Archive | november, 2012

Zgeckanje

28 Nov

Kakšna prikupna beseda … Kako sem prišla do nje? Danes me daje srbečica na desni roki, kjer imam manjšo rano, ki je nastala zaradi neprevidnosti pri peki. Ker pa nisem želela pisati o bolečini, sem pomislila na žgečkanje.

Zadnjič smo na seminarju iz vedenjske biologije gledali žgečljive podgane; že dolgo vemo, da so naši najbližji evolucijski sorodniki, primati, prav tako dovzetni do žgečkanja.

Ampak žgečkanje ni tako preprosto, kot se najprej zazdi. Že to, da sami sebe ne moremo žgečkati, je dovolj zanimivo. Naši možgani, pravzaprav mali možgani, imajo zmožnost predvidevanja naših čutnih zaznav, ko želimo sami sebe žgečkati. Tako se izgubi občutek negotovosti oz. nepričakovanosti žgečkljivega dražljaja.

Obstajata dve vrsti žgečkanja, knismeza (knismesis) in gargaleza (gargalesis). Prva opisuje zaznavanje nežnega dotika, kot je na primer kakšna pikapolonica, ki zmedeno pristane na naši roki, da ne bom pristranska … Ali katerakoli druga prikupna žuželka. Medtem pa na drugi strani gargaleza opisuje bolj močnan dotik, ki sproži tudi smejanje in celoten nagajiv proces žgečkanja.

Občutek žgečkanja zaznamo z mehanoreceptorji v naši koži. Do možganov potujejo po spinotalamični poti. Na tem mestu je vredno omeniti odkritje nemieliziranih živčnih C vlaken, po katerih naj bi potovali prijetni občutki dotika, kamor verjetno sodi tudi žgečkanje. Kasneje gredo informacije po nevronih in s tem po enaki, že omenjeni poti v možgane, po kateri potuje tudi trenutna srbečica na moji desni roki. Te zaznave potujejo do somatosenzoričnega korteksa. Na koncu pride do aktivacije enakih anatomskih delov pri zaznavanju prijetnih dotikov kot pri zaznavanju bolečine. Gre za opiodini in dopaminski sistem v možganih.

Kje pa pride do povezave med žgečkanjem in smejanjem?

V raziskavi, ki so jo opravili s funkcionalno magnetno resonanco, so ugotovili, da ob tem pride do aktivacije v hipotalamusu, ki sproži vedenjski odziv na dražljaj v obliki smejanja. Informacijo o občutenju žgečkanja projicira na periakveduktalno sivino, ki deluje tudi kot pomemben center za nadzor vokalizacije.

Žgečkanja pa ne moremo prikazati samo kot nevrofiziološki fenomen, saj je v njem prisotna tudi družbena komponenta. Že pri nekaterih populacijah šimpanzov so opazili družabno čohljanje. Poleti sem prebrala super knjigo Williama C. McGrewa Kulturni šimpanz. V njej omenja šimpanzjo skupino M v Mahaleju v Tanzaniji, ki vsakodnevno uporablja družabno čohljanje med družabnim negovanjem (McGrew, 2004). Tudi že Darwin je govoril o pomenu žgečkanja za nas; psihologi žgečkanje omenjajo v povezovanju odraslih z otrokom. Ob tem se spomnim, da sem mlajšo sestro, ko je bila še manjša, kar pogostokrat žgečkala; seveda sem dobila nazaj podoben odziv.

Za žgečkanje torej niso dovolj le naši možgani, za žgečkanje sta vedno potrebna dva. Pa imam dober primer za prepričevanje ljudi, da vsega le ni moč najti v možganih.

To je to!
Z

*Torek je že mimo, malo kasnejša objava. Ker me je svet žgečkanja povlekel vase, kot črna luknja.

Piškot

20 Nov

Šele danes sem spoznala, da v Piškotarni še nisem predstavila besede piškot. Beseda izhaja iz italijanske besede biscotti, ta pa je seveda izpeljana iz latinščine. Sestavljena je iz dveh delov, besed bis, kar pomeni dvojno, in coctum ali pečeno. Gre torej za nekaj podobnega oblatom: testo je bilo prvič zapečeno, da se je pripravilo, in potem še enkrat pečeno, da je postalo bolj suho, zato dvojno (za)pečeno. Ker je bil končni izdelek zelo suh, so bili piškoti v času starega Rima namenjeni popotnikom in rimskim legijam. Njihov namen ni bil v sladkanju življenja povprečnega Rimljana.

Sladki piškoti izvirajo iz Perzije, kjer so v 7. stoletju začeli uporabljati sladkor za vsakodnevne potrebe. Kasneje so se čez Španijo razširili po Evropi. Tako so bili v 14. stoletju že znani po celotni Evropi. Takrat so se z njimi začeli sladkati vsi, od revnih do bogatih.

Američani so piškote spoznali šele v 17. stoletju, ko so jih tja pripeljali Angleži.

Beseda biskotti pa izvira iz latinščine, zato naj se za trenutek vrnem v čas Starega Rima, ko niso poznali tako široke izbire piškotov, kot jo poznamo sedaj. Ob zatonu starorimske kulture so tudi takratni piškoti odšli v pozabo. Šele kasneje, v obdobju renesanse, so na ozemlju Italije, v Toskani, ponovno začeli ustvarjati kulinarične dobrote.

Sedaj ne poznamo več meja pri ustvarjanju sladkih pregreh: lahko pripravimo rogljičke, kokosove poljubčke, kukije, miklavževe tolarje, medenjake in še in še. Naša domišljija v svetu piškotov nima meja; ravno zato jih obožujem. Danes sem po naključju pripravila piškote na spodnji sliki, iz krhkega testa, ki mi je ostalo ob peki jabolčne pite.

Piškot ni edina zanimiva beseda, ki jo uporabljamo za opisovanje sladke pregrehe. Ker se naš jezik na žalost, ali pa na srečo, modernizira in mladi uporabljamo kar nekaj amerikanizmov, kdaj pa kdaj slišimo tudi besedo cookie.

S sestro zelo radi pečeva in se sladkava s kukiji ali cookies. Sestra zelo rada pripravlja tiste prave, čokoladne kukije.

Beseda cookie ima prav tako zanimiv izvir. Njene korenine se skrivajo na Nizozemskem v besedi koekje ali neformalno koekie. Beseda izvira iz besede koek ali torta in pomeni mala torta. Cookies so torej male torte.

Kar lačna sem postala. Počutim se kot Cookie Monster, tako da, hmm, kadarkoli imate piškote, jih delite naokoli in osrečite še ostale. Na sladkanje! Njam, njam …

To je to!
Z

Ulica

14 Nov

Rada tečem. Tečem tudi po Dunaju. Super način za spoznavanje mesta. Še posebej če vas ni strah, da bi se izgubili, ali pa če imate dobro prostorsko orientacijo; reši vas lahko tudi GPS v žepu. Tako grem skoraj vsak drugi dan teč naokoli po Dunaju; ko grem sama, se grem izgubljat po mestu. Vidim veliko zanimivh ulic, grafitov, trgovin; opazila sem tudi zanimiva imena nekaterih ulic. V meni se je porodilo vprašanje, od kod imena ulic? Kdo se je tega prvič spomnil? Kje se je vse začelo? Uporabljajo povsod po svetu poimenovanje ulic, kot ga poznamo pri nas?

Ko sem na njej, se vedno spomnim na našo pesjanarko Frejo.

Sem iskala po internetu, a mi ni uspelo najdi nič zanimivega. Zato sem vprašala mami in izvedela, da je v Avstroogrski poimenovanje ulic uvedla Marija Terezija. Kasneje sem tudi odkrila, da imena nekaterih ljubljanskih ulic dejansko obstajajo iz 18. stoletja, npr. Čevljarska ulica, Gosposvetska cesta … Kaj in kako se je to bolj podrobno dogajalo v Sloveniji, ne vem; verjetno je opisano v tej knjigi. Če bi bila v Ljubljani, bi jutri zagotovo odšla potešit svojo radovednost v knjižnico. Kljub temu vam lahko postrežem z drugimi zanimivimi zgodbami.

Pred tem sem pomislila tudi na Stari Rim. Rimljani so nekaterim cestam že dodelili imena. Imeli so tudi zemljevid, Antonijev itinerarij vseh cest v njihovem imperiju. Cestam so pravili vie ali viae v množini.

Čemu pa služijo poimenovanja ulic?

Zagotovo nam prihranijo veliko truda, ko skušamo nekomu razložiti, kje bi se dobili, in namesto opisa, kako ulico vidimo mi, povemo splošno znano ime. Saj se lahko zgodi, da nekdo drug vidi isto ulico z drugačnimi očmi in verjetno ulice ne bi enako opisal, še posebej če to ulico vidi prvič v življenju. Zato se ne moremo zanašati samo na človeško (verjetno le ni samo človeška; tudi nekatere živali jo izkazujejo) sposobnost “Theory of mind” ali teorije uma, kar med drugim pomeni, da smo sposobni vedeti, kaj nekdo ve oz. da nekdo nekaj ve.

V primeru podajanja navodil, kam naj nekdo pride, to ni vedno tako uporabno. Še posebno ne, če mi vemo, kako nekam priti, novemu prišleku pa se to ne sanja. Zato lahko uporabimo strategijo, da v razlagi eliminiramo oz. zavržemo vse možne napačne podatke, ki izgubljenega človeka ne zadevajo, a jih vseeno omenimo kot neprave, na poti do nas, kot to predlagajo na zelo dobrem blogu Mindhacks.

Poleg opisane zmešnjave bi nastal še večji nered, če bi prišlo do nesreče in bi tako razlagali reševalcem, kam naj pridejo. Veliko lažje je povedati naslov ulice.

Naslednja pomembna stvar je dostava pošte. Kar uporabno je imeti naslove. Ne vem, kako bi to drugače rešili. Prav gotovo pa se najde še kakšna uporabna vrednost poimenovanja ulic. Se spomnite še kakšne?

Naslednja zanimiva stvar je številčenje ulic. Verjetno je to nastalo sočasno s poimenovanjem ulic. Obstaja zanimiva zgodba o parfumu, Eau de Cologne ali kolonjski vodici. Nisem vedela, da gre pravzaprav za “kölnsko” vodico. Prvi jo je naredil italijan Giovanni Maria Farina, ki se je preselil v Köln. Opisal jo je: “Odkril sem vonjavo, ki me spominja na italijanska pomladna jutra po dežju, ko cvetijo gorske narcise in pomaranče.” Emmm, mi že vse diši. Kaj pa ima vse to z ulicami? Eden izmed parfumov, ki je prihajal iz Kölna, je tudi parfum 4711. Tako se imenuje po ulici, po Glockengasse No. 4711, kjer so začeli prvi mešati dišave, ki nas začarajo.

Ob tej se nasmejim …

To je to!
Z

Mikro-

6 Nov

Danes sem odšla na predavanja iz naprednih mikroskopskih tehnik. Zabavno je bilo ponovno poslušati nekaj o biologiji. Na poti nazaj mi je kolega predlagal, da se lahko danes posvetim besedi/predponi mikro-.

Mikro- izvira iz latinske formulacije starogrške besede mikros. Seveda oboje pomeni majhno. In majhne reči gledamo skozi mikroskop, pod katerim majhe reči, ob pomoči leč, postanejo dovolj velike za naše oči.

Zanimiv podatek dneva je odgovor na naslednje vprašanje; kako majhne reči lahko vidi oz. razloči človeško oko? Odgovor je 100 mikronov, kar pomeni 0,1 mm ali povprečno debelino človeškega lasu.

Ker sem biologinja, seveda ne morem mimo tega, da ne bi omenila, kako velike so celice, ampak s tem se raje poigrajte sami, tukaj. Povem vam le, da se velikost evkariontskih celic, torej celic, ki imajo v sebi organele in sestavljajo vse evkariontske organizme (živali, rastline, glive, enoceličarje itd.), gibljejo v mikro (μ) spektru.

Kot naročeno se je ravno pred dobrim tednom končalo tekmovanje Nikon Photomicrography Competition, kjer je zmagala slika spodaj. Če želite ugotoviti, kaj je to čudo… To je – klik. Mene je kar očaralo in začaralo vse skupaj.

Še nekaj zanimivih povezav na različne mikroskopske slike. Nekatere so prave umetnine, mar ne?

Predpone mikro-, piko-, nano-, giga-, peta-, zeta- … so mi bile vedno všeč, a nikoli si jih ne uspem zapomniti v pravem vrstnem redu. Mogoče bo tale strip z odlične strani xkcd: Mnemonics pomagal, tako meni kot tudi drugim, ki imate podobno težavo kot jaz. Ah, Karl Marx in cepelini …

To je to!
Z