Male (in malo večje) znanstvenice

Pravijo, da se rodimo radovedni. A še pred nekaj desetletji zgodnjemu otroštvu niso pripisovali velikega pomena pri procesu spoznavanja in razumevanja vzročnosti, kaj šele pri razvoju znanstvenega mišljenja. Potem pa so v sedemdesetih letih ugotovili, da so otroci pravzaprav spužve, ki le čakajo, da se naučijo česa novega. Ob tem ves čas preizkušajo nove reči in spremljajo, kaj se dogaja v okolju okoli njih. To vedenje je neodvisno od spola otroka: dekleta in fantje raziskujejo svet na enak način, četudi vsak posameznik ali posameznica malo po svoje, a nekateri vzorci so skupni. Ko odrastemo, radovednost nemalokrat usmerimo stran od znanosti, vseeno pa večina ljudi ostane radovedna. Na žalost pa, kot vse kaže, usmeri radovednost stran od znanosti več deklet kot pa fantov. Kako to?

Odgovor ni en sam in ni preprost. Tokrat bom na kratko predstavila dve raziskavi, v katerih so preučevali, kaj lahko pri dekletih v času odraščanja zavre željo po raziskovanju na način naravoslovnih znanosti. Nedavno sem naletela na raziskavo, v kateri so primerjali uspeh deklet in fantov pri preverjanjih znanja iz matematike. Raziskovalke in raziskovalci so trem skupinam izraelskih učenk in učencev dali v reševanje dva testa: en test je pregledala anonimna komisija, ki učenk in učencev ni poznala, prav tako pa člani in članice niso poznali njihovih imen; to je bila slepa skupina. Drugi test so pregledale/i njihove/i učiteljice in učitelji: tem so bila imena učenk in učencev znana. Do razlik pri ocenah je prišlo pri ocenjevanju matematičnega testa. Dekleta so bila boljša, ko so jih ocenile/i anonimne/i ocenjevalke oz. ocenjevalci, fantje pa so dosegli boljše rezultate, ko so učiteljice in učitelji vedeli, čigav test popravljajo. Učiteljice in učitelji so nezavedno precenili sposobost učencev in zanemarili oz. podcenili sposobnost matematičnega mišljenja pri dekletih. To pa se ni zgodilo, ko so isti otroci pisali test pri angleščini in hebrejskem jeziku.

Pri opisani raziskavi so spremljali učenke in učence od šestega razreda vse do konca srednje šole. Ugotovili so, da so tovrstne pristranskosti učiteljic in učiteljev vplivale na izbiro predmetov na maturi in tudi na kasnejšo izbiro študijskega področja. To je pričakovano: ljudje raje počnemo stvari, ki nam gredo dobro od rok in v katerih se počutimo samozavestni ter jih dobro poznamo.

Podoben pojav lahko vidimo tudi med obiskovalkami in obiskovalci muzejev. V muzejih si najlažje zapomnimo razstavljene predmete, o katerih smo že nekaj vedeli. Najbolje se počutimo na razstavah, katerih tematiko smo vsaj delno poznali že pred obiskom razstave. Praviloma ljudje ne maramo popolnih novosti.

Dekleta in fantje, raziskovanje je za vse! (vir)

Med obiskovalkami in obiskovalci znanstvenih muzejev z interaktivnimi eksponati, ki obiskujejo otroški muzej, so znanstvenice in znanstveniki opazili še en zanimiv pojav, ki morda odvrača deklice od poklica znanstvenice. Ko družine obiščejo znanstveni muzej, podajajo starši bolj poglobljene razlage o razstavnih eksponatih fantom v primerjavi z dekleti.

Začela sem z malimi znanstvenicami in znanstveniki, ki šele spoznavajo svet. Veliko znanstvenega mišljenja pri otrocih, tako dekletih kot fantih, izhaja iz interakcij med starši in otroki. Seveda se to mišljenje in vedenje pojavlja tudi pri samih interakcijah med otroki; imenujemo ga prosta igra. Starši otrok radi razlagajo stvari, ki jih poznajo, tako da svoje otroke poučujejo o svetu. V znanstvenem muzeju, v katerem so raziskovalke in raziskovalci opravili raziskavo interakcij med starši in otroki, so se odrasli in otroci lahko spoznali z biologijo, fiziko, psihologijo, geografijo in inženirstvom. V času izvajanja raziskave so snemali interakcije in pogovore med odraslimi, otroki in eksponati.

Po pregledu posnetkov so znanstvenice in znanstveniki odkrili, da samostojne male raziskovalke in raziskovalci enakim eksponatom namenjajo enako časa in z njimi ravnajo na podoben način. Približno enak del fantov in deklet je starše povpraševal o razstavnem eksponatu. Med samimi otroki torej ni večjih razlik. Ogromna razlika pa se je pojavila pri starševski razlagi vzročnih povezav, ki jih lahko prepoznavamo pri ravnanju z eksponatom in preverjanju načinov, na katere ta predmet deluje. Kar trikrat več fantom kot dekletom so starši podali poglobljeno razlago in obrazložitev o samem razstavnem predmetu. Starši niso razlagali splošnih zakonitosti delovanja eksponatov in pri razlagah niso uporabljali analogij. Tudi spol starša ni vplival na to, kako podrobno razlago so podajali otrokom.

Navkljub vsemu so starši tudi deklice pripeljali v center znanosti in jim predstavili razstavne predmete. A na žalost deklicam niso podajali razlag in obrazložitev vzročnih povezav, ki jih je eksponat prikazoval oz. ki so jih lahko raziskovali z uporabo razstavnega predmeta. S tem bi verjetno spodbudili zanimanje deklic za znanost. Raziskava v neformalnem izobraževalnem okolju, v znanstvenem muzeju, je vključevala tudi predšolske otroke. V izsledkih raziskave opozarjajo na vključevanje deklic in fantov v znanost že v predšolskem obdobju. Do razlik namreč prihaja že zelo zgodaj: v starosti, pri kateri so še pred petdesetimi leti menili, da otroci bolj malo mislijo. Za razlike v številu deklet in fantov, ki se odločajo za študij znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, ne moremo kriviti le šolskega sistema ali pristranskosti učiteljic in učiteljev.

Poleg razumevanja vzročnosti k znanstvenemu mišljenju sodijo še radovednost, sposobnost opazovanja, postavljanja vprašanj, testiranje hipotez, ustvarjalnost in podobne veščine. Prav vse te poglede in zanimanja izražajo že malčice in malčki, neodvisno od spola. Odrasli jim moramo le, ne glede na spol, pustiti razvijati ta zanimanja in jih pri tem čim manj omejevati.

To je to!
Z

Številski trak

Zamislite si trak in nanj začnite pisati številke. Kam postavite število 1, kam število 10, kje se znajde 25? Še do nedavnega so raziskovalke in raziskovlaci Raziskave otrok oz. malčkov nakazujejo, da naj bi se pri prav vseh ljudeh na svetu na začetku razvoja nižja števila znašla na levi strani, medtem ko višja števila zapisujemo na desno stran številskega traku. Če se v času šolanja priučimo jezika, v katerem se piše od desne proti levi, je zelo verjetno, da kasneje postavljamo nižja števila na desno in višja na levo. No, to počnejo nekateri arabsko govoreči in pisoči ljudje. Japonci in Kitajci, ki poleg arabskih števil, ki jih zapisujejo iz leve proti desni, uporabljajo tudi pismenke za števila, ki jih zapisujejo od zgoraj navzdol, si tako števila prostorsko predstavljajo na dva različna načina. Od manjših proti večjim od leve proti desni v primeru arabskih števil in od zgoraj navzdol v primeru pismenk.

Mentalni številski trak je eden izmed načinov, kako si ljudje predstavljamo števila v prostoru. Preden se poglobim v svet številskega traku in živalske kognicije, naj opozorim, da je uporaba termina mentalni številski trak neke vrste metafora, ki jo uporabljamo ljudje. Ne vsebuje simbolov, kot jih imamo zapisane na merilnem traku, ampak je zgolj orodje, s katerim raziskovalke in raziskovalci razlagajo težko predstavljive uganke o tem, kako si živali predstavljajo količine in kako si ljudje predstavljamo števila.

(vir)

Pojav, pri katerem manjša števila postavljamo na levo stran in večja na desno stran, lahko morda razložimo z delovanjem vidne pozornosti. Zgodnji vretenčarji so skozi evolucijo začeli večji del vidnih dražljajev procesirati v desni hemisferi kot v levi. Ker desna stran možganov procesira levo vidno polje, je zelo verjetno, da bi ljudje in drugi vretenčarji prej zaznavali levo stran pogleda, ne glede na to, kaj je tam. Ravno to se je verjetno dogajalo pri prvih raziskavah mentalnega številskega traku pri ptičih, kjer so bili testni osebki postavljeni na začetek traku s šestnajstimi elementi. Zatem so jih raziskovalke in raziskovalci naučili izbirati določene elemente na številskem traku, na primer predmeta številka štiri in šest. Trak z elementi so nato zarotirali za četrtino kroga in ga postavili na sredino pred žival, ki je bila udeležena v raziskavi. Nato so spremljali, iz katere smeri bo žival začela, da bo prišla do izbranega, priučenega elementa, kjer bo dobila nagrado. Ali bo prišla do elementa številka štiri iz leve strani ali iz desne. Velika večina ptic je prišla do četrtega elementa iz leve proti desni in ne obratno. To nakazuje preferenco, da začenjajo tudi ptice postavljajo nižje količine na levo stran in gredo proti desni, ko količina narašča.

Podobno nalogo so uporabili tudi pri raziskavi z opicami resus. Tudi one so pogosteje začele na levi strani in so šle proti desni. Pri opisanih primerih nikakor ni nujno, da se razlogi skrivajo v obstoju mentalnega številskega traku, ki se začne z nižjimi vrednostmi na levi strani in višjimi na desni. Morda je šlo zgolj za usmeritev pozornosti na levo vidno polje in je bil razlog za začetek “štetja” na leve strani zgolj naključen ali posledica delovanja možgan in ne nujno obstoja mentalnega numeričnega traku. A nekatere znanstvenice in znanstveniki se niso predali in so še naprej iskali boljši način spoznavanja zmožnosti prepoznavanja količin, morda tudi števil, in obstoja mentalnega številskega traku pri živalih.

Italijanske raziskovalke in raziskovalci z Univerze v Padovi so v zadnjih dneh januarja v znanstveni reviji Science objavili raziskavo, v kateri so se vprašali, kakšen mentali številski trak imajo v glavah piščanci. Zanimalo jih je, ali piščanci tudi postavljajo nižje vrednosti na levo stran in višje na desno.

Niso raziskovali vedenja petelinov ali kokoši, vzeli so tri dni stare piščete in jih učili reševati kompleksne matematične operacije. No, učili so jih priti do priboljška. Pred njih, točno na sredino, so postavili karton z določenim številom pik. V enem primeru je bilo na sliki pet pik, v drugem dvajset. To sta bili tarčni števili. Če je piščanec odšel do kartona, je za kartonom dobil priboljšek črva. V naslednjem koraku so na levo in desno stran piščanca postavili dva kartona z enakim številom pik. Torej v enem izmed primerov so levo in desno od piščanca postavili kartona z dvema pikama. Več kot dve tretjini piščancev sta v primeru, ko so v prvem delu eksperimenta videli pet pik, izbrali karton z dvema pikama na levi strani. Medtem pa so, če so bili postavljeni pred dva kartona z osmimi pikami, večkrat izbirali karton na desni strani.

V primeru, ko sta dva kartona prikazovala nižje število od tarčnega števila, so piščanci zavili na levo. V primeru, ko je bilo število večje, so zavili na desno. Ali so piščanci zares šteli, ne vemo. Verjetno ne, vsaj ne s simboli, kot štejemo ljudje. Raziskava pa kaže v smer neke prostorske nagnjenosti prepoznavanja količine, ki na levo stran postavlja manjše količine in na desno večje.

Zakaj? Kdo ve. Vedenjski nevroznanstvenik Randy Gallistel je za spletno stran Science News povedal, da gre morda samo za splet naključji in je do tega prišlo po nesreči, ta lastnost ali pojav pa se je ohranil. Morda se je celo ločeno razvil pri piščancih in drugih vretenčarjih. Vsekakor pa vse to vedno bolj dokazuje, da nismo le ljudje “matematiki”: tudi druge živali posedujejo številski čut in slednji obstaja tudi brez simbolov, ki smo jih izumili ljudje. Simboli in orodja so nam omogočili kulturno evolucijo in tehnološki napredek. Ko bi le znali ceniti še druge živali, ki obvladajo števila, enako kot cenimo lasten napredek!

To je to!
Z