Ploskanje

Vedno ko slišim aplavz, se spomnim svojih otroških dni. Oči me je kdaj pa kdaj peljal na kakšen koncert. Meni, majhnemu mladiču, sta se svet in oči zdela ogromna, še posebaj velike so se mi zdele očetove dlani, ki so vsakič ob zaključku pesmi, začele glasno ploskati. Oči obvlada poseben glasen način ploskanja, tako da je bilo meni vedno nerodno, ko je tako veselo, glasno ploskal.

Ploskanje mora biti glasno, saj je namenjeno izkazovanju navdušenja in odobravanja. V Franciji so v 16. stoletju imeli v gledališčih celo t. i. claque ali profesionalne ploskače. Njihovo delo je bilo, da so ob koncu predstav glasno ploskali in tako izkazovali odobravanje predstavi in zraven potegnili še občinstvo. Claques so se kasneje razvili v celotna združenja, kjer so sodelovali še smejači, jokači in še koga bi našli. To bi lahko bil neke vrste klasicistični 4D kino ali gledališče. No, sedaj nas pa tresejo in škropijo z vodo v raznih zabaviščnih parkih; kam smo padli … Ali ne bi bilo bolj zabavno opazovati krohota smejačev in joka jokačev ter jim prisluhniti?

Ljudje verjetno ploskamo že od vekomaj. Ploskanje lahko, poleg izkazovanja odobravanja in navdušenja, služi tudi ustvarjanju ritma. Nekateri ljudje ne morejo slediti ritmu in ga tudi ne prepoznavajo, trpijo za gluhostjo za ritem.

Kaj pa me je pripeljalo, da danes pišem o ploskanju?

Prejšnji teden sem bila na pomladni šoli v Nemčiji in si lahko mislite, da smo se veliko naploskali. Mi seveda ne bi bili kognitivci, če se ne bi čudili ploskanju in njegovi sinhronizaciji po določenem času. Nikakor nismo prvi, ki se čudimo temu pojavu, in tudi v fiziki nismo tako podkovani, da bi ga razvozlali. Na kratko; v vseh kaotičnih sistemih, kar ploskanje množice nedvomno je (vsak pozameznik začne ploskati v svojem ritmu, s svojo hitrostjo), pride prej ali slej do sinhronizacije, za opis katere obstajajo različni modeli. Sinhronizacijo ploskanja najbolje, glede na tale članek, opiše Kuramotov model, ki je uporaben tudi še marsikje drugje.

Preprosteje pa lahko sinhronizacijo opišem s besedami ameriškega raziskovalca Strogatza, ki pravi, da se morajo ob sinhronizaciji vsi soudeleženi nekako prilagoditi. Tako v primeru ploskanja najprej pride do naključne sinhronizacije nekaterih v skupini, kasneje tisti s hitrejšim začetnim ritmom svoj ritem upočasnijo, tisti z počasnejšim pa pospešijo in na koncu vsi ploskajo v enakem ritmu. Vse to se zgodi zaradi vzajemnih interakcij, saj skupnemu ritmu, ne glede na to, kako se branimo tujega ritma, na koncu podležemo in ploskamo v skladu z vsemi ostalimi.

Že omenjeni članek madžarskih raziskovalcev razkriva, da se hrup ob sinhronizaciji ploskanja zmanjša. Nesinhrono ploskanje, ki izhaja iz navdušenja, izraža večje odobravanje in je bolj hrupno. Ravno zaradi tega naj bi med ploskanjem v množici prihajalo do sinhronizacije in desinhronizacije vzorcev ploskanja, saj želimo na eni strani slediti množici, na drugi strani pa zaradi odobravanja in navdušenja nad predstavo, glasbo itd. povzročiti čim več hrupa.

Mimogrede, do sinhronizacije ne pride le pri ploskanju. V naravi kar pogostokrat pride do nje, npr. pri utripanju kresničk, ritmovnikih v srcu in ob delovanju živčevja v možganih.

Ne bom vas več utrujala z razlagami in enačbami, vseeno pa vam še zaupam, da sedaj ploskam na enak način kot oči in se ob tem nadvse zabavam; jah, jabolko ne pade daleč od drevesa.

To je to!

Z

Kava

Ko se udeležujem različnih pomladnih in poletnih šol ter znanstvenih posvetov, vedno znova opažam zanimiv pojav. Imenovala ga bom pojav klepeta ob kavi o kavi. Po navadi imamo odmore za kavo po vsakem “daljšem” (eno in pol- ali dveurnem) predavanju ali sklopu predavanj. Tako se ne gre čuditi, da so v ZDA uvrstili znanstvenike na prvo mesto med tistimi poklici, pri katerih ljudje popijejo največ kave.

Beseda kava verjetno izvira iz arabske besede qahwa, ki opisuje vino iz semen/zrn. Nekateri pravijo, da beseda izvira iz imena pokrajne Kaffa v Etiopiji, kjer so v 13. stoletju začeli prvič uporabljati kavo kot sredstvo za poživilo. Obstaja tudi zgodba, da so koze zobale kavina semena, zatem pa so jih preiskusili še pastirji in ugotovili, da delujejo kot poživilo.

Ne glede na to, ali so bile ptice t. i. prve odkriteljice kave, imajo ptice selivke v Ameriki zaradi plantaž kave v Srednji Ameriki velike težave z selitvijo. S plantažami kave izginjajo senčni predeli, na katerih so rasla kavina drevesa. Na plantažah pa kavovci rastejo tudi v sončnih predelih, saj uporabljajo za njihovo rast veliko gnojil. Ptice na soncu ne marajo prebivati. Tako se, ko imajo kavovce v soncu, biodiverziteta ptic, ki tam domujejo, med selitvijo zmanjšuje.

Kavina zrna rastejo na kavovcih iz vrste Coffea arabica, sedaj pa za širšo uporabo uporabljajo razne hibride prvotne rastline. Ne samo, da imajo ptice težavo z selitvijo in se njihova diverziteta zmanjšuje, obstaja tudi nevarnost, da bodo prvotni kavovci izginili že v 70 letih, ker ljudje veselo še kar naprej uničujemo okolje.

Kava nima samo negativnih učinkov, ampak tudi veliko pozitivnih. Našli so celo povezavo med količino popite kave in dolžino življenja. Tisti, ki so pili kavo, naj bi živeli dlje. Nikakor pa ni nujno, da če ne pijete kave, ne boste dočakali 100 let. To je le še ena izmed nejasnih kavzalnosti. Mogoče pa pitje kave prispeva tudi k socialnemu življenju. Jaz si recimo, ko se s prijatelji dobim na kavi, naročim veliko kavo. Mogoče ravno ta ravnotežja prispevajo k našemu zdravju in zadovoljstvu v življenju, ne glede na količino popite kave. Če pa imate vseeno namen na različnih koncih sveta preiskusiti kavo, je tole dobro vodilo. Lahko pa tudi odkrivate, koliko kave dejansko vsebuje določena priprava kave.

Kava ima aktivno sestavino kofein, ki antagonistično deluje na receptorje za adenozin, kar pomeni, da adenozinu onemogoča vezavo. Vezava adenozina vodi do znižane aktivnosti živčevja, kar vodi v zaspanost. S pitjem kave tako v možgane pride kofein, ki prehiti adenozin in mu onemogoči vezavo in nas tako ohranja budne. Mogoče še uporabna informacija: dnevno sprejemljiva doza kave se giblje okoli 400 do 600 mg kofeina. V povprečni skodelici kave ga je po navadi 100 do 150 mg. Torej tri do štiri skodelice kave si dnevno lahko privoščite brez slabe vesti. Jaz tako ali tako pijem zelo šibko kavo, saj jo velikokrat res pijem v družbi in tudi zaradi družbe.

Seveda pa obstaja še več zanimivih zgodb o kavi; več pa v videu:

To je to!

Z

*Tole bi moralo biit objavljeno včeraj, 19. 3., pa smo imeli večerjo, ki ji je sledila zabava dolgo v noč. Tako, da nisem prišla do interneta. Zato pa jo objavljam zdaj, ob prvi skodelivi kave za danes. Mmmmmmm, vonj po kavi!

Like/Lajk

Danes goljufam; torkova beseda tedna ni ena beseda, ampak besedna zveza. Pa še v angleščini je: I like. Dovolite mi, da ga poslovenim v slovenski slengovski glagol lajkati. Ta beseda se je razvila zaradi obstoja gumba Like na Facebooku. Gumb všečkanja so na Facebook dodali 9. februarja 2009, sedaj pa se dnevno srečujemo s to besedo, kot da bi obstajala že od nekdaj.

Odkar imamo pri hiši kužo Lajko, me ljudje celo sprašujejo, če smo jo poimenovali po gumbu lajk s Facebooka. Redni bralci verjetno že veste, da je poimenovana po ruski psički Lajki, novi bralci pa si zgodbo o Lajki lahko preberete tukaj.

Naj se vrnem na Facebookov like. Všečkanje so na facebooku dodali zato, da lahko uporabniki tega socialnega omrežja pokažemo našim sledilcem, kaj nam je všeč oz. v kakšnih informacijah, videih, fotografijah uživamo. Dnevno naj bi uporabniki Facebooka kliknili na gumb like kar 2,7 milijard krat. Glede na to, da naj bi imel Facebook vsak mesec nekaj čez milijardo rednih uporabnikov, v povprečju vsak uporabnik klikne dva lajka na dan. No, jaz vem, da to povprečje zvišujem.

Lajk so torej razvili, da bi si z našimi sledilci delili reči, ki so nam všeč. Zato raziskava, ki je te dni pokrila Facebook in Twitter, ter aplikacija myPersonality, nista tako presenetljivi. O čem govorim?

Včeraj so v Proceedings of the National Academy of Sciences objavili raziskavo z naslovom Zasebne značilnosti in atribute je mogoče napovedati z digitalnimi podatki o človeškem vedenju (Private traits and attributes are predictable from digital records of human behavior), kjer so ugotovili, da lahko z dostopom do naših digitalnih lajkov (YouAreWhatYouLike) predvidijo nekatere naše značilnosti. Nekatere med njimi so: spolna usmerjenost, narodnost, politična in verska pripadnost, osebnostne značilnosti, inteligenca, starost in spol. V raziskavi so zajeli kar 58.000 udeležencev, od katerih so pridobili dostop do njihovega digitalnega vtisa (Facebook in lajki), demografske profile, udeleženci pa so rešili tudi nekaj standardnih psihometričnih testov. Končni rezultati modela so pokazali, da je mogoče s precejšnjo gotovostjo ugotoviti narodnostno pripadnost, spolno usmerjenost in politično pripadnost. Na testih, ki so bili bolj usmerjeni v osebnostne značilnosti, kot npr. odprtost, prijaznost in podobno, pa je bil model podobno uspešen kot običajni osebnostni testi.

Kar zanimivo, ampak ali je res tako presenetljivo? Saj so vendar lajke dodali v Facebook, da bi ostalim povedali, kaj nam je všeč in kaj nam ni všeč in nas to verjetno kar dobro opiše ali ne?

Bolj zanimiv je podatek, da uporabljeni algoritem ne uporablja očitnih lajkov, kot so npr. moji lajki informacij in novic o znanosti, ki verjetno kažejo na mojo vedoželjnost. Uporabljeni algoritem združuje navidezno nepovezljive lajke, na podlagi katerih uvršča uporabnike v skupine, ki izhajajo iz podobnostmi med ljudmi, ki lajkajo podobne nepovezane vsebine. Do te rešitve so prišli s sočasno uporabo različnih osebnostnih testov in primerjanjem teh ljudi glede na njihove lajke na Facebooku. S kombinacijo obojega so na koncu ljudi uvrstili v različne skupine. Tako lajkanje znanosti, v kombinaciji z lajkanjem kodrastega krompirčka, neviht in satiričnega ameriškega televizijske oddaje Colbertovo poročilo, kaže na višji IQ (morda pa to dokazuje, da inteligentnost ne pove veliko o ljudeh). Pri tem se pojavi tudi problem modela, ki je očitno prilagojen za Američane, saj vsaj jaz ne poznam vseh ameriških televizijskih oddaj. Pa saj to se velikokrat zgodi v raziskavah (t. i. WEIRD people; vir: SciAm blogs, druga točka). Vseeno pa sem prepričana, da lajki zagotovo nekaj povedo o nas.

Na tem mestu je pametno izpostaviti pomen zasebnosti našega digitalnega življenja in dostopa do vseh naših podatkov. Jaz sicer očitno veliko delim na spletu, še posebej ko pišem blog. Nekako verjamem v dobro ljudi in v neizkoriščanje teh podatkov. Kakorkoli, tudi brez opisane raziskave bi vedela, da naši lajki povedo marsikaj o nas in me visoka pravilnost predstavljenega modela, ki ugotavlja, kakšni smo, niti ne preseneča.

Preden sklenem, želim deliti z vami še nekaj zanimivih povezav o lajkih, ki nas opisujejo;
The Wall Street Journal: When ‘Likes’ Can Shed Light, What Your ‘Likes’ Say About You
Science Now: Facebook Preferences Predict Personality Traits
PopSci: What Your Likes On Facebook Betray About You

To je to!
Z

Upam, da si tale zapis tudi prisluži kakšen like. 🙂

Obraz

“Ne, ne smejim se jaz, ampak se smeji moj obraz …,” piše v knjigi Največji časopis na svetu Boruta Gombača. Knjigo sem dobila, ko sem bila še majhen uotrok (zdaj sem veliki :)). Vsakič, ko slišim besedo obraz, se spomnim na tole pesmico.

Obraz je del telesa, ki si ga dekleta po navadi želimo čim bolj olepšati. Že v Starem Egiptu, Stari Grčiji in Starem Rimu so dekleta in verjetno tudi fantje na svoj obraz nanašali različne maže, da bi očarali vse naokoli s popolnim obrazom. Dandanes si obraz izboljšujejo tudi s plastičnimi operacijami. Ne glede na to pa mi v ogledalu ne vidimo sebe, kot nas vidijo drugi. Če verjamemo teoriji učinka čiste ekspozicije (mere exposure theory), mi sami sebe vidimo v ogledalu; tako se prepoznamo kot človek v ogledalu. Drugi pa nas vidijo takšne, kot verjetno smo. Hm, ta ogledala.

Pravijo tudi, da bolj ko je obraz simetričen, bolj je privlačen. Po mojem tudi toliko bolj dolgočasen, če ga daš na pol in imaš dve skoraj enaki polovici. Ampak, kaj pa jaz vem o privlačnosti simetričnih obrazov in njenem pomenu za evolucijo? Obstajajo tudi teorije, da simetričnost obraza kaže na 1000 in eno super lastnost za potomstvo. Na spleti strani Znanost privlačnosti oz. The Science of Attraction se lahko še malo bolj spoznate z omenjenimi teorijami in zanimivostmi o simetriji obraza.

Mimogrede, obstaja tudi motnja prozopagnozija, pri kateri človek ne zmore več prepoznavati obrazov. Do tega pride zaradi lezije oz. poškodbe možganov v predelu fuziformnega girusa, v katerem pride do aktivnost tudi, ko prepoznavamo obraze.

Začela sem z zgodbo, kako se smeji moj obraz. Z obrazne mimike lahko prepoznavamo tudi čustva ostalih ljudi. Ameriški psiholog Paul Ekman je tako zagovarjal teorijo, ki ima svoj izvor že v času Darwina in v njegovi The Expression of Emotions in Man and Animals (1872), ki zagovarja obstoj univerzalnih človeških čustev. Ekman opisuje šest univerzalnih izrazov čustev, in sicer jezo, gnus, žalost, strah, srečo in presenečenje. Medtem pa je ameriška antropologinja Margaret Mead zagovarjala nastanek obraznih izrazov kot kulturno pogojene, ki se jih naučimo v okolju, v katerem smo. Še vedno je to zelo zanimivo in odprto področje raziskav. Konec koncev so kasnejši raziskovalci ugotovili, da izrazi čustev le niso tako univerzalni. Ko so primerjali zahodne Evropejce s prebivalci vzhodne Azije, so ugotovili, da na vzhodu pri prepoznavanju čustev pogled usmerjajo v oči in manj v usta, medtem ko na zahodu bolj čustva prepoznavajo bolj celostno. Še bolj zanimive pa so raziskave izražanja čustev z emotikononi ali ikoniki, s katerimi izražamo oz. pokažemo čustva v spletnih pogovorih. Medtem ko zahodnjaki uporabljamo večinoma celotne obraze in smeškota narišemo tako :), ga vzhodnjaki narišejo ^.^, kot veselega smejkota, in ;_;, ko izražajo žalost.

Mimogrede, ali poznate nanizanko Laži mi oz. Lie to me? Tam so uporabljali Ekmanovo teorijo za prepoznavanje laži.

 

Za zaključek si lahko ogledate, kako se je naš obraz razvijal skozi človeško evolucijo:

 

To je to!
Z