“Ne prosim vas za verjetje, da bo prihodnost svetla in dobra ter prijazna in lahka. Prosim vas le, da verjamete, da jo je mogoče spremeniti,” je dober mesec dni nazaj na svojem Twitter računu zapisala Rose Eveleth, znanstvena komunikatorka in futurologinja. Naša vrsta ima sposobnost potovanja v času. V svojem spominu lahko potujemo v preteklost in se spominjamo zadnjih novoletnih praznikov, rojstnodnevnih praznovanj, hrupnih koncertov, dobre hrane in velikih druženj.
Spomnimo pa se lahko tudi manj prijetnih stvari, na primer prvega zaprtja države, ki se je zgodil v marcu. Nekateri se tega obdobja spominjajo kot časa za počitek, odkrivanje TikToka ali pa obdobja gojenja droži. Drugi so se že takrat upravičeno bali, kako bodo preživeli brez dela, kako bodo njihovi otroci dobili zadostno izobrazbo, kako bodo ubežali nasilnim partnerjem ali partnerkam, skratka, kdaj bo konec te more. Poleti se marsikomu zaprtje ob nekaj več kot 100 smrtih ni zdelo več upravičeno. Kmalu smo se znašli v poplavi lažnih informacij in napačnih razlag dogajanja, ob soočenju z novo neverjetno rastjo okužb pa tudi s paniko. Sedaj se zgodba ponavlja.
A na srečo ljudje ne živimo le v spominih na preteklost – imamo tudi sposobnost, da si zamislimo prihodnost. Tako lahko že sedaj razmišljamo o naslednjem dopustu, obisku kina in druženju na glasbenih festivalih. Seveda se tudi pri zamišljanju prihodnosti kažejo vsi privilegiji, ki jih imamo nekateri. Pandemija je razkrila vse strukturne probleme sveta, ki smo si ga ustvarili in v katerem živimo. Ko v tujini preštevajo število umrlih, zbodejo odstopanja v smrtnosti med deprivilegiranimi skupinami in manjšinami ter privilegiranimi deli prebivalstva. Privilegiranci si težko predstavljajo resnico, da obstajajo ljudje, ki si ne morejo preprosto privoščiti dela od doma, samoizolacije ali karantene. Kdo bo poskrbel za njih, je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ko je pred nami nepredvidljiv in negotov čas, saj smo še vedno sredi pandemije.
Gostitelji virusa smo ljudje. Z našim ravnanjem in prilagoditvijo našega obnašanja ter z robustno organiziranim javnim zdravjem lahko širjenje virusa SARS-CoV-2 zajezimo. S sprejemanjem ukrepov in sočasnimi spremembami našega vedenja lahko bistveno spreminjamo dinamiko širjenja virusa.
Ampak slišimo lahko, češ da umirajo samo starejši, ki jih pač lahko zavarujemo, tako da lahko mladi živimo “normalno” življenje. Ob tem, pravijo, moramo poskrbeti le za dovolj bolnišničnih postelj, da bodo tisti, ki so bili pred okužbo zdravi in s tem upravičeni za mesto na ventilatorju, ta virus tudi preživeli.
Toda kje je meja? Kdo je star in kdo mlad, kdo je predstavnik ali predstavnica ranljive populacije in kdo ne? Če vzamemo starostno mejo 65 let in več, govorimo v Sloveniji o dobrih 20 % prebivalstva. Ta del naj bi, kot slišimo, zaščitili za nekaj mesecev, toliko da se vmes mladi dovolj prekužimo. Toda vprašati se moramo, kako bo ta scenarij videti: kdo bo lahko delal v domovih za starejše in kako jim bo tam, ko ne bodo imeli nobenih obiskov svojcev nekaj mesecev? In kaj v primerih, ko več generacij živi pod isto streho? Ali bo v teh primerih potrebno zaščititi celotno gospodinjstvo ali pa bi ga del moral za ta čas zapustiti? Kako se tega lotiti? In kaj se zgodi, ko okoli petina prebivalstva naenkrat, razen nakupovanja prehrane, tako rekoč izstopi iz gospodarstva? Zaščita starejših bi bila po takšnem scenariju velik logističen zalogaj, toda ekonomsko gledano bi kaj malo prispevala k blagostanju, da ne govorimo o soočanju z družbenimi neenakostmi.
Prebijanje čez prihodnje mesece se ne bo vrtelo le okoli zavarovanja vseh tistih, ki so zdravstveno ranljivi, ampak tudi v ustrezni skrbi za tiste, ki so socialno in ekonomsko najbolj ogroženi in jih bo zapiranje celotne družbe ekonomsko še najbolj prizadelo. Toda to ni edina težava, ki jo je potrebno rešiti. Covid ne ogroža samo najšibkejših.
Četudi v manjši meri, so lahko žrtve bolezni tudi mlajši, še posebej v preživljanju tako imenovanega dolgotrajnega covida z določenimi znaki še dolgo časa po tem, ko naj bi bolezen preboleli. Predstavljajte si na primer, da ste zagrizena kolesarka, potem pa dobite covid in prebolite hujši prehlad, četudi ne tako hud, da bi potrebovali bolnišnično oskrbo. Po desetih dneh se počutite bolje, greste na kolesarski izlet in naenkrat vam začne zmanjkovati sape in ste brez energije, simptomi pa se ponovno pojavijo. Na koncu ste veseli tistih dni, ko se počutite dovolj v redu, da lahko opravljate svoje večinoma pisarniško delo. O kolesarjenju pa za dalj časa lahko zgolj sanjate, saj se lahko vleče že štiri mesece. Kaj pa če takšna oseba nima stalnega ne pretirano zahtevnega delovnega mesta, ampak dela težja fizična dela? Kdaj se lahko vrne na delo? Kaj pa če za dolgotrajnem covidom trpi nekdo, ki nima ugodnega delovnega mesta, kjer bi pretežko sedela, ampak mora biti fizično aktivna. Kako se bo vrnila ne delovno mesto?
Ob zaprtju javnega življenja, ki prepreči širjenje virusa, bo v prihodnjih tednih vsak okuženi v povprečju okužil vedno manj ljudi in v nekem trenutku bo ta številka padla pod ena. A če do tega ne pride in se reprodukcijsko število zgolj približa enici, bomo še naprej ujeti v past ponovne rasti novih okužb; pač se bo to zgodilo čez nekaj časa, ko se eksponentna krivulja spet obrne navzgor, tudi če število na novo okuženih dalj časa narašča zelo počasi. Pri tem se moramo zavedati, da bi prišli do bolj ugodnih številk pri dokaj visokem številu, denimo okoli 1000 novih primerov na dan – kar je vse kaj drugega, kot če štartamo z desetimi novimi primeri na dan.
Tudi če si zamislimo, da bi dosegli najnižjo napovedano kolektivno imunost, ki naj bi se začela pri 20 %, bi še naprej morali živeti s kombinacijo ukrepov. Pri takšni epidemiji, kot je širjenje novega koronavirusa, se ne moremo zadovoljiti le s padanjem krivulje rasti, saj se vsaka nova rast prej ali slej eksponentno razbohoti. V resnici moramo počakati, da povsem pade. Na trajno ničlo. Šele takrat je mogoče začeti sproščati življenje. V vseh drugih primerih reprodukcijski faktor ponovno zraste.
Nekateri modeli, ki so upoštevali heterogenost širjenja virusa, so pokazali, da bi lahko dosegli kolektivno imunost že pri eni petini prekuženih. To se zgodi zaradi razpršenosti okužb. Le petina okuženih oseb namreč širi virus naprej, drugi pa okužijo le eno osebo ali celo nobene. Ta pojav širjenja virusa imenujemo superširjenje. Če bi torej nekako odkrili tiste osebe, ki najbolj uspešno širijo virus naokoli, in če bi se prekužile prav te osebe, bi lahko predvidevali, da se bo širjenje virusa ustavilo.
A na žalost ne vemo, katere osebe so to. Ne vemo pa niti, koliko je izjemno širjenje odvisno tudi od konteksta, v katerem se znajdejo širitelji, in ne od kakšne njihove biološke značilnosti, v času, ko je virusno breme v nosno-žrelnem predelu največje. Izjemni širitelji lahko v nekaj urah druženja okužijo več deset ljudi naenkrat. Če so med njimi tudi osebe z blagimi znaki, ki niti ne opazijo, da so bolne in kužne, se lahko zgodi, da več dni okužene hodijo naokoli in srečujejo ljudi, ki jih tako okužijo. Težava je v tem, da teh oseb ni mogoče identificirati. Lahko pa se kot izjemni širitelj brez očitnih simptomov pojavi v novi službi, pri kateri prihaja v veliko stikov z različnimi ljudmi, lahko pa se na primer kot navidez zdrava oseba udeležuje večjih zabav.
Sprejemanje ukrepov za zajezitev širjenja SARS-CoV-2 meri na nižanje števila novih dnevnih zaznanih primerov čim bližje številki 0. Ko se dovolj zniža število novih okužb, spet nastopijo izvajalci testiranje in epidemiološka služba, ki morajo po potrebi zamejiti vse morebitne nove izbruhe virusa. Ob tem je potrebno dnevno izvesti enako število testov kot v tistih dneh, ko je bilo v populaciji zaznanih rekordno število novih primerov. Na drugi strani je potrebno preprečiti vnašanje virusa od zunaj, kar pa nikakor ni tako enostavno, kot je videti. Tudi če jim oblasti izrekajo ukrep karantene, se lahko zgodi, da jih s tem pahnejo v težave, kar še posebej velja za migrantske delavce. Ob soočanju z epidemijo je, skratka, potrebno zagotoviti socialno in ekonomsko varnost prav vsem.
Zdi se, da je leto 2019, ko je virus SARS-CoV-2 prešel iz živalskega rezervoarja na človeka, danes malodane svetlobna leta stran. Človek se je zanj izkazal za zelo primernega gostitelja. Človeška populacija še nikoli pred tem ni imela stika s tem virusom, tako da nas je večina dovzetna za okužbo. Da bi njegovo širjenje ustavili, bi se nas moralo okužiti med 60 in 70 % populacije – skozi okužbo razvijemo imunski odgovor nanjo. Ravno zaradi tega, ker virus še ne kroži po populaciji z ostalimi človeškimi patogeni, temveč nekako še “išče” prostor v tem kompleksnem ekosistemu, je tako nevaren. Ker se okužujemo vsi hkrati, število okužb hitro narašča.
SARS-CoV-2 ni supervirus. Ni tako nevaren, da bi ga morali takoj ustaviti, toda obenem ni niti toliko nenevaren, da bi se lahko pretvarjali, kot da ni nič. Popoln je za pandemijsko ustvarjanje zmede, tako v vrhovih držav kot med navadnimi ljudmi.
Za katerokoli obliko novega življenja se odločimo, nikakor ne moremo spregledati določenih značilnosti prenašanja virusa, še bolj pomembno pa je upoštevanje potreb ljudi, ki s(m)o njegovi gostitelji. Ali je mogoče nekatere naše aktivnosti prilagoditi tako, da se bomo naučili živeti z njim? Morda bomo morali v iskanje odgovorov vključiti arhitektke in arhitekte, ki naj bi oblikovali odprte prostore za druženje ljudi ob slabem in bolj hladnem vremenu. Drugi strokovnjaki bodo morali poskrbeti za ustrezno ventilacijo v izobraževalnih institucijah. S takšnimi ukrepi bo manj negotovosti.
Tveganje za okužbo je večdimenzionalno in vključuje tako vrsto stika kot okoljski kontekst stika ter fiziološke dejavnike kužne osebe. V celotni mreži okužb nikakor ne smemo spregledati družbeno-ekonomskih faktorjev, ki vključujejo učinke revščine, prekarnega dela in izkoriščanja ter sobivanja večgeneracijskih gospodinjstev.
Odgovor na ta virus je prav tako večdimenzionalen – umivanje rok, maske, ohranjanje fizične razdalje, izogibanje gneči v zaprtih, slabo prezračenih prostorih, prezračevanje, testiranje, sledenje stikov in izolacija ter karantena. Tem se bodo pridružili cepivo in hitri testi, ki jih bo mogoče uporabili za preverjanje razširjenosti virusa znotraj populacije. Počasi bo pandemija postala preteklost in znašli se bomo v stari novi vsakdanjosti.
Ljudje imamo možnost potovanja skozi čas. Zamislimo si lahko tudi drugačno prihodnost, tudi drugačno pandemijo od te, ki jo pišejo (v)poklicani. Zamišljamo si lahko tudi povsem drugačen način “življenja z virusom”. Celo tak, ki bi nam omogočil prijaznejše in predvsem družabnejše novoletne praznike. A zato se moramo sedaj marsičemu odreči in poskrbeti drug za drugega z ohranjanjem fizične razdalje, predvsem pa moramo kot družba poskrbeti za tiste, ki živijo na njenem robu. Potem pa zaupati službam javnega zdravja, da bodo vedno hitro sproti uspešno zaznale in zajezile vse nove izbruhe.
Piškotarna 