Kuskus

“Kuskus, jed, ki je tako dobra, da so jo morali poimenovati kar dvakrat,” sem slišala nekoga nekoč reči. Danes sem si za kosilo pripravila kuskus; rada ga imam. Med kosilom sem se spomnila, da sem nekoč (na predavanjih iz botanike) slišala zanimivo zgodbo o izvoru kuskusa.

Kuskus je po navadi narejen iz pšeničnih zrn, in sicer iz zrn trde pšenice ali duruma. Pripravimo ga tako, da pšenični zdrob, omočen z malo vode in moko, svaljkamo tako dolgo, da se izoblikujejo majhne granule. Potem sledi še sušenje in izpostavitev granul pari, ob čimer je potrebno paziti, da se ne zlepijo. Vse to poteka v posebni posodi, kuskusireji (couscoussière). Mi po navadi kupimo že pripravljene granule v trgovini ali instantni kuskus, ki mu le dodamo zadostno količino vrele vode, da se kuskus lepo napne in, njam, kosilo je pripravljeno. V Severni Afriki, kjer je kuskus nacionalna jed, pa poteka zgoraj opisani celoten potek priprave kuskusa.

Pravzaprav je kuskus makaron oz. so makaroni kuskus. Oboje je narejeno iz moke semolina. Le sama pridelava granul je drugačna: uporabi se manj vode, pa tudi jajc ne uporabimo, kot je to pogosto pri makaronih.

Kuskus je magrebska ali severozahodno-afriška jed. Berberi jo imenujejo seksu; beseda izvira iz besede ksaksu, ki nosi pomen nečesa zavaljanega, okroglega ali zaobljenega. Tuaregi kuskusu pravijo keskesu, Arabci pa kuskus. Več o samem kuskusu kot hrani, od kod, kako in kaj, si lahko preberete tukaj. Je zelo zanimivo. Jaz se bom lotila “evolucijskega” izvora kuskusa oz. pšenice vrste Triticum durum.

Pšenica sodi v družino trav (Poaceae) in je izvirno diploidna, tako kot mi. To pomeni, da ima dva seta homolognih kromosomov; v primeru pšenice to pomeni 2 x 7 = 14 kromosomov. Gre za vrsto Tricitum dicoccum. Približno 10.000 pr. n. št. so jo začeli kultivirano gojiti okoli Damaska in v Jordaniji. Ampak ljudje smo hitro odkrili, da je pšenica super hranljiva in fina. Kultivirali in gojili kot nove sorte smo jo z izbiranjem semen s tanjšim plevami oz. ovoja okoli semen. Tako smo prišli do tetraploidne vrste (28 kromosomov), pšenice Tricidum durum, tam okoli 8000 let pr. n. št. v Siriji.

Kot zanimivost lahko napišem še, da obstaja tudi heksaploidna vrsta pšenice, iz katere po navadi izdelujejo fino moko, ki jo uporabljamo za slaščice in tudi za pekovske izdelke. Koliko kromosomov pa potemtakem vsebuje ta vrsta?

Mislim, da boste kar hitro rešili to matematično uganko. Ampak, vidite, kako zanimiva je filogenija različnih vrst pšenice. Že takrat so pridelovali gensko spremenjeno hrano in še sedaj jemo “mutante” ali pa izbrance; kakor obrnemo … Pa dober tek!

To je to!
Z

Cliché

Danes sem bila po dolgem času spet na vlaku. Poleg prebiranja različnih reči sem razmišljala o današnji besedi tedna. V mislih sem imela vlak. Ampak, na žalost, danes nimam več dosti časa, da bi se besedi vlak posvetila, kot se za veličastne stroje, kot so vlaki, spodobi. Sem pa na vlaku končno začela brati Gregoryja Batesona in njegovo knjigo: Steps to an Ecology of Mind. V začetku knjige najdemo zapise dialogov med Batesonom in njegovo hčerjo. Hčer v enem izmed dialogov zanima, ali se gresta s temi zanimivimi vprašanji in dialogi igro; ali jo oče jemlje resno. Med pogovorom naletita na zanimivo besedo francoskega izvira cliché. “Tako, pa jo imam,” sem si rekla.

To rubriko bloga sem začela pisati predvsem zaradi zanimivosti besed samih, a sem se zadnje čase oddaljila od namena, razlage izvora določenih besed. Cliché je idealna beseda za takšno kratko razlago. Kot sem že omenila, gre za francosko besedo, ki izhaja iz tiskarskega sveta. Prvič so jo začeli uporabljati na začetku 19. stoletja. Pred desetletji, ko so še tiskali tako, da so skupaj zlagali črke v zaporedja, ki tvorijo nam razumljive besede in stavke, so hitro ugotovili, da obstaja nekaj fraz, ki se uporabljajo pogosteje. Zato so si tiskarji, da so si prihranili nekaj dela, te stavke pripravlili že vnaprej in so jih samo dodali zraven.

Denimo, če bi moj blog izhajal v tiskani obliki in bi zapise prejeli zraven piškotov v vaški piškotarni, bi bil tak pripravljen cliché moj končni: “To je to!”

Z besedo cliché pa je Bateson hčerki opisal tudi, kako nastanejo nove misli. Primera mi je kar všeč, kot so klišeji že uporabljene zlajnane fraze, so tudi naše misli večinoma klišejske. Šele ko vse že pripravljene ideje razdrobimo in pomešamo med sabo, lahko dobimo nove zamisli.

Kar lepo branje na klišejskem umirjenem potovanju z vlakom z Dunaja v Ljubljano …

To je to!
Z

Nobel čokoljad

Še na starem blogu sem, pred dobrim letom, predstavila besedo tedna čokolada in obljubila, da se enkrat posvetim njenim super močem. Čokolada vsebuje flavonoide, ki sem jih že omenila, ko sem pisala o borovnicah. Flavonoidi naj bi izboljšali naše kognitivne sposobnosti. Tako z njimi povezujejo zniževanje raveni demence, boljše dosežke na kognitivnih testih (karkoli že to je), tudi pri mladih in izboljšane kognitivne funkcije pri starejših pacientih. Še posebej naj bi bili flavonoli odgovorni za izboljšan rezultat pri testih kognitivnih sposobnosti. To je podrazred flavonoidov; vsebujejo jih kakav, zeleni čaj, rdeče vino in nekatero sadje. Poleg tega, da lahko postanemo super kognitivni ljudje, če jemo oz. pijemo omenjena živila, pa flavonoli izboljšajo tudi funkcijo endotelnih tkiv, pri čimer nam, s tem da sprožijo vazodilatacijo, razširjanje žil v perifernem krvožilju in v možganih, znižujejo krvni pritisk.

Da ne bom predolga in dolgočasna, kakšnih deset dni nazaj mi je dobesedno pod prste na iPadu skočila zanimiva “raziskava”. Neki ameriški zdravnik, Franz H. Messerli, se je spomnil oz. je uvidel možno povezavo med porabo čokolade in številom Nobelovih nagrajencev v neki državi.

Raziskave se je lotil zelo temeljito; na Wikipedii je poiskal število Nobelovih nagrajencev na prebivalca neke države, poiskal je tudi podatke o tem, koliko čokolade pojedo na prebivalca v določeni državi v povprečju na eno leto. In glej ga zlomka: odkril je korelacijo. Sicer je previdno omenil tudi, da to še ne pomeni nujno vzročnosti – pa vseeno.

Sedaj imamo tri možnosti: več čokolade, več nobelovcov; več nobelovcov, več čokolade ali pa ti dve spremenljivki nista nikakršnjem odnosu in razlog korelacije tiči v nekem drugem, za obe količini skupnem mehanizmu. Mogoče se ta mehanizem skriva v sami politiki ali finančnem stanju držav, katerih raziskovalci in raziskovalke po navadi prejemajo Nobelove nagrade? Ah, ne; zagotovo je čokolada …

Avtor raziskave je izpostavil tudi možnost povratne vzročnosti, ki pravi, da v tistih državah, od koder prihajajo nobelovci, proizvajajo več čokolade, saj so ljudje s superiornimi kognitivnimi sposobnostmi tako zelo sposobni, da razmislijo, da je zelo pametno jesti čokolado, ker kakav vsebuje veliko flavonolov. Ja, me prav zanima, kdaj smo ljudje postali obsedeni s hrano in poznamo vse njene sestavne dele! Sem kar prepričana, da ne pred letom 1895, ko je bila podeljena prva Nobelova nagrada. Morda pa obstajajo superljudje, ki si zaslužijo nagrade, ob tem pa skrbijo še za ekonomijo svoje države in podpirajo gradnjo tovarn čokolad. To Slovenci sicer gotovo nismo, ampak lep primer za to je lahko Švica, če že potrebujemo primere!

Pri tretjem možnem razlogu oz. razlagi korelacije sicer omeni meni ljubi socioekonomski položaj držav, ki so dobile največ nagrad. Ampak to kar hitro pomete pod preprogo in modro sklene, da pa to le ne more razložiti vsega. Kakorkoli obrnemo, čokolada je torej res ključ do Nobelove nagrade.

Karkoli je že res, očitno zame Nobelove nagrade ne bo, ker ne smem jesti kakava; ah ta preočutljivost na hrano. Ampak jutri se pregrešim, ker mi je tale piškot tukaj super dober dober. Upam, da je tudi vam teknil! Pa dober tek!

Mimogrede; trenutno sem na izmenjavi na Univerzi na Dunaju in ne vem, če ste opazili, ampak Avstrija ima kar zavidljivo število Nobelovih nagrajencev. Tukaj je fotografija nekaterih izmed njih in drugih, ki sicer niso Avstrijci, so pa na Dunaju preživeli del svojega življenja. Njihove slike krasijo avlo dunajske univerze. Od leve proti desni: Victor Franz Hess, Konrad Lorenz (biolog!), Friedrich August von Hayek, Robert Bárány, Erwin Schrödinger (je maček živ?), Otto Loewi (acetilholin man), Julius Wagner-Jauregg, Karl Landsteiner in Hans Fisher.

To je to!
Z

Apoptoza

Apoptoza je proces programirane celične smrti, celični samomor. Ko celice razpadejo in nastanejo apoptozna telesca, jih “požrejo” fagociti.

Eden izmed zanimivih procesov, pri katerih je soudeležena tudi apoptoza, je celoten embrionalni razvoj. Pri tem pride ob nastanku in diferenciaciji prstov do apoptoze vmesnih tkiv, ki sprva povezujejo vse prste v zarodku. Še bolj zanimivo je tudi dejstvo, da z apoptozo v razvoju embrija propade kar polovica nevronov, ki so v začetku prisotni v organizmu.

Ampak TBT je le zapis, kjer naj bi se več posvečala tudi izviru besed. Beseda apoptoza je tudi zanimiva iz tega pogleda. Beseda izhaja iz grščine in je sestavljena iz dveh delov, in sicer: apo-, kar pomeni iz/od (off), ter -ptosis, kar pomeni padati (falling). Če postavimo skupaj, dobimo padati iz oz. odpadati (falling off), kar nas lahko pripelje do ugotovitve, da izraz izhaja iz padanja/odpadanja jesenskih listov z dreves. Izraz apoptoza so sicer uporabljali že v Stari Grčiji, več kot dva tisoč let nazaj. Zapisi pravijo, da je izraz uporabljal že Hipokrat za padanje iz kosti, kasneje pa tudi Galen, ki je z njim opisal odpadanje krast pri ozdravljenih poškodbah.

Listi odpadajo, celice odpadajo/propadajo, mi smo pa še kar tu. Ah, ta zanimiva narava!

To je to!
Z

Lajka/Laika

Danes, kot obljubljeno, predstavljam ime naše druge pesjanarke, Lajke. Našo novo kožuharko smo dobili tri tedne nazaj. Je najdenček iz Grčije. Ime pa je seveda dobila po slavni ruski Laiki, ki je bila ena izmed prvih živih organizmov, ki do poleteli v vesolje.

Laika je bila pred odhodom v vesolje potepuški pes, najden v Moskvi, nato se je še z dvema psoma šolala za polet v vesolje in na koncu bila leta 1957 izbrana za misijo s Sputnikom 2. Na žalost takrat še niso poznali vesoljskih plovil, ki bi se znala varno vrniti tudi na Zemljo, so pa seveda testirali različne načine kako rešiti to težavo. Kakorkoli Laika je tako poginila na svoji misiji. Uradno so šele leta 2002 povedali, da je poginila zaradi pregretja kapsule, v kateri se je nahajala. Vsekakor je ta delno uspešen preizkus poleta v vesolje omogočil nadaljnje, tudi človeške odprave v vesolje.

Kot zanimivost lahko predlagam še članek, ki je bil objavljen v reviji Wired o tem, da NASA preizkuša, kako rastejo kulture mikroorganizmov v vesolju oz. kaj se dogaja z njimi nad Zemljo. Mikroorganizmi postanejo “superbugsi” (superžužki); množijo se veliko hitreje in tudi stopnja povzočanja bolezni se jim poveča. Torej ne nosite patogenih bakterij s seboj v vesolje! Ampak vseeno: morda je zanimiva tudi kritika celotnega preizkusa.

Da ne bom pisala samo o preteklih dogodkih; trenutno poteka tudi zanimiv projekt Redbull Stratos. V njegovem sklopu bo avstrijski BASE jumper, Felix Baumgartner, skočil z višine 36 km nazaj na Zemljo, ob tem pa naj bi prebil zvočni zid. Pravzaprav naj bi ta skok izvedel prav danes, a so ga na žalost prekinili zaradi slabih vremenskih pogojev. Trenuten rekord, izpred 52 let, v višini skoka pa še vedno drži Joseph Kittinger, ki je skočil z višine nekaj čez 31 km visoko.

Prva Laika je bila torej tudi najdenček, tako kot naša Lajka. Hah, ta naključja.

To je to!
Z

Freja

Verjetno sem že omenila, da imamo doma psa; no, po novem celo dva. Tri tedne nazaj sem obljubila, da bom pisala v torkovi besedi tedna o imenih. Tako je prišla danes na vrsto naša prva pesjanka Freja.

Freja je štiri leta stara rodezijska grebenarka. Ime sem ji dodelila jaz. V mislih sem ga imela že kar nekaj časa pred tem. Mislim, da sem nekako sredi gimnazije dobila v roke neko knjigo pisateljice Freye North in njeno ime je ostalo nekje v mojem spominu. Te knjige sicer niso ravno presežek svetovne literature; gre za knjige tiste bolj poletne vrste: lahke in prijetne za sončne dni.

Naj se vrnem na samo besedo Freja, ki izhaja iz nordijske mitologije. Freyja je boginja ljubezni, lepote, plodnosti in še česa. Pripada družbi Vanov, dobrih nordijskih bogov. Predstavljajo modrost, plodnost in imajo celo zmožnost videnja prihodnosti. Ha, sedaj pa razumem, zakaj Freja tu pa tam koga malo nalaja, saj vidi prihodnost – potencialno nevarnost!

Nordijska mitologija me je ob branju o njej kar navdušila, poleg tega pa me je kar malo sram, da je nisem bolje poznala. Najbolj všeč mi je ideja o mavričnem mostu. Naj pojasnim; bivališče bogov predstavlja devet svetov, eden izmed njih je tudi Asgard, ki se ga doseže čez most Bifrost ali mavrični most. Čez mavrico pridemo k bogovom. Še malo splošne izobrazbe: Asgard vodi glavni nordijski bog Odin; slavni gromovnik, bog strele in neviht Thor pa je njegov sin.

To je to!

Z