Širjenje virusa si lahko predstavljamo kot nogometno tekmo. Virus ima močno ekipo, ki želi streti našo obrambo. V prvih vrstah se trudimo z maskami, ohranjanjem fizične razdalje, skrbjo za higieno rok in kašlja, prezračevanjem ter izogibanjem zaprtim prostorom. Druga vrsta obrambe predstavlja testiranje, iskanje kontaktov in izolacijo ter karanteno, in šele ko obe prvi vrsti odpovesta, so na vrsti naše vratarke in vratarji, medicinsko osebje, ki skrbi za težje obolele osebe.
Virus je v zadnjih mesecih prebil našo prvo obrambo. Ta sicer še vedno blaži posledice njegovega širjenja, zato se virus vseeno še ni povsem razigral, kar bi se zgodilo brez vsake obrambe in bi lahko izkoristil ves svoj potencial širjenja v skoraj povsem imunsko naivni populaciji. V zadnjih tednih pa je popustila tudi druga vrsta obrambe, saj kljub povečanemu testiranju virus uspešno preigral ozko grlo reagentov in opreme za testiranje.
Laboratoriji so na robu svojih zmogljivosti, zato je bilo nujno preusmeriti uporabo visoko zanesljivih testov PCR, s katerimi preverjamo prisotnost virusne RNK za diagnostiko obolelih, na osebe, ki bi lahko v bližnji prihodnosti oziroma bi že sedaj potrebovale zdravniško oskrbo. Teste PCR sedaj uporabljamo kot diagnostično orodje, s katerim je mogoče oceniti, kakšno bolnišnično obravnavo potrebuje neka oseba. Ker je virus strl našo obrambo oseb iz mlajše populacije ne moremo več testirati enako pogosto kot prej.
Končnega rezultata tekme v nobenem primeru ne moremo in ne smemo prepustiti zgolj vratarkam in vratarjem, ampak igralcem na igrišču, to je omejevalnim ukrepom, ki preprečujejo prenos virusa med ljudmi. Uspešni igralci v zvezni vrsti lahko nato aktivirajo napad kot najboljšo obrambo.
A na srečo imamo ob igrišču tudi strokovni štab, v katerega so vključene različne raziskovalne institucije, ki so zadnje pol leta razvijale nove metode detekcije prisotnosti virusa pri okuženih osebah. Razvili so antigenske teste in modele, s katerimi predlagajo strategije uporabe teh testov, z oblikovanjem strategij obrambe pa se pripravljajo tudi na napad.
Kaj torej prinašajo rezervni igralci? Z antigenskimi testi preverjamo prisotnost virusnih delcev v vzorcu. Antigeni so molekule, ki jih najdemo na patogenu in v njem, ter sprožijo imunski odziv. Te molekule so lahko proteini, peptidi in polisaharidi, redkeje tudi lipidi in nukleinske kisline, a le če so vezane na proteine ali peptide. Z antigenskimi testi torej v vzorcu zaznamo prisotnost točno določene molekule, ki je del virusa.
Pri večini antigenskih testov, ki so trenutno na trgu v Evropi, se vzorec vzame iz nosno-žrelnega predela. Po odvzemu brisa se vzorec zmeša z določenimi reagenti, ki razdrejo virusno ovojnico in sprostijo antigene v raztopino. Kapljico te raztopine kanemo v testni nosilec, po katerem vzorec potuje po dolžini do dela, ki ga absorbira. Pred tem gre mimo območja, kjer so nameščena protitelesa proti antigenom iz SARS-CoV-2. Če so antigeni tega virusa prisotni, se vežejo na ta del testnega nosilca. Ob uspešni prepoznavi antigena se ta del nosilca obarva, kar pomeni, da naj bi bili antigeni prisotni. Za test torej potrebujemo palčko za vzorec, reagente in testni nosilec. Vse to skupaj je mogoče hraniti v majhni škatlici. S to tehniko se tako izognemo uporabi velikih laboratorijskih naprav, ki jih potrebujemo za testiranje PCR.
V prihodnosti si obetamo tudi antigenske teste, za katere bi zadoščal že vzorec sline. Še malo bolj oddaljeni splošni uporabi pa so tako imenovani papirnati testi, podobni testom za zaznavanje pH vrednosti neke tekočine. Tovrstni testi bi lahko bili zelo poceni, uporabljali pa bi jih lahko prav vsi, kadarkoli, na primer vsak dan pred odhodom v šolo, v službo, na koncert, v restavracijo ali na rekreacijo. A težava je njihova zanesljivost, kar pa do določene mere rešuje visoka pogostost testiranja s sočasno uporabo testov, ki zaznavajo različne antigene.
Hitri antigenski testi so torej dobra okrepitev ekipe na terenu. Osebe, okužene s SARS-CoV-2, so večinoma kužne že vsaj dva dni pred pojavi simptomov. Šele takrat virusno breme v nosno-žrelnem predelu naraste do ravni, na kateri virus zaznajo tudi antigenski testi. Testi PCR pa virus zaznajo še bolj zgodaj. A ker je testiranje tako ali tako usmerjeno na osebe s simptomi, so antigenski testi primerni za zaznavo tistih oseb, ki so tudi kužne, ne le okužene. Antigenski testi lahko tudi hitreje pokažejo, kdaj nekdo ni več kužen, saj ko njihovo virusno breme pade pod neko mejo, ti testi niso več pozitivni. Medtem pa bolj zanesljivi testi PCR v nekaterih primerih ostanejo pozitivni tudi, ko oseba ni več kužna.
Skratka, okrepitev ekipe bi lahko ob učinkovitih napotkih s klopi spremenila potek igre. Če te hitrejše antigenske teste razdelimo in usmerimo v prave dele populacije in skupnosti ter jih izvajamo z ustrezno pogostostjo, lahko računamo na protinapad, ki nasprotno ekipo vrne na njeno polovico. Takrat lahko ponovno računamo na zajezitev širjenja virusa. Vsak potencialni nov večji izbruh virusa, bi lahko odslej zajezili že na stopnji isker.
Zavedati se moramo, da pokažejo antigenski testi večje število lažno negativnih in lažno pozitivnih od testov PCR za zaznavo prisotnosti virusne RNK. Če bi antigenske teste na primer uporabljali za nadzor širjenja okužb v domovih za ostarele, bi morali vsak pozitiven rezultat antigenskega testa potrditi, preden bi osebo premestili v rdečo cono, kjer so nastanjene okužene osebe, sicer lahko tvegamo, da bi se oseba, ki morda še ni okužena, okužila v tej coni. Zanesljivost posamičnega testiranja lahko povečamo s tem, da uporabimo tudi test, ki preverja prisotnost drugih antigenov kot prvi ali pa izvedemo še test PCR.
Poseben problem so tudi lažno negativni rezultati antigenskih testov. Do njih lahko pride zaradi nespretno odvzetega vzorca ali v primeru, ko virusno breme še ni dovolj visoko, da bi test zaznal prisotnost antigenov. Virusno breme lahko namreč naraste v nekaj urah in takrat postane okužena oseba tudi kužna. Zato moramo pri interpretaciji rezultatov upoštevati tudi epidemiološke povezave in zdravstveno stanje osebe. Ali je bila testirana oseba v tveganem stiku? Ali ima znake okužbe? Negativni rezultat testa večkrat še ne pomeni, da oseba zagotovo ni okužena.
Pri igri na terenu je pomembna celotna ekipa. Pri epidemiji govorimo o okužbi na ravni populacij. Uporaba antigenskih testov dobi pravi smisel šele, ko razmišljamo o zajezitvi epidemije na ravni populacije. Če bi bilo testiranje znotraj neke populacije dovolj obsežno in pogosto, bi lahko iz nje odstranili praktično vse kužne osebe. Če povečamo število testov, dobimo viden učinek tudi, če se testiramo vsak tretji dan ali tudi le enkrat na teden. Pri tem je razumljivo, da ni pomembna le pogostost testiranja, ampak tudi hitrost dobivanja izidov. Hitrost pa je seveda ključna tudi na nogometni zelenici.
Testi PCR za prisotnost virusne RNK so zelo zanesljivi, a je njihova ahilova tetiva hitrost pridobivanja rezultatov. Na rezultat se čaka vsaj nekaj ur, ob bistvenem povečanju zahtev po testiranju pa se lahko čas od testiranja do prejema rezultatov še podaljša, tudi na nekaj dni. Z antigenskimi testi skrajšamo čas med testiranjem in izvidom, a ti testi imajo tudi pomanjkljivosti v zanesljivosti. To pa je mogoče povečati, če jih uporabimo pri testiranju tistih ljudi, ki že izkazujejo tako visoko virusno breme, da so tudi kužni. Antigenski test je torej tisti igralec, ki je sicer v nekaterih primerih neuspešen pri prestrezanju žoge, a ko mu to uspe, lahko hitro in učinkovito organizira protinapad.
V drugem razmahu epidemije COVID-19 vse evropske države ponavljajo vzorce letošnje pozne zime in zgodnje pomladi. Hitri testi bodo prva večja taktična sprememba poleg uporabe mobilne aplikacije in pridobljenih izkušenj medicinskega osebja z zdravljenjem obolelih. Na začetku se bomo morali naučiti, kakšna je njihova uporabnost in kako jih implementirati za spremljanje in nadzor širjenja SARS-CoV-2. Če jih po prvih napačnih rezultatih ne bomo zavrgli – uporabljali so jih namreč v Beli hiši, ko se je okužil predsednik ZDA – ampak se bomo iz njih učili, lahko prav ti testi z malo treninga in piljenja tehnike oblikujejo prvi pravi protinapad izbruhu SARS-CoV-2. S pogostim testiranjem z manj zanesljivimi testi, ki dajo hitre rezultate, naj bi po napovedih populacijskih modelov zajezili epidemijo. Z uporabo hitrih testov bi lahko tudi razbremenili pritisk na epidemiološko službo. Zajezitev je ob dovolj velikem številu opravljenih testov v populaciji možna tudi v primeru, če ne testiramo prav vseh okuženih in celo, če nekateri posamezniki in posameznice kršijo pravila izolacije.
Uporaba antigenskih testov zatorej ni le diagnostična praksa, ampak služi predvsem nadzoru širjenja virusa znotraj populacije. Če ponovno uporabim nogometno primerjavo, ne gre le za obrambnega igralca ali igralko, ampak tudi za zvezno igralko ali igralca. Gre torej za drugačen koncept preprečevanja epidemije, ki pa bo v marsičem odvisen od zaupanja javnosti. Zato bo za njegovo dobro implementacijo potrebno oblikovati bistveno boljšo komunikacijsko strategijo in se učiti na morebitnih napakah, ko se testi ne bodo izkazali in bo morda kdo zgrešil prazen gol pri protinapadu. Po drugi strani pa so ti testi še vedno le del rešitve. Pomembni so tudi družbeni ukrepi. Tako je na primer osebam, ki bodo na testiranju pozitivne, potrebno omogočiti ustrezno izolacijo. V teh primerih je pravzaprav potrebno finančno in materialno poskrbeti za celotna gospodinjstva.
Antigenski testi nas sami po sebi še ne bodo rešili iz začaranega kroga pandemije. En sam protinapad ni dovolj, zato je potrebno še vedno ohranjati celotno ekipo, od obrambne vrste s prezračevanjem, z ohranjanjem razdalje, nošnjo maske in umivanjem rok. Za zdaj so testi učinkoviti akerji igre na sredini, a kot pri nogometni tekmi potrebujemo obrambo, sredino in napad, potrebujemo tudi čim boljši strokovni štab, ki ima nadzor nad igro in pripravlja nove rezervne igralce in igralke. Antigenske teste lahko razumemo kot okrepitev sredine, saj ponujajo nadzor širjenja virusa med populacijo z rednim izločanjem in napotitvijo v samoizolacijo tistih oseb, ki bi ga sicer širile naprej in povečevale pritisk na zadnjo obrambo, torej na medicinsko osebje in bolnišnice.
Nogometno metaforo si od Devi Shridar sposodila in se o antigenskih testih od Michaela Mina učila Zarja.
Krajša oblika komentarja je bila objavljena na spletni strani Radia Študent.
How to Fix COVID-19 Testing Q/A with Dr. Michael Mina: At Home Daily Quick Tests
Fast coronavirus tests: what they can and can’t do
Rapid $1 Covid-19 tests exist. Why can’t we get them?
Covid-19 testing strategy simulator
A Cheap, Simple Way to Control the Coronavirus
Daily Coronavirus Testing at Home? Many Experts Are Skeptical
We Need More Coronavirus Testing. Are Antigen Tests The Answer?
Piškotarna 