, kako si predstavljamo števila. Nekateri pravijo, da števila v možganih kodiramo z logaritmsko funkcijo, drugi se nagibajo k linearni funkciji. V obeh primerih imamo težave s primerjavo večjih vrednosti, ki so blizu skupaj. Raziskava pa je pokazala, da je vsaj pri makakih predstava vrednosti števila odvisna od konteksta. Tako si na primer število osem predstavljajo kot vrednost osem, ko je zraven nje nižje število. V primeru, ko pa število osem predstavlja nižje število, so ga zanemarili oz. so mu dodelili nižjo vrednost, kot jo ima. Raziskovalci so sklepali, da števila razumemo kot relativne vrednosti, ki so odvisne od konteksta. Tako so makaki sicer ptištevali, a so nižje vrednosti ocenili za nižje glede na večje število, zapisano v paru.

Čez čas so se opičjaki le naučili, da tudi številka zraven doprinese dodatno vrednost. Seveda samo v primeru, ko sta bili obe številki za seštevanje manjši od pozamezne številke, njuna vsota pa je bila večja od same številke. Opičjaki so se torej naučili prištevati. Naj priznam: naučili so se prištevati na približno. Hmm. Morda pa so si le zapomnili različne kombinacije znakov in tako uspešno izbirali višje vrednosti? Se jim je že izplačalo, če so lahko dobili več soka!

Raziskovalci so preverili tudi to. Ko so obvladali seštevanje z znaki, so preverili matematično znanje opičjakov še z dodatnimi znaki, ki so bili v obliki tetrisovih kock. Matematično znanje so opičjaki prenesli tudi na nove znake. Torej so se naučili prištevati, verjetno ne natančno, vseeno pa dovolj dobro, da so si z uspešnimi izračuni priborili več soka. Do pravilčnih rezultatov pa so prišli v več kot polovici primerov, kar kaže na določeno uspešnost.

Tetris znaki za različne vrednosti števil (vir)

Tetris znaki za različne vrednosti števil (vir)

Seštevanje je torej preprosta matematična operacija. No, pa saj veste, kaj je seštevanje! Če imate na mizi dve jabolki in tri hruške, je na mizi pet sadežev. Tako so se opičjaki za kapljice soka naučili seštevati. No, na približno seštevati. Nikakor niso bili opičjaki v preizkusu neumni, ko se niso čisto zares naučili seštevati do števila 25. Zanimivo je, da znajo živali prepoznavali količine oz. ločiti, kaj je več in kaj je manj. Ta zmožnost ima verjetno (očitno) neko prednost tudi v naravi. Kaj ti bo višja matematika, ko pa zadošča, da v neki situaciji prešteješ, koliko levov te lovi najprej, koliko pa potem, ko se jim pridružijo še drugil. Kaj pa je ljudem prineslo uspešno izvajanje preprostih aritmetičnih operacij? Verjetno brez matematike Piškotarne ne bi bilo …

To je to!
Z

Stradbroke Island in Mt Tamborine – peščeni otok in tropski deževni gozd

20 Apr

Zadnja dneva v Brisbanu sem preživela v primestju oz. na otoku in na planoti. V soboto zjutraj smo se odpeljali na tekmo hokeja na travi. Hči mojih gostiteljev ga namreč igra v prostem času. To je igra, ki so jo v Avstralijo pripeljali Angleži. Glede na število otrok, ki sem jih videla na igrišču, bi rekla, da je kar popularen.

Bolj kot igra me je presenetilo, da so dekleta in fantje igrali skupaj, imeli so mešane ekipe. Tako igrajo vse do petnajstega leta v amaterskih ligah. Ko napredujejo v zahtevnejše tekmovanje, se ločijo. Jaz sem bila nad mešanjem navdušena. Spomnila sem se na pisanje zapisnika na košarkaški tekmi za mlajše pionirje, ki sem ga izvedla kakšen mesec pred potovanjem. Gostje so na tekmo poleg desetih fantov pripeljali še dve dekleti. Sodnik je želel nasprotovati, da skupaj pa res ne morejo igrati, a smo ga nekako pomirili. Na koncu se je izkazalo, da dekleti na igrišču nista prav nič zaostajali. Tako v Avstraliji te ločnice, ki nas omejuje, nimajo. Tudi na igriščih sem zasledila, da odrasla dekleta in odrasli fantje igrajo skupaj nogomet, košarko, odbojko in netball (neko smešno, košarki podobno igro, ki so jo prevzeli od Angležev). Mogoče je to moja težava, vendar se vedno počutim nenavadno, ko grem s fanti igrat košarko. Igre z žogo obožujem, a vseeno imam velikokrat občutek, da se pri nas le preveč ločujemo po spolu. Res ne razumem, zakaj na koncu veljam za bolj »fantovsko punco«, če pač rada igram košarko in nogomet. Mogoče bi vsi morali kdaj videti, da se dekleta prav lahko kosamo s fanti pri rekreativnem zlorabljanju žoge. Prav tako pa so fantje dobrodošli na razne vadbe, ki so, ne vem zakaj, domena žensk.

Kakorkoli, med tekmo sem se trudila razvozlati pravila igre. Vse skupaj je bilo videti kot neka zelo prijazna oblika hokeja. Takoj ko je prišlo do boja za žogico med več kot dvema igralkama/igralcema, je bila igra prekinjena. Prav smešen, nežen hokej. Si prav predstavljam Avstralke in Avstralce, ko se ves čas opravičujejo, če se zaletijo: “Oprosti, oprosti, oprosti …” Sledi slavni odgovor: “Ne skrbi! (No worries!)”

Po igri hokeja smo se odpravile na peščeni otok North Stradbroke Island. Ker je otok, smo se tja odpeljale z malo večjo ladjico; mislim, da je bil gliser – na te morske zadeve se ne spoznam. Po polurni vožnji smo se znašle na peščenem otoku. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, sem si pa mislila, da zna biti lepo. Tako je tudi bilo: veliko zelenja, še več mivke, ogromno različnih ptic. Z avtobusom smo se zapeljale do plaže na drugi konec otoka.

sandisland

Peščeni otoki so znani prav za ta predel Avstralije. Straddie, kot Avstralci poimenujejo North Stradbroke Island, je prvi v verigi peščenih otokov na vzhodni obali. Veriga se sklene z otokom Fraser Island, ki ga je po poročanju sopotnic in sopotnikov vredno obiskati. Ta me čaka za naslednjič.

Ko sem pomislila na peščeni otok, mi ni bilo čisto jasno, kako to lahko obstaja. Pesek je nekaj živega; ko hodiš po mivki, se ti verjetno ne zdi ravno najbolj stabilna kamnima, kar jih je. Pa vseeno peščeni otoki obstajajo. Nastajajo v daljšem časovnem obdobju,  v več kot sto tisoč letih. Ti otoki so nastali na nižjih vulkanskih ostankih. Ob razcepitvi Avstralije in Antarktike so vetrovi, valovi in tokovi prinašali pesek proti eni celini in ga odnašali k drugi. Ustvarjali so se cikcak tokovi. Ob sočasnem dvigovanju gladine oceanov je morje prekrilo vulkanske vrhove, na teh prehodih pa se je začel zbirati pesek. V dolgem časovnem obdobju ga je bilo toliko, da je nastalo kopno. Na kopno so z vetrom in pticami ter drugimi živalmi prišla tudi semena rastlin. Ko je padel dež in so imela semena ugodne pogoje za kaljenje, je počasi prišlo do poraščenja teh otokov in so se ustvarjala mikrookolja, ki so privabila raznorazne ptice in tudi druge živali. Zato najdemo na teh otokih veliko naravnih parkov in raznolikih živalskih vrst. In ravno na Straddiju sem zagledala veličastnega kenguruja, ki se je prav nastavljal fotografskemu objektivu na vrhu razgledne točke.

birds

Še predem pa sem zagledala kenguruja, sem se skopala v Atlantskem oceanu. Po avtobusni vožnji smo prišle na peščeno plažo, kamor so bučali veliki valovi, sinje modrega morja. Ocean je bil zelo vabljiv, a ko sem skočila v prvi val, sem ugotovila, da le ni tako topel. Vseeno sem se v razburkanem morju malo naplavala, predvsem pa uživala v valovih. Ko smo se naveličale kopanja, smo se sprehodile po obali, do skrajne severovzhodne točke otoka. Takrat sem šele ugotovila, kaj zares pomeni peščeni otok. Znašla sem se na peščeni plaži, ki se kar ni in ni končala. Sprehajale smo se ob morju. Jaz sem nadobudno opazovala rastlinje in živali, predvsem pa sem se čudila neskončnosti plaže. Nekaj neverjetnega: znašla sem se v počitniških sanjah. Po dobri uri hoje, ali pa je minilo še več časa, peščene plaže so bile res brezčasne, smo prišle do končne točke. Ravno smo si privoščile sladoled, ko se je prikazal fotogeničen kenguru. Ponovno sem bila navdušena nad tem vrečarjem. Tako Straddija nikoli ne bom pozabila. Kljub temu, da so se plaže še kar nadaljevale, smo končale naš izlet in se z avtobusom vrnile nazaj do postajališča za gliser.

Še pred tem sem se zavedla, kaj pomenijo tiste sanjske plaže v katalogih za počitnice. Zelo prijeten in lep, brezčasen in miren, občutek. Samo pesek, sonce in morje. A vseeno, moram priznati, kakšne tri dni bi mi bilo to zelo všeč. Potem bi se oceana naveličala, če seveda ne bi prijela kakšne deske ali pa maske in jo vzela s seboj v vodo. V avstralskem morju je vseeno potrebno biti previden. Saj veste, Avstralija je država, kjer te želi vse, kar leze in gre ter plava, zastrupiti ali ubiti. Okoli plaž na Straddiju imajo napeljane mreže za morske pse. V daljavi so tako opazne boje, ki držijo te mreže. Ko je nekaj tako lepo, pač ne more biti tudi zelo varno. Tudi živali so rade v lepem in čistem okolju. Vseeno sem se na celem potovanju počutila varno in tudi nobenih nevarnih živali nisem srečala.

roo

Večer smo končali z ribo in krompirčkom (fish and chips), klasično avstralsko (no, angleško …) jedjo. Naslednji dan me je čakal obisk planote Mt Tamborine, kjer sem se sprehodila skozi pravi tropski deževni gozd. Ogromna, veličastna drevesa, z debli, ki skrivajo pravljice. Praproti in neprijetno toplo ter vlažno ozračje niso prav nič motili pogleda na visoka drevesa in najrazličnejše oblike. Upam, da se še kdaj znajdem v takem gozdu in ga bolj natančno raziščem. Po Avstraliji jih je kar veliko. Deževni gozd je bila zadnja popotniška točka v okolici Brisbana. V ponedeljek zjutraj sem odšla na letalo proti Melbournu, kjer se je moja pot končala. Še preden sem se vkrcala na letalo za domov, sem videla posebne male ptiče, ki ne letijo, lovijo ribe, živijo ob morju in se znajo toboganiti; no, vsaj tisti, ki živijo na ledenih tleh …

rainforest

To je to!

Z

Prdec

8 Apr

Prdec ali glas (ali ne bi bilo bolje reči zvok?), ki nastane pri izločitvi plinov iz črevesja. Na vsake toliko zvok pospremijo neprijetne vonjave. Pri ljudeh se to zgodi takrat, ko moramo izpustiti pline, ki so nastali, ko nam pri prebavi pomagajo mikroorganizmi v našem črevesju. Ti mikroorganizmi proizvajajo žveplo, ki začini prdec in doda neprijetne vonjave. Ponavadi so smrdljivi prdci tihi. Medtem pa pride do glasnega prdenja, ko moramo izpustiti zrak, ki smo ga pogoltnili ob zaužitju določene hrane. Do tega pride tudi ob pitju gaziranih pijač, ko jemo fižol, brokoli in meso. Ljudje smo vsejedi, tako naši prdci ne kazijo okolja tako, kot se to dogaja, ko v okolje spuščajo pline rastlinojede živali.

Tako krave izpuščajo v okolje veliko metana. Metan je ogljikovodik in eden izmed toplogrednih plinov, kar pomeni, da zadržuje Sončevo toploto na Zemlji. S tem se segreva ozračje. Učinek metana je posebno oblikovano štiridelno prebavilo – prežvekovalski želodec. V delu, ki ga imenujemo vamp, prebavljajo mikroorganizmi celulozo s fermentacijo. Ob tem nastajata oglijikov dioksid in vodik. V prebavilu krav najdemo tudi metanogene bakterije, ki omenjeni snovi uporabljajo za svojo presnovo, pri tem pa nastaja metan. Metan se nato izloča s prdci in ob riganju. Krave tako prispevajo k deležu toplogrednih plinov. Seveda pa za to niso same krive: za veliko število krav na kmetijah smo odgovorni ljudje. Mi, mesojedci, potrošimo ogromno mesa, ob tem pa se trudimo obvarovati okolje. Res ni čudno, da so raziskovalci začeli preučevati “zelene” prdce kengurujev.

kenguru

Kenguruju so, prav tako kot krave, rastlinojedci. Razlika med kenguruji in kravami je, poleg skakanja, tudi sestava njihovih prdcev. To so ugotovili avstralski raziskovalci, ki so primerjali pline, ki jih ustvarijo bakterije iz prebavil kengurujev in krav. Kenguruji imajo v prebavilih “zelene” bakterije. To so acetogeni mikroorganizmi, ki iz ogljikovega dioksida in vodika ustvarjajo acetat. Slednji nima tako slabega vpliva na okolje kot metan. Vseeno se v prebavilu kengurujev skrivajo tudi metanogene bakterije, a je vendarle več acetogenih. Prav tako se v prebavilu krav skrivajo acetogeni mikroorganizmi, a jih metanogeni številčno premagajo, zato velik del kravjih prdcev predstavlja metan. Seveda so raziskovalci že začeli razmišljati, kako bi razmerje med acetogenimi in metanogenimi organizmi v prebavilu krav spremenili, tako da bi tudi krave prdele “zelene” prdce. Raziskovalci žal še ne vedo, zakaj je v prebavilu kengurujev več acetogenih mikroorganizmov.

Mimogrede, niso samo krave tiste, ki sproščajo v okolje metan. To se dogaja skoraj pri vseh rastlinojedcih. Dogajalo se je tudi v prazgodovini v času dinozavrov. Sauropodi so bili skupina rastlinojedih dinozavrov, ki naj bi poslala v okolje kar 520 milijonov ton metana letno. V primerjavi z kravami, ki proizvedejo do 50 do 100 milijonov ton metana, je to vendarle kar petkrat več. Dinozavri naj bi bili tako eden izmed pomembnih dejavnikov tople klime 150 milijonov let nazaj. V mezozoiku naj bi bilo ozračje v povprečju kar 10 stopinj Celzija toplejše kot je sedaj. Vseeno je treba vedeti, da je bilo tudi rastlinstvo in živalstvo takrat drugačno. To ne pomeni, da imamo do vrha na voljo še vsaj 10 stopinj Celzija in da lahko okolje še naprej izrabljamo in uničujemo. Vsekakor ne more škodovati kakšen sauropodski rastlinojed dan brez zrezkov.

To je to!
Z

 

Brisbane – mesto, muzeji in boemstvo

5 Apr

Dan po obisku zavetišča Lone Pine sem se izgubljala po mestu. Zjutraj sem enkrat za spremembo malo dlje spala, v mestno središče pa sem se pripeljala šele po opoldnevu.

Brisbane ima mestno jedro ali city, kot se imenujejo središča sodobnejših mest, naokoli pa je ogromno predmestje. V predmestju so manjša naselja, poseljena s hišami in trgovskimi središči. Ko sem se na vlaku tisto dopoldne vozila mimo njih, so se mi vsi zaselki zdeli enako dolgočasni. V mestnem središču kraljujejo sodobnejše stolpnice; vse kar tekmujejo, katera bo višja in bolj drugačne oblike. A na koncu je vse skupaj videti dokaj nezanimivo. V središču Brisbana je bilo tisto petkovo dopoldne zelo živahno, a vseeno mesto ne izkazuje prepleta starejših stavb z novejšimi jeklenimi pošastmi.

roo_brissie

Ko sem prispela do središča, sem se najprej srečala z gostiteljico A, ki me je peljala na pozno jutranjo kavo. Na kavo hodi k bližnjemu kitajskemu paru. V pogovoru mi pove, da prebivajo blizu središča predvsem zato, da lahki otroci hodijo na brisbansko državno šolo, ki je je med najboljšimi v okolici. V Avstraliji lahko otroci hodijo v državne ali zasebne šole. Obe financirajo iz državnega proračuna, le da morajo starši, katerih otrok obiskuje zasebno šolo, plačevati tudi šolnino. Zanimivo je, da ni pravila, da bi bile zasebne šole boljše od javnih. V vseh šolah so otroci oblečeni v uniforme. Tako hitro opaziš šolarke in šolarje na javnem prevozu.

barve

Ko sva popili kavo, sem odšla naprej raziskovat betonsko džunglo. Ker nisem bila pri volji za nakupovanje in sprehode med stolpnicami, sem odšla poiskat brisbanski muzej (Museum of Brisbane). Muzej so skrili v brisbansko mestno hišo; komaj sem ga odkrila. A se je splačalo. Ne toliko zaradi muzeja kot zaradi vožnje z najstarejšim dvigalom v zvezni deželi Queensland. Z dvigalom sem se povzpela na vrh stolpa mestne hiše z odličnim razgledom nad mestom in kjer se nahajajo mestni zvonovi.

Po ogledu sem se sprehodila čez most na reki Brisbane. Domiselno poimenovanje, ni kaj! Še bolj ustvarjalno se vam bo zdelo ime, ko povem, da je Brisbane dobil ime po Siru Thomasu Brisbanu, angleškem vojaku in kolonizatorju. Ko je bilo mesto poimenovano, je gospod Brisbane vladal federaciji New South Wales. Prečkala sem torej reko Brisbane in se znašla v kulturno-muzejskem predelu. Odločila sem se, da bom odšla v muzej Queensland (Queensland Museum), saj se je v njem skrival tudi ‘Sciencentrum’. Kaj drugega kot pa znanstveni center bi me lahko bolj pritegnilo?

Ko sem odšla po vstopnico, sem odkrila, da je v muzeju tudi posebna razstava o globinah oceanov. Tako sem kupila kombinirano muzejsko vstopnico in najprej odšla nekaj tisoč metrov pod vodo, kjer sem izvedela, da so bili v najglobljem oceanu, ki sega kar 11.000 metrov pod vodo, do sedaj le trije ljudje. Pa še ti niso odšli ven iz svojih komor, saj je pritisk na dnu oceanov previsok. Pa tudi temperature na dnu morskih jarkov niso ravno človeku najbolj prijazne. Vseeno pa to ne pomeni, da tam ni življenja.

Po razstavi o globinah oceanov sem se sprehodila še skozi ostale dele muzeja. V predelu z nagačenimi živalmi so, kot v vseh ostalih muzejih, v katere sem zatavala na poti, omogočili otrokom in obiskovalcem neposreden dostop do različnih vrst. Z vsem tem obiskovalce ves čas vabijo, da so v muzeju aktivni. Na ta način se zdijo muzeji in znanje veliko bolj dostopni. Meni je bilo to zelo všeč.

flow

Še posebaj super je bilo, ko sem prišla do znanstvenega centra (Sciencentrum). Celo nadstropje muzeja je namenjenu preizkušanju. Znajdeš se v svetu fizike, kemije in biologije ter fiziologije človeškega telesa, nevroznanosti in koščka kognitivne znanosti. Center nas povede skozi praktične primere, kjer mora biti prav vsaka vedoželjna obiskovalka ali vsak vedoželjni obiskovalec pripravljen na aktivno sodelovanje pri nalogah. Vsaki primer spremlja kratek in preprost opis, kaj se dogaja pri nekem pojavu. Tako sem vozila kolo tik ob kostkotu, ki mi je skušal slediti, in se poučila o delovanju sklepov. Iz znanstvenega centera so me skoraj spodili. Vztrajala sem vse do zadnjega, ko so začeli muzej zapirati; a nisem bila edina, ki je tako “noter padla”.

Po ogledu muzeja sem odšla ven, na obrežje reke, kjer ponujajo, kot povsod po Avstraliji, odlično urejene klopi, mize, stopnice za sedenje in sprehajalne ter kolesarske poti. Vse to je prepleteno z rastlinami in bogatim živalskim svetom. Tako sem v družbi najrazličnejših čivkajočih ptičev in regljajočih žab naredila načrt za konec popoldneva in zgodnji večer.

A. mi je ob opoldanski kavi omenila tudi, da ima zahodni del mesta, poimenovan West End, prav poseben boemski pridih. Pohajkovanje med privlačnimi knjigarnami, kavarnami in klubi je bilo kot naročeno za konec dneva. West End je pravzaprav ena sama ulica, kjer je ogromno kavarn in najrazličnejših lokalov. Vsak ima neki svoj slog, vsi so različni, a se odlično ujamejo. Na vsake toliko se je med njih vrinila kakšna knjigarna ali pa prodajalna plošč. Ta nenavadna (z)mešana ulica daje središču Brisbana njegov nasprotni pol. Za pobeg iz sveta kravatarjev zadostuje zgolj skok čez most.

westend

V petek zvečer sem se tako prvič znašla na West Endu. Naj kar tukaj omenim, da sem prišla v soboto zvečer še enkrat. Tokrat me je gostil družinski prijatelj S. V soboto zvečer sem ugotovila, da je West End, ko zares zaživi, ravno prav drugačen, da te pritegne. Iz skoraj vseh lokalov je bilo mogoče slišati živo glasbo mešanih zvrsti. Različni ljudje so se družili ob glasbi in so bili videti srečni. Midva sva se najprej ustavila v lokalu ‘Tri opice’ (Three monkeys). Že samo ime pritegne, v prostoru pa te pričaka mešanica različnih stilov. V lokalu lahko preizkusiš najrazličnejše stole, veliko je lesenih opic, plakatov za koncerte in predstave, polno različnega zelenja in preprog, stene so okrašene … Pravzaprav je vse skupaj videti kot en velik nered, a vseeno: ko vidiš celoto, deluje super! Res zelo prijeten lokal, ki ponuja zavidljivo število vrst čaja, preseneča pa tudi s sladicami. Po Treh opicah sva prisluhnila še konceru skupine z imenom Captian Dreamboat. Fantje niso bili nič posebnega; igrali so zmes funka, indija in še česa. Vseeno pa je bil to čisto lep večer.

To je to!

Z

Brisbane – vrečarji in potomci dinozavrov

2 Apr

Po šestnajsturni vožnji z avtobusom sem prispela v Brisbane. Tukaj se je način potovanja malce spremenil: gostili so me namreč družinski prijatelji, ki so se pred leti preselili v Avstralijo. Moram priznati, da mi je oddih, ko ni bilo več potrebno razmišljati, kam bom odšla, kaj si bom ogledala in tako dalje, dobro del. Poleg tega sem tako malo bolj spoznala življenje tukaj spodaj.

Ko sem prišla, sem bila utrujena, tako da prvo popoldne nisem počela nič posebnega. Naslednje jutro sva se z gostiteljico A. odločili, da me bo zapeljala do zavetišča za živali Lone Pine. V njem oskrbijo in zdravijo prav avstralske avtohtone živali. Tako imajo bogato zbirko ptic, ogromno koal, kengurujev in ostalih vrečarjev ter tudi kljunaše, dinge pa še kaj bi se našlo. Ob tem v zavetišču pripravljajo tudi najrazličnejša predavanja in izobraževalne delavnice.

Prisluhnila sem predavanju o koalah in se poučila o tem, da so mladiči koal, ki jih imenujejo joey (tako imenujejo mladiče vseh vrst vrečarjev), ko se skotijo, zelo zelo majhni in morajo tako na dolgo pot do vreče, kjer se prehranjujejo z mlekom in tako počasi postanejo korenjaki in korenjakinje, ki so pripravljeni oz. pripravljene na nov svet. Kako pa najdejo vrečo? Že zelo majhni, veliki kot en fižolček (2 cm dolžine in 1 cm širine), imajo zelo dobro razvita čutila za voh; tako zavohajo materino mleko in gredo v smer vabljivega vonja hrane.

image

Kaj pa ko odrastejo in so preveliki, da bi pili materino mleko? Takrat je čas, da začnejo jesti evkaliptusove liste. A kaj, ko so evkaliptusovi listi strupeni, poleg tega pa imajo zelo nizko hranilno vrednost. Mimogrede, zato koale spijo kar 18 do 22 ur na dan. Ko so joeyi pripravljeni na svet zunaj vreče, morajo, preden začnejo jesti evkaliptusove liste, pojesti nekaj posebnih iztrebkov mame koale. To se zgodi pri 22 do 30 tednov starih joeyih. Ti iztrebki se imenujejo pap in pridejo iz slepega črevesa. Z iztrebki dobijo v svoje prebavilo bakterije, ki so nujne za razgradnjo taninov, na katere so v listih evkaliptusov vezane hranilne snovi in proteini. Tanini so organske snovi, produkti rastlin. Gre za zapleteno zgrajene polifenolne snovi, ki se nahajajo v vakuolah (včasih v posebnih čreslovinskih), ob odmrtju celice pa se nalagajo v celičnih stenah in jih konservirajo. Tanine imenujemo v slovenščini čreslovine. Naloga čreslovine je varovanje rastilne pred herbivori in patogeni, nudijo tudi UV zaščito, najdemo pa jih tudi v nezrelih plodovih, kjer z grenčico opozarjajo možne raznašalce, da njihovi sadeži in plodovi še niso nared. Rastline z njimi pravzaprav vpijejo: “Pusti me pri miru!”. Tanine je zelo težko razgraditi. Tako so znanstveniki ugotovili, da imajo koale v slepem črevesu bakterije, ki razkrajajo tanine. To so enterobakterije, ki razgradijo tanin proteinskih kompleksov, ki jih najdemo v listih evkaluptusov.

Poleg posebnih bakterij imajo koale ogromno slepo črevo, lahko je dolgo tudi do 200 centimetrov. Za primerjavo: človeško slepo črevo je dolgo do 20 centimetrov, v povprečju pa ne seže do 10 centimetrov. Pa si predstavljajte male koale z desetkrat večjim domovanjem za bakterije! Zaradi njih lahko uživajo v spanju v krošnjah evkaliptusov. A koale ne jedo listov kar z vseh vrst evkaliptusov; izbirčne so. V Avstraliji raste kar 600 različnih vrst evkaliptusov, posamezna koala pa se prehranjuje ponavadi z eno do tremi vrstami. Vse koale tako jedo liste slabe šestine vseh vrst evkaliptusov. Poudariti je treba, da so koale z različnih območij med seboj razlikujejo, saj so različni pogoji v okolju in podnebju vodili do različnih adaptacij. Tako v osnovi ločijo koale iz federacij Victoria in Queensland.

Koale so mi bile všeč, a sem bila celo življenje zagledana v kenguruje. Sedaj pa priznam, da so koale tudi zelo kulske! Še pred koalami pa sem hranila kenguruje in wallabije. Bila sem presrečna, a kenguruji znajo biti predrzni. Največji med njimi mi je skoraj izpulil vrečko s kengurujskimi briketi. Smešen prizor! Jaz pa sem bila naivna, da ta lepa, visoka, skakajoča žival že ne more biti požrešna. V resnici se je kenguru obnašal kot piškotna pošast (cookie monster), ko dobi pred nos čokoladen piškot. Pa je šla polovica vrečke briketov. Ob njihovih močnih plečih se jih lahko kar malo ustrašiš. Navkljub pripetljaju kenguruje še zmeraj obožujem.

image

Ali veš, da kenguruji ne skačejo od vekomaj? Skakajoči kenguruji in wallabiji so se razvili šele pred 17 milijoni let. Pred tem je večji del Avstralije prekrival deževni gozd. Predniki kengurujev so imeli močne prednje okončine in so hodili po vseh štirih. Potem je deževni gozd začel izginjati in se je postavljanje za zadnje noge in skakanje izkazalo kot ugodna prilagoditev. Saj so tako lahko hitro in z malo porabljene energije preskakovali dolge razdalje. Nekatere sorodnike kengurujev, ki ne skačejo, lahko še vedno najdemo v deževnih gozdovih. Mimogrede, največji ‘rooji’, kot jih okrajšajo Avstralci, mojstri krajšanja besed, lahko skočijo kar devet metrov daleč.

Wallabiji ne skačejo tako daleč, saj so manjši. Vseeno jih je težko ločiti od kengurujev. Wallabiji imajo stožčasto oblikovano glavo, medtem ko je kengurujska bolj kvadratna. Poleg tega naj bi bili kenguruji večji. Wallabije naj bi pogosteje našli v gozdu, medtem ko kenguruji skakljajo tudi po bolj suhih predelih Avstralije. Moram priznati, da ne vem, če bi prav določila vse wallabije in kenguruje. Še posebej če so vsi majhni, je to težko. V divjini sem videla samo velike kenguruje, prave ‘rooje.

Po hranjenju kengurujev sem si ogledala še predstavitev ptic. Velik belo-sivi morski orel je name res naredil vtis. Kako veličasten ptič! Od tem sem se spomnila na avstralske parke in mesta. Zvok, ki te spremlja povsod, je čivkanje. Najrazličnejše raznobarvne ptice si imajo veliko za povedati. To je ena izmed najbolj simpatičnih stvari tukaj spodaj. To je všeč celo meni, pa čeprav ptice niso med mojimi priljubljenimi skupinami živali. Po spoznavanju avstralskih živali smo se vrnili nazaj domov in pripravili načrt za naslednji dan. Odšla sem raziskovat mesto Brisbane in tamkajšne muzeje. Saj veste, da se jim ne morem upreti …

image

To je to!
Z