Ogenj

Je ogenj naredil človeka? Kdo ve. Darwin je v svoji knjigi The Descent of Man, and Selection in Relation to Sex zapisal: “Umetnost priprave ognja … je verjetno največje [odkritje], če izpustimo jezik, ki ga je naredil človek” (iz Stringer 2011). Jaz ne vem … Jezik, ogenj … Verjetno oba skupaj. Pa še naša lastnost, da smo družbena bitja. Vse to in še kaj nas je oblikovalo, da smo postali to, kar smo. Da ne boste kaj mislili – na koncu koncev le nismo tako posebna vrsta. (Mene navdušujejo tile stomatopodi.)

Na predvečer 1. maja in na večer kresovanja se bom posvetila ognju. Darwin je imel prav: uporaba nadzorovanega ognja je verjetno res nekaj posebnega. Z uporabo ognja in odkritjem, kako ogenj nadzorovati in kako ga tudi narediti, ljudje, kot edina živalska vrsta, jemo kuhano hrano; no, če odštejem razvajene štirinožne prijatelje, mačke in pse, ki jim kuhamo mi. Hrana ni vse. Stringer v svoji knjigi o izvoru naše vrste omenja tudi toploto in varnost pred plenilci, osvetlitev in umetno podaljšanje dneva. Ne smemo spregledati novih družabnih mest ob ognju, kjer so se ljudje družili, se pogovarjali, spali in tudi delali; seveda pa so se večino časa ob ognju zabavali in plesali.

Harvardski antropolog Richard Wrangham, ki razlaga človeško evolucijo predvsem s pogledom primatologa, saj je velik del svojega življenja namenil raziskovanjem vrste, s katero imamo sedem milijonov let nazaj ali več najbližjega zadnjega skupnega prednika, in sicer šimpanzu, se sprašuje: “Kaj je bilo potrebno, da smo iz šimpanzu podobnega prednika prišli do človeka?” Leta 1997 je oblikoval zamisel, da nas je oblikovala kuhana hrana. S tem, ko smo se začeli prehranjevati s kuhano hrano, naj bi pridobili iz enake količine hrane veliko več energije kot prej. S to energijo smo lahko začeli učinkovito napajati energetsko najbolj porabni organ in kompleksno materijo v vesolju – možganov seveda. Kar 20 odstotkov zaužitega gre za delovanje možganov, ki sicer zavzemajo le dva odstotka naše teže. Poleg tega smo se s kuhanjem hrane znebili tudi tokisnov in patogenov v hrani.

Kako dokazati tovrstno hipotezo?

Odkriti bi bilo potrebno arheološke podatke, ki sovpadajo z razvojem velikih možganov, s spremembo zobovja in z dokazi ognja. Nadzorovan ogenj nakazujejo najdbe, kjer se vidi uporaba različnega lesa in kjer se ne vidi, da bi prišlo do gorenja korenin dreves, kot bi se to zgodilo pri požaru. Raziskovalci so odkrili sovpadanje povečanja možganov in spremembe zobovja pri prehodu iz Homo habilisa na Homo erectusa, pred približno 1,6 milijona do 1,9 milijona let nazaj. Vseeno niso odkrili zadostnih arheoloških najdb, ki bi kazale na to. Nekaj jih le je v Južni Afriki, ki kažejo na zgodnejšo uporabo ognja, nekje med 1 milijonom in 1,5 milijona let nazaj. Imamo pa bolj gotove najdbe uporabe ognja v Izraelu, ki datirajo 800 tisoč let nazaj, in v Veliki Britaniji 400 tisoč let nazaj. Wraghman in njegova skupina so naredili še zanimiv izračun, s katerim so ugotovili, da bi Homo erectus moral jesti kar 5,7 do 6,2 uri na dan surovo meso, da bi zadostil energetskim potrebam njegovega organizma. Povedano drugače, ko ne bi jedel, bi nabiral hrano.

Obstajajo tudi teorije razvoja človeka, ki ne prisojajo tako velikega pomena ognju in plamenom. Zato je to še vedno odprta tema za raziskovanje, vedno odprta za nove ideje in odkritja. Meni je najbolj všeč “povezovalna”: jezik, ogenj, sodelovanje in visoka stopnja družabnosti so iz nas naredile, kar smo, pa čeprav smo le ena izmed kreacij evolucije, ki nima cilja in ni vodena.

V celem zapisu se še nisem vprašala, kaj ogenj pravzaprav je.

Našla sem zanimivo razlago, da je ogenj hitra oksidacija materiala oz. goriva v procesu zgorevanja, kjer nastaja toplota; po navadi je prisoten tudi plamen. Skrivne sestavine ognja so torej kisik in gorivo, ogenj pa smo potem ljudje uporabili za gorivo za naše možgane.

Za vse navdušence nad možgani naj omenim še eno raziskavo, v kateri so brazilski raziskovalci preračunali, da bi gorile, ki imajo sicer večja telesa kot mi, a manjše možgane, morale na dan jesti surovo hrano še dve uri več, torej poleg devetih ur, ki jih že tako ali tako namenijo prehranjevanju. Na ognju kuhano hrano je bilo lažje pregrizniti in prebaviti, ob tem pa nimam v mislih samo mesa, temveč s kuhanjem spremenimo tudi zelenjavo; nekatero lahko jemo kuhano celo kljub temu, da surova vsebuje toksine.

Ogenj ni omogočil samo obdelave hrane, ogenj je prinesel tudi novosti v izoblikovanju orodij, ki so jih uporabljali prvi ljudje. Ampak o tem kdaj drugič.

Sedaj pa grem kresovat; pa lep praznik dela!

To je to!
Z

Stringer, C. 2011. The Origin of our Species. London: Penguin Books, str. 139-141

Knjiga

Včeraj je bil Svetovni dan Zemlje, danes je Svetovni dan knjige. Ker pišem blog ob torkih, se bom kljub svoji ljubezni do Zemlje usmerila h knjigam. Knjige imam tudi rada; z veseljem jih prebiram, tako leposlovne kot strokovne. Želim si, da bi imela več časa za branje knjig. Zdi se mi, da nam tega v današnjem času primanjkuje. Ko preberem knjigo, si velikokrat zaželim, da bi se lahko s kom o knjigi tudi pogovorila. A na žalost redkokdaj istočasno beremo iste knjige ali pa poznam premalo ljudi, ki berejo knjige. Kaj pa vem…

Del moje knjižne zbirke.

Karkorkoli, danes knjige praznujejo: velike, debele, tanke, nove, stare, smešne, žalostne, odkrite, barvne, črnobele. Današnji dan, 23. april, je leta 1995 uradno dodelil knjigam UNESCO. Prva povezava knjig in 23. aprila se je zgodila leta 1923 v Španiji, ko so se 23. aprila spomnili pogreba avtorja romana Don Kihot, Miguela de Cervantesa. Umrl naj bi 22. aprila 1616. Prav tako je na ta dan, po julijanskem koledarju, umrl tudi Shakespeare. S smrtjo dveh velikih avtorjev tako 23. aprila častimo knjige.

Izvir besede knjiga prihaja iz kitajščine k’uen, k nam je prišla s posredovanjem turške kuinig. V slovanskih jezikih poznamo še sopomenko knjigi, besedo bukva, ki je veliko bližja angleškemu izrazu za knjigo book. Izvir naj bi bil v indoevropejskih jezikih, povezava pa je očitna z imenom drevesa bukve. S knjigo naj bi jo povezovali zapisi na bukovem lesu.

Za knjige moram danes tudi sama, saj jutri pišem kolokvij. Naj vam ob svetovnem dnevu knjig podarim še nekaj zanimivih povezav, ki predstavljajo knjige; takšne in drugačne.

Maria Popova s svojo spletno stranjo Brain Pickings nikoli ne razočara. Prav tako nas ne pustijo hladnih njene strani Literary Jukebox, kjer si lahko prebereš kakšen citat iz knjige, ob tem pa prisluhneš pesmi, ki skoraj vedno sodi zraven. Sevede je tudi njena knjižna polica vredna ogleda. Meni pride še posebaj prav, ko iščem kakšna darila. Še nasvet glede kupovanja knjig: najbolj ugoden in zanesljiv je glede na moje izkušnje Book Depository. Mogoče res nimajo vsega in ne dobiš knjige v treh dneh, je pa najcenejši. Če iščeš kakšno knjigo v elektronski obliki, priporočam tole povezavo.

Knjige so boljša zabava kot televizija. Le v roke jih je treba vzeti.

Kaj pa spisek mojih “najljubših”* knjig?

Hmm, v petem razredu osnovne šole sem v roke dobila knjigo Zofijin svet Josteina Gaarderja, ki je verjetno ena izmed glavnih krivk, da se verjetno nikoli v življenju ne bom nehala čuditi stvarem okoli sebe in ne bom opustila radovednosti. Kasneje sem seveda prebirala Douglasa Adamsa in njegov Štoparski vodnik po galaksiji pa tudi ostale njegove odpiljene zgodbe. Seveda sem šla tudi skozi obdobja obsedenega branja kriminalk; v spominu mi je ostal samo beneški detektiv Guido Brunetti, ki ga je ustvarjala Donna Leon. Prebirala sem tudi knjižne podlage za eno izmed mojih najljubših nanizank, Bones, ki jih piše ameriška fizična antropologinja Kathy Reichs. V tretjem letniku gimnazije sem dobila v roke knjigo Genom Matta Ridleya. Ta knjiga je prispevala k odločitvi o študiju biologije. V zadnjem času pa sem si najbolj zapomnila knjigo Kulturni šimpanz raziskovalca in profesorja Williama C. McGrewa. Pa še veliko drugih bi se našlo. Priporočaš tudi ti kakšno? (Lahko zapišeš v komentar.)

To je to!

knjižnimolj Z, ki komaj čaka poletje, da bo čas za knjige

*Stvari res ne maram deliti na najljubše in ne najljubše, raje vse vidim različne in drugačne, vse na svoj poseben način.

Ledvica

“Who wants to live forever?,” se sprašujejo Queeni. Jaz že ne, tudi za vedno mlada si ne želim biti. Vseeno me odkritja regenerativne medicine vedno znova navdušujejo, zato je današnja beseda tedna ledvica.

Vsak izmed nas ima dve, levo in desno. Služijo ohranjanju homeostaze oz. ravnovesja organizma, regulirajo vsebnost elektrolitov, nadzorujejo kislo-bazično ravnovesje in v organizmu skrbijo tudi za ravnovesje soli nasproti vodi. Njihova glavna naloga je filtriranje krvi in s tem, ob tvorjenju urina, odstranjevane strupenih snovi iz organizma. Izločita se urea in amoniak, medtem ko se voda, glukoza in aminokisline med filtracijo ponovno reabsorbirajo oz. privzamejo v organizem.

Privzem vode in tekočin v ledvicah razloži tudi vsem dobro znani učinek, ko nas tišči na stranišče, ko pijemo alkohol; še posebaj je to opazno ob pitju piva. Vodo v ledvicah privzemamo s proteini, imenovanimi akvaporini. Njihovo število nadzoruje antidiuretični hormon (ADH), ki ga sprošča nevrohipofiza. ADH tako sproži vstavljanje akvaporinov v membrane ledvenih kanalčkov. Tako več kot je prisotnega ADH-ja v krvi, več akvaporinov je v ledvicah, več vode se privzame in ledvice ustvarjajo manj urina, a je ta bolj koncentriran. Ko pa pijemo alkohol, ta zaustavi nastajanje ADH-ja v nevrohipofizi, zaradi česar je v ledvenih kanalčkih manj akvaporinov in ne prihaja do ponovnega privzema vode, tako da nastaja več urina, ki pa je manj koncentriran. Vse to pa vodi do rednih obiskov stranišča vsakokrat, ko prepijemo večer.

Ledvice so uporaben organ, kar se še posebaj izkaže pri pacientih, ki jim ledvice ne služijo, kot bi morale. Ledvice so kar pogostokrat presajeni organ. Ker pa donorjev ledvic le ni dovoj, se znanstveniki trudijo sestaviti umetno ledvico, ki bi jo lahko vstavili v paciente in tako nadomestili trajno obolel ali poškodovan organ.

Prejšnji teden so v reviji Nature Medicine poročali o uspešnem poskusu, o zamenjavi ledvice pri podgani, ki so ji vstavili umetno narejeno ledvico. Umetno ledvico so naredili tako, da so vzeli ledvico mrtve podgane in iz nje odstranili vse celice, ohranili pa le t. i. matrico oz. oder za postavitev nove ledvice, ki ga predstavlja kolagen. Matrica je bila sestavljena iz strukturnih proteinov, ki sestavljajo ledvico. Osnovo ali matrico so postavili v steklene komore, napolnjene z nutrienti oz. hranili ter s kisikom. Ker so ledvice kompleksen organ, so matrici dodali še cevčice, ki so predstavljale renalno arterijo, veno in ureter. Nato so dodali ledvične celice mladih podgan in človeške umbilikalne venske endotelne celice. Slednje so prekrile oz. obdale mesta, kjer se nahajajo krvne žile v ledvicah. Podganje celice so dodali v matrico s pomočjo uretra in so zapolnile vse ledvične vode, ki sestavljajo ledvični urinski filtracijski sistem. Najbolj zanimivo je bilo dejstvo, da so se mlade, še nediferencirane pogdanje celice razvile glede na mesto, na katerem so bile, v strukturo, ki sodi na tisto mesto. Torej je diferenciacijo vodila matrica, na katero so dodali celice. Tako se je sestavil celoten organ, celice pa so “usmerjali” strukturni proteini.

Tako sestavljeni organ so nato vstavili v podgano in nove ledvice so delovale: filtrirale so kri in proizvajale urin. Izkoristek novih ledvic pa vseeno ni bil tako dober, kot je izkoristek zdravih ledvic. Umetno ustvarjene ledvice so producirale le eno tretjino urina, ki ga sicer proizvedejo zdrave ledvice. Kreatin, stranski produkt delovanja mišic, ki ga prav tako uporabljamo kot mero zdravosti ledvic, so odstranile 36-krat počasneje kot zdrave ledvice. Na tem mestu je dobro opozoriti, da ljudje, ki trpijo za boleznimi ledvic, uporabljajo dializo šele, ko delovanje njihovih ledvic pade pod 15 % delovanja zdravih ledvic. Tako bi bil velik uspeh že, če bi bilo potencialno delovanje umetno ustvarjenih človeških ledvic nad 20 % delovanja zdravih ledvic.

Naj sklenem z malo manj obetavnim dejstvom: daleč smo še od uporabe umetno ustvarjenih organov pri človeku. Je pa predstavljeni dosežek vseeno eden izmed pomembnejših delov sestavljenke, imenovane Umetna gradnja organov.

Pazite na svoje ledvice!

To je to!
Z

*Dodatne predstavitve umetne podganje ledvice so dostopne tukaj: link1 in link2.

Mesto

7,1 milijarda nas je; in številka se še povečuje. Kje smo? Večina nas živi s mestih. Tale slika lepo oriše gostoto prebivalstva na zemlji; vsaka izmed barv predstavla milijardo ljudi. Največ jih živi, kot lahko tudi predvidevamo, v Aziji.

V teh dneh sem naletela na fotografije Michaela Wolfa, ki prikazujejo tesne stolpnice Hong Konga. Priznam, da so me malo pretresle. Še bolj zanimiv se mi zdi projekt Per Square Mile, kjer Tim de Chat ugotavlja, na kakšno območje bi lahko spravili vse ljudi. Tako nam pokaže, kakšen del ZDA bi vsi zasedli, če bi imeli mega-mesto po zgledu Pariza ali pa Londona.

Prva mesta naj bi, po arheoloških odkritjih sodeč, nastala v Mezopotamiji. Med bolj znanimi pa je vseeno mesto v Turčiji, v pokrajni Anatolija, Çatalhöyük. Nastalo naj bi kar 7500 let pr. n. št.

Na vprašanji, kako in zakaj so se ljudje začeli združevati v mestih, nimamo dokončnih odgovorov. Obstaja več različnih teorij. Nekateri postavljajo začetke mest v neolitik in z njim povezanim razvojem ter razcvetom poljedelstva. Po drugih teorijah pa naj bi se mesta razvijala že pred razcvetom poljedelstva. Razvila naj bi se zaradi lažje izmenjave različnih dobrin (orodij, semen itd.). Po mojem se pravilen odgovor skriva nekje med obema teorijams. Torej poljedeljstvo in začetek blagovne menjave. Pa saj ljudje smo socialna bitja in se radi družimo z drugimi ljudmi, tako da ni čudno, da smo prej ali slej prešli od vasi do mest!

Res je, da so sedaj mesta postala ogromna. In čeprav so mi velika mesta zelo všeč, sem se jeseni z velikega Dunaja vedno rada vračala v malo Ljubljano. Na koncu se ne morem upreti primerjavi med nočnimi slikami mest, ki so jih je posneli z Mednarodne vesoljske postaje, in slikami nevronov pod mikroskopom.

In seveda so objave vredne tudi slike mest, ki prikazujejo nebo nad mesti, če ne bi bilo svetlobnega onesnaženja. Ah, kaj zamujamo!

Pariz brez svetlobnega onesnaženja

To je to!
Z

Vonj

Verjetno imamo sedaj že vsi dovolj snega in dežja. Ampak pomislite na poletni dež, ki pade po daljšem sušnem obdobju; takrat ko po dežju zadiši vse naokoli! Temu pojavu rečemo petrihor: petri kot kamen in ihor kot kri, ki naj bi tekla po žilah starogrških bogov. Avstralski raziskovalci so že skoraj 50 let nazaj raziskali ta pojav in ugotovili, da vonj, ki ga zaznamo, pride iz olj, ki jih sproščajo rastline v času suhega obdobja in med drugim tudi zaustavljajo kalitev semen. Poleg tega pa k temu vonju pripomore tudi substanca geosmin, ki jo sproščajo mikroorganizmi iz skupine Actinobacteria. Bakterije spročjao geosmin ob nastajanju spor. Tako dež udari ob tla, kar vodi do dvigovanja spor višje v zrak — takrat se sprosti tudi geosmin, ki tvori del t. i. vonja po dežju. Poleg tega k vonju po dežju prispeva tudi ozon, še posebaj ob poletnih nevihtah.

Da je beseda vonj postala beseda tedna, je kriva tudi včerajšnja Googlova prvoaprilska šala, ki so jo vstavili kar v brskalnik. Nekateri smo nasedli in veselo začeli uporabljati Googlov Nos beta ter močno prevohali svoje računalnike, kajneda? 😉 Nja, hitro sem ugotovila, da gre za šalo, saj nobena od naših psičk ni napadla računalnika in ga prevohala. Če ste šalo slučajno spregledali, si poglejte tale video o Googlovem nosu:

Ko smo že pri psih: ali veste, zakaj vonjajo veliko boljše kot mi? Psi zaznavajo kar 1000- do 10.000-krat boljše kot mi. Psi imajo v svojih nosovih kar nekajkrat več, odvisno od pasme, olfaktornih receptorjev ali celic, ki zaznajo vonjave, kot pa ljudje. Poleg tega imajo tudi večji del možganov namenjenih prepoznavanju vonjav kot pa ljudje.

Psi se v večini res zanašajo na vonj. Mimogrede, tudi vonju po dežju, ki je lahko za nekatere enak vonju zelenja, ki bo vzbrstelo, nekaterim skupinam ljudi, kot na primer zahodnoavstralskim Pitjatjantjarijem, sporoča, da bo ta dež povzročil rast. Ta pojav povezujejo z živalmi, ki jih lovijo; vse skupaj je pomembno za njihovo preživetje in prehrano. Za nekatera ljudstva, ki živijo povezana z naravo, je vonj po dežju, in verjetno še po čem, zelo pomemben. Avstralska antropologinja Diana Young to povezanost vonja in pojavov v okolju oz. pričakovanja pozelenelosti imenuje kar “kulturna sinestezija”. Jaz pa vseeno komaj čakam, da zadiši po soncu! No, pa saj bo šele za tem lahko ponovno zares zadišalo po dežju.

To je to!
Z