Archive | november, 2013

Dom

26 Nov

Prejšnji teden sem se postarala, danes jih že štejem 24. Bližam se trenutkom, ko postaja vse bolj jasno, da bo kmalu čas, da grem od doma in si ustvarim svojega. Morda bo moj prvi dom v tujini, morda tukaj. Trenutno je dom še tisti iz otroštva in verjetno bo ostal tudi zatem, ko grem. Ne vem, kako starši, prijatelji in ostali vidijo naš odhod. Ne vem niti, kako ga bom jaz doživela. Nekateri so že pisali o tem. Drugi se z moraliziranjem ne strinjajo. Zanima pa me, ali ostale živali tudi odhajajo in kako doživljajo odhod?

home

O tem je v dveh blogerskih zapisih pisala antropologinja Barbara J. King. Ravno berem njeno knjigo Kako živali žalujejo (How animals grieve). Odlična! Kingovo je prvič zanimal odhod, ko je njena hči odšla v kolidž. Sedaj so jo prazniki spomnili na zanimivo vprašanje: kakšna čustva doživljajo živali, ko se njihovi potomci vrnejo domov?

Pri populacijah živali, ki živijo v skupinah, v divjini, se pogostokrat pojavi vzorec, ko potomci zapuščajo skupino, kjer so se skotili, in gredo poiskat svojega partnerja k drugi skupini. Skupine so odprte za novince. Tako mimogrede pride tudi do mešanja raznolikega genskega materiala, kar je za preživetje vrste dobro. Pri šimpanzih mlade samice zapustijo skupino, pri bonobih in makakih samci.

Pri prvih homininih (Australopithecus africanus in Paranthropus robustus), naj bi odhajale ženske. Slednje sklepajo iz raziskav ravni stroncija v zobeh, ki kaže na vire hrane v okolju, kjer so se razvijali in kjer je prišlo do mineralizacije zobovja. Več kot polovico vzorcev, ki so pripadali ženskam, so našli v okolju, kjer naj se slednje ne bi razvijale. Medtem je bila le desetina vzorcev zobov moških v okolju, različnem od okolja odraščanja. Sedaj odhajamo in ostajamo vsi, ne glede na spol. A se tudi vračamo. Ponavadi so nas domači veseli. Kaj pa živali? Se vračajo domov? Občutijo starševska čustva?

Raziskovalci ne zanikajo, da verjetno živali občutijo odhod ‘domačih’. Ne vemo, ali občutijo žalost ob odhodu. To je zelo težko raziskovati. Raziskovalec Richard Byrne z Univerze St. Andrews na Škotskem je predstavil primer iz opazovanja šimpanzov v Tanzaniji, kjer sta se po nekaj letih združili skupini (samice s K skupine, z M skupino). V obeh so bile sorodnice – mame in potomke – a je bilo ob opazovanju videti, kot da se ne prepoznavajo med seboj, kot da si niso prav blizu. To je presenetljivo, glede na to, da vemo, da tudi sloni in druge živali v ujetništvu izkazujejo veselje ob ponovni združitvi z njihovimi sorodniki.

Žalostno, a kar resnično. (vir)

(vir)

Ob tem sem se spomnila na pasje veselje, ko se vrnem domov. Kaj šele, ko se vrne njihova lastnica… Morda mi živali v ujetništvu počlovečimo. Vsak živalski primer je potrebno gledati posamezno. Da bi odgovorili na vsa kompleksna vprašanja, moramo spremljati živali v ujetništvu, prav tako kot tudi tiste v divjini. Prav tako moramo primere med ljudmi gledati in opisovati ločeno. Vsi imamo svoje navade in načine, kako nekaj počnemo. Tako bomo nekateri odšli v tujino, drugi ostanemo tu. Verjetno pa se vsi radi vračamo. Morda ima to kaj opraviti z ostalimi živalmi, morda tudi ne. A tako je!

To je to!
Z

Parjenje

19 Nov

Smisel življenja je za marsikatero vrsto imeti uspešne in plodne potomce. Za nadaljevanje vrste in življenja je razmnoževanje še kako pomembno. Celo tako, da so nekateri ostali ujeti v tem, khm, položaju. Brez uspešnega razploda nas pač ne bi bilo. Tega so se zavedali tudi prvi pripadniki naše vrste, razumnega človeka, Homo sapiens. Genetske analize kažejo, da nekateri ljudje nosimo v sebi do 2 % neandertalske DNA, drugi do 4 % denisovske DNA, nekateri naj bi prenašali celo mešanico genov denisovcev in neke nove “podvrste, populacije človeka. Saj smo vsi mešanice naše dolge evolucijske zgodovine.

Tale čivk me je prepričal - zato danes beseda parjenje

Tale čivk me je prepričal – zato danes beseda parjenje

Denisovska DNA? Jo poznate? Tako sem poimenovala del genetskega materiala vrste hominina Denisov iz rodu Homo (nomenklatura homininov je zaradi nejasnih mej in njihove neraziskanosti zelo nedoločena). Poimenovali so jih denisovci po najdbi v Denisovi jami  v Sibiriji.

Ta teden so znanstveniki, ki se ukvarjajo z izvirom človeka, v Londonu predstavili nove zamisli in odkritja o poteh razvoja človeške vrste (Homo sapiens). Tako so z novejšimi tehnikami raziskovanja vzorcev DNA potrdili mešanje različnih populacij ljudi med seboj. Populacija predstavlja skupino prostorsko in časovno povezanih osebkov iste vrste, ki se med seboj križajo. V primeru opisanih človeških populacij se pojavi problem, saj to niso bile ločene populacije, ampak so se osebki različnih skupin – neandertalci, denisovci in pripadniki razumnega človeka – med seboj parili. Raziskovalci dokazujejo, da imamo potomci prvih afriških skupin ljudi v Evropi in Aziji tudi nekaj neandertalskega genskega materiala. Do razmnoževanja med različnimi skupinami je prihajalo v časovnem obdobju prerd 90 do 65 tisoč leti. Medtem med populacijami, ki živijo v Oceaniji, npr. na Papui Novi Gvineji in med avstralskimii staroselci, najdemo do 4 % denisovskih delov genoma. Do slednjega mešanja je prišlo pred 50 do 30 tisoč leti.

Poleg vseh opisanih mešanj so z novimi raziskavami odkrili, da potomci razmnoževanja med neandertalci, denisovci in predniki ljudi (Homo sapiens) živijo, poleg Oceanije, tudi na Kitajskem in v drugih delih vzhodne Azije. Najbolj pomembno odkritje je predvidevanje, da so se denisovci parili s še neko, do sedaj neodkrito izumrlo populacijo homininov, ki so živeli v Aziji več kot 30 tisoč let nazaj. Slednji ne pripadajo ne neandertalcem ne skupini razumnega človeka.

Še dobro, da obstaja taka primitivna strast...

Še dobro, da obstaja taka primitivna strast …

Potrebno je omeniti, da so vse te raziskave opravili z malo genetskega materiala. Vedno znova odkrivajo nove metode boljše obdelava vzorcev DNK. Poleg tega sočasno razvijajo nove metode obdelave tako kompleksnih in obsežnih podatkov, kot so celotni genomi različnih vrst.

Za nastanek in razvoj naše vrste je vsekakor zelo pomembno prav mešanje in razmnoževanje med različnimi populacijami. Mešanje genskega gradiva vnaša v različne vrste pestrost, ker omogoča preživetje vrste in boljše prilagajanje na okolje.

To je to!
Z

Smrad

12 Nov

“Smrdi, smrdi, smrdi!” Slogan brezveznega, zoprnega oglasa, ki so ga pred časom predvajali na televiziji. Naš nos je kar občutljiv na smrad, smrdijo pa nam različne vonjave. Pravijo, da tudi godne hijene smrdijo. Jaz njihovega vonja ne poznam, želim pa ti predstaviti, kako mikroorganizmi, ki živijo na površini vonjalnih žlez (žleze z zunanjim izločanjem na površini telesa), zasmradijo hijene.

Ka'dogaja?! (vir)

Kaj dogaja?! (vir)

Večina sesalcev ima na površini telesa vonjalne žleze, ki v okolje sproščajo feromone in podobne kemijske spojine. Hijene imajo tovrstne žleze blizu zadnjične odprte pod repom. S slednjimi se rade obregnejo ob različne grme in tako označujejo svoj teritorij ali pa samo sporočajo, da so bile tam. Na podlagi tega vonja lahko njihovi sovrstniki ugotovijo njihov spol, starost ter, v primeru samic, če gre za godno hijeno ali pa je hijena že oddana in breja. S označbo torej nosijo okoli nekakšno osebno izkaznico, s pomočjo katere se lahko tudi sporazumevajo. Če torej samec zavoha godno samico, sledi vonju in verjetno je kaj hitro obema akterjema jasno, da je čas za akcijo.

Dolgo časa so mislili, da je vonj odvisen predvsem od spojin, ki jih izločajo hijene. V zadnjem času prihajajo v ospredje različne raziskave, v katerih preučujejo interakcije oz. odnose med živalmi in mikroorganizmi, ki prebivajo na njih in tudi v njih (mikrobiom). V raziskavi ‘Simbiotske bakterije posredujejo socialne vonjave hijen’ (Symbiotic bacteria appear to mediate hyena social odors) so primerjali vonjave pegastih hijen (Crocuta crocuta) in črtastih hijen (Hyaena hyaena). Večina bakterij, ki jih najdemo na žlezah hijen fermentira snovi, ki jih žleze oddajajo in s tem proizvajajo značilen vonj. Raziskovalci so vzeli vzorec bakterijske DNA in vzorec spojin, ki so oddajale določene vonjave. Ugotovili so neposredno povezavo med prisotnimi vrstami bakterij in določenimi vonjavami. To kaže na povezavo med bakterijami in vonjem, ki ga oddajajo hijene. Raziskovalci se niso ustavili pri tem, ampak so povezovali tudi vedenje in stanje živali (starost, godnost, brejost itd.) s prisotnostjo določenih vrst bakterij in z določenimi vonjavami. Odkrili so korelacije med vrstami bakterij in reproduktivnim obdobjem živali.

Mmmm, ravno pravi čas za akcijo... (vir)

Mmmm, ravno pravi čas za akcijo… (vir)

Hijene proizvajajo snovi, ki jih izločajo z žlezami. Tam na te izločke čakajo kolonije raznovrstnih mikroorganizmov, žejne po fermentaciji snovi. Zatem, zadovoljne z izločki, v zahvalo zasmradijo hijene. Smrdeče hijene tako lažje najdejo druge pripadnike svoje skupine ali pa potencialnega partnerja za paritev.

Iz vsega tega raziskovalci sklepajo, da se ravno bakterije, ki se skrivajo pod analno odprtino živali in se nahajajo na vonjalnih žlezah, najbolj pomembne pa so namenjene sporočanju in komunikaciji med živalmi, ki omogoča, da se godni pari najdejo v pravem času.

Uboge hijene smrdijo zaradi bakterij, ki izdajajo tudi njihovo identiteto. Kdo se bo pa boril za njihove osebne podatke? Ah, ta narava!

To je to!
Z

Alkohol

5 Nov

Prejšni torek sem bila na rojstnodnevni zabavi pri kolegici biologinji K. Ko se je večer prevesil v jutro, smo složno ugotovile, da smo že stare, saj po zmernem pitju alkohola očitno postanemo samo zaspane; opite smo hitreje kot pred leti. No, saj nisem tako stara, pa vseeno so spremembe opazne. Tako da je omemba moje Piškotarne vodila v željo, da se poglobim v svet alkohola in skušam izbrskati odgovor na naslednje vprašanje: “Zakaj smo z leti opiti že pri manjši količini alkohola?”

alcohol

Naj začnem z vprašanjem, zakaj imamo sposobnost presnavljanja alkohola.

Etanol je alkohol, ki ga najdemo v alkoholnih pijačah. Veliko etanola pa najdemo že v naravi. Verjetno so se ravno zato razvili načini in encimi, ki presnavljajo etanol. Tudi živali so sposobne presnavljati etanol. Poleg tega, da je etanol v naravi, nastaja v zelo majhnih količinah tudi med prebavljanjem hrane. Če ne bi imeli načina, da ga razgradimo, bi bili ves čas malo pod dozo. Ti razlogi so verjetno vodili v nastanek encimov, ki razgrajujejo etanol. Večino etanola se razgradi v jetrih. Najpomembnejši encim je alkoholna dehidrogenaza, ki odstranja vodikov atom iz etanola. Tako dobimo acetaldehid. Slednjega razgradi aldehid dehidrogenaze in končni rezultat razgradnje je acetat. Ta postane acetil koencim A in vstopi v cikel citronske kisline. Vse opisano se dogaja na celični ravni. V biokemijo se globlje ne bom poglabljala.

Naj vas opozorim, da je zgornji video ponaredek. Je pa smešno videti “pijane” živali.

Sedaj vemo, da je alkohol hidrogenaza eden izmed glavnih encimov pri presnovi alkohola. Lahko pomislimo, da morda s starostjo pridelamo manj tega encima kot v mladosti. Ne vem, če to zares drži, se pa omenja v virih. Drugi razlog, da slabše prenašamo alkohol, je, da se s starostjo spremeni razmerje med količino vode in maščobe v telesu. Na žalost se nam povečuje količina maščobe. Zaradi različne sestave telesa pride tudi do slabše razgradnje alkohola.

Če imate kdaj občutek, da se starate in sem vas z zapisom prestrašila pred prazniki, ko boste morda (seveda po pameti) popili kakšen kozarček več, si lahko ogledate nasvete, kako se na to pitje alkohola učinkovito pripraviti. In pazite na svoja jetra!

To je to!

Z