V petek zvečer smo na Odmevih lahko prvič slišali zamisel o tem, da bi Slovenija lahko glede na zelo nizko prekuženost in zelo uspešno zajezitev širjenja novega koronavirusa postala “otok”. Če bi želeli postati otok, bi poskusili novi koronavirus eliminirati iz naše populacije, kar ne pomeni eridikacije, torej izumrtja virusa, ampak zgolj spraviti številke dovolj nizko, da jih lahko službe javnega zdravstva povsem nadzorujejo. To pomeni, da bi bila pa številka novih zaznanih okužb večinoma enaka ničli. Čista eridikacija virusov je namreč zelo zahteven projekt in bi zahtevala globalno sodelovanje; in še potem, ko nekaj dni, tednov, morda celo mesecev po vsem svetu ne bi imeli zaznanih novih okužb, bi se te še vedno lahko kje pojavile.
V raziskavi, v kateri so ocenili inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe s SARS-CoV-2, do pojava znakov bolezni COVID-19, so ocenili, da obstaja nizek odstotek tistih, ki bolezen razvijejo šele 14 dni po okužbi. To pomeni, da bi lahko rekli, da smo v nekem zaprtem okolju varni pred novim izbruhom šele po vsaj enomesečni ničli na novo zaznanih okužb. V tem primeru moramo računati na nevarnost vdora iz tujine, če tam ne bodo dosegli enakih rezultatov.
Jasno je, da so bomo morali s tem virusom naučiti živeti. V prihodnosti bomo ob nevarnosti izbruhov sledili pravilom fizičnega distanciranja, umivanja rok, nedotikanja obraza s potencialno okuženimi rokami, nošenja mask, še posebej v zaprtih prostorih, in počeli še marsikaj za lastno zaščito in zaščito drugih. Pri tem je pomembno opozoriti, da bo moral kdorkoli, ki bi sumil, da je okužen oziroma okužena z novim koronavirusom, o tem nujno obvestiti osebnega zdravnika in imeti dostop do testiranja, ki sum na okužbo potrdi ali zavrže. Virus bomo tudi boljše spoznali in sčasoma lažje in natančneje ocenili, kateri ukrepi so nujni in katere lahko sprostimo. Ob tem v primeru eliminacije virusa znotraj naše populacije nekatera izmed teh previdnostnih načel postanejo nesmiselna, torej v tem primeru obstaja možnost vračanja v vsakdanje življenje.
Širjenja virusa brez robustnega sistema testiranja, sledenja stikom in izolacije ni mogoče imeti pod nadzorom. V soboto smo v medijih lahko slišali izjavo vodstvene osebe najodgovornejše institucije za javno zdravstvo, da če bo Slovenija imela le po pet novih primerov okužb na dan, naj bi postala bolj zanimiva za turiste! Pri tem pa smo izvedeli tudi, da imamo v Sloveniji v projekciji na voljo dnevno 40 zasedenih bolnišničnih postelj in 10 postelj na intenzivni negi za bolnike in bolnice s Covidom-19. V nadaljevanju smo bili seznanjeni tudi z oceno, da bomo dosegli prekuženost celotne populacije v petih letih. Pri tej trditvi niso pojasnili, ali prekuženost vključuje tudi ljudi iz ranljivega dela populacije, ki bi jih torej izpostavili bolezni in njenim smrtnim nevarnostim. Ali pa bi jih za vsaj pet let hermetično izločili iz družbe?
Oglejmo si številke. Če imamo dnevno pet novih okužb, potem v petih letih (brez upoštevanja prestopnega leta) zboli skupaj 9.125 ljudi. Če bi bile v to število vključene vse naključne starostne skupine v celotni populaciji, se ne bi nikoli zgodilo, da bi dejansko potrebovali vse omenjene bolnišnične postelje za obolele s Covidom-19. O tem več pozneje. Na prvi pogled je jasno, da s povprečno okužbo petih novih obolelih na dan v petih letih še zdaleč ne bi dosegli niti minimalne prekuženosti 60 odstotkov celotne populacije, kar je najnižja številka, ki naj bi zadoščala za kolektivno imunost.
Preverimo torej število bolnišničnih postelj, namenjenih zdravljenju obolelih s Covidom-19. Najprej je potrebno opozoriti, da bi za tako tarčno usmerjeno prekuževanje populacije morali zgraditi posebno bolnišnico le za te bolnike in bolnice, ker bi šele takšna poteza omogočila drugim delom zdravstva delovanje v slogu pred Covidom-19. Ocenimo lahko, da samo pet odstotkov okuženih potrebuje bolnišnično oskrbo. Potem bi v nekem danem trenutku, ko bi bilo po 50 ljudi v bolnišnici, bilo v celotni populaciji okuženih še 1000 ljudi. Teh 50 ljudi bi v povprečju preživelo v bolnišnici 10 dni, torej moramo v petih letih zagotoviti 1825 postelj za težje primere Covida-19. Ob tako nizkem številu novih okužb se v petih letih lahko prekuži le 182.500 ljudi. Torej po petih letih ne bi bili niti približno blizu minimalni prekuženosti populacije, če vzamemo oceno, da nas mora zboleti vsaj 1,2 milijona. Nasprotno: dosegli bi le devet odstotkov prekuženosti tega minimalnega deleža populacije! Da bi dosegli kolektivno imunost brez cepiva, bi torej, če je ta dosežena pri 60 odstotkih prekužene populacije in če ob prebolevanju okužbe razvijemo dolgotrajno imunost ter če sledimo predstavljenim številkam v medijih, potrebovali kar 33 let. Sklep je, da Slovenija po tej poti nikakor ne more doseči kolektivne imunosti na virus SARS-CoV-2.
Da bi dosegli 1,2 milijona v petih letih, bi nas moralo biti (ob linearno nadzorovanem okužanju) dnevno na novo okuženih 657. Od tega bi nas, kot lahko ponovno domnevamo, pet odstotkov potrebovalo bolnišnično oskrbo, kar znese 32 na dan. Vsaka bolnica ali bolnik tam spet preživi deset dni, kar pomeni rotacijo 320 bolnikov in bolnic na vsakih deset dni. Od tega bi jih tretjina potrebovala intenzivno nego, kar je 100 bolnikov in bolnic. Morda imamo sedaj dovolj respiratorjev za takšen obseg zdravljenja, ki so jih sedaj preplačali na divjem trgu, morda bi lahko v celi Sloveniji zagotovili celo dovolj bolnišničnih postelj, toda ključno vprašanje je, ali imamo dovolj zdravstvenega osebja, ki bi kar pet let neprestano skrbelo za to množico bolnikov in bolnic? Iz opisov v medijih lahko razberemo, da izmene ekip za zdravljenje obolelih s Covidom-19 niso lahke. Bolj ali manj na prvi pogled je jasno, da je to za slovenski zdravstveni sistem nevzdržno.
Po katerikoli poti gremo k njej, je nadzorovana kolektivna imunost pri nas misija nemogoče, razen če korenito spremenimo zdravstveni sistem, zgradimo večjo novo bolnišnico, namenjeno izključno zdravljenju Covida-19 in za nekaj let zaposlimo številno zdravstveno osebje, ki bo skrbelo za te bolnike in bolnice.
Kakorkoli obrnemo zadevo, tudi če vmes dobimo varno in učinkovito cepivo, je edina razumna kratkoročna strategija eliminacija virusa do te mere, da ga imamo kot družba na vajetih. Slediti moramo zgledu Nove Zelandije, ki ima pač to srečo, da je otok. A je otok, ki se zelo zanaša na turizem. Tudi tam bodo morali premisliti, kako reševati turizem. Morda je čas, da začnemo razmišljati o tem, kako na drugačen način reševati slovenski turizem in ne tako, da bi ga odpirali državam, kjer bi takrat, ko bi za turiste odprli meje, imeli večje število okuženih kot pri nas in se oglaševali kot zanje idealna destinacija. Razen če bo to strategija države za dodatno “prekuževanje” onkraj nadzora.
Opisani scenariji so zgolj izračuni, ki temeljijo na predpostavkah iz literature. Nadzorovano prekuževanje več kot 600 ljudi na dan je neizvedljivo. Tovrstni izračuni ne opisujejo resničnega sveta, vseeno pa dajo uvid v to, da nekatere strategije niso vzdržne in moramo zato iskati drugačne rešitve. Po vzoru analize harvardske raziskovalne skupine, ki je modelirala verjetne izide nadaljevanja pandemije, sem s svojo analizo izjav novega prvega moža NIJZ želela spodbuditi razmislek in iskanje alternativnih rešitev.
To je to!
Z
Piškotarna 