Delim transkripcijo pogovora s profesorico astroficike in nekdanjo znanstveno svetovalko na ministrstvu za zunanje zadeve vlade Združenega kraljestva. Pogovor je bil objavljen v oddaji Frekvenca X na Valu 202.
V Frekvenci X tokrat razmišljamo o vlogi znanosti pri upravljanju družbenih in okoljskih kriz. V Združenem kraljestvu imajo večdesetletno tradicijo znanstvenih svetovalnih skupin, ko sodelujejo v vladi. V preteklem letu so se posvečali predvsem pandemiji. Septembra sem se pogovarjala s takratno odposlanko za znanost na zunanjem ministrstvu vlade Združenega kraljestva, profesorico astrofizike Carole Mundell. Kakšna je vloga znanstvene svetovalke britanski vladi? Kako pridobiti zaupanje javnosti v znanost? Kako pomembna je raznolikost v znanosti in kako javno predstavljati negotovost?
______________________________________________
V teh dneh se v Glasgowu na Škotskem odvija podnebno srečanje. Zbrale so se voditeljice in voditelji mnogih držav, znanstvenice in znanstveniki ter zainteresirana javnost. V množici je tako tudi mnogo aktivistk in aktivistov ter novinark in novinarjev. Čeprav lahko imamo različna pričakovanja od letošnjega podnebnega srečanja, je to eden izmed načinov, da se voditeljice in voditelji različnih držav dogovorijo o nujnih ukrepih, ki naj bi nas pripravili na podnebno krizo, obenem pa tudi blažili njene pričakovane nadaljnje posledice. Že slabi dve leti živimo v pandemiji. To je verjetno obdobje, za katerega si marsikdo med nami ni nikdar zares mislil, da ga bo doživel. Kot znanstvena novinarka si nisem mislila, da bom svoje poznavanje biologije uporabljala za razlago delovanja cepiv in za razumevanje novega koronavirusa. Po letu in pol epidemije šele začenjam razumeti, kakšna je vloga znanstvenic in znanstvenikov v takšnem času. V vladi Združenega kraljestva ima vsako ministrstvo glavno znanstveno svetovalko ali svetovalca. Glavni znanstveni svetovalec celotni vladi je trenutno Sir Patrick Vallance, ki je zadnji slabi dve leti krmaril med znanstvenimi izsledki ob pomoči znanstvene svetovalne skupina za nujne primere, angleško SAGE, in vladnimi ukrepi ter odločitvami. Meseca septembra je naša strokovna sodelavka Zarja Muršič govorila z bivšo glavno znanstveno svetovalko na ministrstvu za zunanje zadeve in takratno odposlanko za znanost na zunanjem ministrstvu britanske vlade in profesorico astrofizike Carole Mundell.
Moje raziskave vključujejo nekatere izmed najbolj ekstremnih krajev v vesolju. Mislim, da smo bili ljudje od nekdaj raziskovalci, želimo si premikati meje našega znanja, vedno si zastavljamo vprašanje, zakaj. In skozi generacije človeštva vidimo, da smo meje premikali dlje in dlje. Sedaj lahko preučujemo nastanek črnih lukenj na samem robu vesolja. Tudi mene je že kot otroka gnalo reševanje problemov; dobro mi je šlo pri matematiki in fiziki. Veselilo me je tovrstno reševanje problemov.
Profesorica Mundell je vlogo glavne znanstvene svetovalke na britanskemu zunanjem ministrstvu opravljala med letoma 2018 in 2020. Od januarja 2021 do preteklega meseca pa je bila posebna odposlanka za znanost britanskega ministrstva za zunanje zadeve. Njena vloga je bila koordinacija predstavnic in predstavnikov britanske znanosti po celem svetu. Preko te mreže se povezujejo na različnih nivojih, tako povezovanje med posameznimi znanstvenicami in znanstveniki, njihovimi raziskovalnimi skupinami in tudi inštitucijami ter vladnimi svetovalkami in svetovalci. Ves čas opravljanja znanstvene diplomacije, je bila profesorica Mundell tudi dejavna raziskovalka. Na Univerzi v Bathu na jugu Anglije je v času, ko je delovala tudi kot javna uslužbenka, opravljala raziskovalno delo s področja astrofizike po dva dneva na teden. Kako se astrofizičarka znajde v vladi?
To je odlično vprašanje. Velikokrat me vprašajo, kaj dela astrofizičarka v pisarni zunanjega ministrstva. Mislim, da to kaže, kako pomembno je, da so znanstvenice in inovatorke vključene v celoten ekosistem. Kot ste rekli, sem aktivna raziskovalka, vedno sem delovala v mednarodnem okolju, ker je taka narava mojega raziskovalnega področja. Imam sodelavke in sodelavce po vsem svetu. Torej na neki način sem bila vedno znanstvena diplomatka, ne da bi to vedela, predvsem zato, ker sem imela mednarodna prijateljstva. Ta prijateljstva so bila zelo dobra za mojo kariero. Mislim, da je mednarodno sodelovanje fantastično. Bolj kot sem napredovala v karieri, več položajev sem lahko zasedala v mednarodnih odborih, ki so bili povezani z mojim raziskovalnim področjem. Bila sem članica Evropskega raziskovalnega sveta. Tako sem spoznala druge odlične znanstvenike po svetu, ki so takrat začenjali svoje kariere in jim skušala skupaj s kolegicami in kolegi omogočiti uspešno pridobivanje sredstev za ustvarjanje njihovih raziskovalnih skupin. Torej v znanstveni skupnosti obstaja podpora mednarodni znanstveni skupnosti. Britanski vladi sem svetovala tudi kot raziskovalka na začetku kariere.
V Združenem kraljestvu ima vlada bogato tradicijo dostopanja do znanstvene skupnosti za svetovanje na področju znanosti. Kar je odlično. Ampak, vlade sobane in Whitehall so bili kar skriti pred mano. Poznala sem koncept glavnega znanstvenega svetovalca vladi. To nalogo trenutno opravlja Sir Patrick Vallance.
Ko mlada raziskovalka sem lahko sodelovala z enim izmed njegovih predhodnikov. A mehanizmov,kako delujejo v vladi, nisem poznala. Imamo torej mrežo glavnih znanstvenih svetovalk in svetovalcev, po enega na vsakem oddelku vlade. Potem so z mano stopili v stik, da bi se prijavila za vlogo glavne znanstvene svetovalke na ministrstvu za zunanje zadeve. To ni bilo nekaj, za kar sem bila res prepričana, da bi si želela početi. Takrat sem vodila velik raziskovalni oddelek za fiziko, in če sem odkrita, ko sem na internetu preverila naziv glavni znanstveni svetovalec, s spoštovanjem do mojih izjemnih kolegov, se je pred mano na zaslonu pojavila slika zelo podobnih si belih moških. Mislila sem si, mogoče pa to ni zame. Torej mislim, da to tudi kaže, kako nujno potrebujemo raznolikost v znanosti in v vseh naših ekosistemih, ker res potrebujemo dejansko raznolikost življenjskih izkušenj. Sodelovala sem z ogromno ljudmi in vsi so izjemni. Patrick Vallance pa je bil tudi zelo jasen, da potrebujemo raznolikost. Tako so me spodbudili, da se prijavim in sem se prijavila in šla skozi proces izbire. Bila sem izjemno srečna, da so mi ponudili to izjemno priložnost, da mi je bilo dodeljeno mesto v srcu vlade, kot javni uslužbenki in ne kot znanstvenici, ki bi se šla znanstveno raziskovanje v vladi, ampak tako, da delujem kot javna uslužbenka.
Kot pove sama, je bil to zanjo ogromen privilegij. Profesorica Mundell je oktobra 2018 postala prva glavna znanstvena svetovalka na ministrstvu za zunanje zadeve.
Mislim, da sem v pisarno za zunanje zadeve prinesla vse svoje veščine in vse svoje življenjske in karierne izkušnje. Priučila sem se popolnoma novega ritma dela v vladi, ki je povsem drugačen od dela v akademskem svetu. Očitno sem razvila empatijo do obeh sistemov dela. Delovali smo v času izhoda iz Evropske unije, potem smo morali navigirati čez celotno pandemijo. Mislim, da potem, ko sem videla vso to izjemno delo, ki se odvija v vseh teh sistemih in da v ospredje prinesemo najboljše iz našega znanstvenega sistema, pa če gre za znanstveno odkritje ali za vzpostavljanje zaupanja vrednih odnosov z partnerji, s katerimi izmenjujemo mnenja, povsod po svetu. Vse to pride skupaj. Potem sem dobila ta izjemen uvid v Združeno kraljestvo in v svet ter v vso to voljo za dobro, ki jo lahko prinesemo z našimi nasveti in deljenjem najboljših praks ali znanost, s katero razvijamo nova cepiva za to grozno pandemijo.
Pri nas ne poznamo tovrstnega mehanizma znanstvenih svetovalcev, kot ga poznajo v Združenem kraljestvu. Na Otoku so to v večini aktivne raziskovalke in raziskovalci, ki so le delno zaposleni v vladi kot javne uslužbenke.
Mislim, da imajo znanstvene svetovalke izjemno pomembno vlogo prevajanja znanosti. Pogoj je, da znanstvena svetovalka prihaja iz znanosti, da razume znanstveno metodo, da razume, kako izpodbijati predpostavke. Razumeti mora, kako predstavljati in združevati dokaze in podatke. Mi svetujemo našim ministrom, ministricam in svetujemo skupinam, ki pripravljajo ustrezne politike. Pri tem skrbimo, da so v osrčju oblikovanja politik najboljši znanstveni dokazi. Našim ministrom ne govorimo, kaj naj naredijo; oni se odločijo, ampak sprejemati morajo najboljše odločitve, ki temeljijo na dokazih. Potrebujejo vse te dokaze, da sprejemajo najboljše možne odločitve. Zato so željni nasvetov.
Zelo pomembno je tudi razumeti, da mi nismo lobisti. Mi nismo tam kot znanstvenice in znanstveniki, ki iščemo tudi vire financiranja naših raziskovalnih področij in zanimanj. Tam smo kot zaupanja vredni javni uslužbenci, ki delujemo znotraj kode javnih uslužbencev. S tem, da imamo razumevanje, kako znanost deluje in kaj je znanstveni ekosistem ter kako sestavljati omrežja onkraj meja znanstvenih ekosistemov. Mi prinašamo prave znanstvene dokaze in nasvete glede določenega problema v nekem trenutku ali pa se odzivamo na vprašanja glede politik. Nadalje zagotavljamo stalno prespraševanje predpostavk, s katerimi delajo naše skupine, ki pripravljajo politike, in jim pri tem pomagamo. Z njimi se pogovarjamo, kje bi lahko uporabili nove znanstvene dokaze in načine razmišljanja.
To se dogaja že ves čas pandemije. Na začetku namreč nismo imeli kakršnihkoli znanstvenih priporočil in podatkov, saj smo se znašli v povsem novi situaciji. Zato smo raziskovali s hitrim tempom in to prenašali v razumljiva sporočila. Poleg tega smo krmarili med negotovostjo. Politiki in političarke so na očeh javnosti in oni morajo oblikovati določene trditve, ki bodo pod drobnogledom javnosti in medijev. Zato jim moramo mi priskrbeti zanesljive informacije, da lahko lažje pretehtajo svoje odločitve in sprejete politike. Pojasniti moramo tudi, s kolikšno gotovostjo lahko jemljemo določene podatke. Jasno nam je, v času pandemije delujemo na skrajnih mejah védenja in znanja. Če nečesa ne vemo, kaj bomo naredili? Ko nekaj vemo z neko določeno gotovostjo, sporočimo, do kod lahko posegajo naši odgovori in kako se je naše zaupanje v dotedanje odgovore spremenilo.
V času pandemije in tudi naravnih katastrof lahko imajo znanstvenice in znanstveniki ključne svetovalne vloge. Kako zagotoviti, da odločevalke in odločevalci vzamejo znanstvena odkritja kot pomemben del oblikovanja državnih politik?
Obstaja ogromna želja po védenju, ki izhaja iz znanosti. Zato se je vlada tudi odločila, da je vložila denar v znanstvene svetovalke in svetovalce. Če jih ne bi cenili, nikakor ne bi vlagali v njih. Lahko bi zaposlili javne uslužbenke in uslužbence za neko drugo delo. Imamo celoten proces rekrutacije najboljših znanstvenic, znanstvenikov in znanstvenih komunikatork ter komunikatorjev, ki potem opravljajo delo znanstvenih svetovalk in svetovalcev. Najprej mislim, da vse to kaže na zavezanost vladnih oddelkov in ministrstev do znanosti in celotnega znanstvenega omrežja na Whitehallu, kjer so prostori britanske vlade in različnih ministrstev. Omeniti moram tudi, da imamo v Združenem kraljestvu že dolgoletno tradicijo mehanizma znanstvenih svetovalcev. Začetki tega segajo vse do druge svetovne vojne. Ta sistem se je razvijal in imamo različne dele te sestavljenke. Imamo pisarno za znanost in tehnologijo v parlamentu, ta enota se nahaja v Westminstru. Ta dostopa do znanstvene skupnosti in tudi odgovarja na vsakodnevna vprašanja o državnih politikah. V parlamentarni skupini zbirajo znanstvene dokaze in pripravljajo poglobljene recenzirane preglede o tem, kar je do sedaj znanega. Potem to predajo naprej v obliki dostopno napisanih povzetkov o nekem vprašanju, ki se dotika državnih politik. Pomislite: zelo zaposlene poslanke in poslanci sprejemajo mnogo različnih političnih odločitev dnevno. Če lahko digitalno prejmejo povzetke znanstvenih podatkov in dokazov, jim to pomaga, tudi če niso izobraženi v znanosti in nimajo ne časa ne zmožnosti, da bi vse to spremljali na samih področjih znanosti. Tako jemljejo v roke te strnjene povzetke, ki pa podajajo zelo zanesljive informacije.
Imamo tudi sistem popravkov, za katere je zadolžena komisija za znanost in tehnologijo. TV tej komisiji sodelujejo članice in člani iz vseh strank. Na njihoviih zasedanjih lahko lahko poslanke in poslanci pripeljejo priče ter jim zastavljajo vprašanja in tako preverijo, če je vlada dejansko ravnala odgovorno. To je zelo pomembno, izberejo si lahko kogarkoli med nami in nas vprašajo o našem delu in delu, ki ga opravljamo. To je prav in korektno. To pomeni, da imamo sistem, ki podpira demokracijo. Ves čas prihaja do preverjanja, ali je naš znanstveni in tehnološki sistem varen in zanesljiv, da torej res pripravljamo prave stvari za vlado in preedlagamo prave rešitve. V osrčju Whitehalla imamo znanstvena omrežja in tesno sodelujemo z združenji, kot so na primer Knights of the Royal Society, the Royal Academy of Engineering in tako naprej. Vse to še dodatno bogati ekosistem.
V Združenem kraljestvu imajo torej tradicijo znanstvenih svetovalk in svetovalcev. Poleg tega imajo v vladi in parlamentu, podobno kot pri nas, tudi strokovne sodelavke in sodelavce, ki prihajajo z različnih področij znanosti. Tudi komisije, ki jih je ravnokar opisala profesorica Mundell, poznamo tudi v našem sistemu. A ključno je tako zaupanje političark in politikov kot tudi javnosti v znanstveno skupnost.
Izpostavili ste pomemben aspekt, zaupanje. Zaupanje je nekaj kar se zgradi in to zaupanje je potrebno ves čas graditi in na njem delati. Poznam mnogo držav, ki sem jim svetovala, kjer si znanstvena skupnost in vlade nasprotujejo. Tako se znanstvenicam in znanstvenikom zdi, da morda niso uslišani, ali ne financirani, vlade imajo občutek, da jih znanstvneiki le lobirajo. V tem primeru imamo prepad v sredini. Mislim, da sistem znanstvenega svetovanja in ekosistem znotraj Združenega kraljestva zgradi most med tema skupnostma, kar vsem koristi. Mislim, da je bilo to zelo očitno v času covida, uspeli smo zgraditi zaupanje v te mehanizme, tudi s strani javnosti. Znanstveniki so zelo cenjeni s strani javnosti in lahko se ozrete po raznoraznih metrikah zaupanja v različne poklice in vidite različne stopnje, naj še enkrat poudarim, to je prisluženo zaupanje. In še naprej se trudimo in zagotavljamo, da javnost razume znanost, zato podpiramo tudi močno kulturo javnega angažiranja v znanosti. Vse to koristi našim ministrstvom, ker lahko vse to povežejo skupaj.
Znanstvene svetovalne skupine, ki delujejo v okviru vlade, pa ne pripravljajo le pregledov zadnje literature in izsledkov raziskav, ko se srečujejo z novimi raziskovalnimi vprašanji, tudi poskrbijo, da so ta vključena v različne raziskave, v katere je vključena javnost.
Menim, da je to izjemno pomembno prav v času covida. Javnost smo na primer spraševali, če bi se v primeru okužbe samoizolirali. Seveda lahko pripravimo pravne okvire in prisilimo ljudi v izolacijo. A to je zadnja rešitev. Vprašanje smo zato prilagodili. Zanimalo nas je, ali se v primeru, da se želite samoizolirati, sploh lahko samoizolirate. Prejeli smo povsem različne odgovore; odvisni so bili od različnih dejavnikov. V času pandemije, je bilo zelo težko posredovati dobre znanstvene dokaze na Ministrstvo za finance, da lahko oblikujejo različne finančne mehanizme za podporo ranljivih gospodinjstev, predvsem v primeru, ko bi se morali izolirati, in so se tudi želeli izolirati, a si finančno tega niso mogli privoščiti. Vse to je ustvarjanje politik na področjih, kjer se mogoče zdi, da znanost tja sploh ne sodi, a mi smo se opirali na robustne znanstvene podatke. Ves čas smo poskušali obvladovati pandemijo in imeti delujoče gospodarstvo. Najboljši način za to je imeti robustno znanost. Zato je veliko povpraševanje po teh vsebinah. Zato tudi mislim, da naši ministri razumejo pomen našega dela. Mi pripravimo vse te podatke s spoštovanjem in poskrbimo, da so dostopni v jasni obliki. Veseli smo tudi vprašanj in preverjanj. Prav je, da ministrice in ministri presprašujejo naša odkritja in se takrat obračajo na nas z vprašanji.
Naj na hitro skočimo v trenutno stanje epidemije v Sloveniji. Po slabih dveh letih je komunikacija, ne glede na to, ali prihaja od strokovne skupine ali od vladnih predstavnikov, zmedena. Strokovno skupino pa predstavlja le peščica ljudi z zelo podobnih znanstvenih področij.
Ja, mislim, da je interdisciplinarnost pomembna. Prav tako pa sta pomembna ozka usmerjenost in poglobljeno razumevanje neke discipline. Pomembno je tudi, da si sposobna govora v nekem jeziku, ki ga lahko razumejo tudi druge specialistke in specialisti. Torej ne moreš uporabljati žargona, osredotočati pa se moraš na problem, ki ga želiš rešiti. Imate popolnoma prav: družboslovne znanosti in psihologija; imeli smo mnogo podpodročji, ki so prispevala k delovanju znanstvene svetovalne skupine za nujne primere. Zame, ki izhajam iz astrofizike, se morda zdi, da je to daleč od epidemiologije. Vsi razumemo eksponentno rast, vsi lahko napišemo enačbe in naredimo izračune. Imeli smo nekaj skupnega jezika. Razumem tudi, da nekaterim znanstvenikom v takem okolju ni prijetno, gre za zelo hiter tempo dela. Vse domače naloge moramo pravilno opraviti. Vsi vodilni znanstveni svetovalci se hitro učimo in beremo, ves čas premikamo meje in se sprašujemo, ali smo kaj spregledali. Kakšne predpostavke smo imeli? Ali smo jih vzeli za samoumevne, pa moramo iti nazaj in jih prevpraševati?
Bilo je zelo zanimivo, ko sem v omezije prinesla svoje znanje fizike. Na zadnji strani kuverte sem opravlljala preproste izračune in ocenila, da so kapljice verjetno lahko dovolj majhne, da krožijo po zraku. Nato govorite z inženirkami in inženirji, ki so strokovnjaki za analizo tekočin, in rečete, no, imamo ta izračun, s katerim lahko spremljamo, kako se virus širi. Sodelujete z biologinjami in z biologi ter z medicinskimi ekipami, in tudi z zdravniki v bolnišnicah. Vse to počnejo znanstvene svetovalne skupine v nujnih primerih. Znanstvena svetovalna skupina za nujne primere je mehanizem v Whitehallu in vodi ga Patrick Vallence, glavni vladni znanstveni svetovalec. Ta mora v času mednarodne krize predsedniku vlade posredovati zapletene znanstvene nasvete. Nihče izmed nas ni strokovnjak v vsem, ne moremo biti strokovnjaki na vseh področjih. Zato potrebujemo mehanizme, ki združujejo prave strokovnjake in jim omogočajo medsebojno komunikacijo. To je naše delo znanstvenih svetovalcev. Poleg tega skrbimo za to, da naročimo prave raziskave in izluščimo prave nasvete. Ves čas z visoko hitrostjo iščemo odgovore. Za naše ekipe je pomembno, da ne sedimo v eni sobi in domnevamo, kakšna je fizika virusov, če v resnici potrebujemo socialno psihologijo, ki prepoznava, kje med ljudmi se širi virusi. Če preveč govorimo o virusu na en sam način, to na primer ne bo vodilo v razumevanje virusa kot nečesa družbenega, kot dela življenja, povezanega z načinom življenja ljudi.
Ljudje se radi družimo ob najrazličnejših aktivnostih, izogibanje fizičnim stikom ni preprosto. Po letu dni pandemije so v Združenem kraljestvu želeli ponovno odpreti športne dvorane in stadione obiskovalkam in obiskovalcevm, enako velja za koncertne dvorane.
Imamo ogromno sistemov, kjer govorimo tudi o tem, kako izvesti in oblikovati raziskave. Torej, ko razmišljamo o odprtju prostorov za velike prireditve, so raziskovalci razvijali sisteme in raziskave določenih sistemov, tako da so naše raziskave zelo odprte in jih lahko naroči tudi vlada. Kolegi in ostali oddelki so dejansko izvedli nekaj testiranj na terenu in te testne dogodke, za to, da smo lahko pripravili nasvete za sprejetje določenih politik dokaj hitro, saj smo imeli ocene, kako bo to vplivalo na širjenje virusa po skupnosti. Na primer v primeru odprtja nogometnih tekem ali koncertov. To so bili sektorji, ki so bili pod ogromnim pritiskom v času zaprtja javnega življenja, ampak potrebovali smo neke znanstvene dokaze, da bomo to lahko naredili in morali smo svetovati ministrom onkraj tega, da bi le ugibali oziroma se spraševali, kaj se bo zgodilo. Znanstvena metoda je zelo pomembna, smo pa tudi interdisciplinarni v naših zmožnostih branja, razumevanja, sintetiziranja in komuniciranja onkraj širokega spektra znanstvenih disciplin.
Znanstvene svetovalne skupine torej oblikujejo raziskovalke in raziskovalci s širokih področij znanosti, a profesorica Carole Mundell je le bila prva glavna znanstvena svetovalka na ministrstvu za zunanje zadeve. Kako razmišlja o pomembnosti raznolikosti znanstvenic in znanstvenikov?
Mislim, da je raznolikost nujna. Mislim, da je jasno, da v vsaki skupini, če imajo vsi enaka izhodišča, imajo bolj verjetno enaka predvidevanja, zato so odgovori, ki jih oblikujemo na določeno vprašanje, le delni odgovori in zelo verjetno tudi napačni. Čeprav imamo najboljše namene, se lahko skupno mišljenje skupine razvije prehitro. Po mojem je raznolikost raziskav in razvoja na področjih znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike izjemno pomembno. To vidim tudi na zelo temeljni ravni na svojem področju v fiziki. Fizika ne prepoznava raznolikosti družbenih spolov. Vidimo, da države, ki nimajo raznolikosti, nimajo tudi raznolikosti v znanosti, temveč le hierarhije. Mislim, da je to zelo pomembno. To je ustoličen privilegij, ki je samoumeven in ustvarja omejen sistem. Tak sistem pogreša svežino.
Obstaja tudi raznolikost v življenjskih izkušnjah, v socioekonomskem razredu in, ponovno, odpiranje možnosti ljudem, ki sicer ne bi imeli finančnih priložnosti, ali pa socialnih pogojev, da sploh lahko postanejo znanstvenice ali znanstveniki. Veste, tudi moja mama, ko je bila noseča z mano, je morala pustiti svojo službo. Že z eno generacijo pridemo od žensk, ki niso imele kariernih možnosti, ker je bilo pričakovano, da se odpovejo delu, ko dobijo prvega otroka, do njene hčerke, mene, ki sem sedaj profesorica in znanstvena svetovalka vladi. Mislim, da so te možnosti zelo pomembne. A potrebujemo jih še več: še naprej moramo premikati meje in pritiskati na določene pristranskosti. Potrebujemo vse vrste raznolikosti, raznolika izhodišča. Zagotoviti moramo, da invalidnost ni omejitev in da zares lahko odpremo vstopanje v te sisteme vsem. Potem imamo tudi doseg do vseh delov družbe in nasveti znanosti, ki jih oblikuješ, in tudi znanost, ki jo izvajaš, predstavlja celotno družbo, tako nacionalno kot tudi mednarodno. Dodala bi še, kot zadnjo točko, tudi razlog, zakaj je zelo pomembno iti k pravičnosti in enakosti, dejstvo, da bo katera znanost in znanstvena inovacija, ki prihaja, lahko tudi pogubna, če nimamo te raznolikosti že v samem začetku. Tukaj imam v mislih umetno inteligenco in določene pristranskosti, ki so vključene v te sisteme, kadar jih oblikuje zgolj ena vrsta ljudi. Če nimamo te raznolikosti v sobi, enako velja za raziskave na področju medicine; če imamo samo en način mišljenja, bomo dobili le eno vrsto sistema, ki lahko postane zelo kompleksen. Na koncu se potem vedno znova sprašujemo, ali so ti sistemi pravi ali napačni. Že na začetku moramo torej vključevati prave stvari: potrebujemo odprtost in transparentnost ter raznolikost, ki je vgrajena v vse, kar počnemo.
Seveda se je tudi v Združenem kraljestvu med pandemijo pripetilo veliko napak. Tudi v tem trenutku je v javnosti ogromno trenj glede povsem sproščenega življenja, ko se ljudje obnašajo, kot da virusa več ni, čeprav nekateri opozarjajo na povišan pritisk na bolnišnice. Vseeno so znanstveni svetovalci in svetovalke spretno krmarili pri predstavljanju negotovosti razvoja epidemije na Otoku.
Mislim, da je govoriti o negotovosti zelo pomembno. Največja ovira zaupanju je dati ljudem vedeti, da si prepričan. Bolje je, če rečemo, da česa še ne vemo oziroma da to vemo in tega še ne, ampak da bomo to in to naredili, da to izvemo. Potem pojasnimo, zakaj vemo in s kako velikim zaupanjem to vemo, ampak to počnemo, ker je pomembno, da odkrijemo pravi odgovor. Delamo zelo veliko na področju statistike. Zgodi se, da ljudje številke razumejo na različne načine; javnosti ti prikazi blizu. Zelo jasni moramo biti, kaj so določena tveganja in kaj koristi. Jasno je tudi, da se lahko stvari skozi čas spremenijo; mi o tem govorimo zelo odprto in transparentno. Ne podajamo le enega odgovora, za katerega bi se lahko potem izkazalo, da je bil napačen. Mi pa bi si premislili. Naše znanje in védenje še razvijata ves čas. Narava raziskovanja novih stvari na skrajnih mejah znanosti vključuje radikalno negotovost. To je dobra stvar. Več kot se naučimo, boljše lahko delamo. Ampak vedno moramo sporočati, da mi ne moremo reči, če smo dobili pravilen odgovor ali ne, to ni bil pravilen odgovor. Ljudje ne marajo negotovosti, če ves čas spreminjamo naše odgovore, a lahko sprejmejo zares sofisticirane odgovore. Zato moraš biti jasna o tem, da nečesa še ne vemo, ampak vemo pa določene stvari in pri določenih stvareh smo gotovi. Tukaj pa imamo sive cone, kjer se premikamo k mejam našega znanja.
Moja osebna izkušnja je, da so ljudje zelo potrpežljivi. Zaupajo ti, ko si z njimi odkrit. Zaupajo ti, ko poveš, da je nekaj zapleteno, zato, ker kar so stvari, ki jih raziskujemo, svojsko zapletene stvari. Ampak imamo zelo dobre ljudi, ki delajo z nami in odkrivajo odgovore na vprašanja. Ves čas nadgrajujemo naše znanje in imamo ogromno preglednosti pri objavah, sledimo odprtemu dostopu do raziskovalnih odgovorov in objavljamo priporočila takrat, ko jih oblikujejo na vladi, takrat se hitro znajdejo tudi na vladnih straneh. Novinarke in novinarji so jih tako lahko vzeli in preučili. Na naših dnevnih tiskovnih konferencah so bili prisotni tako politiki kot tudi znanstveni svetovalci, bilo je odprto, vsaj je lahko vprašal, kar je želel. Imeti ta dostop do dobrih znanstvenih komunikatorjev, da lahko vsak zastavi vprašanje, ki ga skrbi in zanima ter prejme odgovor in ta je čim bolj jasen in nedvoumen. Na žalost v digitalnem svetu obstajajo tudi nasilni akterji, ki namerno širijo dezinformacije, ki so lahko izjemno nevarne. Borimo se proti toku. Ne gre samo za nezaupanje in negotovost. Gre za zelo napadalne akterje, ki iz nekih nenavadnih vzgibov namenoma zavajajo ljudi in s tem tudi tvegajo življenja ljudi. Proti temu se borimo s transparentnostjo in odkritimi odgovori.
Današnjo Frekvenca X smo začeli s podnebnimi spremembami. Tudi gostitelj COP26, britanski predsednik vlade Boris Johnson, po lastnih besedah pred vstopom na čelo vlade ni verjel v človeško povzročene podnebne spremembe. Nedavno so v britanskem dnevnem časopisu Guardian poročali, da je mnenje spremenil šele po druženju z britanskimi znanstvenimi svetovalkami in svetovalci. Citiramo: “Prosil sem jih, da so mi vse predstavili, in ko vidiš skoraj navpično rast na grafu temperature, je zelo težko nasprotovati, da smo priča antropogenim podnebnim spremembam. To je bil zame pomemben trenutek.”
Mislim, da je to izjemno pomembno vprašanje. Kot ste rekli, podnebne spremembe so največja eksistencialna grožnja, s katero se soočamo. Smo v zelo težavni situaciji in imamo malo okno, v katerem lahko še naredimo nekaj sprememb. Imamo zelo jasno tarčo, da omejimo dvig globalne povprečne temperature za 1,5 stopinje Celzija. To je izjemen izziv, ampak ga je še mogoče doseči, zato moramo reagirati zdaj. Mislim, da je mobilizacija pomembna. Vemo, da se kot vrsta ne mobiliziramo, ko smo soočeni s krizo, ponavadi naredimo obratno.
Mislim da so te povezave v znanosti in pri raziskavah po celem svetu tiste stvari, ki ohranjajo pogovore žive. Tudi danes, to, sedaj, je pogovor; pridobivamo zaupanje in spoznavamo, da smo vsi skupaj v tem in tako bomo odkrili in predstavili rešitve veliko hitreje, če bomo delovali skupaj. Veste, moja opazovanja, mislim, da je bilo v času pandemije ogromno sodelovanja. Drugače ne bi imeli dostopa do cepiv po celem svetu. V začetkih pandemije smo si mislili, da nikoli ne bomo prišli iz tega. Nismo imeli nobenega zagotovila, da bomo razvili cepiva. Mislim, da tega ne smemo vzeti kot nečesa samoumevnega. Naša znanstvena skupnost je naredila izjemno delo. Ampak tukaj je pomembna tudi logistika in dobavne verige, imamo globalen, a zelo ranljiv sistem. Upam, da smo se iz pandemije naučili, da je bilo katastrofično v smislu izgub življenj in vpliva na države, a lahko bi bilo mnogo slabše. Če se moramo kaj naučiti iz tega, je da se nam ni potrebno ponovno znajti v taki situaciji. Smrtnost tega virusa je mnogo nižja od drugih virusov na svetu. Res moramo spremljati globalno zdravje, spremljati moramo živalske rezervoarje, poskrbeti moramo za naravo in biološko raznovrstnost. Vse to vodi v širši odnos do našega planeta, ki je glavna podpora našemu življenju na tem planetu. Podnebne spremembe so v osrčju tega. To pandemijo moramo uporabiti kot test, mnogo stvari bi lahko šlo boljše. Vse družine, ki so bile prizadete zaradi pandemije, si verjetno želijo, da smo se naučili česa iz tega kot družba.
Sedaj vedno bolj občutimo podnebne spremembe po svetu, spremljali smo katastrofalne požare v mnogih državah, videli smo poplave, vemo, da bodo ekstremni vremenski pojavi postali pogostejši. Države, ki so že prizadete, prosijo države, ki so največji onesnaževalci, naj odnehajo. Letos gostimo cop26 v Glasgowu. To je ogromna podnebna konferenca. Veliko sodelujemo z vladami po vsem svetu. Da bi jim znanstveno pomagali. Obstaja nekaj znanstvenih inovacij, nekaj tehnoloških inovacij, s katerimi lahko ukrepamo zdaj. Potrebujemo pa tudi spremembe na ravni politik, potrebovali bomo tudi finančne instrumente. In ko pridemo iz te pandemije, je bil naš predsednik vlade zelo jasen, mora slediti zeleno okrevanje. Pravičnost in podnebje morata biti v središču tega, kajti vpliv podnebnih sprememb je na koncu največji ojačevalec neenakosti. Prav tako najbolj prizadene ženske in otroke. To bo vodilo v lakoto in neenakost, kar že vidimo po vsem svetu. Zato moramo izkoristiti lekcije in na nek način šok, ki smo ga doživeli s to pandemijo, ne smemo sedeti in misliti, da je konec. Vse je v redu. Vrnili se bomo v svoja stara življenja, to preobrazbo moramo popeljati naprej. Zdaj je čas, da na podlagi tudi tega zagona, nadaljujemo in predvsem gradimo na sodelovanju z drugimi državami. Vsi poskušamo skupaj rešiti naš planet, da bi lahko vsi živeli varno in uspešno na tem planetu. Imamo ta planet, tam zunaj so še drugi lepi planeti, vendar niso tako lepi kot ta. Sploh ne za ljudi.
Pri intervjuvanju profesorice Carole Mundell se mi je pridružila Neža Borkovič.
Piškotarna 