Škatla

Otroci morda niso uspešni pri izumljanju kljukastih orodij, so pa zato še kar uspešni pri uporabi orodij, ki ustrezajo vedenju šimpanzov v naravi. Raziskovalna skupina z Univerze v Birminghamu se je odločila preveriti, ali malčki, stari med dvema letoma ter tremi leti in pol uspešno razrešijo naloge, ki so jim kos šimpanzi v divjini.

Znano je, da živali v divjini uporabljajo orodja. Šimpanzi s paličicami nabirajo termite in mravlje ter s kamni razbijajo oreščke in sadeže. Ta in podobna vedenja izražajo tudi drugi primati. Pri otrocih pa smo videli, da niso uspešni pri izdelovanju kljukastih orodij. Kaj pa če bi malčki morali razreševati naloge, ki jih v naravi izražajo šimpanzi. Raziskovalna skupina je sestavila 12 različnih nalog, ki so bile zelo podobne zaznanemu delovanju šimpanzov v divjini.

Naloge so od otrok zahtevale, da so ti izvlekli oziroma pridobili neke reči (na primer žogice in zvezdice) iz zaprtih škatel. V večini primerov so imeli na voljo paličice in ježke, na kar so se prilepile stvari v škatlah. V nekaterih primerih so morali otroci orodja tudi spremeniti, da so bila bolj primerna za dostop do želenih skritih reči. V škatli so se na primer skrivale tri zvezde, prilepljene na gobice, ki so bile obdane z ježki (ang. velcro). Otrok je imel na voljo palico, ki je imela ježke na obeh koncih, a je imela po dolžini pripete liste. Zaradi njih je palica postala preveč okorna in prevelika, da bi lahko otroci z njo segali po zvezdah v škatli. Tako so najprej morali odtrgati liste in šele nato seči po zvezdah v škatli.

Otroci so uspešno rešili skoraj vse naloge. Težave jim je povzročala le naloga, ki je oponašala trenje oreščka. Raziskovalka je pred otroka postavila plastično žogico, v kateri se je skrivala nalepka, in glineno kladivo. Otroku pa je podala navodila, da naj odpre plastično žogo. Le eden izmed otrok je to nalogo uspešno rešil. Morda je bil problem tudi v tem, da jim raziskovalka ni povedala, da ne morejo narediti nič narobe in da ne bo nič narobe, če kaj razbijejo. Morda so bili otroci bolj zadržani pri reševanju prav zaradi tega, ker tega niso vedeli. Lahko pa leži razlog za neuspeh otrok pri opisani nalogi tudi kje drugje.

Spol ni vplival na uspeh otrok, so pa bili starejši malčki in malčice bolj uspešni pri reševanju nalog.

Raziskovalna skupina je raziskavo zasnovala podobno kot potekajo tiste, s katerimi preučujejo, katere veščine imamo skupne z drugimi primati. V tovrstnih raziskavah skušajo znanstvenice in znanstveniki preučiti, katere primere vedenja imamo skupne z našim skupnim prednikom. Zato so za naloge uporabili tiste primere iznajdljivega vedenja, ki so jih v preteklosti spremljali pri šimpanzih v divjini. Zaradi tega naj bi bile uporabljene naloge ekološko veljavne, saj jih v predstavljenem članku primerjajo z naravnim vedenjem šimpanzov. Ekološka veljavnost v psihologiji pove, koliko je naloga podobna resničnemu stanju, v katerem se lahko znajdejo udeleženke ali udeleženci raziskave.

Te naloge ravno zato niso ekološko veljavne za otroke, saj malčki in malčice morda takih veščin v svojem razvoju preprosto ne potrebujejo. Vseeno pa so pokazali, da so otroci pri izumljanju in iskanju novih rešitev boljši, kot so pokazale raziskave v preteklosti. Poudariti je potrebno, da v to raziskavo niso vključili šimpanzov, zaradi česar so vse povezave med vedenjem otrok in šimpanzov zelo spekulativne.

Temeljno predvidevanje raziskovalne skupine je bilo, da naj bi opisane veščine obvladal že skupni prednik šimpanzov in ljudi. Zaradi tega, ker naj bi bile naloge ekološko veljavne za preučevanje vedenja šimpanzov, so celotno raziskavo predstavili v okviru že filogenetsko pridobljenih sposobnosti. Prav to predvidevanje je glavni problem predstavljene raziskave malčic in malčkov, saj ta raziskava ni vključevala vzporednih poskusov s šimpanzi, s katerimi bi preverili, ali bi bili tudi ti sposobni reševanja vseh teh nalog. To, da so šimpanzi in malčki ter malčice sposobni reševanja nalog, ki preverjajo njihove kognitivne sposobnosti na področju reševanja problemov, pa je že znano iz drugih raziskav.

Raziskava je vsekakor zanimiva za tiste, ki preučujemo iznajditeljske in ustvarjalne sposobnosti otrok. Čeprav je bila zapakirana v škatlo raziskovanja evolucije same kognicije. Upam, da bode omenjene raziskave spodbudile nadaljnje poskuse, s katerimi bomo bolje razumeli iznajdljivost in ustvarjalnost otrok. Verjetno pa drži, da lahko pridemo do razumevanja večjih inovacij, do katerih je vodila kumulativna evolucija, le tako, da obravnavamo skupaj sposobnosti posameznikov in posameznic ter družbeno učenje in sodelovanje in v tem prepletu odkrivamo ustvarjalne in nove rešitve.

To je to!
Z

Kljuka

Pred dobrim desetletjem so raziskovalci in raziskovalke ugotovili, da nove kaledonske vrane uspešno potegnejo lonček iz prozornega valja s pomočjo kljukasto oblikovane žice. To žico pa sami preoblikujejo  v kljuko iz ravne žičke. Najbolj uspešna pri tem je bila vrana Betty, ki je kar osemkrat uspešno izvlekla lonček s hrano, enkrat pa ji je podvig uspel z ravno žičko. Prav na podoben način pa je vran le enkrat uspešno prišel do lončka. Vsega skupaj je bila Betty uspešna v več kot polovici poskusov. Morda si že zasledila oziroma zasledil slavni video, ki prikazuje to sposobnost ptic.

Raziskovalna skupina z dunajske univerze je nedavno postavila pod vprašaj uporabo tovrstnega testa kot testa inovativnosti. Vrane uporabljajo tovrstna orodja tudi v naravi, kar ne kaže nujno na inovativnost, pač pa gre lahko vedenje, ki izvira iz same uporabe orodij in načina gradnje gnezd. Presenetili pa so jih kakaduji. Čeprav ti nikoli ne uporabljajo podobnih orodij, so kar trije izmed štirih, ki so bili vključeni v raziskavo, izdelali kljukasta orodja. Tako vsaj za pri ptičih tovrsten test meri inovativnost. Kaže, da je inovativnost, vsaj pri ptičih, zelo verjetno del splošne kognicije in domensko ni specializirana.

Prvotno odkritje je bilo pravzaprav le eksperimentalna potrditev te sposobnosti pri vranah, pri katerih so uporabo (kljukastih) orodij iz vejic opazili že v naravi. Kljub temu vrani, ki sta sodelovali v poskusu, pred tem nista bili nikoli v stiku s kljukasto oblikovanimi orodji.

---

Čez nekaj let so se raziskovalci in raziskovalke odločili, da bodo tovrstno nalogo preizkusili tudi z otroki. Tako imenovani kljukast preizkus (angl. hook test) je postal z leti eden izmed najpogosteje uporabljenih testov za merjenje sposobnosti otrok pri izumljanju orodij. Pri preizkusu uporabijo prozorni valj, v katerem se skriva majhno vedro, ki ima polkrožno oblikovan ročaj. Otrok dobi vrvico in žico, obdano z mehkim ovojem. Raziskovalka ali raziskovalec mu nato naroči, da naj pridobi malo vedro, ki se nahaja na dnu prozornega valja. V vedru se ponavadi za nagrado skrivajo nalepke. Otrok ima nekaj minut, da lahko reši problem.

V prvi raziskavi, pri kateri so uporabili opisani preizkus, je le slaba petina otrok, starih štiri ali pet let, uspešno rešila nalogo. Odrasli večinoma rešijo nalogo, otroci pa se jim približajo šele, ko so starejši od sedem let.

Zgoraj opisani raziskavi so sledile še mnoge druge, ki so iskale razloge za nezmožnost reševanja tega problema med mlajšimi otroki. Nekateri so preučevali otroke iz drugih kultur, druge je zanimalo, ali otroci bolj uspešno rešijo nalogo, če vnaprej vidijo, kaj lahko naredijo z žico. Tretji so se vprašali, če ni morda naloga slabo zasnovan problem, ki je kognitivno prezahteven za štiri- in petletnike. Četrti so se vprašali, če lahko s pomočjo drugih testov ustvarjalnosti otrok predvidijo uspešnost reševanja testa s kljukastim orodjem.

V vseh kulturah, v katerih so preverili sposobnost otrok za reševanje testa, so dobili podobne rezultate. Ko so otrokom pokazali kljukasto orodje pred izvajanjem testa, otroci, stari od štiri in pet let, niso nič bolj pogosto prišli do rešitve. Značilnost slabo opisanih problemov oziroma testov je v tem, da podatek, kako uspešno razrešiti nalogo, ni na voljo. V opisanem kljukastem testu otroci poznajo cilj: izvleči morajo vedro iz prozornega valja; poznajo orodja, ki so na voljo, žičko, vrv in vžigalico; ne vedo pa, kako lahko ta orodja spremenijo, da uspešno pridejo do cilja.

Preizkusi ustvarjalnosti, kot je na primer test divergentnega mišljenja, ne napovedujejo pozameznikove uspešnosti pri vleki vedra iz tulca s pomočjo kljukastega orodja. Divergentno mišljenje je sposobnost ustvarjanja čim več novih zamisli.