Mit

Že nekaj vikendov vodim po razstavi Možgani, ki trenutno gostuje v Ljubljani. Navadila sem se že najrazličnejših vprašanj vedoželjnih obiskovalcev. Vseeno me je v nedeljo, med razlago o različnih vrstah inteligence in o tem, kako se procesi v možganih prepletajo, presenetil možakar z vprašanjem: “Kako pa potem pravijo, da uporabljamo samo 4 % možganov?” Hitro sem rahlo posmehljivo, a prepričljivo odgovorila, da je to eden izmed mitov o možganih. Gospoda pa nisem prepričala in se je začudil: “Od kdaj pa je to mit?” Sledili so moji zmedeni odgovori; nisem vedela, od kod pravzaprav izvira ta mit. Tako tudi nisem uspela pojasniti, od kdaj vemo, da skoraj ves čas uporabljamo celotne možgane. Pa raziščimo …

Pravega izvira tega mita ne poznamo. Nekateri ga povezujejo z Albertom Einsteinom, vendar v njegovih zapisih niso našli dokaza, ki bi potrdil to domnevo. V zapisih (The Energies of Men) psihologa Williama Jamesa zasledimo naslednji citat: “Uporabljamo le manjši del naših mentalnih in fizičnih zmožnosti. (We are making use of only a small part of our possible mental and physical resources.)” William James je tako sklepal, ko sta s prijateljem in kolegom Borisom Sidisom vzgojila otroka z inteligenčnim kvocientom kar 250 – 300. Kasneje, leta 1936, ga je ameriški pisatelj Lowell Thomas povzel: “Profesor William James s Harvarda je pravil, da v povprečju človek razvije le deset odstotkov mentalnih sposobnosti. (Professor William James of Harvard used to say that the average man develops only ten per cent of his latent mental ability.)” Morda pa izhaja iz raziskav Karla Lashleyja, ki se je ukvarjal z raziskovanjem učenja in spomina. Podganam je v poiskusih odstranil del možganske skorje in opazoval njihovo vedenje ter sposobnost učenja. Nekatere podgane z odstranjenimi deli možganov niso imele težav pri vedenjskih poskusih, iz česar so nekateri sklepali, da ne potrebujejo celotnih možganov. V sedemdesetih letih je psihiater Georgi Lozanov govoril celo o uporabi le pet do deset odstotkov možganov. Kasneje smo lahko v ameriških medijih v devetdesetih letih zasledili podatke o uporabi desetih odstotkov možganov. Nekako je videti, da točnega izvira mita ne poznamo, se je pa močno ukoreninil.

Glede na vprašanje gospoda, ki je poizvedoval o uporabi štirih odstotkov možganov, se je ta mit očitno le še poglobil. Mit je verjetno postal tako trden zaradi človeške želje po večnem izboljševanju samega sebe. Želimo si imeti super spomin in ostale fantastične sposobnosti uma. Poleg tega pa nosi neki skrivnosten pridih: le kaj se skriva v naših glavah. Mit se je zelo prijel v krogih ljudi, ki oznanjajo, da imajo nadnaravne moči: “Mi uporabljamo več kot le deset odstotkov možganov; lahko vam napovemo prihodnosti.” Morda se je razširil tudi zaradi raziskav, ki so pokazale, da v naših možganih nimamo le živčnih celic, ampak tudi podporne glialne celice, ki skrbijo za zaščito nevronov, jih preskrbujejo s kisikom in hranili, odstranjujejo patogene in še kaj bi se našlo; vse še niti ni raziskano. Mimogrede: glialne celice so manjše od nevronov in zasedajo kar pet- do desetkrat več prostora v človeških možganih od 100 milijard nevronov, ki jih nosimo naokoli v naših glavah.

Slika fMRI prikazuje aktivne dele možgan pri prepoznavi znakov (levo) in številk (desno) pri kitajsko in angleško govorečih udeleženzih. Zagotovo jih je več kot 10 %. (vir)

Resnica je, da uporabljamo cele možgane. Pri tem možgani porabljajo kar 20 odstotkov dnevne energije, ki je zaužijemo in jo predela naš organizem. Delovanje možganov se jasno vidi pri različnih metodah slikanj njihove aktivnosti. Tudi ko pride do možganiskih poškodb, vse kaže na to, da brez dela možganov na začetku težko opravljamo določene kognitivne naloge. Zaradi plastičnosti možganov oz. visoke zmožnosti nadomeščanja izgube živčnega tkiva pa lahko marsikaj nadoknadimo. To je predvsem odvisno od vrste poškodbe, dela prizadetih možgan in od naše starosti.

Ostala polovica Busrinih možgan (vir)

Zanimivo je, da na svetu obstaja nekaj ljudi, ki so jim v zgodnji mladosti zaradi različnih bolezni odstranili polovico možgan. Znana je deklica Busra iz Nizozemske, ki od tretjega leta naprej živi le s desno polovico možganov. Kljub temu, da se centri za jezik običajno nahajajo v levi polovici možganov, je Busra dvojezična in tekoče govori turško ter nizozemsko, vse to le z desno polovico možganov. Tudi sicer nima večjih težav. Zadnji čas je, da začnemo izkoreninjati mit o uporabi desetih odstotokov možganov. Možgani so kompleksen in nadvse zanimiv svet, v katerem bomo verjetno v prihodnosti razbili še kar nekaj mitov.

To je to!

Z

Lovke

Imamo štiri okončine, dve nogi in dve roki. Zaželeno je, da jih ne zapletamo, temveč ohranjamo usklajene. Tako preprečimo nepotrebne padce. Priznam, da sem med bolj nerodnimi in se moji dolgi nogi kdaj zapleteta, jaz pa padem na nos. Kljub temu naše telo s posebnimi čutnicami v ušesu ves čas zaznava svoj položaj. Poleg čutila za ravnotežje v ušesu imamo tudi posebne čutnice nameščene na mišična vlakna, ki prepoznavajo položaj mišic in zaznavajo spremembe v dolžini mišičnih vlaken in napetost mišic. To vrsto čutilnih zaznav poimenujemo propriocepcija. Vse čutnice pošiljajo signale v osrednji živčni sistem, ki nadzoruje delovanje našega telesa in skrbi, da so okončine na svojem mestu in se ne zapletajo po nepotrebnem.

Mi imamo samo po en par nog in rok; predstavljajte si, da imate kar štiri pare rok: kako takrat preprečiti, da se ne zapletajo. Hobotnice nimajo nog, imajo pa kar osem rok, pravzaprav jih imenujemo lovke, s pomočjo katerih se premikajo. Z njimi in s posebnimi priseski se lahko tudi pritrdijo na različne površine ali prisesajo hrano, ki jo kasneje odnesejo k ustom. Naj ob tem še omenim, da lovk hobotnic ne nadzoruje centralni živčni sistem. Vsaka izmed lovk ima zapleten nadzorni sistem, sestavljen kar s 400 tisoč nevroni, ki usklajuje gibanje roke. Gibanja lovk hobitnice ne nadzorujejo možgani. Kako preprečiti, da se osem lovk ne zaplete?

Navadna hobotnica – Octopus vulgaris (vir)

Raziskovalci so ugotovili, da jim to omogoča sistem za prepoznavanje lastnega telesa. V članku, objavljenem v znanstveni reciji Current Biology, z naslovom ‘Samoprepoznava med kožo in priseski prepreči lovkam hobotnice, da bi se prepletale’ (Self-recognition mechanism between skin and suckers prevents octopus arms from interfering with each other) so znanstveniki ugotovili, da do prepoznave pride na ravni kože in priseskov.

Raziskovalci so nekaj hobotnicam odrezali roke. Ni prehudo: hobotnice so znane po visoki stopnji regeneracije ali obnove tkiv, tako da bodo oz. so izgubljeno roko nadomestile že v nekaj mesecih.

Po amputaciji lovke je bila ta še kakšno uro aktivna, kot da bi bila živa. Lovko so dali nazaj k hobotnici in spremljali, ali se je bo oprijela oz. ali jo bo pojedla. Hobotnicam do dodajali njihove lastne okončine ali pa okončine drugih istovrstnih hobotnic. Pri vrstah hobotnic namreč prihaja tudi do kanibalizma. Rezultati so pokazali, da se hobotnice kar za tretjino večkrat oprimejo lovke druge hobotnice kot pa lastne. Prav tako lovko, ki ni njihova, večkrat pojedo: kar v treh četrtinah primerov nasproti eni četrtini pojedenih lovk, če je to bila njihova lastna. Ločujejo torej lastno od tujega.

Hobotnicam so ponudili tudi lovke, ki so jim odstranili kožo, petrijevke (majhne posodice, ki se pogosto uporabljajo v laboratoriju), prekrite ali delno prekrite z ekstraktom ali izvlečkom iz kože hobotnic, ribe in petrijevke, prekrite z izvlečkom iz kože rib. Rib so se oprijele kot plena, na enak način pa so se oprijele tudi lovk brez kože. Pri petrijevkah pa so bile izbirčne. Petrijevk, ki so bile v celoti prekrite z ekstraktom kože hobotnic, se niso oprijele. Previdno so prijele za tisti del delno prekritih petrijevk, ki ga ni pokrivala zmes iz kože hobotnic. Prisesek na delu, kjer ni bilo ekstrakta, se je oprijel, medtem ko se prisesek na delu ekstrakta s kožo hobotnice ni oprijel. Ko so raziskovalci hobotnicam ponudili posodice, pokrite z ekstraktom kože rib, so se prisesale na površino.

Priseski na lovkah (vir)

Vse to kaže, da so hobotnice sposobne prepoznati kožo kot del lastnega telesa. Ob tem tudi ločujejo med lastno kožo in kožo hobotnice iste vrste. Prepoznajo tudi ekstrakt ali izvleček kože. Tako so raziskovalci spoznali, da morda ne prepoznavajo kože kot tkiva, pač pa neko snov, ki jo koža izloča na svoji površini. Ta snov je specifična za prav vsako hobotnico in jo priseski, ki so gosto posajeni s čutnicami za zaznavanje različnih kemičnih snovi ali kemoreceptorji, prepoznajo. Vsak prisesek posebaj s svojimi kemičnimi čutnicami zazna, na kakšno podlago se bo prisesal.

Kljub temu hobotnica nikoli ne pozna položja svojega celotnega telesa v okolju. Usklajevanje njenih gibov se dogaja na obrobju njenega telesa. Kljub temu so raziskovalci videli tudi primere, ko je hobotnica zagrabila lastno lovko. V tem primeru se zgodi, da njihovi možgani ukažejo oprijem lovke. Tudi ko ima hobotnica v rokah tujo lovko, ni nujno, da jo poje. Lahko jo začne tudi raziskovati. Tudi na to vedenje ponavadi vplivajo možgani, ki lahko vplivajo na sicer nenadzorovano gibanje lovk.

Usklajevanje lovk hobotnic je primer utelešene kognicije pri živalih. V tem primeru del živalskega telesa nadzoruje svoje gibanje in vpliva nanj neodvisno od možganov. Hobotnicam ni treba vedno nadzorovati gibanja z možgani, temveč njihove lovke kar same poskrbijo, da se ne zapletajo. Raziskovalci sedaj že razmišljajo, kako bi podobne sisteme nadzora uporabljali v robotiki. Biologija se ponovno izkazuje za zakladnico rešitev.

To je to!
Z

Polarni

Predstavljaj si, da si medvedka; no, ali pa medved. Ta ogromen, bel, polarni. Živiš na Severnem polu, v polarni zimi ti ne preostane drugega, kot da loviš tjulnje. Ob tem pri vsaki večerji zaužiješ veliko količino maščob. Tjulnje pred mrazom v severnem morju varuje tolšča, debela plast maščobnega tkiva. Količina zaužite maščobe bi te zagotovo pokončala, če ne bi bil/a posebaj prilagojen/a na tovrstno dieto.

Skupina mednarodnih raziskovalcev se je lotila raziskovanja nastanka vrste polarnih medvedov (Ursus maritimus) ali speciacije in hitre evolucije adaptacij, ki jim omogočajo preživetje v tem ekstremnem okolju. V raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Cell, so primerjali genome 89 polarnih medvedov in rjavih medvedov. Z uporabo populacijsko-genomskega modeliranja so ugotovili, da sta se vrsti ločili pred 480 tisoč do 350 tisoč leti. Kar je nekaj minut pred dvanajsto ponoči, če predstavimo 4 in pol milijardno zgodovino Zemlje v času enega dneva.

Ločitev polarnega in rjavega medveda (vir)

Zanimivo je, da pri parjenju rjavega medveda (Ursus arctos) in polarnega medveda (Ursus maritimus) dobimo plodne potomce.

Mimogrede, nisem se zmotila pri latinskem poimenovanju vrste rjavi medved: res je Ursus arctos, ali medved medved. Ursus je namreč latinsko ime za medveda, prav tako pa je arktos grško ime za medveda. Bolj zanimiv je izvir poimenovanja Arktike. Ta izvira iz besede arktikos ali »blizu medveda«. Ime naj bi bilo povezano z ozvezdji Velikega in Malega medveda, ki ju vidimo na severni polobli, v slednjem pa se nahaja tudi zvezda Severnica.

Naj se vrnem nazaj na parjenje medvedov … Pri parjenju različnih vrst medvedov dobimo plodne potomce. Preprosta definicija vrste, ki jo verjetno poznate še iz osnovnošolskih ali gimazijskih dni, pravi, da sta živali iste iste vrste, če imata plodne potomce. Potemtakem so skoraj vsi medvedi ena vrsta. Ne! Ravno zaradi takih pojavov, ki jih v naravi ni malo, je preprosta definicija vrste zelo težavna. Sicer se tovrstne mešanice v naravi le redko zgodijo, vseeno pa je v času evolucije prihajalo do mešanja med različnimi vrstami.

Znanstveniki so primerjali analize genomov s fosilnimi ostanki in podatki o takratnih podnebnih razmerah. V obdobju med 370 in 430 tisoč leti nazaj je bilo toplejše obdobje. To je verjetno omogočilo rjavim medvedom, da so naselili tudi severnejše predele. Kasneje je prišlo v primeru polarnega in rjavega medveda do alopatrične speciacije ali do nastanka vrst zaradi geografske ločnice, ki je zaradi poznejših klimatskih in okoljskih sprememb vodila v nastanek dveh vrst. Tako sedaj predvidevajo, da imajo polarni medvedi in rjavi medvedi zadnjega skupnega prednika, mlajšega od 500 tisoč let. Polarni medvedi se dandanes razlikujejo od rjavih medvedov po morfologiji, ekologiji in vedenju, zato jih lahko uporabljamo kot primer razvoja vrste skozi naravno selekcijo in adaptacijo na novo okolje in način življenja.

Severni ali beli ali polarni medved (Ursus maritimus) (vir)

V tem času tudi genom polarnih medvedov ni miroval. Raziskava je pokazala, da naj bi se polarni medvedi, če je povprečna doba ene generacije dobrih 11 let, že v okoli 20500 generacijah ali v 300 tisoč letih (zelo hitro za velike sesalce, pravzaprav včeraj) prilagodili na pritiske ekstremnega okolja. Bolj značilne prilagoditve polarnih medvedov so kosmate tace, ki jim omogočajo, da jim ne drsi na ledu, bel kožuh in posebno prilagojen kardiovaskularni sistem, ki preprečuje, da jih ne prizadenejo bolezni srče mišice ali kardiomiopatije, ki lahko vodijo do odpovedi srca in različnih srčnih obolenj ob dieti z ogromno maščob.

V raziskavi so primerjali gene, povezane z oblikovanjem maščobnih tkiv in metabolizmom maščob; gene, povezane s funkcijami srčno-žilnega sistema, in gene, povezane s svetlo dlako.

Svetla dlaka je pri živalih v naravnem okolju redkokdaj prednostna izbira, a v arktičnem okolju prinaša prednost. Primerjava genomov je izpostavila nekaj genov, ki spreminjajo proteine in lahko v povezavi z regulatornimi mutacijami in interakcijami z drugimi geni zaustavijo produkcijo ali nastanek in transport melanina, naravnega pigmenta, ki obarva tudi naše dlake in lase – v dlake medvedov, kar vodi tudi v pomanjkanje pigmenta v dlaki polarnih medvedov.

V raziskavi so tako odkrili 16 genov, ki so se najhitreje spreminjali znotraj vrste polarnih medvedov. Kar devet od teh je povezanih s srčnimi obolenji pri človeku. Teh devet genov sodeluje pri razvoju srčno-žilnega sistema. Polarni medvedi imajo v krvi ogromno holesterola, a je njihovo telo zaradi adaptacij na dieto z visoko vsebnostjo maščob razvilo mehanizme, med drugim tudi sam srčno-žilni sistem, ki mu tako visoka raven holesterola v krvi ne škodi. V raziskavi so sicer predstavili in omenili, kateri so ti geni, vendar zaenkrat ni narejenih pravih funkcionalnih raziskav polarnih medvedov, ki bi te prilagoditve bolj jasno razložile.

Polarnim medvedom prilagoditve omogočajo, da lahko uživajo v zamaščenih tjulnjih. No, tudi severni medvedi niso ravno suhci: do polovice njihove teže lahko predstavljajo maščobe, ki jim omogočajo preživetje v Arktiki.

To je to!
Z

Kit

Nekje sredi gimnazije sem prvič odšla v London. S starši smo odšli na nekakšen podaljšani jesenski vikend. Odločili smo se, da si ogledamo tudi tamkajšnji naravoslovni muzej. Nikoli ne bom pozabila občutka, ko sem prestopila vrata modre sobe, kjer so se skrivale morske živali. Na sredi sobe pod stropom se je nahajal ogromen model sinjega kita. Zapolnil je cel prostor; bil je veličasten. Od takrat sem vsakič do sedaj ob obisku Londona zvlekla sopotnike do naravoslovnega muzeja. Na dinozavrsko okostje Diplodocusa, ki se nahaja v avli muzeja, se nisem kaj dosti ozirala. Najprej sem jih peljala do kipa Darwina, ki se nahaja na prvem stopnišču, nad okostjem dinozavra, potem sem jih vodila na drugo stran do nasprotnega stopnišča, kjer se je nahajala ogromna sekvoja, zatem je sledil sprehod do modre sobe in izjemnega kita.

Mimogrede, da sem izpustila dinozavra, niti ni tako čudno, saj naj bi bili sinji kiti do sedaj največje živeče živali. Blizu so jim prišli rastlinojedi Sauropodi, vendar le po velikosti, ne pa tudi po teži. Najbolj mogočni so sinji kiti, vsaj zaenkrat, saj še nismo odkrili dinozavrskega okostja, ki bi bilo večje od največjih kitov.

Kiti so občudovanja vredne živali; sodijo med sesalce, v red kitov. To razširjeno skupino sestavljata podreda kiti (ožje) in delfini. Danes se bom posvetila kitom. Kiti so se nekaj deset milijonov let nazaj ponovno vrnili v morje: kopenski sesalci so se preselili nazaj v vodno okolje. Ta pot se je začela 50 milijonov let nazaj. Sedaj v redu kitov poznamo nekaj več kot 80 vrst.

Mama kit in mladič – Eubalaena glacialis (vir)

Ko že govorim o zgodovini, naj najprej predstavim najdbo 40 okostij kitov v Čilu. Leta 2011 so ob gradnji cest odkrili okostja kitov. Bilo jih je ogromno. Delavci, ki so gradili cesto, verjetno niso bili ravno veseli, ko so, namesto da bi se lotili izgradnje ceste, meter za metrom previdno izkopavali okostja. Na koncu so izkopali pravo kitje pokopališče. Okostja so bila stara med 6 in 9 milijoni let. Raziskovalcem se je tako porodilo vprašanje, kako to da je sočasno prišlo do več poginov teh mogočnih živali, ki jih je odplavilo na obalo, sedaj pa jih nekaj milijonov let kasneje izkopavamo.

Okostja so bila poravnana s trebušnim delom navzgor, nahajala so se v ločenih plasteh, kar je kazalo na to, da niso bili vsi kiti naplavljeni sočasno, pač pa se je to zgodilo večkrat zaporedno. Navkljub zanimivemu odkritju se je delavcem mudilo z gradnjo ceste. Tako so okostja pobrali, raziskovalci paleontologi pa so na srečo poklicali ekipo ameriškega muzeja Smithsonian, ki je pripravila virtualni model celotnega kraja odkritja. Gradnja ceste se je lahko nadaljevala, raziskovalci pa so se lahko v miru posvetili uganki, zakaj je prišlo do množičnih poginov kitov.

Odgovor se skriva v cvetenju morja. Ob tem, ko pride v morje ogromno nutrientov ali hranil za alge, se alge množično razmnožijo. Nekatere vrste alg ob tem sproščajo v okolje toksine, ki na kite nimajo ravno blagodejnega učinka. Ob visoki vsebnosti toksinov v vodi se kiti začnejo dušiti in poginejo. Ameriški raziskovalec Nick Peyson pravi, da so hranila prišla v morje verjetno v obliki mineralov, ki so se spirali z Andov. Hranila za alge so se nabrala v obalnih tokovih, kar je omogočilo razcvet alg in s tem nastajanje večjih količin toksinov, ki pa so bili za velikanske kite žal usodni.

Poginule kite tudi dandanes prinaša na obale. Tako so se kakšen teden nazaj na obalah Kanade spraševali, ali bo kit eksplodiral? Zakaj bi pravzaprav kit eksplodiral?

Kiti živijo v morju, zato je njihova notranjost dobro zaprta, da ne more voda kar tako pritekati v notranje organe. V prebavilu poginulega kita pa se še vedno nahajajo živahni mikroorganizmi, ki veselo prebavljajo kitovo zadnjo večerjo. V tem procesu nastajata stranska produkta plina metan in vodikov sulfid, ki se začneta zadrževati v živali. Na soncu se tako začne zaprto prebavilo kita širiti, in če pritisk v njem naraste, to lahko vodi v – BUM! Naokoli pa leti kitovo drobovje. Prav nič kaj prijeten prizor. Kit v Kanadi na žalost ali na srečo ne bo ekspodiral, začel je razpadati in plini že počasi izhajajo iz poginule živali. Pravzaprav se le redkokdaj zgodi, da poginule kite naplavi na obalo; ponavadi potonejo na dno oceanov. Tistih nekaj, ki jih odnese na obalo, je tako zelo zanimivih za biologe. Mimogrede: naplavljeni kiti, ki eksplodirajo, pogosto postanejo prave viralne internetne zvezde.

Raziskovalci so z razčlenjevanjem poginulih kitov ugotovili, da lahko s preučevanjem njihovega ušesnega masla, ki se jim skozi življenje nabira v ušesih, izvemo veliko o stanju oceanov in življenju kitov. Ušesno maslo ob poginu živali otrdi in tvori ušesni zamašek, ki skriva zgodovino življenja poginulega kita. V ušesnem zamašku so svetlejše plasti, ki nastajajo polovico leta, ko se kit prehranjuje, temnejše plasti pa v obdobju migracije in stradanja. Iz oljnatega ušesnega izcedka tako lahko določimo starost kita. Poleg tega se v maščobnem ušesnem zamašku skrivajo tudi kitji hormoni in snovi, ki onesnažujejo okolje (polutanti). Iz tega lahko ocenimo tudi stanje oceanov in onesnaženost morja. Na žalost ne vemo, kako so te snovi vplivale na kita skozi življenje. Poleg tega tudi ne dobimo slike o vseh snoveh, ki onesnažujejo oceane, saj ostanejo v ušesnem zamašku le tiste, ki se vežejo na maščobe. Raziskave kitov in opazovanja teh veličastnih živali prispevajo marsikaj k našemu poznavanju oceanov in biologije. Kiti so celo tako pomembni, da se jih trudijo šteti tudi iz vesolja s pomočjo satelitskih slik.

Kit v muzeju očitno ni navdušil samo mene. Te mogočne živali lahko eksplodirajo, skrivajo zgodovino oceanov in še marsikaj. Preprosto: UAU!

To je to!

Z

Melbourne in St Kilda – obala, parka, presenečenje in otroško igrišče

Zadnja dva dneva potovanja sem preživela v Melbournu. Pravzaprav sem polovico prvega dne preživela na letalu. Na potovanju sem kar trikrat letela po Avstraliji. Skupaj sem po Avstraliji preletala kar 5287 kilometrov. Glede na razdalje med mesti imajo odlične povezave. Letala letajo ves čas; vse skupaj je videti, kot da se voziš z avtobusom. Oddaš prtljago, greš mimo varnostnikov, potem se znajdeš v letališkem nakupovalnem središču, nato hitiš proti svojim vratom, potniki že izstopajo iz letala, ti pa se počasi vkrcaš in že si na poti … Tokrat proti Melbournu. To posamezne letalske družbe ponovijo kar nekajkrat v dnevu. Ko pritaneš, se znajdeš na letališču, sredi trgovin, poiščeš izhod in šele tam te čakajo trakovi s prtljago. (Tako je bilo v Sydneyu, v Melbournu so prenavljali letališče in je bilo malo bolj zmedeno. Mimogrede: v pravih avtobusih sem presedela skoraj 30 ur oz. okoli 2000 kilometrov.) Ko sem po letu iz Brisbana dobila nahrbtnik, sem pohitela proti hostlu v središču Melbourna. Tam sem samo oddala prtljago in se pripravila za odhod ob morje v predmestje St Kilda.

Preden pa sem lahko sedla na javni prevoz, sem morala kupiti kartico, podobno Urbani; stala me je 6 $. Ob tem sem se zamislila nad tem, da so kartice, kot je Urbana, za namen javnega prevoza za tujce malo neprijazne. Preden plačaš za prevoz, moraš kupiti kartico. Vem, da je tako še marsikje po Evropi, pa vseeno. Način plačevanja javnega prevoza v Sydneyu mi je bil bolj všeč: tam si dobil papirnato kartico in ko si izkoristil zadnjo vožnjo, je ostala v avtomatu. Tako so poskrbeli tudi za recikliranje. Kakorkoli, zunaj je bilo sonce in v resnici nisem bila preveč nejevoljna, ker sem morala kupiti plastično kartico za prevoz. Po slabi uri vožnje sem se znašla na glavni ulici St Kilde, v svetu zanimivih kavarn, slaščičarn in umirjenega obalnega življenja.

O St Kildi nisem imela pričakovanj; niti Lonely Planet ni obljubljal nič posebnega. Na koncu sem bila prijetno presenečena: glavna ulica je imela pridih alternative. Sprehodila sem se mimo najrazličnejših slaščičarn, ki so v izložbah ponujale neskončno veliko tortic, rolad in različnih slaščic. Sprehod mimo teh slaščičarn bi lahko bil del kakšnega filma. Morda je, pa ga ne poznam … Med slaščičarnami so bile restavracije in nekaj trgovinic. Vse so različne in prav nič dolgočasne; v manjših uličicah so se skrivali grafiti. Prijeten kraj. Privoščila sem si sladoled in odšla proti obali.

Še preden sem dosegla morje, sem odkrila skupnostni vrt: Veg Out. Prostor za vse prebivalce St Kilde. Iz radovednosti sem se sprehodila mimo gredic in se znašla v svetu odrasle domišljije. Na vrtu se je nahajalo nekaj kovinskih skulptur in kipov. Na stenah pa ponovno grafiti.

Od vrta sem nadaljevala pot okoli lunaparka, ki je bil na žalost zaprt. Zapis na zidu me je poučil, da je v lunaparku vlakec smrti, ki ima najdaljšo zgodovino neprestanega delovanja na svetu. Obratovati je začel leta 1911 in deluje še danes. Pred leti so ga obnovili. Res škoda, da ga nisem uspela preizkusiti.

Za lunaparkom se odpre pogled na morje. Tukaj ni bilo takih volov kot na obalah Sydneyja in Brisbana, saj je St Kilda skrita v velikem zalivu. Plaža je bila navkljub zalivu peščena, za njo so se dvigale travnate površine. Utrujena od poti sem poiskala prostor na travi in se zatopila v branje. Počitek je trajal kar dolgo. Ko se je začelo sonce spuščati, sem se sprehodila še po obali in odkrila skejtpark. V parku je bilo polno rolkarjev, bmx-kolesarjev in skejterjev, a tudi skejterk ni manjkalo. Park je bil narejen po videzu bazena. V 70-ih letih so v Kaliforniji skejtali po zapuščenih bazenih, iz česar se je razvil tovrsten slog. Sedaj tako gradijo parke po obliki bazenov. Malo sem jih opazovala, kot še nekaj naključnih mimoidočih. Bila sem navdušena nad njihovimi triki.

Preden sem odšla proti postajališču, sem se sprehodila še po pomolu St Kilda. Na koncu pomola me je pričakalo presenečenje.

Še preden sem se vrnila v Melbourne, sem se odločila, da ne grem na izlet na Philipov otok, kjer bi lahko videla slavni večerni sprehod malih pingvinov. A za pingvine ni treba oditi na otok; jaz sem jih odkrila na koncu pomola St Kilda. Tam se je seveda trlo ljudi, pa vseeno: videti male pingvine v naravnem okolju je bilo neprecenljivo.

Mali pingvini prebivajo na jugu Avstralije in na Novi Zelandiji. Živijo lahko na območjih, kjer temperatura ne preseže 35 stopinj Celzija. To je kar toplo za pingvine, ki si jih običajno predstavljamo nekje na ledenih ploščah Antarktike. V času parjenja živijo v monogamnih parih. Samica izleže do dve jajci. S samcem se izmenjujeta pri valjenju jajc in pri skrbi za potomki ali potomca. Če je hrane premalo, redko preživita oba izvaljena mladiča. Avstralci jih imenujejo tudi pravljični ali čarobni pingvini, predvsem zaradi njihove majhnosti. Sprehod po pomolu je bil za konec dneva ki sem pa pričakala skupaj s pingvini, preprosto čaroben. Po sprehodu sem se vrnila v središče Melbourna in še zadnjič sanjala v deželi tam spodaj.

Naslednji dan sem nakupila še zadnja darila, se sprehodila po Melbournu in se imela fino, skupaj z najslajšim kapkejkom. Odkrila sem tudi zanimivo otroško igrišče z gugalnicami, ki sem jih doslej videla samo v ameriških filmih. Morda jih poznate: za sedišče nimajo deske, ampak gumijasto površino, na kateri sediš in z nekaj zamahi nog si že visoko v zraku. Guganje je zabavno, tudi ko si star/a že dvajest in nekaj let.

Na ta večer sem zapustila deželo tam spodaj. Zagotovo se še kdaj vrnem!

To je to!
Z