Sydney – sodobna umetnost in ostala zabava

Četrti dan

Zadnji dan v Sydneyu sem se odločila preživeti na obali, pred tem pa sem si odšla napast oči v stavbo, ki me je vabila že od začetka spoznavanja sydneyskega pristanišča. To je Muzej sodobne umetnosti. Stavba je sestavljena iz starejšega opečnatega dela in modernejše črno-bele kockaste zgradbe. Vse skupaj se kar lepo ujema in prepleta. Muzej se nahaja tik pod hostlom, tako da nisem imela dolge poti. Še bolj me je razveselil prost vstop.

Če redno spremljaš moje zapise o potovanju po Avstraliji, že veš, da imam rada muzeje. Rada imam tudi umetniške galerije in muzeje. Najbolj me pritegne umetnost od sredine 19. stoletja pa vse do danes. V sydneyjskem muzeju prikazujejo sodobne stvaritve. Predstavljajo tudi sodobnejšo umetnost avstralskih staroselcev, ki se drži tradicije in morda zato ni bila nič posebnega. Je pa že sama domačinska (aboriginska) umetnost zanimiva. V preostalih sobah so sijale žive barve sli so bila polepljena tla ali pobarvani zidovi. Potem sem vstopila v sobo, polno velikih modrih okroglih posod. Prijazna gospa pred sobo je vsakemu obiskovalcu povedala, da se površine posod ne sme dotikati. Velike modre posode so se bleščale v dopoldanski svetlobi. Videti je bilo, kot da so napolnjene z vodo, a na koncu je sledilo pojasnilo. Posode so bile zapolnjene s steklom in težke nekaj ton. Sliši se kar malo dolgočasno, ampak iluzija je bila fenomenalna. Muzej ni bil prevelik – ravno prav, da me je malo vrnil v svet umetnosti, ki ga običajno kar malo preveč zanemarjam.

Po obisku muzeja je sledila vožnja do slavne sydneyjske plaže Bondi. Iz sydneyjskega pristanišča traja pot do Bondija 45 minut. Nad mesto so se začeli spuščati črni oblaki, vseeno pa sta me gnali radovednost in želja, da pomočim noge v Pacifik. Po slabi uri vožnje se je pred menoj odprla dolga peščena plaža, na katero so se zlivali dolgi valovi. Slednje so srferji izkoriščali za zabavo. Ker je kazalo, da bo čez kakšno uro začelo deževati, sem se odpravila na sprehod po obalni poti, ki vodi do drugih bližnjih plaž. Pokrajina je bila kar zanimiva: peščeni zalivi, kamniti predeli in ponovno peščeni zalivi. V notranjosti pa velike sodobne hiše s pogledom na morje. “Verjetno so drage,” sem si mislila. Zveni enolično, vseeno pa me je radovednost gnala vse do zadnje plaže. Takrat sem bila prepričana, da me bo, ko se bom vračala, ujel dež. Ves čas se mi je glavi zastavljalo vprašanje, kako to, da ostali tako mirno hodijo, ko pa se bo zdaj zdaj ulilo!? Ta mirnost je morda zaščitni znak avstralskih plaž. Nisem prepričana, če to drži, ampak na tistih nekaj plažah in obalah, ki sem jih spoznala, res vlada umirjeno, brezčasno vzdušje. Zaradi slutenja dežja sem prehitevala druge turiste in skušala priti do Bondija še pred nalivom. Verjetno sem bila videti kar malo nora med to mirno množico. Pridobila sem ravno toliko časa, da sem lahko noge namočila v Pacifik in hitro stekla pod streho, ko se je ulilo. Pod njo se je gnetlo turistov. Bondi je res plaža za turiste, meni zato ni bila preveč všeč, mi je pa sprehod izven mesta dobro del.

Ko se je dež umiril, sem šla na avtobus in nazaj v mesto. Šla sem še na zadnji sprehod. Vzela sem nahrbtnik v hostlu, se še enkrat ozrla po sydneyjskem pristanišču in skočila na vlak do glavne postaje. Tam je sledil šok. Med potovanjem sem vedno znova ugotavljala, da zelo dobro skrbijo za prevoze z letališč do mest in za prevoze po mestih. Nekajkrat, ko sem se znašla na glavnih avtobusnih in železniških postajah, pa sem doživela šok. Ti prostori so bili videti kot mesta duhov. Nikjer nikogar, informacije zaprte, samo nekaj revežev in odvisnikov se je sprehajalo skozi te ogromne objekte in prosjačilo za denar. Mislim, da Avstralci bolj malo uporabljajo vlake in avtobuse, kar je razumljivo, saj so razdalje med večjimi mesti res velike. Ko sem v hiši duhov odkrila mesto, od koder pelje avtobus v Brisbane, sem bila kar vesela. Zatem so prikapljali še ostali nahrbtnikarji in sledila je dolga pot v Brisbane.

Za konec pa še tole: pogleda iz sydneyjskega pristanišča se v štirih dneh nisem naveličala. To je mesto, ki bi ga imela doma na polici in v katerega bi lahko skočila na oddih za kakšno popoldne ali dva.

To je to!
Z

Sydney – gasilci navsezgodaj, avstralski Nikola Tesla, burger in sprehod čez most

Tretji dan

“Pozor! Vsi ven iz stavbe!”, ali “Emergency! Get out of the building!”, je ob 7:42 zjutraj začela vpiti stavba, v kateri se je nahajal hostel. Vsi smo se hitro v pižamah pobrali iz svojih sob, šli ven in radovedno gledali, kaj se dogaja. Čez nekaj minut sta prihiteli dve gasilski vozili, a gasilci so se počasi zbezali iz njih in odšli v stavbo hostla; ob 7:53 smo bili že nazaj v sobah. Morda smo imeli vajo. Vsekakor smo se izredno hitro pobrali ven iz sob. Naslednji dan sem se pogovarjala s cimrami v sobi in smo ugotovile, da smo prav vse vzele iz sobe ključ, prav mobena pa ni pobrala ostalih stvari. Saj ne vem, ali je to nespametno ali pa smo imele tako zaupanje v Avstralce, češ saj bo vse v redu. Vsekakor si bom to bujenje zapomnila!

Ker sem bila že zbujena, sem dan ponovno začela zgodaj. To je bil prvi delavnik v Sydneyju. Mesto je ob delavnikih polno ljudi, ki hitijo v službe in po sestankih. Mirnost vikenda je izginila, ostali so samo še odmori za malice, ki jih je kar nekaj preživljalo na prostem. Odločila sem se, da ponedeljek začnem v Avstralskem muzeju (Australian Museum), ki pa me ni tako navdušil kot tisti v Melbournu. To je tisti muzej, v katerega me dan prej niso spustili, saj sem bila prepozna. V muzeju je zelo dobra predstavitev avstralskih staroselcev (Aboridžinov), drugače pa ni nič posebnega.
Po kakšnih dveh urah sem ga zapustila in odšla proti pristanišču Darling. Si morete misliti: v Hyde Parku, ki se nahaja v središču Sydneya, mesta z več kot štiri in pol miljoni prebivalcev, srečam tista dva Američana, Charlotte in Marka. Na hitro smo se pozdravili. Ker je kazalo, da bo deževalo, sta mi predlagala, da naj obiščem še muzej Power House. Mene res ni treba prositi, da grem v muzej. Muzeji me kar preveč pritegnejo …

Tako sem malo spremenila pot in nadaljevala v smeri muzeja Power House. Med potjo do muzeja je začelo deževati. Naletela sem na tržnico in v želji, da ne bi bila vsa premočena, vstopila vanjo. Ta tržnica je ena izmed večjih v Sydneyu, a je čisto moderna, bolj podobna veleblagovnici kot pa tržnici. Njeno pročelje je bilo starinsko, notri pa trgovinice z najrazličnejšimi izdelki. Ker se mi ni zdela nič posebnega, sem si želela čim prej nadaljevati pot do muzeja.

Čez nekaj trenutkov sem naletela na Tehniško univerzo, tik za njo pa se je skrival muzej Power House. Vesela, da sem končno pod streho, sem pozdravila varnostnika in šla kupit vstopnico. Pri kupovanju vstopnic v Avstraliji mi je študentska izkaznica prišla zelo prav. Ponekod imaš kot študentka oz. študent zastonj vstop, povsod pa so vstopnice skoraj za polovico cenejše od tistih za odrasle. To velja tako za živalske vrtove kot za muzeje.

Muzej Power House je tehniški muzej, v katerem prikazujejo različne vrste motorjev in različna prevozna sredstva, kot so letala, avtomobili, lokomotive, vlaki in vesoljske rakete. Poleg tega imajo še postavitve, namenjene fiziki, kemiji in umetni inteligenci, kjer se lahko poigraš z različnimi eksperimenti. Vse skupaj je velika hiša eksperimentov. Poleg bolj tehniškega znanja predstavljajo tudi oblikovalsko-tehnološke dosežke Avstralcev. To je bilo zelo primerno zavetišče pred dežjem.

Najbolj me je navdušil del o okoljevarstvu, kjer so na interaktiven način prikazali, kako vse škodimo okolju in kje lahko pomagamo. Ampak, kot sem že omenila, sicer sem navdušena nad njihovo okoljevarstveno zavestjo, vseeno pa puščajo vsi ogromni avtomobili in drugi znaki hiperpotrošniške družbe grenak priokus.

Zagotovo pa nikoli ne bom pozabila dela muzeja o avstralskem Edisonu, kakor so ga poimenovali v muzeju, jaz pa bi raje rekla, da je bil avstralski Nikola Tesla. Edison je bil namreč zgolj podjeten možakar, ki je znal dobro vnovčiti inovacije drugih. Avstralski Tesla je bil Henry Mintox. Ste že slišali zanj? To je bil sila inovativen možakar. V muzeju so mu namenili cel del, imenovan the Oopsatoreum. Gospod Mintox je izumil debelo obleko (fat suit) in jo predstavil angležkemu klubu inovatorjev v Londonu. To je bila obleka, ki je suhega človeka odebelila. Moški v poslovnem svetu naj bi bili, po Mintoxovo, debeli, saj naj bi s tem izkazovali, da imajo veliko premoženja in da jim gre zelo dobro. A ker je bila v času Mintoxovega delovanja gospodarska kriza, je bilo veliko podjetnih mož vedno bolj suhih in bi jim obleka pomagala pri sklepanju poslov. Težava je bila, da je Mintox v Anglijo prišel s premajhno uradno obleko za čez obleko, ki ga je odebelila. Tako se je osmešil in Angleži so se mu posmehovali. Ves poklapan se je vrnil v Avstralijo, kjer je nadaljeval svojo ustvarjalno pot. Tako je ženi razvil ogromno čelado, v kateri naj bi kakršna koli urejena pričeska ostala prav taka, kot je bila, preden si je žena nadela čelado. Kaj ti bodo vsi tisti spreji za ohranjanje pričeske, ko pa imaš tako inovativnega moža, da zate naredi posebno čelado?

Poleg opisanih izumov je Mintox imel še nekaj “izvrstnih” zamisli. Naposled sem prišla do panoja, ki je razkril, kaj so vsi ti predmeti, ki jih je “izumil” Mintox. Debela obleka je bila del kustomografije za predstavo Moulin Rouge. Čelada je bila okras na glavi ene izmed igralk na zaključni prireditvi ob sydneyjskih olimpijskih igrah leta 2000. Prav vsi bizarni predmeti, predstavljeni kot Mintoxovi izumi, so imeli svoje nenavadne zgodbe. Henry Mintox pa je lik, ki si ga je izmislil umetnik Shaun Tan s prijatelji (otroci iz sydneyjskega otroškega zbora). Oops, kot so Avstralci poimenovali razstavo the Oopsatoreum, je torej predstavitev izmišljenega lika Henryija Mintoxa. Super zabavna razstava z IZMIŠLJENIM Henryijem Mintoxom! Še enkrat več sem ugotovila, da se nekateri tu spodaj res znajo igrati!

Po muzeju Power House sem se končno odpravila proti pristanišču Darling, saj sem ga želela videti še podnevi. Na srečo je nehalo deževati in je bil sprehod do pristanišča v oblačnem vremenu kar prijeten. Ko sem prišla do Darlinga, me je prijela lakota, tako da sem ob obali poiskala lokal, kjer so pripravljali burgerje.

Po dolgem času sem spet jedla burger. Po kosilu nisem vedela, ali sem bila tako lačna ali pa je bil tako dober. Avstralci nimajo neke značilne prehrane. Zelo pogosto prodajajo burgerje in ribo s krompirjem (angleški fish and chips), popularni so tudi dogodki z žarom, kjer si prav tako pripravljajo burgerje. Drugače pa tukaj najdete kuhinje in restavracije z vsega sveta, tako kot v drugih velemestih po svetu. Avstralske posebnosti so emujevo, krokodilje in kengurujevo meso. Govorila sem že o slanih priboljških Liki. Prodajajo pa tudi nekaj piškotkov, ki jih v Evropi ne poznamo. To so Tim Tami, kot piše na škatli – čokoladni piškoti, ki se jim ni moč upreti. Jaz jih še nisem preizkusila, a jih vsi hvalijo. S sopotniki v sydneyjskemu hostlu smo se celo pogovarjali, da bi jih morali začeti izvažati v Evropo. Obljubim, da jih nekaj prinesem domov, pa me takrat pocukajte, da jih boste preizkusili; če jih bo seveda še kaj ostalo.

Po burgerju in krompirčku sem se polna moči spet odpravila v center. Sprehodila sem se po trgovinah in se utrujena vrnila v hostel. A dan se še ni končal.

Dan prej sem govorila s starši in so me vprašali, če sem se že sprehodila po mostu Harbour. Nisem se, saj ga še nikakor nisem ujela podnevi. Sem pa velika boječka in ponoči nisem želela sama hoditi po mostu, dokler mi niso rekli: “Pa saj je vse osvetljeno!” Tako sem v ponedeljek zbrala pogum in odšla na most v temi. Naj vam že kar povem, da ne vem, če sem se kje na potovanju počutila bolj varno kot tistega večera na sprehodu po tem veličastnem mostu. Most je osvetljen, na njem so varnostniki pa tudi tekači in fotografi, ki so lovijo. Večerni pogled na opero in sydneyjsko pristanišče, turisti, ki se po njem sprehajajo. Sprehod je bil eden izmed najlepših na potovanju: videti osvetljeno opero in most, živo mesto in pristanišče … Neprecenljivo! Na tem sprehodu sem res uživala. Most Harbour je res nekaj posebnega! Upam, da se nekoč sprehodim še čez tistega v New Yorku in ju bom lahko primerjala.

Ta ponedeljek je bil super dan!

To je to!
Z

Sydney – Taronga Zoo in botanični vrt

Drugi dan

Bila je nedelja; prejšnji večer sem se odločila, da grem dopoldne v živalski vrt Taronga. Nedelja in sončen dan verjetno zveni malo noro. Pričakovala sem veliko ljudi, predvsem otrok, zato sem se skušala čim prej zbezati iz postelje, pojesti zajtrk in ujeti ladjo, ki te zapelje na drugo stran Sydneyja. Vse je šlo po načrtu; ladja ni bila prepolna, tako da sem ujela krasen razgled na središče mesta, skupaj s pristaniščem, opero in pristaniškim mostom. Po petnajstih minutah vožnje sem bila že pri živalskem vrtu. Živalski vrt stoji na hribu, no bolj na hribčku, živali pa imajo zavidljiv razgled na Sydney. Glavna pot sprehoda po živalskem vrtu te najprej z gondolo popelje do vrha, potem pa se ti sprehajaš navzdol. Jaz sem se sprehodila v nasprotni smeri: ponovno sem se soočila s hojo proti vrhu. Saj ni bilo težko, sem se pa tako izognila gneči za gondolo in tudi gneči v začetku ogledovanja živalskega vrta.

Živalski vrt Taronga je zelo lep, poln raznolikega rastlinstva, a tudi živali imajo kar veliko. Odlično so predstavljene predvsem avstralske živali. Tako sem videla kljunaša, najrazličnejše vrečarje in avstralske plazilce ter druge živalske posebnosti tega kontinenta. Najbolj so se mi v spomin vtisnile koale, ki so nepremično spale na vejah v zelo smešnih položajih. Videti je bilo, kot da so se napile in sedaj počasi prebavljajo ves ta alkohol in so še malo mačkaste. V resnici koale spijo večji del dneva, to je kar 20 ur. Med tem spanjem tudi prebavljajo, vendar ne alkohola, ampak liste evkaliptusa. Ti so njihova edina prehrana, a so očitno težko prebavljivi, kar lahko potrdim, saj so koale res kot mrtve obležale na vejah evkaliptusov.

Poleg koal najdem v spominu še predstavo z morskimi tjulnji. Na njej sem se znašla jaz, okoli pa ogromno otrok. Seveda je bila večina obiskovalcev živalskega vrta mlajša od mene. Je kar smešno, kako sem se na letalu za Alice Springs znašla med starejšimi, sedaj pa med mladiči, ki so si ogledovali predstavo tjulnjev. Ti so bili pravi Einsteini! Ko jih je vodnik ali vodnica predstavljal oz. predstavljala, so med tem prikazovali okončine, ki so jih omenili, ali izvajali trike, ki so bili omenjeni v govoru. Mene so prav prijetno presenetili. Na koncu veselice s tjulnji so nam ponovno prikazali, zakaj je onesnaževanje slabo in kakšni okoljski problemi pretijo oceanom. 

Dobila sem občutek, da tukaj res zagovarjajo trajnostni način življenja. A imam po dveh tednih občutek, da to vendarle ne seže dlje od izobraževanja, ločevanja smeti, uporabe recikliranih materialov in vode; na cesti kar prepogosto vidim ogromne avtomobile, ki po mojem porabijo zelo veliko goriva. Prav nič trajnostni niso videti.

Po predstavi s tjulnji sem se počasi odpravila nazaj v središče mesta. Ugotovila sem, da sem še dovolj zgodnja, da ujamem Avstralski muzej (Avstralian Museum) preden ga zaprejo. A so me trgovine spet premamile. Vedela sem, da moram kupiti nekaj daril za domače, prijateljice in prijatelje. Tako sem se ponovno izgubljala v trgovskih središčih in prišla do muzeja uro pred zaprtjem. Prijazni prodajalci vstopnic so mi rekli, da danes ne morem več vstopiti. Odločena, da tega muzeja pa že ne bom zamudila, sem sklenila, da bo to prva postaja naslednjega dne.

Vseeno sem imela do večera še nekaj prostih ur. Sprehodila sem se po sydneyjskem botaničnem vrtu in kakšni dve uri uživala na travi ob zvoku in vonju morja ter ob pesmi raznovrstnih ptic, ki so se podile po vrtu. Vmes sem opazovala Avstralce, ki ob prostih dnevih res radi poležavajo po parkih in si priredijo mini piknike. Prav luštno! Tudi med delavniki sem jih veliko opazila na kosilu na prostem v parkih, tudi tiste lepo oblečene kravatarje. Mesto ponuja ogromno skupnih prostorov z mizami in klopmi, kjer lahko sedeš in poješ vnaprej pripravljeni obrok ali pa si kaj kupiš in vzameš s seboj do takšnega mirnejšega prostora. Prav simpatično in lepo! 

To je to!
Z

Sydney – prvi vtisi in spoznanja

Že na letalu iz Alice Springsa v Sydney me je pogled na kanale in sydneyjsko pristanišče čisto prevzel. Imela sem srečo: leteli smo v jasnem vremenu. Pred pristankom je letalo zaokrožilo nad mestom in morjem. Na koncu smo varno pristali, čeprav sem se za trenutek zbala, da gremo v vodo. Letališče je namreč čisto ob obali. 

Z letališča tokrat nisem šla po običajni turistični poti, ampak sem se pridružila sopotnikom s ture okoli Uluruja. Ameriški par, Charlotte in Mark, ter Anglež Oliver so bili v Avstraliji z delovno-počitniško vizo; vsi so že vsaj pol leta živeli v Sydneyu. Ponudili so mi, da grem z njimi do sydneyjskega predmestja Newtown, potem pa na vlak do pristanišča oz. Circular Quaya, kjer stoji moj hostel. S tem naj bi prihranila nekaj denarja, jaz sem se bolj kot zaradi denarja odločila, da se jim pridružim in tako vidim tudi predmestje Sydneyja in se vozim z običajnim javnim prevozom. Tisti vlaki in avtobusi z letališč do mesta in nazaj znajo biti kar dolgočasni. Sprehod skozi predmestje je bil zabaven. Vsepovsod je bilo veliko zelenja. Že v Melbournu sem opazila, da imajo skoraj vse ulice, tudi mestne, drevorede. Ne vem, če je to običajno za velika mesta, za Melbourne in Sydney zagotovo je. Kmalu sem spoznala, da stoji Sydney na zelo razgibanem terenu. Nič kaj prijetno ni, ko to ugotoviš z 20 kilogrami teže na svojem hrbtu. Na srečo mi ni bilo treba iti daleč od stanovanja Američanov, da sem prišla do vlaka in se odpeljala v mestno središče. Vedno znova se je izkazalo, da če greš po eni ulici navkreber, se boš na naslednji verjetno spuščala navzdol.

Ko sem sedla na vlak, sem iz notranje strani prispela do samega središča mesta, do postaje Circular Quay. V Sydneyu sem bivala v nekoliko dražjem hostlu, ki pa je imel super lokacijo in teraso s pogledom na sydneysko opero in pristanišče. Pod hostlom so bile arheološke izkopanine iz časa osemnajstega oz. zgodnjega devetnajstega stoletja, ko so v Angleži prepeljali v Avstralijo svoje zloglasne zapornike; o tem malo kasneje. Terase sicer nisem nikoli zares izkoristila, se pa dobro sliši, kajne? 

Prvo popoldne sem šla brezciljno raziskovat mesto. Sprehodila sem se po najstarejšem delu mesta, ki se nahaja tik pod hostlom oz. je bil hostel njegov del, the Rocks. Sedaj sem že vajena, da imajo tukaj v pomembnih delih mest vse označeno in opisano v obilki zgodb. Sprehajala sem se okoli prve bolnišnice, ki so jo postavili Angleži, in naletela na Muzej the Rocks. Samo ime in logo muzeja sta me pritegnila in sem vstopila vanj. Vstopnine ni bilo. Pa tudi sicer avstralski muzeji za študente niso tako dragi. Splača se imeti mednarodno študentsko izkaznico.

V Muzeju the Rocks sem se spomnila na knjigo Billa Byrsona Down Under, ki jo prebiram med potovanjem. Byrson se je razpisal o avstralskih zapornikih in kapitanu Philipu, ki jih je skupaj z drugimi člani mornarice pripeljal v Avstralijo. Angleži so s tem manevrom predvsem želeli pridobiti dodatno kolonijo, preden bi jih prehitela kakšna druga evropska država, na primer Francija ali Španija. John Cook je prvi bolj natančno opisal Avstralijo, naredil pa je ključno napako. V Avstralijo je prispel, ko je bila tu zima, a je podnebje opisal kot suho, sezono pa kot poletje. Ko je v Avstralijo prišel Philip z okoli 250 člani posadke in okoli 750 zaporniki, so se sanje o idiličnem mestu za življenje razblinile. Philip in družba so imeli to nesrečo, da so res prišli poleti. Odkrili so nič kaj prijazno deželo z vročim podnebjem. Tako so morali iskati primerno mesto za izkrcanje in naselitev. To je bilo mesto, kjer se sedaj nahaja sydneyjsko pristanišče in kjer sem se nahajala jaz v tistem trenutku.

Angleška strategija je torej bila izgnati svoje kriminalce v čim bolj oddaljeno deželo, da se ne bi več mogli vrniti nazaj. To jim je uspelo. A ti avstralski zaporniki v resnici niso bili neki res težki kriminalci. Preden sem prišla sem, sem mislila, da grem v deželo zapornikov. Nekdo bi po mojem moral narediti res hud zločin, da ga izženejo na drugi konec sveta. Avstralija je bila zato v mojih očeh kot Guantanamo, dokler nisem izvedela, da so bili kaznjenci, ki so jih pripeljali v Avstralijo, majhni tatovi, žeparji, žeparke; nobenih morilcev ni bilo med njimi ali česa podobnega. Angleži so imeli očitno nenavadno prepričanje: želeli so imeti čisto družbo, v kateri nihče ne krade. Če bi takrat poskrbeli za drugačne razmere za življenje, drugačno politiko, se to morda res ne bi dogajalo. Tako pa so “izmečke” raje odselili v deželo tu spodaj. Zapornikov tukaj niso zapirali v celice ali zapore, niso pa bili svobodni: bili so last mornarice in so služili tisti četrtini izseljencev, ki niso bili kaznjenci. Čez čas so se zapornice in zaporniki izučili različnih obrti in tako celo ustvarili dokaj stabilno družbo, kakršna je današnja Avstralija. 

Na žalost so za priselitev Angležev plačali najvišji davek avstralski staroselci (Aboridžini). Živeli so po vsej Avstraliji, tudi v takrat še neimenovanem Sydneyju. Dva dni po obisku Muzeja The Rocks sem v Avstralskem muzeju (Australian Museum) izvedela, da so domačinom (staroselcem) med drugim kradli otroke. Včeraj pa sem naletela na članek, ki opisujem, da to še vedno počnejo. Nikakor nimam pravega občutka o avstralskih staroselcih. Po eni strani v muzejih predstavljajo njihovo kulturo, redkokdaj pa pokažejo tudi slabe stvari, ki so jih evropski prišleki počeli z njimi. Poleg tega večina spominkov za turiste izvira iz samih staroselskih kultur. Seveda sem podlegla skušnjavi in tudi jaz kupila bumerang, pa vseeno z mano ostaja nek grenko-sladek priokus; neki glas, ki mi pravi: “Še marsikaj v tem svetu je mogoče izboljšati!”

Glede bumerangov pa še tole: staroselci ne poznajo res “pravega” bumeranga, ki bi se vračal nazaj. Tisti, ki živijo na obali, uporabljajo dva: prvi je ta, ki zavije in se navidezno vrne nazaj. Z njem prestrašijo ptiče na obali, da ti v paniki odletijo iz svojih skrivališč. Takrat uporabijo drugi bumerang, ki je bolj raven in oster, tako da lahko z njim naenkrat pokončajo tudi več prestrašenih ptic. Na drugi strani pa poznajo v notranjosti, na Severnem območju, drugačne tehnike lova, bumerange pa izdelujejo v obliki sedmice. Za lov jih ne uporabljajo prav pogosto. Kot zanimivost naj še navedem, da prvotni Avstralci pogosto uporabljajo eno orodje za več stvari. Tako so na primer posode za prenašanje hrane primerne tudi za kopanje v zemljo, lovsko orožje uporabljajo tudi kot glasbila itd. Vse to sem izvedela v že omenjenem Avstralskem muzeju, ki pa sicer ni presegel tistega v Melbournu.

Naj se vrnem nazaj na prvo popoldne v Sydneyju. Po sprehodu v starem delu mesta The Rocksu sem odšla v pristanišče. Slednje je skoraj del Rocksa, tako da mi ni bilo treba iti daleč. Odprl se mi je prekrasen pogled na most Harbour Bridge in sydneyjsko opero. Bryson piše, da so Avstralci želeli imeti najdaljši most, a so Newyorčani zgradili daljšega in ga odprli pred njimi. Smola.

Most je videti veličastno; do jeklene konstrukcije sem začutila pravo strahospoštovanje. Ko se mi je na levi strani odprl pogled na most, se je na desni prikazala sydneyjska operna hiša. Oblika školjke in belina ji vnašata neko nežnost. Tako je pogled na most in hkrati opero neprecenljiv; robustnost in moč na eni strani ter eleganca in mirnost na drugi. Na mostu je polno prometa, okoli opere pa se sprehajajo sprehajalci. Tisti lepše oblečeni gredo na prireditve, tisti malo manj urejeni pa se ne moremo načuditi, kako to, da ta stvar stoji. No, morda pa sem bila le jaz tista, ki se je čudila.

Med sprehodom po pristanišču sem odkrila še njegov del, namenjen potnikom, ki potujejo čez morje v oddaljene dežele. Malo sem se čudila, saj si nisem predstavljala, kako bi lahko velika ladja prišla v to pristanišče, ki sicer ni zelo veliko in je namenjeno zgolj potnikom in ne tovoru. Večina Circular Quaya, kjer se nahaja pristanišče, je videti kot železniška postaja, namesto peronov pa so nanizani različni pomoli, s katerih te srednje velike ladje odpeljejo na različne konce sydneyjskega predmestja. Morda sem zato mislila, da je glavni pomol, namenjen potovanju čez morje , tam zato, da daje vtis velikega pristanišča. Zadnji dan svojega obiska Sydneyja sem ugotovila, da se motim: na pomol je bila res privezana ogromna čezoceanka. Da sem se res prepričala, sem jo šla pogledat od blizu: nanjo so hiteli turisti s ogromnimi kovčki. Sydney je res pravo pomorsko mesto.

Po raziskovanju pristanišča sem se odpravila še v notranjost mesta. Tu so se razkazovale raznolike, ogromne stolpnice. Pod njimi se je ponekod videlo še nekaj ostankov začetkov mesta. To so bile stolpnice s starejšimi pročelji, ki pa so se v višino nadaljevale v modernem slogu. Naletela sem na nekaj trgovin, ki so se skrivale v podhodih stolpnic in so imele pridih butičnega Pariza. Morda vsa velemesta skrivajo take kotičke, a jih jaz še nisem obiskala, tako da morda se neupravičeno čudim nad zame novim svetom. Naletela sem tudi na modernejša trgovska središča, kjer sem se tudi uspešno izgubila, saj so bile stolpnice povezane pod zemljo in so imele tudi prehode nad zemljo.

Na koncu sem pristala pred mestno hišo, ki se mi je zdela precej dolgočasna, tako da sem hitro odpeketala do pristanišča Darling, kjer se je na sobotni večer veliko dogajalo. Pristaniški lokali in restavracije so bili polni gostov; ljudje so hiteli na ladje, da jih odpeljejo na druge konce mesta. Jaz pa sem se utrujena počasi odpravila nazaj do hostla.

To je to!
Z

Kata Tjuta in Uluru – rdeče skale in modro nebo

Ali nadaljevanje zapisa Severni teritorij – divjina, kanjon, ogenj in spanje pod milim nebom.

2. Dan

Dan smo ponovno začeli ob zame nečloveški uri – ob petih zjutraj smo hitro vstali, po vojaško pospravili spalke in swage ter bili bolj ali manj nared za odhod v Uluru – nacionalni park Kata Tjuta.

Do Kata Tjute je vodila, po sicer ravni pokrajini, zavita cesta. Razloga za zavito cesta sta dva. V tem delu Avstralije najdemo peščena brezna in bi se cesta lahko vdrla v tla. Drugi razlog bom navedla malo kasneje. 

Ko smo prispeli do Kata Tjute, je sonce že močno sijalo. Jasno nam je bilo, da bo ob hoji spet vroče. Nismo pa vedeli, da bodo nenavadne, okroglo oblikovane skale, ponujale popolno okolje za prepih. Tako hoja okoli skal niti ni bila tako naporna.

Kata Tjuta je, tako kot Uluru, za Ananga – domačine, avstralske staroselce, zelo pomembna. Te rdeče skale so predel, kamor lahko gredo samo moški. Med domačini ni zaželeno, da bi njihove ženske gledale Kata Tjuto. To je drugi razlog za ovinkasto cesto. Lov pa je razlog, da so v Kata Tjuto hodili samo moški. V tem okolju je kar nekaj divjih živali, saj se je blizu zadrževala voda, poleg tega pa so skale nudile zavetje.

V četrtek dopoldne smo se torej odpravili na pot okoli Kata Tjute. Prepoved za tuje ženske očitno ne velja. Prejšnji dan sem ugotovila, da je najbolje, če se držim bolj spredaj. Skupinska hoja je kar naporna, tako pa sem lahko sama izbirala svoj tempo. In še preden se je hoja zares začela, se je moja strategija izkazala za zelo pametno. Na točki, kjer smo se ločili od velike skupine, sem namreč zagledala prvega kenguruja v divjini. Morda se sliši malo smešno, ampak jaz sem bila presrečna. Tik za mano je hodil malo starejši par, po mojem ameriški, ki se je kar nasmejal mojemu kriku navdušenja: “Končno!” Seveda je gospa takoj začela pogovor in povprašala, če je to prvi pravi kenguru, ki sem ga videla v Avstraliji. Seveda! Nato je še omenila, da jih je bilo nekoč veliko več in da jih je sedaj kar težko najti. Zanimivo, sem si mislila. Le kaj je razlog, da ni več kengurujev? Se morda skrivajo? Ali pa se populacija zmanjšuje? Par je odšel naprej, jaz pa sem s skupino počakala ostale, saj smo se na tej točki ločili. Nekateri smo odšli po daljši poti, drugi pa po krajši. Daljša pot se je zagotovo izplačala.

Rdeče skale in modro nebo, neprecenljivi pogledi! Preden sem odpotovala, sem v negotovosti, ali je res vredno riniti v središče Avstralije, brskala po spletu in iskala fotografije teh skal. Še bolj nerodno mi je bilo, ko sem prijateljicam in prijatelejm razlagala o poti in sem tretjino poti opisala kot iskanje skal. Kateri norec gre v Avstralijo, kjer je na kilometre bojda lepih peščenih plaž (jih še nisem odkrila, ko so pa druge stvari toliko bolj zanimive), v puščavo, spat med nevarne živali in gledat skale. Internet mi je nekako nakazoval, da znajo biti rdeče skale in modro nebo vseeno nekaj, kar je vredno ogleda. Tako sem se znašla na šestintridesetih stopinjah, s tremi litri vode v nahrbtniku in pred rdečimi skalami, kjer je bilo nebo tako modro, da beseda modro izgubi pomen. Še sedaj komaj vrjamem, da je bilo vse tako rdeče in modro. Čisto tako, kot na internetu, če to kaj šteje v današnjem svetu. Pred leti bi verjetno napisala, da je bilo kot v turističnem katalogu. Bilo je prečudovito! 

Po dobri uri hoje smo se začeli vzpenjati do ožjega predela Kata Tjute, kjer so nas čakali ostali, ki so šli na krajši pohod. Ko rečem ura hoje, se vam verjetno zdi, da to pa že ni bilo daleč. Res je, sprehod ni bil tako dolg, pa vseeno je dobro vedeti, da je za take pohode pametno imeti pohodne čevlje in udobna oblačila. Nekateri so res prišli obuti in oblečeni za na mestno promenado. Se opravičujem za posmehovanje.

Ko sem se vzpenjala, je nasproti mene prišla tista ameriška gospa in me kar malo razvedrila, ko je gospodu zraven rekla: “A, glej kengurujska punca! (O, look the kangaroo girl!)” Prijazno sem se nasmehnila in odvrnila: “Ja, to sem jaz!” Nisem ji razložila, da sem verjetno ena izmed redkih punc v Sloveniji, ki bi najraje ustanovila fan klub za kenguruje, ali pa da sem o Avstraliji sanjala, odkar sem dobila plišastega (tistega Ikejinega, če morda poznate) kenguruja. Sedaj sem končno tu, pa še kengurujska punca sem! Počasi sem prilezla do vrha, kjer smo počakali ostale. 

Na vrhu tega ozkega predela rdečih skal je tako pihalo, da so se moja premočena oblačila posušila v nekaj minutah, kar se le redkokdaj zgodi. To je bilo prijetno. Ko so vsi počasi prikapljali, smo se odpravili nazaj proti minibusu. Vmes smo se ustavili pri nekaterih rastlinah. Ananga so ljudje, staroselski domačini, ki živijo na tem območju. Staroselci Ananga govorijo dva jezika, to sta: Pitjantjatara in Yankunytjatjara; zato jih poimenujejo tudi po imenih jezikov.

Prav vsi odlično poznajo tamkajšnje rastlinje. Poznajo rastline, ki jih uporabljajo kot antiseptike za čiščenje, za zaščito pred soncem in zdravljenje ran, veje dreves, ki so primerne za košare in puščice, in seveda rastlinje za vsakodnevno prehrano. Ne vem, če to drži, ampak vodnik je omenil, da pomembne rastline poimenujejo dvakrat. Ko je vodnik govoril o puščicah, je omenil, da so za kazen kdaj pa kdaj poškodovali člane skupin z zasaditvijo puščice v nogo. Če si je kaznovan član skupine potem opomogel, je lahko še živel z njimi, drugače je vrjetno umrl v težkih razmerah, ki vladajo v avstralski divjini. Za tem je sledilo vprašanje, kako pa so ravnali v primeru, če so bili člani skupine poškodovani v boju z drugo skupino. Odgovor je nadvse zanimiv: skupine staroselcev so se med sabo le redko kdaj bojevale; pravzaprav se niso. Če pa je sploh prišlo do konflikta, so to starejši člani skupine uredili med seboj. Pri tem so lahko kaznovali tistega, ki je konflikt začel. A je bilo vse to izjemno redko. To se mi zdi zelo pomembno: ljudstva, ki so pred Evropejci naseljevala Avstralijo, se niso borila za ozemlja. Vsi skupaj so živeli v slogi na tem ogromnem otoškem kontinentu.

Ko smo prišli do avtobusa, smo se odpeljali do mesta, kjer smo prejšnji dan prespali in si pripravili kosilo. Smešen občutek, ampak na tej turi sem imela občutek, da ves čas jemo. Za nas so pripravili zajtrk, kosilo in večerjo, vmes pa so imeli pripravljene malice. Malice so bili kakšni krekerji. Tukaj imajo neke krekerje, ki jih imenujejo Liki (Shapes). Verjetno si ne bi mislili, da so krekerji različnih geometrijskih oblik, kot so krog, trikotnik, petkotnik; no, saj si predstavljate … To, da imajo krekerji različne oblike, je kar zabavo; ni mi pa všeč, da, vsaj tak občutek sem dobila, Avstralci vse stvari začinijo. Tako je prava umetnost v trgovini najti krekerje s naravnim okusom oz. brez dodanega okusa po šunki, žaru, čebuli ali čemerkoli, kar vam lahko pade na pamet. Imajo ogromno izbire, samo da je nekaj zraven, kar prikrije dolgočasnost naravnega okusa. Ah ja, izbirčna meta (beri: jaz) si nekaj izmišlja. Tako je bila tudi vsa hrana, ki jo je pripravil naš vodnik, vedno začinjena, da sploh nisi čutil okusa krompirja ali korenja, ki smo ga jedli. Mogoče sem res izbirčna, ampak rada jem zelenjavo in rada imam njen okus. Se vidi, da sem, ko to pišem, že malo lačna.

Po kosilu smo odšli nazaj v nacionalni park in si ogledali kulturni center, v katerem prikazujejo domačine (Aborigine), ki živijo na območju osrednje Avstralije. To sta skupini Ananga, ki govirita Pitjantjatara in Yankunytjatjara.
Kulturni center je zelo majhen, besedilo in znanje, predstavljeno v njem, so pripravili staroselci. V njem pa delujejo lokalni čuvaji naravnega parka (rangerji), ki so v zelo dobrih odnosih z domačini. Center nagovarja obiskovalce, naj spošujemo staroselce. Ti so v centru predstavili nekatere svoje zgodbe ali Tjukurpa, s katerimi častijo naravo in učijo otroke. Na podlagi teh zgodb se mlajši učijo delovanja v skupnosti in življenja. Te zgodbe izvirajo iz Uluruja in jih predstavljajo tudi na sprehodu okoli tega ogromnega monolita. Ker sem radovedna, sem želela izvedeti čim več, a na žalost ostala malo razočarana. Najbolj se mi je vtisnil v spomin poziv staroselcev, naj ne hodimo na vrh Uluruja. Za njih je Uluru sveta gora, na njo so lahko šli samo starejši, in še to ob zelo posebnih priložnostih. Poleg tega so prosili, da naj ne fotografiramo nekaterih delov Uluruja, saj so nekateri deli te ogromne rdeče skale za njih sveti.

Podrobnosti zgodb si na žalost nisem zapomnila, vključujejo pa živali in učijo o temeljnih pravilih življenja. Mene so zgodbe spomnile na tiste slovenske bajke in pravljice, ki učijo o tem, da ni dobro biti pohlepen, da je skormnost lepa čednost, da ne smemo lagati in še marsikaj drugega. Čeprav so drugačne, lahko prepoznavamo njihov namen.

Še pred večerjo smo odšli do Uluruja, kjer smo se sprehodili okoli dela, kjer so si staroselci pripovedovali eno izmed pred omenjenih zgodb. Zgodba uči o tem, da je treba biti do tujcev prijazen, poleg tega pa podaja še nekaj zelo pomembnih informacij za domačine. Poučuje jih o njihovih običajih. Te zgodbe pripovedujejo otrokom oziroma mladostnikom med iniciacijo; z zgodbami jih učijo. Ko otroci odraščajo, zgodbe postajajo kompleksnejše. V zgodbe dodajajo nove stvari in tako otroke počasi naučijo, kako naj delujejo v svojem okolju. V zgodbe so vpete živali, ki jih lovijo, rastline, ki jim pridejo prav in še kaj. Kar fina šola, se vam ne zdi?

Po poslušanju staroselske zgodbe smo odšli malo stran od Uluruja in si ogledali sončni zahod. Pravzaprav smo gledali, kako Uluru spreminja barve v sončnem zahodu. Sonce je namreč zahajalo ravno na nasprotni strani monolita. V meni se je prebudil enak občutek kot pri sprehajanju po Kata Tjuti: rdeča skala, modro nebo. Tokrat pa je čez čas začela rdeča skala spreminjati barve: postala je temneje rdeča, celo vijolična, vse dokler ni vse skupaj prešlo v barve sivine oz. poznega večera, že skoraj noči, in je sonce zašlo.

Odpeljali smo se do prostora, kjer smo prespali, ponovno v spalnih vrečah in swagih. Preden sem po napornem dnevu potonila v globoko spanje, sem se s skupino sprehodila še do bližnjega hribčka, od koder sem ponovno videla Mlečno cesto; bolje kot kdajkoli. S hribčka me je pregnala šele Luna, ki je bila tako velika, da je sonce osvetljeval njen največji del in je tako svetloba osvetlila nebo, zvezde pa so se vedno manj videle.

3. Dan

Ponovno zgodnje vstajanje: tokrat smo lovili sončni vzhod na Uluruju. Očitno sem se znašla na turi, ki se trudi, da ne bi česa izpustila. Sončni vzhod namreč ni bil nič posebnega, zagotovo pa ni presegel spremenjajočih se barv pri sončnem zahodu, ki smo ga spremljali večer poprej. Vseeno se je splačalo zgodaj vstati, saj smo tako začeli s hojo okoli Uluruja že ob pol devetih zjutraj, ko še ni bilo najmočnejše vročine. 

Uluru je res zanimiva skala. Pravzaprav je to, kar je nam znano kot Uluru, le del ogromnega kosa peščenjaka, ki sega nekaj kilometrov globoko. Del, ki ga lahko vidimo, je pravzaprav stranski del monolita, le en rob gore, ki se skriva pot tem čemur mi pravimo Uluru. V resnici je rob Uluruja, okoli katerega sem se sprehajala, okoli 100 milijonov let starejši od drugega.

Hoja okoli Uluruja traja približno uro in pol do dve uri. Vmes sem se načudila rdeči barvi, ki jo izžareva ta monolit. Na sami skali je tudi nekaj lukenj, votlinic in vdolbin. Ravno na teh mestih Uluru domačinom pripoveduje zgodbe. Ta mesta naj bi namreč izražala skrivne podobe živali in rastlin. Zato nekaterih svetih mest ni dovoljeno fotografirati. Vseno pa se po dveh urah hoje na soncu te ogromne skale kar malo naveličaš. Ko sem zagledala parkirišče in naš minibus na njem, sem bila zato kar vesela.
Po ogledu Uluruja smo se počasi začeli vračati nazaj v Alice Springs. Počitek in priprava na let v Sydney sta prišla kar prav.

To je to!
Z

Severni teritorij – divjina, kanjon, ogenj in spanje pod milim nebom

Torek, ura je 6:45 zjutraj, jaz z nahrbtnikom na ramenih na melbournskem letališču čakam v vrsti za kontrolo na polet proti Alice Springsu. Že v vrsti opazim nekaj nahrbtnikarjev (backpackarjev); ob tem pomislim, da morda tudi letijo proti Alicu, kot kraj imenujejo domačini; morda se spoznamo in bomo skupaj iskali rdeče skale. Poleg nahrbtnikarjev sem opazila tudi veliko starejših gospa in gospodov. Bilo je še čisto prezgodaj, da bi skušala natančneje ugotoviti, kaj se dogaja. Raje sem se mirno postavila v vrsto in se trudila ostati toliko prisebna, da nekako pridem do letala. Upala sem, da bom med poletom lahko spala. Štirje prosti sedeži na letu iz Abu Dabija v Melbourne so me kar malo razvadili! Po kakšni uri čakanja ob vkrcavanju na letalo za Alice Springs sem ugotovila, da se bomo tokrat stiskali kot sardele v konzervi – letalo je bilo nabito polno. Okoli mene se je znašlo veliko mladih, očitno v želji, da vidijo čudese, ki jih skriva osrednji del Avstralije; drugi del letala so zapolnili tisti starostniki. Šele takrat me je prešinilo, da gredo verjetno na počitnice v toplice. Vse skupaj je bil kar malo komičen prizor: letalo je bilo polno mladih, radovednih, a tudi utrujenih potnic in potnikov ter starejših gospa in gospodov, ki so šli počivat na vročino. Uspelo se mi je vkrcati na letalo, spala pa skorajda nisem. Zraven mene je namreč sedel majhen fantek, ki je z očetom potoval v “Springels”, kot sta poimenovala njuno končno destinacijo. Ker je bil triletnik zelo živahen, sem se poučila o wallabih. V tem zapisu jih ne bom opisovala, gre pa za majhne sorodnike kengurujev.

Po dobrih dveh urah sem se znašla v vroči osrednji Avstraliji. Bilo je več kot 30 stopinj Celzija. Iz hostla so nas prišli iskat na letališče, moja predvidevanja o tem, da gre verjetno veliko mladih na turo po osrednji Avstraliji, so se izkazala kot resnična. Po 20 minutah vožnje smo se znašli v Alice Springsu. Že med vožnjo mi je postalo jasno: zdaj sem pa res v Avstraliji! Drugačno rastlinje, drugačne barve, vse je bilo novo. Končno, to sem čakala!

V hostlu so bili tako prijazni, da so nas zapeljali do središča mesta. Če eni glavni ulici in nekaj stranskim lahko rečemo središče. Poslali so nas po nakupih, naj se pripravimo na Skalnato turo (the Rock Tour). Sprehodila sem se po mestu in se zavedla, da sem pa sedaj čisto zares drugje. Tudi ljudje so bili drugačni. V Alice Springsu živi kar nekaj pripadnikov staroselskih skupin. Posedali so pod drevesi v parku in opazovali mimoidoče. Nekateri so tudi beračili. Dobila sem občutek, da se jim ne godi preveč dobro. Na glavni ulici je bilo nekaj trgovin s spominki, v vseh pa so delali svetlopolti ljudje in prodajali staroselske izdelke. Ko premišljujem, je to vse skupaj kar malo bizarno. Pa vseeno, ali je katera kultura na svetu uspela obdržati svoje dostojanstvo in ostala takšna, kot je bila? Vedela sem, da v trgovinah v tem mestu ne bi želela delati. Vseeno so v eni izmed trgovin uredili muzej staroselcev, kjer so predstavljali njihovo zgodbo.

Po sprehodu po glavni ulici sem odšla v veleblagovnico kupit nekaj hrane in vodo za na pot. Vedela sem, da me čaka tura pri več kot tridesetih stopinjah Celzija. Zatem sem se vrnila nazaj v hostel, spoznavala ostale popotnice in popotnike ter se počasi odpravila spat. Turo smo začeli že ob pol šestih zjutraj.

1. Dan

5:00, luč se prižge, treba po vstati. Kljub temu, da sem hitela, kolikor sem pač lahko ob tej neživljenski uri, sem na naš minibus prišla zadnja. Malo mi je bilo nerodno in sem se opravičevala, vmes pa sem se spraševala: “Kako je drugim uspelo priti tako hitro?” Jutra z mano morajo biti očitno grozna.

Nagrada za zadnjo potnico je bil sedež v prvi vrsti minibusa. Tega sem se zelo razveselila, saj je bilo najboljše mesto za opazovanje okolice; mogoče pa vendarle zagledam kakšnega kenguruja v divjini! Optimistična sem sedla na svoj sedež in smo se odpeljali. Zaspala sem že po nekaj minutah vožnje. Po nekaj urah smo prispeli do glavnega cilja prvega dneva. To je bila Kraljeva soteska (King’s Canyon).

To je kanjon, ki nastal je z dvigom peščenih okamenelih plošč. Oblikoval naj bi se pred kar 440 milijoni let. Z erozijo je prišlo do odpadanja posameznih plasti peščenih plošč. A voda ni povzročila erozije; do nje je prišlo zaradi polzenja plošč druge ob drugo.

Naj omenim, da sem nekaj tednov pred potovanjem ponovno začela malo teči, da dobim nekaj kondicije. Za sprehod po kanjonu pri 35 stopinjah Celzija se je zagotovo izplačalo. Poleg tega, da sem bila v malo manj lenivskem stanju in pri močeh, je potrebno omeniti, da na take sprehode ne greš v mestnih supergah. Angleške mične gospodične so bile zaradi žuljev, ki so jih pridelale prvi dan, ob daljši sprehod okoli čudovite Kate Tjute.

Hoji po kanjonu je sledilo taborjenje. Čakalo nas je spanje pod zvezdami. A zato smo morali najprej nabrati dovolj lesa za ognjišče. V hostlih opazujem, da večinoma sedimo za svojimi tablicami in pišemo, beremo, gledamo. Vsi smo sicer na istem mestu, a vsak v svojem svetu. Ko pa smo morali skupaj nabirati les za ognjišče, se je izkazalo, da si naša generacija, generacija računalniških moljev, ko se znajde v avstralski divjini, sama ni sposobna niti lesa nabrati. Če bi nas nekdo posnel in nas pokazal staroselskim domačinom, ki so vajeni življenja v naravi in z naravo, bi se zagotovo zelo zabavali. Nekako pa smo le nabrali tisti les.

Moram se malo pohvaliti in povedati, da smo dekleta stvar kar dobro obvladala. Vodnik je namreč za tovrstna dela vedno nagovarjal fante. To je mene seveda jezilo – je že res, da so fantje močnejši, pa vseeno, tudi dekleta lahko prinesemo nekaj lesa. Postaviti ognjišče le ni raketna znanost. Vendar pa, če bi nas videli tam, sredi avstralske divjine, kjer te lahko ubije vse, kar leze in skače mimo, bi se vam verjetno zazdelo, da je. Me prav zanima, kako bi se znašli z navodili: “Zbiranje lesa za ognjišče, posebej prirejeno za generacije Facebooka.” Mogoče bi nam morali pripraviti navodila v obliki aplikacije ali igrice. Facebook ne bi deloval dokler ne izbereš pet vrst lesa, ki so primerna za ognjišče. Ali pač kaj podobnega.

Drva smo končno nabrali in se odpeljali v sredo gozda, kjer smo taborili pod milim nebom. Spali smo v t. i. swagih in spalnih vrečah. Swag je nekaj podobnega spalni vreči, sestavljen pa je iz močnejšega materiala, znotraj ima mehko podlogo, na kateri je mogoče kar udobno spati.

Ker pa te lahko v Avstraliji skoraj vse, kar leze in gre, ubije, smo okoli naših ležišč naredili še majhe kkanalčke ki naj bi od nas odvrnili kače. Zaradi ugreznjenih tal v kanalčku namreč kača ne začuti tal na isti višini, kot so bila prej in se raje obrne nazaj. Ne vem, če vse to drži, je pa bilo s tem vedenjem in kanalčki naokoli swagijev zagotovo lažje zatisniti oči. Jaz se sicer kač nisem bala, saj smo toliko hodili naokoli tabora, da so se zagotovo vse v krogu nekajkilometrov naokoli obrnile in odločile, da v to vojno raje ne bi šle. Ko smo se znebili kač, so ostali še pajki in drugi strupeni žužki. Za obrambo pred njimi smo v kanalčke potrosili sol. Njihove okončine so namreč občutljive na dehidracijo: če pridejo v stik s soljo, se raje obrnejo. Tako sem mirno legla v svoj swag in, dokkler se ni dvigni Mesec, opazovala prekrasno Mlečno cesto in poslušala divje pse dinge, ki so tulili okoli tabora. Potem pa sem odšla v svet sanj. To bom storila tudi sedaj, saj je v Avstraliji že večer, jutri pa me čaka jutranji let v Sydney. Naslednji zapis bo o prekrasnima Kati Tjuti in Uluruju.

To je to!
Z

Melbourne – muzej, vrt in še kaj

Melbourne ima posebno brezplačno krožno linijo s tramvajem za turiste, imenuje se Osrednja linija. Ker so bile noge utrujene od včerajšnjega vandranja po mestu, sem preizkusila tramvaj. Tokrat sem si naredila načrt, kaj bom počela čez dan. Sprehodila naj bi se do botaničnega vrta in si ogledala bogato avstralsko rastlinstvo. Pa poglejmo, če sem ga izpeljala.

Piškotarno pišem, ker me zanima, kako uspešno prenašati znanje in pisati o znanstvenih odkritjih na ljudem prijazen način. Še zmeraj se učim in veliko razmišljam o tem. Zato verjetno ne bo presenečenje, če omenim, da me zanimajo tudi muzeji. A ko sem se odpravila na pot, si nisem mislila, da bom šla v kakšnega tudi tukaj. Nikjer nisem zasledila, da bi bil kakšen muzej posebej opevan. A že na tramvaju, kjer so predvajali novice za turiste, sem zastrigla z ušesi, ko sem zaslišala: “Na naslednji postaji izstopite za melbournski muzej.” “Zakaj pa ne?” Pa je šel prvotni načrt po zlu …

Izstopila sem na postaji in odšla skozi park do muzeja. Že barvita zunanjost me je navdušila. Barvitega in igrivega Melbourna še kar ni bilo konec. Ker je melbournsko podnebje spet pokazalo svojo bridko stran in je zapihal mrzel veter, sem se hitro premaknila v notranjost. Odprt in jasen prostor, na sredini pa pult, kjer sem kupila vstopnico. Pravzaprav sem jo dobila zastonj, ko sem pokazala mednarodno študentsko izkaznico. Pot v svet znanosti, zgodovino Melbourna in prvih ljudi, ki so naseljevali Avstralijo, se je lahko začela.

Najprej sem si privoščila znanstvene teme. Sprehodila sem se skozi geologijo, zoologijo in se znašla med okostji dinozavrov. Muzej me je iz koraka v korak bolj navduševal. Naj vam opišem samo nekaj zabavnih postavitev.

V delu, kjer so predstavljali geologijo, so geološke pojave, kot so izbruh lave, nastanek otokov, podvodne vrelce itd. prikazali s 3D filmom. Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi vas naenkrat zalila lava (še dobro, da ni bil 4D!). Film so predvajali v ovalni sobi, na sredi pa so bili v krogu razporejeni manjši krogi. Ko se je lava razlivala po nas in se je pod njo izrisal zemljevid, so krogi na tleh začeli utripati. To je občinstvo tako pritegnilo, da smo hitro poskrbeli za svoje mesto v krogih, v animaciji pa so začeli prikazovati različne vulkane po svetu. Skozi dobrih deset minut dolg film se je to ponovilo še nekajkrat. Občinstvo so odlično pritegnili; pravzaprav so nas aktivno vključili v dogajanje. Le redki odšli še pred koncem filma.

Po geologiji, mineralih in predstavitvijo kamnin sem se znašla v koščenem Jurskem parku. Tukaj so imeli okoli razstavljenih dinozavrov veliko interaktivnih zaslonov, iz katerih sem se naučila, kako je potekala dinozavrska prebava. Rastlinojedi dinozavri hrane niso žvečili: požrli so celotne liste, potem pa so jih prepustili ekstremnemu okolju notranjih prebavil teh mogočnih živali. Zraven so predstavili tudi delo paleontologa. Slednji so vse to ugotovili iz fosilnih ostankov dinozavrskih iztrebkov ali koprolitov.

Iz sveta dinozavrov sem se prestavila v dandanašnjo favno na Zemlji. V veliki sobi so bile številčne nagačene živali, kar se sliši nadvse dolgočasno, če ne bi na posamezna mesta v tej sobi postavili posebnih tablic, ki si jih lahko vrtel po prostoru. Nagačene živali so se povečevale pred tvojmi očmi na zaslonu, in ker sem bila tako drzna, sem kliknila na eno in odkrila, da se na tablici odpre celoten opis živali, ki jo gledaš. Ponovno so me aktivno vključili v postavitev.

Moja pot je šla še skozi del muzeja, namenjenega človeškemu telesu in človeškemu umu ter kogniciji. Seveda je bilo povsod polno različnih bombončkov, tako da sem bila že prepričana, da si botaničnega vrta ne bom ogledala. Tukaj naj omenim samo Amesovo sobo, kjer so me ob hoji po njej posneli in sem lahko doživela to optično iluzijo.

Kljub temu, da obožujem znanost, sem v muzej prišla z namenom, da se naučim nekaj o zgodovini Avstralije. V prvem bolj naravoslovno obarvanem delu muzeja sem izvedela, da so prvi ljudje naselili Avstralijo pred okoli 55 tisoč leti. Kljub temu nekateri štejejo začetek Avstralije šele od leta 1770, ko jo je “odkril” James Cook in so jo kolonizirali Angleži. V deželo tam spodaj so pripeljaji zapornike, zato je Avstralija znana kot dežela potomcev zapornikov. Staroselce kar spregledajo, čeprav so jim kolonizatorji naredili ogromno škode. V Melbournu se je tako na primer v začetku 19. stoletja znašel John Batmen, pravi mačo. Sprejel je pogodbo, na podlagi katere je najel zemljo Kulinov – skupine domačinov na območju Viktorije. Kulini niso vedeli, v kaj se podajajo, saj je bila zanje zemlja skupna.

V nadaljevanju razstave o prvih ljudeh, sem končno izvedela tudi nekaj o prvih skupinah ljudi, ki so naselili ta kontinent. Potomci teh prvih ljudi naj bi bili današnji avstralski staroselci (aborigini). To je zelo zanimiva skupina ljudi, z zelo zanimivimi šegami in navadami. Večino njihovih obredov je povezanih z naravo. Različne skupine tako poznajo različno število letnih časov. Poimenovanja in število je večinoma v zvezi z značilnostmi tistega obdobja, ki so pomembna za ljudi, ki živijo tam. Staroselci, ki so živeli v okolici Melbourna, so tako poznali sedem letnih časov. Tudi ta razstava o prvotnih ljudeh je vključevala interaktivne dele. Tako sem preizkusila, kako so zanetili ogenj, in prisluhnila, kako imenujejo živali. Opisali so tudi, kako deluje njihova družina, ki, kot je običajno za skupine ljudi, ki niso vkalupljeni v naš sistem nuklearne družine (mati, oče in otroci), posebna. Vsi v nekem klanu so med seboj v sorodu. Bolj v podrobnosti pa ne bom zahajala. Mogoče še to: avstralski staroselci niso eno samo ljudstvo, zastarelo ime “aborigini” uporabljajo za raznolike in številčne skupine, ki živijo v Avstraliji. Te skupine ločujejo ozemlja in različni jeziki.

V teh petih urah sem zbrala toliko informacij, da sem se vmes kar nekajkrat ustavila in si zapisala nekaj v zvezek, ki naj bi mi služil kot dnevnik potovanja. Zvezek je sicer doslej ostajal v glavnem prazen, saj mi pisanje dnevnika nekako ne leži, je pa v muzeju prišel zelo prav.

Ko sem še zadnjič sedla in si zapisala nove stvari, ki sem jih spoznala, mi je ostal samo še umetni gozd, ki se je nahajal sredi muzeja. Naredila sem hiter sprehod skozi rastlinje.

Mimogrede: opazila sem, da Avstralci povsod opozarjajo, da uporabljajo reciklirano vodo. Tovrstne zapise sem odkrila na straniščih pri vodnjakih. Na okolje so res pozorni. Saj jih razumem, ko pa so, kot vem, z kmetijstvom skoraj uničili svojo zemljo. Pred leti sem brala, da imajo težave s čezmerno slanostjo tal. Poleg tega je večji del države pustinja, brez gozdov, ki sicer pokrivajo le 21 % površine tega otoškega kontinenta. Vsi ti podatki o zelenosti oz. nezelenosti Avstralije so bili pravi uvod za sprehod do botaničnega vrta.

Spet se skočila na tramvaj in se odpeljala do najbližje točke parka, kjer se nahaja botanični vrt. Tovrstni vrtovi ponovno sodijo v kategorijo tržnic. Starši me sicer niso vlekli po botaničnih vrtovih, sem jih pa obiskovala v prvih letih študija biologije. Takrat mi je bilo vedno težko oditi raziskovat rastlinje, sedaj pa sama rinem v svet mogočnih dreves! Po dvajsetminutnem sprehodu sem se znašla pred mogočnimi vrati botaničnega vrta z napisom: ‘Jesen v vrtu’. Takrat sem se spet zavedla, da se v kratkih rokavih sprehajam naokoli po muhastem Melbournu na začetku jeseni. V deželi tu spodaj je jesen, pri vas pa pomlad. Če nikoli ne pogledaš navzdol, tega sploh ne opaziš. Zanimivo je, kako se vsi čudimo tem obratom in zamikom ur in letnih časov. Danes zjutraj, pri vas zvečer, sem govorila s prijateljem in prijateljico. V dveh ločenih pogovorih smo se hkrati začeli čuditi, da je pri vas še včeraj, ko je tukaj že danes. Sočasno smo se zavedli, da je Zemlja okrogla.

Včerajšnje popoldne in zgodnji večer sem preživela v ogromnem, zelenem, mirnem, prijetnem melburnskem botaničnem vrtu. “Splačalo se je iti na dolg sprehod,” sem pomislila, ko sem se utrujena vračala nazaj proti središču mesta.

Šele zvečer sem se spomnila, da bi bilo pametno kaj pojesti. Jet lag se očitno še vedno malo drži mojega telesa, ki mu ponoči očitno ne diši hrana, ob štirih zjutraj tukaj pa se mu zdi najbolj primerno. Počasi bom premagala tudi to. Ko sem se ustavila v nakupovalnem središču, sem naletela na prostor, ki je dodal češnjo na vrh smetanskega dneva; zaletela sem se v ‘Majhno knjižnico’ (The Little Library), kjer po pravilu izmenjave knjig in s sloganom “V knjigah naj uživajo vsi,” deluje na melburnski Osrednji postaji.

Melbourne, barvito in igrivo mesto, se vidiva! Sedaj sem že v Alice Springsu ali avstralski divjini.

To je to!
Z

Melbourne – barvit, diši po Evropi

“Živijo! Kako si?” Tako se začne običajen avstralski, vsaj melburnski, pozdrav v trgovini, restavraciji, muzeju in verjetno še kje. Jaz sem nanj prvič naletela, ko sem prišla v hostel. Sedaj sem ga že čisto navajena. Navadila sem se tudi neprestanega opravičevana in zahvaljevanja.

Slednje me je prvič doletelo na nedeljsko jutro, ko sem se sprehajala po tržnici kraljice Viktorije (Queen Victoria Market). To je največja avstralska tržnica. Med sprehodom sem razmišljala o pojavu tovrstne prodaje dobrin. Ko sem bila mlajša, so me starši pogostokrat na potovanjih vlekli po tržnicah. Nobena, razen maroška, se mi ni vtisnila v spomin. Vse skupaj se mi je zdelo brez zveze. Sedaj pa sama iščem tržnice po mestih, ki jih obiskujem!

Na tržnici nisem razmišljala o spominih, moje misli so se vrtele okoli pojava tržnic. Kaj ni zanimivo, da so pravzaprav univerzalne za ves svet? Vse skupine ljudi, ki si želijo kaj prodati ali kaj izmenjati, poznajo tržnice. V obliki so si večinoma podobne; ženska ali moški, lahko tudi več ljudi, stojita oz. stojijo za svojo prodajno mizo, ki je bogato obložena z najrazličnejšo zelenjavo in sadjem. Kupci z zanimanjem pregledujejo zelenjavo in se odločajo za nakup. Ob tem ponavadi pride do kratkih dialogov med osebo, ki nakupuje, in prodajalko oz. prodajalcem. Na nekaterih tržnicah prodajajo neposredno ljudje, ki so hrano tudi proizvedli. Verjetno ima vse to tudi dodatno vrednost, saj kupec človeka oceni in mu tako posredno zaupa s svojo prehrano. Tržnice so žive. V mesta prinašajo življenje, zato bo občutke nakupovanja na tržnici težko nadomestila spletna trgovina, sem pomislila, ko sem si privoščila dve jabolki na največji tržnici na južni polobli.

Z jabolkoma v nahrbtniku sem se odpravila naprej raziskovat Melbourne. Točnega načrta poti nisem imela, poznala sem le cilj: Trg federacije (Federation Square). Poleg tega sem vedela, da želim odkriti manjše ulice s kavarnami in drobnimi restavracijami, ki so značilne za Melbourne, ter tudi znane pografitirane zidove. Odšla sem proti glavni cesti, ki vodi do trga. Pred tem me je pritegnila stavba s hecno zeleno streho. Malo je spominjala na domovanje Želodka Superce (če morda poznate to risanko).

Namesto da bi šla po najkrajši poti, sem zavila do zanimive stavbe. Tam sem odkrila še več zanimivih zgradb in ugotovila, da gre za kompleks, ki sestavlja melbournski tehnološki inštitut (Royal Melbourne Institute of Technology). Vse skupaj je videti, kot da so se postavljalci igrali z Lego kockami, ki so jim primešali nekaj grafiterske svobode in začinili vse skupaj z otroško domišljijo. Stavbe so barvite, kvadratne, okrogle, razgibane in zabavne. »Z veseljem bi študirala tukaj«, sem si mislila. Prostor me je zelo navdušil, a hitro se je izkazalo, da vse v Avstraliji le ni tako rožnato.

Ko sem se nagledala prostorov RMIT-a, sem na enem izmed robov kompleksa naletela na množične proteste. Že ob fotografiranju sem opazila plakat z vprašanjem: “Kaj je narobe s kapitalizmom?” S tem, ki ga živimo, res marsikaj … Pomešala sem se med protestnike in jih povprašala, kaj se dogaja. Borili so se proti neoliberalnemu kapitalizmu in novemu premieru, ki vso državo pelje v krasni novi svet. Zbralo se je po moje več kot 10 tisoč ljudi. Zelo veliko jih je imelo transparente, večinoma z okoljevarstvenimi temami, zapisi pa so bili namenjeni tudi podpori imigrantom. Dobila sem občutek, da se je zbrala zelo raznolika množica, ki pa ima skupni cilj: dostojno življenje za prav vse prebivalce ter sistem, ki bo vzdržen tudi za okolje. Ker sem se z njihovimi zahtevami v večini strinjala, sem se shodu pridružila. No, pa tudi v mojo smer so šli. Ko so zavili proti parlamentu, sem jaz odšla v iskanje manjših uličic.

Odkrila sem jih kar nekaj. Simpatične ulice, v evropskem slogu. Ni čudno, da se govori, da je Melbourne najbolj evropsko avstralsko mesto. Me prav zanima, kakšna so ostala!

Po izgubljanju med kavarnicami, restavracijami ter trgovinicami v pasažah, kjer je bilo prav tako čutiti pridih evropskih mest, sem bila res že lačna … prvih slavnih melbournskih porisanih zidov. Prve grafite sem odkrila že na teh ulicah s kavarnicami, a se mi je nekako zdelo, da to še ni vse. Potem sem naletela na ozko zanemarjeno ulico, kjer je mrgolela množica z mobilnimi telefoni v rokah. Uporabljali so jih za fotografiranje. Takoj se mi je zazdelo, to bi znalo biti zanimivo! Zavila sem v ulico in odkrila prva porisana, popisana, posprejana, polejpljena zidova. Celotna ulica je bila raznobarvna, grafit pri grafitu, grafit čez grafit. “To je grafiterski Melbourne!” sem si rekla. Vseeno je prišel grenak priokus. Imela sem občutek, da še nisem odkrila vsega. Kljub temu sem se podala v smeri Trga federacije.

Na nedeljsko zgodnje popoldne prispem na poln, zelo moderen trg. Ravno se je odvijal festival o Tajski. To me sicer ni pretirano pritegnilo. Me je pa ponovno presenetila zanimiva razgibana arhitektura trga oz. postavitev na trgu. Dobivam občutek, da se Avstralci radi igrajo. No, ali pa vsaj njihovi arhitekti. Po mojem mnenju delajo zelo zanimive reči.

Na trgu me je ujela ploha. Hitro spremenjivo vreme je značilnost Melbourna. Vedrila sem pod streho kulturnega centra, ki se nahaja na trgu federacije. Ploha je bila mimo v manj kot 15 minutah, jaz pa sem spoznala notranjost centra. Veliko prostora za sedenje, druženje, delo. Trg je znan tudi po prostem internetnemu dostopu, tako da je bilo v notranjosti nekaj ljudi, ki so delali na svojih prenosnih računalnikih. Še preden se je ponovno zjasnilo, sem v Lonely Planetu preverila, če sem zgrešila kakšne grafite.

In res, ravno čez cesto od Trga federacije me je čakala še ena uličica. Ta je bila res porisana od tal do, no, do koder se je dalo, pa še višje. Veliko zanimivih sten, nekaj tudi zelo sporočilnih. Recimo lepenka z debeluhom v velikih čevljih, ki bruha denar naokoli. Ob sprehodu med grafiti sem začutila pomembnost upora sistemu, ki želi in goji le kulturo in umetnost, ki se prodaja. V takem sistemu se bomo vsi razprodali, samo debeluhi v velikih čevljih bodo ostali…

Po tem dolgem sprehodu sem bila že malo utrujena. Podala sem se še na sosednji breg reke Yarre, ki teče skozi Melbourne. Ob obali sem si ogledala visoke stolpnice, zaradi katerih je Melbourne videti kot velemesto. Sprehodila sem se do prvega mostu in se pod slavno železniško postajo na ulici Flinders vrnila nazaj v središče mesta. Na tem mestu naj še omenim, da je bilo na nedeljo na ulicah veliko uličnih umetnikov in glasbenikov. Na melburnskih ulicah se je našla prava zbirka najrazličnejših glasbenih slogov. To mi je dalo še dodaten občutek, da mesto res živi.

Po glavni ulici sem se že vračala nazaj v hostel, ko sem iz stranske ulice zaslišala res fino glasbo. Ne glede na utrujenost mi ušesa niso pustila nadaljevati poti v smeri hostla. Znašla sem se, po pričevanju domačinov, na najboljšem “placu” v Melbournu. To je Section 8. Dobila sem občutek, da gre za mešanico med ljubljansko Metelkovo in K4. Najboljši “plac v mestu” je ravno praznoval osmo obletnico delovanja, tako da so imeli prost vstop. Pomešala sem se med množico in uživala v glasbi avstralske skupine Kirkis. Ko so zaključili svoj jazz, funky, impro, indie, electro … koncert, sem se odpravila do hostla.

To je to!
Z

Jet lag

Ura je 4:28 zjutraj. Čisto prebujena, po štirih urah spanja, štejem ovčke, zatiskam oči, skušam zaspati, ne gre. Ura je že 5:31, še vedno bedim, poleg tega postajam lačna. Jet lag me je zadel – tisti zlobni stric iz ozadja, ki preganja popotnice in popotnike, ko želimo prelisičiti čas.

Jet lag se imenuje tako, ker se je začel pojavljati šele po prvih poletih čez več časovnih pasov. To je fiziološko stanje telesa, ki ni sinhronizirano z okoljem, v katerem se znajde. Telo je utrujeno, hormoni se ne sproščajo ob pravem času, glede na del dneva, v katerem smo. Poleg tega imamo lahko tudi težave s prebavo. Moje telo, vajeno slovenskega časa, je v dvaintridesetih urah potovanja prešlo v čas, ki je deset ur pred njim. Povedano drugače, izgubilo je deset ur dneva. To pomeni, da sem bila ob eno noč ali ob en dan.

Potovanje na vzhod je za premagovanje utrujenosti in ostalih težav, ki spremljajo jet lag, težje. Telo se počuti okradenega. Očitno ni niti zadovoljno, če dobi dve noči v paketu. Ali pa me je ravno to rešilo, da sem prvo avstralsko noč spala vsaj slabih šest ur. Raziskava ameriških igralcev bejzbola je na primer pokazala, da so igralci izgubljali v povprečju več točk, če so tekmo igrali v časovnem pasu na območju, ki je vzhodno od njihovega običajnega domovanja.

Jet lag je mogoče premagati, tako da se izpostavljamo svetlobi oz. smo v temi, ko je to primerno. Po pravilu, naj bi za vsak časovni pas potrebovali kar en cel dan, da se privadimo. Dr. Smith L. Johnson, Nasin strokovnjak za premagovanje utrujenosti, pravi, da je mogoče jet lag obvladati hitreje. To storimo z izpostavljamjem svetlobi ali temi, ko je to primerno. V članku v New York Timesu so navedli primer za pot iz New Yorka v London, kjer je časovna razlika pet ur. Načrt je tak, da si v Londonu v temi do zgodnjega jutra v New Yorku, potem pa se izpostaviš svetlobi in počasi telo privadiš na nov ritem. Za izpostavljenost temi zadoščajo sončna očala.

Ne vem, kako to deluje, ko je razlika časovna razlika kar deset ur. Sem pa opazila, da smo na letalu dobili dve večerji, verjetno, da bi telo malo prelisičili. Večji del poti smo bili v temi. Jaz sem imela srečo – štirje sosednji sedeži so bili prosti in sem večji del poti prespala. Ni čudno, da sem potem tukaj bedela. Verjetno bi se lahko malo bolj pripravila na časovno razliko. Mogoče tudi ni bilo pametno, da sem vzela v roke iPad, ko sem se ponoči zbudila in prebrala vse o jet lagu. Tako sem se sredi noči izpostavljala svetlobi. Drugače pa tega zapisa ne bi bilo…

Sedaj sem že pozajtrkovala. Upam, da se telo kmalu sprijazni, da je bil to pravi čas za mleko in kosmiče. Sedaj grem raziskovat Melbourne. Lonely Planet pravi, da je to mesto grafitov. Ravno prav zame!

To je to!
Z

Vandrati

vándrati -am nedov. (ȃ) nižje pog. popotovati: vandrati iz kraja v kraj / vandrati po svetu // potepati se: kje si vandrala celo popoldne (SSKJ)

Danes potujem, grem na drug konec sveta, v prihodnost (tam je čas 10 ur naprej), v deželo kengurujev, pozdraviti koale. Moj cilj je Avstralija. Prijateljice in prijatelji so me spodbudili, naj le aktivno poročam o raziskovanju novega kontinenta na Piškotarni. Slednja je (bojda) kar del mene postala.

Ker grem na pot sama, sem se odločila, da bom pisala potopis. Saj zna biti zabavno! Kindle sem oborožila z knjigami Billa Byrsona (Down Under), da se naučim, kako se piše o potovanjih. Ne obljubim, da bodo zapisi redni… Mogoče mi tovrsten način pisanaj ni pisan na kožo in bom hitro zaključila.

Da mi boste lažje sledili, naj vam opišem pot. Začela sem v Ljubljani, sedaj sem na letališču v Milanu od koder letim v Abu Dabi in potem z Abu Dabija v Melbourne.

Nekaj dni bom preživela v Melbournu, zatem letim v Alice Springs, si ogledam Uluru in spoznam avstralsko divjino. Slednji sledi slavna opera in mesto Sydney. Na koncu grem v Brisbane.

Potem pa še nimam čisto začrtane poti, morda mi bo kje tako všeč, da bom želela zadnjih nekaj dni preživeti tam. Mogoče si bom pa zelo želela domov, ne vem. Vsekakor bo edinstvena izkušnja.

Vabljene in vabljeni, da me spremljate na poti, komentirajte zapise in na daljavo spoznavate deželo tam spodaj.

To je to!
Z