Dvajset let nazaj je bil v British Medical Journal objavljen članek z naslovom Človeška napaka: modeli in upravljanje, v katerem je James Reason razmišljal o problemu človeške zmotljivosti. O tem je sicer že trideset let nazaj napisal knjigo Človeška napaka. Do te lahko pride na ravni posamezne osebe ali sistemski ravni. Ti dve ravni sta prepleteni. Avtor je predstavil pogled, po katerem ne grajamo ljudi za njihove napake in jih ne označujemo za slabe ljudi, pač pa privzamemo sistemski vidik, v katerem sprejemamo dejstvo, da ljudje delajo napake in jih zato tudi pričakujemo. Namesto pripisovanja krivde posameznim osebam se moramo potruditi za razumevanje, zakaj in kako se napake zgodijo, in nato delovati preventivno, da do njih ponovno ne prihaja. V članku je ta pristop k obravnavanju nesreč ali napak v sistemu predstavil na modelu švicarskega sira. Vsaka rezina ima luknje, ko pa jih postavimo eno rezino na drugo, prej ali slej prekrijemo vsako luknjo.
Ta model lahko uporabimo tudi ob spremljanju napak pri evidentiranju posameznih okužb in zaščite pred njimi ob pandemiji Covid-19. V popolnem svetu naj bi vsaka zaščita delovala neprodušno in sploh ne bi prihajalo do napak. A v resničnem življenju nikakor ni tako, zato ni neprebojnih zaščit, še posebej ne pri novem virusu. Prav zato potrebujemo različne ravni zaščite, ki delujejo skupaj. In prav na ta način moramo razmišljati o zaščitah pred okužbo v epidemiji COVID-19. Avstralski virolog Ian Mackay je predstavil takšen model švicarskega sira ob pandemiji COVID-19.
Ravni zaščite je razdelil na ravni zaščite posamezne osebe in na skupno odgovornost na ravni družbe.
Kaj lahko storiš ti?
Glavni način zaustavitve širjenja virusa je prekinjanje verig njegovega prenosa. Virus se širi ob stikih med ljudmi. Najbolj nevarni so najtesnejši stiki. Toda med epidemijo se je izkazalo, da se virus zelo dobro širi tudi v primeru, ko so ti stiki manj tesni. Če na primer dalj časa preživimo v nekem zaprtem in slabo prezračenem prostoru, v katerem se nahaja tudi oseba, ki prenaša virus, se prenosu težko izognemo. Izkazalo se je namreč, da se lahko virus širi tudi v zelo majhnih kapljicah, ki se v slabo prezračenem prostoru v zraku zadržujejo tudi nekaj ur in pri tem prepotujejo razdalje, daljše od dveh metrov. Z vdihavanjem skupnega zraka s kužno osebo se prej ali slej okužimo tudi mi.
Skratka, ob izogibanju tesnim stikom z vzdrževanjem fizične razdalje se moramo izogibati tudi zaprtim, še posebej slabo prezračenim prostorom. Enako velja za gnečo na prostem. V vseh treh primerih je pomemben tudi čas stika: čim krajši je, tem manj nevarno je.
Naslednja rezina sira je namenjena zaščiti drugih. Če imamo znake prehladnega obolenja, ne hodimo okoli. Če gremo po nujnih opravkih ali obiskih, pri katerih se ne moremo izogniti zaprtim prostorom, moramo nositi maske. Maske preprečujejo nemoteno širjenje čisto vseh kapljic v prostor okoli nas. Ni potrebno dodajati, da še bistveno bolj širimo kapljice, ko govorimo ali pojemo. Pri tem maske ponujajo delno zaščito tudi nam, da mi ne vdihnemo toliko kapljic, ki so jih izidihale osebe okoli nas.
Za zaščito pred prenosom virusa je nujna tudi higiena rok. Te si moramo razkuževati oziroma umivati z milom vsaj 20 sekund, da uničimo virus, če ga morda imamo na rokah. V primeru kihanja ali kašljanja poskrbimo za pravilno higieno kašlja. Ker si rok ne moramo umivati ves čas, lahko prenos virusa preprečimo tudi tako, da se, ko nimamo umitih rok, ne dotikamo obraza.
Naslednje plasti preprečevanja širjenja virusa so samozaščitne in zadevajo naše ravnanje v primeru okužbe ali suma morebitne okužbe. Če kažeš znake okužbe s koronavirusom, se izoliraš in naročiš na testiranje. Najbolj pogosti znaki COVID-19 so vročina, kašelj, utrujenost in izguba okusa in vonja, manj pogosti pa boleče žrelo, glavobol, bolečine v sklepih, prebavne motnje, izpuščaji na koži in spremembe v obarvanosti prstov na rokah in stopalih ter občutljive oči. Po opravljenem testu v primeru pozitivnega rezultata ostaneš v samoizolaciji in obvestiš svoje stike zadnjih nekaj dni. (To lahko narediš z uporabo orodja Covid SPARK.) Če imaš še vedno znake, a si prejel negativen rezultat, bodi še naprej previden ali previdna, zato, če je le mogoče, ostani v izolaciji. Tudi visoko zanesljivi testi imajo neki delež lažno negativnih rezultatov.
Skupno večplastno delovanje in upoštevanje različnih preprostih zaščitnih in samozaščitnih pravil zagotovo prepreči širjenje virusa vsaj v primeru posamezne osebe.
In kakšna je družbena odgovornost kot drugi pogoj ustavitve širjenja virusa?
Na voljo moramo imeti dovolj testov in kapacitet za sledenje verigam širjenja. Poskrbeti moramo za prezračevanje in več skupnega časa preživljati na prostem. Na voljo nam morajo biti prostori oz. stanovanja za samoizolacijo in preživljanje karantene.
Odgovornost celotne družbe, torej izvoljenih odločevalcev ter strokovnjakov in strokovnjakinj, pa je predvsem v zagotavljanju nujne materialne, predvsem finančne pomoči tako za posameznike kot tudi za podjetja, katerih delovanje preprečijo uredbe, in ustrezna komunikacija z javnostmi.
Zadnja plast rezin z luknjami so cepiva. Ta niso neprodušna zaščita pred epidemijo, ampak zgolj še ena plast v nizu individualnih in družbenih ukrepov ter dejanj. Cepiva šele prihajajo med naša orodja za zajezitev pandemije.
Prva cepiva, ki prihajajo v uporabo v Evropski uniji, neposredno učinkujejo tako, da nas zavarujejo pred razvojem bolezni in z veliko verjetnostjo tudi pred njenim težjim potekom. Zaenkrat še ne vemo, kako učinkovita bodo tudi pri preprečevanju samih okužb in s tem pri preprečevanju širjenja virusa po populaciji.
Toda imeti in razviti cepivo ni dovolj: pomaga zgolj cepljenje. Pri cepljenju bo zelo pomembno, da se bo postopno cepilo čim večje število prebivalcev, saj bo to v najslabšem primeru zmanjšalo obolelost in s tem tudi pritisk na bolnišnice. Če se izkaže, da se osebe, ki so cepljene, tudi ne morejo okužiti ali niso kužne, lahko z množičnim cepljenjem dosežemo takšno precepljenost, da se virus med prebivalstvom ne more več neovirano širiti. Na neki točki dosežemo tako imenovano kolektivno imunost, kar pa še ne pomeni, da virusa v populaciji ne bi bilo več, ampak zgolj to, da ne more več povzročati večjih izbruhov, ki bi preobremenili naše bolnišnice. Predvsem bomo morali biti pri dostopnosti cepiva in procesu cepljenja potrpežljivi. V začetku bo cepljenje na voljo ranljivejšim populacijam in zaposlenim v zdravstvu, šele pozneje pa tudi drugemu prebivalstvu, zato bomo še kar nekaj časa sledili priporočilom o izogibanju zaprtim prostorom, gneči, prezračevanju, ohranjanju fizične razdalje, nošnji mask in umivanju rok.
Vsa ta priporočila in ukrepi imajo luknje. Maske lahko nosimo na napačen način, prostorov morda ne prezračimo dovolj dobro, ali pa imamo nujen opravek v zaprtih prostorih, tudi cepivo nima 100 % učinkovitosti. A luknje v posamezni rezini sira lahko prekrijemo z drugo rezino sira in njene luknje še s tretjo. Ravno tako deluje preventivna zaščita pred širjenjem virusa. Širjenja virusa ne moremo zaustaviti z eno magično rešitvijo: uporabiti moramo mešanico različnih metod.
Piškotarna 