Ali so šimpanzi novi kuharski mojstri?

Vsako jutro, ko vstanem, z golimi stopali nekako zajamem copate in se zvlečem v kuhinjo, iz omare vzamem džezvo, natočim vodo, postavim na kuhalnik in čakam. Vmes pripravim Hobbesa, tako je ime moji ogromni oranžni skodeli za kavo, veliko žlico in kovinsko posodo, ki skriva zmleta kavina semena. Ko voda zavre, žlico zarijem v kavo in eno debelo žlico čudežnih dišečih rjavih kavnih zrn prestavim v vrelo vodo. Še dvakrat prevrem in kava je nared! Kavo nalijem v Hobbesa, vzamem mleko iz hladilnika, ga dolijem v kavo in se odpravim nazaj do sobe, kjer se končo predramim in po nekaj požirkih kave začnem nov dan. Aja: preden zapustim kuhinjo, preverim, da sem izključila vse gorilnike. Požara pa le ne želimo imeti.

Kuhana hrana naj bi po mnenju nekaterih omogočila prevlado človeka nad drugimi živalmi. Razlog je bil morda naključen ogenj, tako da so naši predniki lahko odkrili čare kuhanja. Po naselitvi skoraj celotne Zemlje je to vodilo v nastanek raznolikih kuhenj sveta. Kljub temu morda imamo temeljne komponente vedenja, mišljenja in kognicije, ki nam omogočajo kuhanje, tako kot tudi zadnjega skupnega prednika, skupne s šimpanzi. Raziskava o kognitivnih zmožnostih, ki omogočajo šimpanzom “kuhanje”, je preverila prav to domnevo. Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se vprašali, ali šimpanzi raje jedo kuhano hrano kot surovo in ali razumejo osnovne postopke kuhanja.

Z devetimi eksperimenti sta avtor in avtorica raziskave ugotovila, da šimpanzi raje jedo kuhan sladek krompir, na kuhano zelenjavo pa so pripravljeni tudi počakati. S prvim eksperimentom sta preverila, če šimpanzi raje jedo kuhan krompir kot surov. Šimpanzi so se odločili za kuhanega. V naslednjih eksperimentih pa so se šimpanzi seznanili s “pečico.” V posodo z dvojnim dnom, ki je imela funkcijo “pečice,” so lahko postavili surov krompir in po eni minuti, ko so izvajalke in izvajalci poskusa pretresli škatlo, je šimpanz dobil kuhan kos krompirja. Posoda je služila kot navidezna pečica ali mikrovalovka, saj bi bilo prenevarno dati šimpanzom v ogrado prave kuhalnike ali električne pečice, ker bi se lahko poškodovali ali pa bi prišlo do požara. Tudi ko so morali počakati na kuhan kos krompirja, so šimpanzi raje jedli kuhano hrano kot surovo. Razumeli so tudi, da če v “pečico” vstavijo surov kos, bodo ven dobili kuhan kos krompirja.

Z nadaljnjimi eksperimenti so raziskovalke in raziskovalci preverili, ali bi šimpanzi kuhali tudi drugo hrano. Nekateri šimpanzi so “skuhali” tudi korenje, ki je v eksperimentih nadomestilo krompir. Tudi če so morali hrano prenesti iz enega konca prostora v drugega, da so si jo skuhali, so to storili. Za kratek čas so si tudi shranili kose krompirja, da so jih lahko skuhali, ko je bila “pečica” na voljo.

Na pol prostoživeči šimpanzi iz zavetišča v Demokratični republiki Kongo torej “znajo” “kuhati”. A v resnici zgolj posedujejo nekatere veščine in znanja, ki ljudem omogočajo pravo kuhanje. Šimpanzi so razumeli, da če dajo kos surovega krompirja v “pečico” in počakajo, dobijo ven kuhan krompir, ki jim je šel bolj v tek kot surov. To ni nenavadno; tudi druge živali raje jedo kuhano hrano, če je le na voljo. Šimpanzi so torej razumeli vzročnost med “pečico,” pretečenim časom in kuhano hrano. Z dodatnim poskusom, pri katerem so lahko kos krompirja dali v nedelujočo “pečico,” so šimpanzi večkrat izbrali delujočo. Raziskovalke in raziskovalci so se prepričali o uvidu šimpanzov tudi tako, da so jim ponudili kos krompirja ali pa kos lesa. Šimpanzi so pravilno ugotovili, da je kos lesa nesmiselno kuhati, saj to ni jed. Tako ga niso vstavljali v “pečico.”

Vse to le potrjuje, da imajo šimpanzi sposobnost vzročnega logičnega sklepanja. Šimpanzi so uvid v to, kaj je namen “pečice,” prenesli na novo hrano. Izkazali so tudi zmožnosti samonadzora, ko so morali na hrano počakati in jo za kratek čas postaviti v “pečico.” Poleg tega so pokazali tudi sposobnost načrtovanja v prihodnosti, v primerih, ko so si hrano shranili, da so jo skuhali, ko je bila “pečica” na voljo. V zmnožnost načrtovanja prihodnosti pri drugih živalih kar nekaj raziskovalk in raziskovalcev dvomi. A opisana raziskava je pokazala, da šimpanzi le posedujejo nekatere psihološke in kognitivne zmnožnosti, ki bi jih nekateri radi pripisovali le ljudem. Zelo verjetno imamo ljudje te veščine skupne tudi še z drugimi primati, ne le s šimpanzi. Prav gotovo so našim prednicam in prednikom, in nam še vedno, vsi te mehanizmi omogočili kuhanje in še marsikaj drugega. A šimpanzi in druge živali še vseeno niso sami razvili pečice, odkrili ognja ali razvili recepta za najslajše piškote.

Veščine, ki so jih šimpanzi izkazali v poskusu, le niso pravo kuhanje. Tega se zavedata tudi avtorica in avtor raziskave. V sklepu raziskave namreč omenjata tudi, da šimpanzi v svoji prehrani v divjini nimajo veliko gomoljev. Nekateri gomolji so slab vir hranil, tudi prebaviti jih je težje, če niso kuhani. Tako je bila uporaba krompirja in korenja morda neprimerna za razumevanje vedenja šimpanzov. Poleg tega v članku izpostavijo tudi družbeno naravo kuhanja. V človeških skupnostih je kuhanje in kasneje tudi obed skupinska dejavnost. Šimpanzi pa le niso tako zelo družbena in povezana vrsta kot ljudje. Vsekakor pa bi bilo zanimivo ugotoviti, kako bi skupine šimpanzov reagirale na obstoj pečice, v opisanem eksperimentu je namreč vedno “kuhal” ali uporabljal “pečico” le en sam šimpanz.

Naj se vrnem na začetek zapisa: koliko korakov jaz naredim vsako jutro, preden pridem do skodelice kave? Šimpanzi si kave zaenkrat še ne kuhajo. Kava lepo pokaže napredek v kopičenju znanja v človeških skupnostih. Zanj smo morali udomačiti kavovce, se jih naučili obirati in zrna pripraviti za kuho. Ob vsem tem smo ljudje na različnih mestih sveta razvili različne načine priprave kave. Ne trdim, da smo nekaj posebnega nasproti drugim živalim; vsi smo različni in po svojih najboljših zmožnostih prilagojeni na okolje, v katerem živimo. Šimpanzi iz raziskave so svoje vedenje prilagodili na nenaden pojav “pečice” na njihovem terenu in so jo s pridom izkoriščali. Raziskovalke in raziskovalci so se čudili in si pridno beležili ter ugotovili, da tako različni si pa le nismo. Pa vseeno imam že tretjo skodelico kave danes na mizi.

To je to!
Z

Otročja pravičnost

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z