Nebotičnik

Danes sem naletela na zanimiv tvit: “How tall can a skyscraper be?” Ali po slovensko: kako visok je lahko nebotičnik?

Beseda nebotičnik je, kot lahko vidimo, sestavljena iz besed nebo in stikati se, dotikati. To je torej stavba, ki se dotika neba. Ima tudi sopomenko, to je beseda stolpnica. Pravzaprav ima kar dve sopomenki, druga ni zaživela, donebnik. Ampak od vseh treh je meni najbolj všeč nebotičnik.

Vedno je zabavno presenetiti ljudi z zanimivimi dejstvi, kot na primer z višino trenutno najvišjega nebotičnika na svetu, Burj Khalifa v Dubaju, ki meri kar 828 m. Celoten seznam najvišjih stavb pa najdete seveda na wikipedii.

Pa še kakšno dejstvo iz zgodovine. Najvišji objekt (ne vem, če lahko rečemo piramidam stavbe) je bila s 146 m kar nekaj tisočletij Keopsova piramida v Egiptu. Šele v začetku 14. stoletja jo je prerasla katedrala v Lincolnu. Sledilo je menjavanje katedral na mestu najvišjega objekta, potem sta primat prevzela dva spomenika. Prvi je bil Spomenik Georgu Washingtonu s 169 m, leta 1884. Že pet let kasneje, leta 1889, pa ga je nasledil Eifflov stolp, s 300 metri višine.

Prvi pravi nebotičnik se je na tem seznamu pojavil leta 1930, to je stavba Chrysler, ki se nahaja v New Yorku in meri v višino 319 m. Zatem pa je šlo oz. gre vse proti enemu kilometru višine. To višino naj bi prvi dosegli v Savdski Arabiji, kjer gradijo Kraljevski stolp (Kingdom Tower), ki naj bi presegel 1000 m.

Mimogrede, ljubljanski nebotičnik meri v višino 70 m in je še zmeraj tretja najvišja stavba v Sloveniji. Meni se zdi 70 m ravno prav, saj veste: “Mala terasa, spodaj Ljubljana, pomanjšana …”

To je to!

Z

Da

Za danes sem izbrala preprosto besedo, ki jo prav gotovo vsi razumemo in se verjetno že sprašujete, kako to. Izbrala sem besedo da, ker se mi je v Ukrajini, kjer sem preživela zadnja dva tedna, zgodila hecna prigoda, ki jo bom skušala danes čim bolj živo in na kratko opisati. Čeprav imam občutek, da ko jo povem v živo, zveni veliko boljše.

Kakorkoli, kot verjetno vsi vemo, Slovenci za pritrditev nečemu uporabljamo besedo “ja”, medtem ko v večini ostalih slovanskih jezikov uporabljajo besedo “da”. Seveda pa najdemo tudi izjeme, recimo Slovaki rečejo “ano” in Ukrajinci “tak”.

V Ukrajini sem bila na poletni šoli in tako nastanjena v študentskem domu. Za naše bivanje v domu pa ja skrbela prav prijazna starejša gospa, ki se je seveda, kot verjetno vse starejše gospe, zelo rada pogovarjala z nami. Ampak ker niti jaz niti moja sostanovalka, Američanka, nisva znali rusko ali ukrajinsko, je bila malo zmedena, dokler ni vsa vesela ugotovila, da se lahko z mano celo pogovarja, če le govori dovolj počasi, da meni uspe vse nekako smiselno prevesti in če se jaz potrudim pri izbiri besed, da lahko tudi ona mene razume.

Tako je nekega popoldneva prišla ta gospa v najino sobo. Jaz sem bila ravno pod tušem, soostanovalke pa prav tako ni bilo v sobi. Gospa je nekaj želela pojasniti, ampak je tako ali tako nisem slišala. Zato se je vrnila, ko sem bila jaz že nazaj v sobi in začela pojasnjevati, nekaj takega: “Ja polivala ruže …” Seveda sem jaz takoj razumela, a kaj ko jaz njej nazaj odgovorim z “čistim”* slovenskim: “Ja, ja, ja …” Gospa seveda čisto zmedena, začne uporabljati govorico telesa, ki je sicer pri Rusih ne opaziš pogosto, in začne kazati nase. Jaz pa še kar vztrajam: “Ja, ja, ja … razumem.” Gospe moj dogovor seveda ni všeč; katera ljubiteljica rož pa bi bila vesela, če se njene rože dvakrat zalije, saj lahko zgnjijejo. Nakar mene končno prešine, da v pogovoru na vsak način želim povedati, da bom jaz zalila rože. Začnem iskati pravilnejšo besedo in jo najdem: “Da!” Gospa me malo hecno pogleda, ni ji čisto jasno, kaj se je zgodilo, in veselo, ker mi je končno dopovedala, da naj ne zalijem rož, saj jih je ona, odide naprej po hodniku.

Kakšen zaplet, in vse to le zaradi preproste besede ja, oprostite, da!

Rada hodim naokoli in spoznavam nove ljudi ter doživljam take dogodivščine. Ampak kamorkoli grem, se poiskusim naučiti vsaj nekaj fraz, kot so: ja, ne, hvala, živijo, adijo in še kaj. Tako da če vas zanima, kako se ja reče še v kakšnem jeziku, vam bo tale link prišel prav. Mogoče pa prideta prav tudi fotografiji, na zgornji najdete fraze prevedene v ruščino in spodaj v ukrajinščino.

To je to!

Z

*Seveda smo po Nemcih prevzeli “naš” ja.