Odraslost

Joj, kdaj bom lahko rekla, da bo po poklicu, saj veš tisto …, ko bom velika? Mislim velika sem že, samo kdaj pa bom zares odrasla ali sem že? Sicer do mene so že prišli komentarji, da sem 30 letnica ujeta v telesu 20 letnice. Domači bi verjetno rekli, da sem čisto neodrasla in nesamostojna. Jaz pa še ne vem čisto točno kaj sem, upam, da se kmalu najdem.

Danes sem naletela na zanimivo vprašanje: “Kdaj otroci postanejo odrasli?” Za to imamo različna merila, pravno gledano smo odrasli, ko postanemo polnoletni. Od takrat naprej smo odgovorni za svoja dejanja. Kako pa pride do določitve starosti za polnoletnost in kaj ima znanost za povedati o odraščanju?

Kot je omenjeno v zapisu z NYT odraščamo vse do sredine 20ih let, ko se pospešeno razvija, evolucijsko najnovejša pridobitev, prefrontalni korteks. Laurence Steinberg se sprašuje ali bi bilo potrebno prilagoditi zakonske meje odgovornosti, glede na razvoj možgan. Pri čemer naj bi bili pri 16ih letih sposobni logičnega sklepanja in razumevanja, torej tudi odločati o svojem zdravju. Medtem ko smo pri tej starosti še zmeraj ne zmožni samoregulacije in nadzora, kar pomeni, da se nas v nekaterih primerih obravnava kot neodgovorne za kriminalna dejanja.

Še posebaj zanimiv pa se mi zdi zaključek, kjer nam s primerom starosti, ko lahko dobijo izpit za avto, nasproti starosti, ko lahko začnejo piti alkohol in gledati malo bolj odrasle filme. Slednja starost je nekaj let višja kot tista za pridobitev dovoljenja za izpit. Meni pa je najbolj všeč dejstvo, da ima zadnje čase ravno nevroznanost skoraj povsod prste vmes, povsod se jo zlorablja. Na določanje starosti, ko pa si ti odgovoren oz. neodgovren za svoja dejanja, pa na srečo nima vpliva. Po mojem mnenju pa lahko sam razvoj možgan zelo dobro opišemo, edini pomislek, ki ga imam sodi v začetek tega zapisa, naj vas spomnim: “30 letnica ujeta v telo dvajsetletnice,” tudi naši možgani se v vsakem individuumu malo drugače razvijajo z drugačno hitrostjo, z drugačnimi povezavami. Kako pa bi to lahko zares pravično, objektivno ocenili, predvsem pa da ne bi prišlo do zlorab. Verjetno se je res boljše držati že ustaljenih pravil.

Torej, ali sem odrasla? Ali kdaj sploh bom?

Ne vem, bomo videli. Edino kar si želim je, da tudi ko odrastem, če še nisem, ne izgubim svoje radovednosti in ohranim otroka v meni. Ah, kako preveč poetično.

To je to!

Z

Letalo

Med podaljšanim vikendom sem spet letela; sama ne znam, sem pa sedla v letalo in odletela v širni svet. Obiskala sem London. Na poti nazaj sem se zamislila – kdo se je že spomnil letala, kdo ga je izumil? Hah, brata, katera že … nekaj podobnega, Wright! Če bi se tako zamislila sredi belega dne, ko bi imela dostop do interneta, in ne nekaj tisoč metrov nad Zemljo, bi takoj preverila na Wikipediji, kdo je bil izumitelj letala. Ker pa to ni bilo mogoče, sem se odločila, da se bom danes malo izobrazila.

Ko sem začela pisati, sem se najprej spomnila na pesem I believe I can fly in na legendo o Ikarju in Dedalu. Ikarju je oče Dedal zgradil krila iz lesa in voska, da bi pobegnil s Krete; edino pravilo, ki bi se ga moral Ikar držati, je bilo, da ne sme leteti preblizu Sonca, saj se bodo krila stopila. A nesrečni Ikar je storil ravno to; njegov let se ni končal srečno, saj je Ikar utonil.

Sedaj pa letala več ne padajo z neba kar tako in so med bolj varnimi prevoznimi sredstvi. Glede na statistiko so bolj varna kot avtomobili.

Nad oblaki

Najprej so se spomnili, da bi bilo pri letu pametno oponašati obliko kril (mimogrede; krila so ena izmed fantastičnih izumov evolucije, celo večkrat neodvisno so se razvila; nekoč bo TBT krilo), kot jih imajo ptiči, zato so raziskovali razne naprave in modele, ki bi jim omogočili jadranje po zraku. Šele brata Wright pa sta uspešno rešila problem in opravila prvi nepretrgan in nadzorovan polet z napravo, težjo od zraka. Bilo je leta1903. Pa smo dobili prvi prototip letala. V nadaljnih 100 letih se je letalstvo zelo razvilo. Mene najbolj navdušujejo ogromna letala, ki pa jih na žalost še nisem uspela prav zares videti, kaj šele da bi letela z njimi, sem pa o njih videla kar nekaj dokumentarcev. Prav rada bi nekoč letela z Airbusom A380. Ko sem bila manjša, mi je bil všeč tisti lovec, ki se lahko skrije radarju; bil je ravno dovolj poseben zame. A, še nekaj si želim: da bi šla v letalo na zadostno višino (nekaj nad 10000 metri) in bi se spustili v prosti pad, tako bi, vsaj za nekaj 10 sekund, občutila breztežnost.

Za konec bi se lahko izobrazila še o samem delovanju letal, o katerem ne vem dosti, sem pa odkrila, da na spletnem portalu How stuff works najdemo tudi to. Preverite in si razširite obzorje.

Zdaj pa odletim v spanje in sanje.

To je to!

Z

Mikrobiom

Mogoče po novem že mikrobiom, kot sem imela pretekli teden konektom.

Zanimivo dejstvo: v telesu imamo več bakterij, gliv in ostalih mikroorganizmov kot pa naših lastnih celic. Če se spomnite, pretekli teden sem zapisala, da imamo v možganih okoli 86 milijard nevronov, plus še vse ostale celice, ki jih skrivamo v lobanji; tem moramo prišteti še vse celice v celotnem organizmu, kar naj bi znašalo kar približno 10 trilijonov celic, pa nas mikroorganizmi še vseeno premagajo, in to kar za desetkratno vrednost.

Na koži nas ščitijo, v črevesju nam pomagajo prebavljati. Zadnje čase pa je postalo očitno popularno mapiranje vsega, kar pride mimo; tako tudi mikrobiologi mapiranjo naše mikrobiome. Ugotovili so, da lahko glede na črevesno mikrobno populacijo razdelimo celotno človeško populacijo v tri večje razrede, kar pride prav pri določanju vzrokov nekaterih bolezni pa tudi pri zdravljenju, vezanem na osebo.

Če se želite pobližje spoznati s čudnim svetom znotraj nas, pa si poglejte tole super interaktivno predstavitev našega mikrobioma.

Pazite na svoje mikroprijatelje! To je to!

Z

Konektom

Ko sem napisala besedo konektom v naslov, sem se zgrozila, kako grozna je videti ta sicer prijetna angleška beseda connectome, ko jo prevedemo v slovenščino. Drugače mi je slovenščina všeč in se ne zmrdujem nad njo, pa vseeno, konektom? No ja, naj bo. Kaj je konektom?

Besedo konektom je skoval nevroznanstvenik Olaf Sporns leta 2005. Definiral jo je kot konekcijsko matriko človeških možganov.

Znanstveniki, ki stojijo za ameriškim projektom človeškega konektoma, želijo sestaviti neke vrste zemljevid povezav nevronov v naših možganih. To se morda na prvi pogled zdi preprosto, a se lahko še kako zaplete, če se zavemo, da imajo naši možgani okoli 86 milijard nevronov (o točni številki se še ne ve), vsak nevron pa tvori okoli 10 tisoč povezav skozi sinapse z ostalimi nevroni. Vsega skupaj ocenjujejo, da obstaja od 100 do 1000 trilijonov povezav. Torej sestaviti zemljevid povezav v možganih le ni tako preprosto. Če vam povem, da ima slavni črv C. elegans le 302 nevrona in da so za njihovo mapiranje porabili 14 let, sem vas verjetno prepričala, da bi nas kljub veliki želji mapiranja naših možganov, morda prej ujel razpad vesolja kot pa končni uspeh.

Naših možganov so se lotili malo drugače kot pa črvovega živčevja. Uporabljajo tehnologijo slikanja z magnetno resonanco in sicer kombinirajo slikanje strukture možganov in funkcije posameznih delov možgano, poleg tega pa pridobljene podatke analizirajo s pomočjo mrežne teorije (network theory).

Zakaj pa je smiselno raziskovati in sestavljati konetkom človeških možganov?

Meni se to zdi najbolj smiselno za raziskovanje različnih bolezni, katerih posledice oz. vzroki naj bi bile ravno napačne povezave v možganih, bodisi preveč ali premalo. Ko bi poznali napake v povezovanju možganov, bi lažje odkrili in prilagodili zdravila za zdravljenje določenih bolezni, tako da bi popravljali povezave v možganih. Tole se sliši kar malo znanstvenofantastično.

Na tem mestu se mi zdi smiselno omeniti še švicarski megalomanski projekt Blue Brain Project, kjer želijo zgradili sintetične oz. virtualne možgane s pomočjo superračunalnikov, vse do procesov, ki se odvijajo na molekularni ravni. Še večja znanstvena fantastika, kajne?

To je to!

Z

Borovnice

Danes sem si na sprehodu po Mariboru privoščila sladoled. Kot po navadi je bila polovica kepice vijolično obarvana borovnica. Borovnice imam rada že od malega, ko sem jih hodila v gozd nabirat skupaj z mami in babi. Ta navada se me v junijskih in julijskih mesecih še kar drži, in tako po navadi kar nekajkrat odidem na bližnji hrib in se za nekaj ur izgubim v iskanju grmičkov, polnih borovnic, dokler ne napolnim svoje škatlice za borovnice. Odkar imamo pri hiši psa, to počnem še bolj pogosto. Komaj čakam tiste mesece, ko pridem nazaj s sprehoda cela vijolična po rokah in okoli ust. Borovnice si privoščim skupaj s skuto za večerjo in kosmiči za zajtrk. Sicer še ni čas borovnic, ker se gozd šele dobro prebuja. Zamisel za izbiro besede tedna mi je dal slasten sladoled ter študija z odmevnim naslovom: Uživanje borovnic lahko zamakne kognitivni upad pri starejših ljudeh, o kateri sem brala pretekli teden.

Borovnice so bogate z flavonoidi, med katere spadajo tudi modri do rdeči antociani; slednjih je v borovnicah največ. Antociani imajo antioksidativne in antiinflamatorne lastnosti. To pomeni, da med drugim sodelujejo tudi pri uničenju nezdravih celic in zmanšujejo količino vnetnih mediatorjev v tkivih. Zelo množično jih raziskujejo tudi v medicinske namene. Koristne naj bi bile za cel spekter različnih obolenj; poleg nevrodegenerativnih bolezni jih uporabljajo tudi pri rakastih obolenjih, različnih vnetjih itd.

Najbolj zanimive zame so nevrodegenerativne bolezni in z njimi povezana prej omenjena raziskava. V njej so že več kot trideset let nazaj začeli na vsako četrto leto spremljati prehranjevalne navade večjega števila žensk. Njihove prehranjevalne navade so spremljali s polkvantitativnimi vprašalniki o prehrani. Med letoma 1995 in 2001 so kar 16.010 žensk, takrat že starejših od 70 let, izbrali za raziskavo, s katero so preučevali kognitivni upad. Glede na te teste so kasneje naredili statistične primerjave in odkrili statistično značilno razliko med tistimi, ki so uživale veliko antocianov, ki so jih dobile z borovnicami ali jagodami, ter tistimi, ki tega sadja niso uživale v tako velikih količinah. Razlika v starosti in stopnji kognitivnega upada je bila v povprečju dve leti in pol.

Raziskovalci sicer trdijo, da so bili pozorni na možnost, da različne preiskovanke prihajajo iz različnega socialnoekonomskega ozadja in so to zavrgli. Vseeno pa opozarjajo, da obstaja možnost, da so bile te ženske tudi bolj fizično aktivne od ostalih. Poleg tega obstaja še težava z napakami v izpolnjevanju vprašalnikov o prehranjevalnih navadah, pri katerih bi lahko prišlo do pripisovanja prevelikega pomena borovnicam in jagodam. Kakor so opozorile avtorice v sklepu, je treba biti pozoren tudi pri generalizaciji rezultatov raziskave na oba spola.

Meni se zdi omenjena raziskava zelo zanimiva; bila naj bi tudi prva bolj resna epidemiološka študija, v kateri so preiskovanke spremljali kar trideset let. Takih raziskav je sicer zelo malo. Do sedaj so vpliv borovnic, in s tem antocianov, preverjali le s testi na kakšnih glodalcih ali pa v krajšem časovnem obdobju.

Poleg tega bom še naprej bom veselo jedla borovničev sladoled in komaj čakala nabiranje borovnic v gozdu. Še babi jih bom ponudila; občasno jo bom tudi povabila zraven, da bova dobili antociane pa še fizično bova aktivni. Zmagovalna kombinacija.

To je to!

Z